Administrative court dismisses appeal regarding preparatory works permit, ruling public interest assessment occurs only in expropriation phase.

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom 1.179,25 EUR stroškov postopka v 15 dneh od izdaje te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Ob upoštevanju ureditev v ZUreP-2 je relevantno stališče iz ustaljene sodne prakse (ki sicer temelji na določilih ZUreP-1), skladno s katero se šele v drugi fazi razlastitvenega postopka (tj. v okviru odločanja o sami razlastitvi) ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni (vsebinski) pogoji, ki se nanašajo na tako imenovano konkretno javno korist, tj. ali je razlastitev konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Že iz navedenega stališča tako izhaja, da se tudi po ZUreP-2 konkretna javna korist za razlastitev v okviru odločanja o dodelitvi pripravljanih del (201. člen ZUreP-2) ne presoja, saj se ša presoja šele v okviru odločanja o sami razlastitvi (203. člen ZUreP-2).

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Upravna enota Žalec (v nadaljevanju UE Žalec) je v izpodbijani odločbi št. 352-2/2021-6258-89 z dne 13. 4. 2023 odločila, da se Republiki Sloveniji, zanjo Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d. d. (v nadaljevanju DARS), dovoli izvedba pripravljalnih del - geoloških in geomehanskih raziskav terena oziroma geoloških in geomehanskih del na nepremičnini, predvideni za razlastitev, parc. št. 11/17 k. o. ... (ID ...), ki je v lasti A. A., do celote (1. točka izreka). Nadalje je odločila, da mora tožnik dovoliti dostop na nepremičnino, navedeno v 1. točki izreka te odločbe, osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom DARS na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in te pravnomočne odločbe o dovolitvi pripravljalnih del (2. točka izreka), da mora izvajalec pripravljalnih del tožnika, o začetku le-teh pisno obvestiti najmanj osem dni pred začetkom del (3. točka izreka), da stroške pripravljalnih del nosi DARS. V kolikor bi, zaradi izvajanja pripravljalnih del, nastala škoda, je DARS dolžan tožniku plačati odškodnino po pravilih civilnega prava (4. točka izreka). Odločila je še, da bo o sami razlastitvi nepremičnine, parc. št. 11/17 k. o. ..., upravni organ izdal odločbo o razlastitvi (5. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) ter da bo o morebitnih stroških postopka odločeno v odločbi o razlastitvi (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je UE Žalec po izvedenem ugotovitvenem postopku ugotovila, da je javna korist izkazana, in da sta izpolnjena tudi pogoja nujnosti in sorazmernosti za dovolitev izvedbe pripravljalnih del - geoloških in geomehanskih raziskav terena oziroma geoloških in geomehanskih del na predmetni nepremičnini.

3. Toženka je zavrnila pritožbo tožnika zoper navedeni akt z odločbo št. 35020-90/2021-2550-17 z dne 21. 11. 2023. V njej je poudarila, da je obseg ureditvenega območja razviden iz grafičnega dela Uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj - Koper do priključka Velenje jug (Ur. l. RS, št. 3/17, v nadaljevanju Uredba), kateri v pripadajočem grafičnem delu prikazuje meje posega. Ponovno je dodala, da potek trase ne more biti predmet tega postopka. Tovrstne predloge bi tožnik lahko uveljavljal v času razgrnitve in sprejemanja Uredbe tako kot vsi ostali, ki jih ureditveno območje načrtovane državne prostorske ureditve tangira, in je imel v času javne razgrnitve možnost dati predloge, pobude in mnenja. V kolikor tega takrat ni storil oziroma ni bil uspešen, ne more sedaj tega nadomestiti z ugovarjanjem poteku trase v predmetnem postopku, tudi iz razloga, ker je le-ta natančno umeščena v prostor, treba jo je obravnavati kot celoto in je zato vsako odstopanje od že sprejete rešitve v Uredbi težko izvedljivo in vpliva na vse ostale dejavnike navedenega projekta.

