Appeal dismissed; defense disagreement with facts and expert findings is not grounds for acquittal in economic crime cases.

I. Pritožbe zagovornikov obdolženega A. A., obdolžene B. B. in njenega zagovornika ter okrajnega državnega tožilca se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati vsak 360,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev.

Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa.

Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe.

Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo.

Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolžena A. A. in obdolženo B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi in vsakemu določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Odločilo je, da sta obdolženca na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna nerazdelno plačati stroške tega dela kazenskega postopka, v znesku, ki bo odmerjen s posebnim sklepom. Pod točko II izreka je na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zoper oba obdolženca zavrnilo obtožbo zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili:

- zagovorniki obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugim senatom;

- obdolžena B. B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe;

- zagovornik obdolžene B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa tudi zmotne uporabe materialnega predpisa, kot navaja uvodoma, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje;

in

- okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede kazenske sankcije spremeni tako, da vsakemu obdolžencu izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora.

3. Zagovorniki obeh obdolžencev v odgovorih na pritožbo državnega tožilca višjemu sodišču predlagajo, da jo kot neutemeljeno zavrne. Prav tako državni tožilec v odgovoru na pritožbe zagovornikov in obdolženke predlaga, da jih višje sodišče kot neutemeljene zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na zahtevo zagovornikov obdolženega A. A. je višje sodišče oba obdolženca, zagovornike in Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije obvestilo o seji senata, ki so se je udeležili vsi obveščeni.

5. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornikov obdolženega A. A.

6. Zagovorniki uvodoma navajajo, da je sodišče prve stopnje izdalo obsodilno sodbo, ne da bi sploh ustrezno preverjalo utemeljenost očitkov v obtožnici oziroma, da teh ni kritično presodilo in je v zvezi s tem storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, prav tako pa ni upoštevalo domneve nedolžnosti. Tudi v nadaljevanju na več mestih, pravzaprav skozi celotno pritožbo, zagovorniki zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje (glede obdobja storitve kaznivega dejanja, glede prodaje delnic - vsebine pogodb in aneksov, glede vrednosti delnic in ugotovitev izvedenke, glede statusa družbe X. d.o.o.: v nadaljevanju X. - da ta ni bila projektna družba Y. d.d.: v nadaljevanju Y., glede statusa dejanskih poslovodij obeh obdolžencev v družbi X., glede naklepa obdolžencev in glede premoženjske koristi), hkrati uveljavljajo (še) kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mestoma pa tudi kršitev ustavnih in konvencijskih pravic obdolžencev. Vendar neutemeljeno. Kršitev kazenskega zakona na pritožbeno uveljavljan način namreč ne more biti storjena, saj je lahko podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali kakšne njegove določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od teh situacij. Tudi procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - glede na možne kršitve, ki jih zakon v tej določbi taksativno našteva - zgolj v posledici sprejete dejanske presoje in zaključkov sodišča ne more biti podana, to pa praviloma velja tudi za zagotovljene pravice iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravice iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

7. Bistvo pritožbenih navedb zagovornikov je sicer graja dejanskih ugotovitev in presoje sodišča prve stopnje glede navedenih okoliščin in zaključka, da je obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Ponujajo svoja lastna stališča in lastno dokazno oceno, drugačno od razlogov izpodbijane sodbe, vendar ne morejo biti uspešni. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin ugotovilo pravilno in popolno, svojo presojo in zaključke glede teh pa izčrpno, celovito, pravilno in prepričljivo utemeljilo v obrazložitvi sodbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Opis dejanja

8. S pritožbenimi navedbami, da je spremenjena obtožnica še vedno pomanjkljiva in neustrezna ter ne obsega vseh znakov kaznivega dejanja (stran 6 pritožbe), ter da je očitek glede naklepa (vsaj) glede obdolženega A. A. pomanjkljiv in nejasen, saj se mu ne očita, da bi C. C. prosil ali od njega zahteval sklenitev posla in podpis pogodb ter aneksov, kot tudi ne, da bi zahteval plačilo v zvezi s prodajo delnic ali da bi kot dejanski poslovodja poskrbel za to plačilo, in tudi ne, da bi se z obdolženo B. B. dogovorila, da bo to v imenu obeh obdolžencev zahtevala ona (stran 33 pritožbe), zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

9. Ni jim mogoče pritrditi. Pravilno sicer izpostavljajo zakonsko dikcijo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavne določbe 240. člena KZ-1 (stran 25 pritožbe), nimajo pa prav pri posplošenem zatrjevanju, da opis obdolžencema očitanega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe, identičnim z obtožbo, je namreč zelo jasno in skladno z zakonsko normo naveden očitek, da sta obdolženca delovala v okviru vodenja gospodarske dejavnosti; njun namen, da na škodo premoženja družbe X. družbi Y. pridobita veliko premoženjsko korist; njuno zavestno sodelovanje pri storitvi, da sta zlorabila svoja položaja dejanskih poslovodij v družbi X., v nasprotju s prvim odstavkom 263.

člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1); v nadaljevanju pa povsem določno in konkretizirano opisano njuno izvršitveno ravnanje kot sostorilcev. Navedeno je namreč, da sta za dosego opisanega namena skupaj sprejemala poslovne odločitve o sklenitvi škodljivih pravnih poslov za družbo X., z izrabljanjem in vodenjem ravnanj njenega pravno formalnega direktorja C. C. dosegla sklenitev škodljivih pogodb in aneksov za nakup delnic dveh tujih družb, ki sta jih tudi sama podpisala - pri čemer je pripravo pogodb in aneksov odredila B.