4. UE Žalec je s sklepom št. 352-2/2021-6258-98 z dne 28. 8. 2023 (sklep o popravi), kjer je v 2. točki odločbo UE Žalec št. 352-2/2021-6258-89 z dne 13. 4. 2023 popravila tako, da mora tožnik dovoliti dostop na nepremičnino, navedeno v 1. točki izreka te odločbe, osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom DARS na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in te odločbe o dovolitvi pripravljalnih del namesto "te pravnomočne odločbe." V obrazložitvi je zapisala, da je prišlo do očitne pisne pomote, saj 201. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) določa, da mora lastnik nepremičnin oziroma njihov posestnik dovoliti dostop na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in odločbe. Nikjer v ZUreP-2 ni zapisana zahteva po pravnomočnosti odločbe. To pomeni, da lahko razlastitvena upravičenka, to je Republika Slovenija oziroma zanjo DARS, s pripravljalnimi deli prične že pred pravnomočnostjo odločbe upravnega organa št. 352-2/2021-6258-89 z dne 13. 4. 2023.

5. Pritožba tožnika zoper ta sklep akt je bila zavrnjena kot neutemeljena s strani toženke z odločbo št. 35020-90/2021-2550-18 z dne 21. 11. 2023.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6. Tožnik se z odločitvami ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe zakona, kršitve pravil postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je na osnovi odločbe tožniku 7. 7. 2023 podjetje B., d. o. o., kot pogodbeni izvajalec del za DARS, poslalo dopis, kjer je na grafičnem delu z rdečimi krogi vrisanih 8 vrtin, kar je dvakrat več kot je to navedeno v zahtevi za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del in citirano v sami odločbi. Pogodbeni izvajalec del s tem presega obseg dovoljenih del v sami odločbi.

7. Poudarja, da bi tožniku s tem, kljub njegovemu sodelovanju pri vmeščanju trase v mikrolokacijo, odvzeli gospodarski pomen gozdne parcele z najkvalitetnejšim rastiščem in s tem neposredno povezano ekonomsko smotrnost gospodarjenja z lastniškim gozdom, ki predstavlja tožniku edini vir preživljanja glede na dolgotrajno preteklo brezposelnost, ter kljub vsem naporom, da bi službo dobil. Meni, da UE Žalec ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ker ni izvedla terenskega ogleda.

8. Dodaja, da je prestavitev trase tožnik predlagal že leta 2018 kot pripombo v okviru razgrnitve OPN v Občini Polzela. Dodaja, da razlastitev parc. št. 11/17 k. o. ... v javno korist ni v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Opozarja, da je predlagal 15. 7. 2021 na ustni obravnavi pri UE Žalec premik trase levo v robni kot parc. št. 11/16 k. o. ..., ki je v lasti tožnika in bi se s tem rešilo načelo sorazmernosti odvzema gozdne parcele, javna korist se s tem ne bi prizadela in nasprotna stranka bi lahko izpeljala projekt.

9. Izpostavlja, da UE Žalec pri odločanju o ugotovljeni javni koristi ni uporabila pravilno materialno pravo, in sicer določbe Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah - Aarhuške konvencije ter evropskih uredb in direktiv, opozarja na nezakonitost in protiustavnost Uredbe, kršitev pravice do sodelovanja v postopku.

10. V prvi pripravljalni vlogi tožnik ponovno poudarja, da bodo geološke in geomehanske raziskave prevrtale zadrževalne plasti podtalne vode in posledično povzročile odtekanje vode v nižje prekate ter koreninam dreves skupaj z mikroorganizmi preprečile črpanje vode, ki bodo zaradi tega začele odmirati, kar vodi v poslabšanje biotske raznovrstnosti. Meni, da država razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino. Opozarja na kršitev Aarhuške konvencije, da ni bil v postopek vključen kot javnost.

11. V drugi pripravljalni vlogi se tožnik poleg obstoječih navedb sklicuje še na sodbo I U 253/2020. Dodaja še, da ker premik trase po navedbah stranke z interesom ni možen, predlaga da se višinska kota predorov zniža.

12. Toženka ni podala odgovora na tožbo, sodišču je posredovala le upravni spis.

13. Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo poudarila, da je v konkretni zadevi glede na določbe prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 abstraktna javna korist izkazana, saj je DPN pripravljen tako natančno, da je cesto in (del) nepremičnine, po kateri poteka in ki je predmet razlastitve, mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, kar sicer med strankama ni sporno. Meni, da se ostali pogoji, torej konkretna javna korist, v postopku izvedbe pripravljalnih del, ne ugotavlja. Iz previdnosti pa še navaja, da toženka ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino. Dodaja, da je dolžan zgraditi državno cesto na območju in pod pogoji, kot jih določa DPN in ne more kar premikati trase levo ali desno, izven območja, začrtanega z DPN (kar bi se sicer zgodilo, če bi trasa ceste potekala po parceli št. 11/16 k.o. ..., ki leži izven območja DPN).

14. Kot sicer izhaja iz DPN, člen 2(3), je bil za DPN izveden postopek celovite presoje vplivov na okolje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, in postopek presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov na varovana območja v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. O varstvu voda govori tudi člen 40 DPN, ki pa ne navaja posebnih ukrepov na območju ..., iz česar je mogoče sklepati, da gradnja ceste na obstoječe vodne vire na tem območju ne bo imela vpliva. Trditve tožnika glede domnevno pomanjkljive presoje vplivov na okolje pa so sicer povsem pavšalne in nepodprte z dokazi in hkrati za predmetni postopek v celoti nerelevantne.

15. Stranka z interesom meni, da tožniku ni bila kršena pravica do sodelovanja pri sprejemu Uredbe (DPN). Dodaja, da je DPN že prestal ustavno presojo in je Ustavno sodišče smiselno enake navedbe, kot jih navaja tožnik pod točko II. tožbe, že zavrnilo kot neutemeljene. Presoja Ustavnega sodišča je bila v obravnavanem primeru omejena ravno na oceno ustavnosti in zakonitosti postopka, po katerem je bil sprejet DPN. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-393/18-29 z dne 25. 4. 2019 med drugim izhaja, da je bil osnutek DPN z okoljskim poročilom in Študijo variant 2008 s strokovnimi podlagami v skladu s 33. členom, upoštevajoč tudi 25. in 26. člen Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP 1 ), javno razgrnjen junija 2015, junija 2016 pa je bila izvedena tudi dodatna javna razgrnitev, na kateri so imeli javnost in lokalne skupnosti ponovno možnost podati pripombe in predloge, sprejete pripombe pa so bile upoštevane v nadaljnjem postopku pri pripravi predloga DPN. Ustavno sodišče pa je v tej svoji odločbi zavzelo jasno stališče, da javnosti ni bila odvzeta možnost učinkovitega sodelovanja v postopku priprave DPN. Tako možnost je torej imel tudi tožnik, in to takrat, ko so bile vse možnosti še odprte, pa je očitno ni izkoristila (tožnik v tožbi sam zapiše, da od leta 2018 predlaga spremembo trase, DPN pa je bil sprejet 12. 1. 2017 in je stopil v veljavo 4. 2. 2017).

16. Pritrjuje ugotovitvam izpodbijane odločbe, da bi tožnik svoje ugovore zoper ureditveno območje načrtovane državne prostorske ureditve lahko uveljavljal v času razgrnitve in sprejemanja DPN, saj je imel takrat, v času javne razgrnitve, tako kot vsi ostali, ki jih to ureditveno območje tangira, možnost dajati predloge, pobude in mnenja. Če tega takrat ni storil oziroma s tem ni bil uspešen, tega sedaj ne more nadomestiti z ugovarjanjem poteku trase v predmetnem postopku, tudi iz razloga, ker je le-ta natančno umeščena v prostor, treba jo je obravnavati kot celoto in je zato vsako odstopanje od že sprejete rešitve v DPN težko izvedljivo in vpliva na vse ostale dejavnike navedenega projekta.

17. Ustavno sodišče je torej že odločilo, da je postopek priprave in sprejetja Uredbe potekal v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju in ZUPUDPP, v postopku pa je bila javnosti zagotovljena možnost učinkovitega sodelovanja. Uredba (DPN) zato ni v neskladju s 153. členom Ustave RS.

18. Tudi sicer pa so trditve tožnika glede domnevne kršitve Aarhuške konvencije, Uredb EU in Direktiv EU (ki niti niso neposredno uporabljive, kot tudi ni neposredno uporabljiva Aarhuška konvencija) povsem pavšalne, tožnik niti ne pojasni in ne ponudi nobenih dokazov za to, da naj bi DPN omogočil uničujoč poseg v rastišče in neregistrirane vodne vire. Navaja, da ni jasno, kako so te trditve sploh lahko relevantne, ne samo za predmetni postopek, pač pa tudi (čeprav to ni predmet tega postopka) za postopek razlastitve le-te in kje je tu interes tožnika oziroma kateri cilj tožnik s temi trditvami pravzaprav sploh zasleduje. Če želi doseči odkup še njegove parc. št. 11/16 k. o. ..., to ni predmet tega postopka.

19. V prvi pripravljalni vlogi stranka z interesom kot prepozne označuje navedbe tožnika iz njegove prve pripravljalne vloge, da naj bi izvedba vrtin do globine 20 metrov prevrtala zadrževalne plasti podtalne vode iz dveh neregistriranih vodnih virov in da naj bi voda zato odtekala v nižje prekate, kar naj bi drevesom onemogočilo črpanje vode, in s tem neupoštevne, ker bi jih moral tožnik podati najpozneje v tožbi, česar pa ni storil, razen pavšalne navedbe, da naj bi se vrtine izvajale na območju neregistriranih vodnih virov. Te navedbe so tudi sicer pavšalne in dokazno nepodprte.

20. Glede dopisa družbe B., d.o.o., z dne 23. 6. 2023, ki naj bi ga prejel tožnik, stranka z interesom pojasnjuje, da ta dopis ni predmet presoje v tem sodnem postopku, niti ni bil predmet presoje v predhodnem upravnem postopku.

Glavna obravnava

21. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo, ki se je udeležil tožnik in pooblaščenec stranke z interesom. Narok se je izvedel v odsotnosti pravilno vabljene toženke, ki je sicer podala pisno soglasje, da se strinja, da se narok v zadevi ne opravi in da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog.

22. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2024, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave tožniku vročen 25. 10. 2024, toženki 24. 10. 2024, pooblaščencu stranke z interesom pa 24. 10. 2024. To pomeni, da se je 5-dnevni rok za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa iztekel za tožnika 30. 10. 2024, za toženko in stranko z interesom pa 29. 11. 2024. Sodišče je sodno odločbo izdalo 30. 10. 20224, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

23. Na naroku je tožnik predstavil svoj socialni položaj ter podal podrobnejše navedbe o nestrinjanju z izvedbo vrtin, vztrajal je pri že podanih navedbah. Prav tako je v spis vložil izvod predloga za izrek ničnosti sklepa o uvedbi postopka za razlastitev, izvod vloge zahteva za razlastitev ter en izvod sklepa z dne 10. 3. 2021.

24. Tožnik je v zvezi z vloženimi listinami in ob pozivu sodišča, zakaj navedenih listin ni vložil v spis že prej, navedel, da je šele v letu 2023 opazil, da so roki za izgradnjo državne ceste že potekli, vendar ne po njegovi krivdi.

25. V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine, ki se nahajajo v upravnem spisu ter priloge A1 do A30, vloge toženke od B1 do B2 ter vloge stranke z interesom od C1 do C8. Sodišče pa je zavrnilo s strani tožnika predložene dokaze na naroku, in sicer listine: predlog za izrek ničnosti sklepa o uvedbi postopka za razlastitev, zahtevo za razlastitev ter sklep z dne 10. 3. 2021. Ob dejstvu, da je tožnik navajal, da je s temi listinami razpolagal že v letu 2021, je predložitev teh dokazov prepozna (20. in 52. člen ZUS-1 2 ).

K I. točki izreka

26. Tožba ni utemeljena.

27. V konkretni zadevi tožnik v tožbi navede, da izpodbija odločbo UE Žalec št. 352-2/2021-6258-89 z dne 13. 4. 2023 ter sklep Upravne enote Žalec št. 352-2/2021-6258-98 z dne 28. 8. 2023.

O tožbi zoper sklep št. 352-2/2021-6258-98 z dne 28. 8. 2023

28. V tožbi tožnik navaja, da izpodbija tako odločbo kot sklep, pri čemer glede izpodbijanja sklepa navaja, da ga izpodbija iz razloga napačne uporabe materialnega prava, iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga tudi opravo odločbe in sklepa.

29. V zadevi pa je ugotoviti, da tožnik nikjer ne pove, v čem je v konkretnem izpodbijanem sklepu podana napačna uporaba materialnega prava, kje je prišlo do bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik v tem delu ni razložil, zakaj toži, kot to zahteva 30. člen ZUS-1, pavšalno je navedel le zakonsko določbo 27. člena ZUS-1, ki določa razloge, zaradi katerih se lahko izpodbija upravni akt. V skladu z ustavljeno sodno prakso 3 Upravno sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1) in je zaradi tega presoja pravilne uporabe materialnega prava, presoja kršitev pravil postopka in ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno možno le ob izrecnem ugovoru stranke. Ker tožnik v zadevi ni konkretno zatrjeval, v čem so podane navedene kršitve, je tako glede na vse navedeno bilo potrebno njegovo tožbo v tem delu zavrniti (63. člen ZUS-1).

O tožbi zoper odločbo št. 352-2/2021-6258-89 z dne 28. 8. 2023

30. V zadevi je sporna tudi pravilnost in zakonitost odločbe o dovolitvi pripravljalnih del - geoloških in geomehanskih raziskav terena oziroma geoloških in geomehanskih del na nepremičninah, ki so predmet razlastitve.

31. Za tožnika je v zadevi najprej sporno, ali ima stranka z interesom pravico v zadevi zastopati državo in navaja, da ima za to zakonsko pooblastilo le državno odvetništvo.

32. V zvezi s tem je ugotoviti, da 4. člen Zakona o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji določa naloge v zvezi z aktivnostmi pred izvajanjem gradnje avtocest in sicer DARS opravlja v imenu in za račun Republike Slovenije posamezne naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe gradnje avtocest. Tako je DARS na podlagi navedene določbe tudi stranka upravnega postopka kot družba, ki ima posebna zakonska pooblastila. Ker pa ima interes za izid postopka, je v tem sodnem postopku stranski udeleženec.

33. Pravni temelj za odločitev o izvedbi pripravljalnih del predstavljajo določbe ZUreP-2. In sicer v 192. členu ZUreP-2 določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi (razlastitev) ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek); razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek); razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena ni dopustna, če država ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek).

34. V prvem odstavku 193. člena ZUreP-2 je določeno, da se ob pogojih iz 192. člena ZUreP-2 nepremičnina (med drugim) lahko razlasti za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (1. alineja prvega odstavka 193. člena ZUreP-2). Skladno s prvim odstavkom 194. člena ZUreP-2 se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega in drugega odstavka 193. člena ZUreP-2 izkazana, če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru (1. alineja), ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje (2. alineja), če prostorski akt ni pripravljen z natančnostjo, kot jo določa prvi odstavek 194. člena ZUreP-2, vseeno pa predvideva gradnjo objektov za namene iz prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, ali če gre za izvedbo dodatnih prostorskih ureditev iz 81. člena tega zakona, se šteje, da je javna korist za razlastitev izkazana, če vlada ali občinski svet za konkretno nepremičnino sprejeme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta nujno potrebna in v javno korist (drugi odstavek 194. člena ZUreP-2).

35. Skladno s prvim odstavkom 200. člena ZUreP-2 po prejemu popolne zahteve za razlastitev (vsebino slednje določa 199. člen ZUreP-2) upravni organ s sklepom, zoper katerega ni pritožbe, odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Skladno z 201. členom ZUreP-2 (pripravljalna dela v razlastitvenem postopku) pa lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, ki so predvidene za razlastitev, pri čemer pritožba zoper takšno odločbo zadrži izvršitve (prvi odstavek); lastnik nepremičnin oziroma njihov posestnik mora dovoliti dostop na te nepremičnine osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom predlagatelja izvedbe pripravljalnih del na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in odločbe iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek); če upravni organ zavrne zahtevo za razlastitev, pa geodetska uprava po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi na zahtevo razlastitvenega zavezanca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve odpravi odločbo o parcelaciji, predlagatelj izvedbe pripravljalnih del pa mora odpraviti vse posledice pripravljalnih del ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo (peti odstavek).

36. Razlastitveni postopek glede na ZUreP-2 poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno).

37. Ob upoštevanju ureditve v ZUreP-2 je relevantno stališče iz ustaljene sodne prakse 4 (ki sicer temelji na določilih ZUreP-1), skladno s katero se šele v drugi fazi razlastitvenega postopka (tj. v okviru odločanja o sami razlastitvi) ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni (vsebinski) zakonski pogoji, ki se nanašajo na tako imenovano konkretno javno korist, tj. ali je razlastitev konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Že iz navedenega stališča tako izhaja, da se tudi po ZUreP-2 konkretna javna korist za razlastitev v okviru odločanja o dovolitvi pripravljalnih del (201. člen ZUreP-2) ne presoja, saj se ta presoja šele v okviru odločanja o sami razlastitvi (203. člen ZUreP-2).

38. Pripravljalna dela (katerih nabor je določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2) pomenijo poseg v lastninsko pravico, v kolikor so izvršena brez podlage, pa so nedopustna. Po presoji sodišča pa je treba šteti, da so pripravljalna dela izvedena brez podlage tudi, kadar ob dovolitvi teh del niso izkazani in preizkušeni vsebinski pogoji za razlastitev, ki se nanašajo na obstoj abstraktne javne koristi za razlastitev.

39. Ugotoviti je, da je bil 10. 3. 2021 s strani upravnega organa izdan sklep o uvedbi postopka razlastitve, kar med strankama ni bilo sporno. Stranka z interesom pa je podala tudi predlog za dovolitev pripravljalnih del. V izpodbijani odločbi se je upravni organ tudi opredeljeval do obstoja abstraktne javne koristi za razlastitev.

40. Glede na določbo prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega in drugega odstavka 193. člena ZUreP-2 izkazana, če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru (1. alineja).

41. V konkretni zadevi za tožnika ni sporno, da je predvidena gradnja avtoceste čez njegovo nepremičnino v Uredbi - torej DPN, prav tako ni bilo sporno, da je navedena Uredba pripravljena tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru. Navedeno pomeni, da so pogoji za izvedbo pripravljalnih del glede na zgoraj zahtevane določbe izkazane in je podana abstraktna javna korist za razlastitev.

42. Upravni organ je sicer v obrazložitvi presojal tudi izpolnjevanje (vseh) pogojev po 192. členu ZUreP-2, vendar pa sodišče ugotavlja, da o izpolnjevanju teh pogojev ni formalno odločil (z izrekom izpodbijane odločbe), pač pa se je do tega opredelil zgolj v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je v izreku odločil zgolj o dovolitvi pripravljalnih del (in posledicah, ki jih s tem v zvezi določa 201. člen ZUreP-2, ter o stroških postopka), zgolj izrek izpodbijane odločbe pa ima pravne posledice za stranke in edini postane pravnomočen. V izpodbijani odločbi zavzeta stališča upravnega organa v zvezi s presojo obstoja konkretne javne koristi po 192. členu ZUreP-2 so (ob prej povedanem) z vidika odločanja o dovolitvi pripravljalnih del tako nerelevantna, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (s katero je bilo odločeno zgolj o teh in sicer tako, da so bila ta dela dovoljena) pa nimajo vpliva.

43. Tožnik je podal vrsto navedb glede tega, da mu ni bila dana možnost sodelovati v postopku priprave Uredbe, da je sam postopek priprave Uredbe v nasprotju z Aarhuško konvencijo, Uredbami EU in Direktivami, da ima DARS drugo ustrezno nepremičnino ter še druge ugovore, ki pa so v tej fazi postopka pravno nerelevantni, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo. O tem se bo namreč moral upravni organ izreči v drugi fazi postopka razlastitve, preden bo odločil o sami razlastitvi. Takrat bo moral v skladu z zakonom ugotoviti izpolnjevanje ostalih pogojev, na katere opozarja tožnik, ter za to seveda izvesti ustrezen postopek, in to ne glede na to, da se je do nekaterih že opredelil v izpodbijani odločbi. Vse ugovore glede nestrinjanja z javnim interesom oziroma tehtanja javnega interesa z zasebnim ter tudi morebitne nezakonitosti Uredbe, ki je podlaga za dovolitev pripravljalnih del, bo tako lahko revident uveljavljal v drugi fazi postopka. Odločba o razlastitvi pa je tudi lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

44. Glede na povedano je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena po zakonu. Za odločitev bistvene razloge je navedel že upravni organ, sodišče pa jih je dodatno pojasnilo ter po navedenem tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

45. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določim odločilo, da jih trpi sam.

K III. točki izreka

46. Odločitev o stroških stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi določb ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu 5 in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da je tožnik dolžan stranki z interesom povrniti njene stroške postopka.

47. Priglašene stroške prizadete stranke je sodišče preverilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter ji priznalo 500 točk (in ne priglašenih 9000 točk) kot nagrado za sestavo odgovora na tožbo (2. alineja 1. točke tar. št. 34 OT, saj gre za neocenljivo zadevo), 500 točk (in ne priglašenih 9000 točk) kot nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge (1. alineja 2. točke tar. št. 34 OT), 500 točk (in ne priglašenih 3000 točk) kot nagrado za zastopanje na naroku 21. 10. 2024 (1. alineja 3. točke tar. št. 34 OT), skupaj tako 1500 točk, in še nadaljnjih 25 točk za materialne stroške (20 točk + 5 točk, tretji odstavek 11. člena OT), kar vse (1525 točk) ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 915,00 EUR. Stranki z interesom je sodišče priznalo tudi potne stroške za prihod pooblaščenca na narok 21. 10. 2024 na relaciji Ljubljana Celje - Ljubljana v znesku 51,60 EUR (120 km x 0,43 EUR in ne 56,98 EUR). Od skupnega zneska 966,60 EUR je stranka z interesom upravičena do 22 % davka na dodano vrednost, ki znese 212,65 EUR. Stranka z interesom je tako upravičena do povrnitve potrebnih stroškov v skupnem znesku 1.179,25 EUR. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek za povračilo urnine, saj je narok trajal 33 minut (6. člen OT). Prisojeni znesek stroškov mora stranki z interesom povrniti tožnik v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami.

2 Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

3 Glej sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023, točka 28

4 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 57/2021 in Upravnega sodišča RS I U 253/2020, ...

5 Primerjaj VSRS sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.