B. - čeprav sta vedela, da so delnice obeh tujih družb brez vrednosti, družba X. pa ni imela dovolj denarnih sredstev za plačilo kupnine in so bila zato izvršena le tri plačila v skupni višini 769.197,04 EUR, s tem pa posledično - po predhodni oslabitvi delnic na vrednost nič po njunih navodilih - družbi Y. na škodo premoženja družbe X. pridobila veliko premoženjsko korist v navedeni višini in sta tudi hotela družbi Y. pridobiti tako premoženjsko korist. Gre torej za opis dejanja, s povsem določno in konkretno opredeljeno vlogo in ravnanji obdolžencev kot dejanskih poslovodij v družbi X., z zlorabo položaja pri vodenju gospodarske dejavnosti, vse z zavestnim sodelovanjem pri storitvi in namenom na škodo premoženja družbe X. pridobiti družbi Y. veliko premoženjsko korist.

Dejanski del opisa torej zajema ustrezno konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ki je obdolžencema omogočal učinkovito obrambo, ter hkrati sodišču zagotavljal jasen okvir predmeta odločanja. Ali so očitki obdolžencema tudi dokazani, pa je stvar dejanske presoje sodišča, kar velja tudi glede ugotavljanja namena in obarvanega naklepa obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1 je namreč pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot so "z namenom" ali "vedoma", ko gre za psihične procese, opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja, na namen pa sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin.

Zaključek o obstoju določenega namena in v zvezi s tem obarvanega naklepa obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja, ki je stvar njunega notranjega dogajanja in ni razviden navzven, zato spada v obrazložitev sodbe, ne pa opis v njenem izreku. Karkoli več od jasno določenega in povzetega iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi, torej za popolnost in razumljivost opisa kaznivega dejanja ni potrebno. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

10. To velja tudi glede obdobja storitve kaznivega dejanja, ki sicer ni njegov zakonski znak. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da je konkretni datumski pričetek izvajanja kaznivega dejanja v opisu nedoločen, ker ni navedeno, katerega dne v oktobru 2009 naj bi obdolženec pričel z izvajanjem kaznivega dejanja, kot tudi ne kdaj v oktobru 2009 in kdaj v juliju 2010 naj bi obdolžena B. B. odredila D. D. pripravo dveh pogodb in aneksov. Ob posplošenem in za obravnavani primer neupoštevnem sklicevanju na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 11063/2016 z dne 10. 1. 2022 zagovorniki navajajo, da bi se moral obdolžencu v korist upoštevati pričetek izvrševanja kaznivega dejanja dne 31. 10. 2009, kar po njihovem stališču pomeni, da bi bila sklenitev pogodbe o prodaji delnic dne 27. 10. 2009 izven obdobja, ki je predmet obtožnice. Menijo, da je zaradi navedenega podana kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi bistvena kršitev določb postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; ker se sodišče do navedenih okoliščin ni opredelilo pa tudi bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Nimajo prav. Drži sicer, da so podatki o času storitve kaznivega dejanja nujno potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja in imajo pomemben vpliv na ustrezno možnost izvajanja pravice do obrambe, kot tudi za številna vsebinska in postopkovna vprašanja, vendar je bilo tem potrebam oziroma zahtevam z ustrezno konkretizacijo časovnega obdobja storitve očitanega kaznivega dejanja obdolžencema, v opisu le-tega v celoti zadoščeno. Povsem jasno in hkrati dovolj določno je začetek izvrševanja opredeljen z oktobrom 2009, ko sta obdolženca pričela s sprejemanjem očitanih škodljivih poslovnih odločitev za družbo X. in sta bili dne 27. 10. 2009 sklenjeni pogodbi ter nato v juliju 2010 še oba aneksa, s katerima se je (že po opisu) utrdil namen obdolžencev, da na škodo premoženja družbe X. pridobita veliko premoženjsko korist družbi Y. Z njunima podpisoma pogodb in nato še aneksov, ki sta dejansko omogočila prenos denarnih sredstev, kot plačilo kupnine za delnice iz družbe X. družbi Y., sta namreč obdolženca - neodvisno od kasnejše slabitve vrednosti delnic na nič dne 31. 12. 2011 po njunih navodilih - sprožila odločilni vzrok za nastanek prepovedane posledice. Ni dvoma, da je po opisu dejanja in hkrati glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, bila korist Y. na škodo X.-a pridobljena ob nakazilu (vseh) denarnih sredstev, torej v novembru 2010, s čimer je bilo kaznivo dejanje dokončano 2 , medtem ko se je s slabitvijo delnic dne 31. 12. 2011 posledica kaznivega dejanja (zgolj) tudi knjigovodsko izrazila v bilancah družbe.

12. Z ustrezno konkretizacijo oziroma določitvijo časovnega obdobja storitve v opisu kaznivega dejanja torej ni podana kršitev kazenskega zakona, prav tako dejansko stanje ni ugotovljeno zmotno in ne nepopolno, pri čemer je slednje stvar dejanske presoje, kar pomeni obrazložitve sodbe. Povsem neutemeljen na tem mestu je tudi očitek prekoračene obtožbe (bistvene kršitve določb postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), saj je med slednjo in sodbo v celoti podana subjektivna in objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP), tudi glede časovnega obdobja storitve kaznivega dejanja; kot je neutemeljena še posplošena in izven konteksta zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sprememba obtožnice

13. Po mnenju zagovornikov spremembi obtožnice nista bili izvedeni skladno z določili ZKP. Poleg novih očitkov, ki objektivno gledano predstavljajo drugačno dejanje, se spremenjena obtožnica nanaša na drugo časovno obdobje oziroma je čas izvrševanja kaznivega dejanja podaljšan za več kot leto dni, zato nikakor ni mogoče govoriti o istem historičnem dogodku. Ob tem se je dramatično spremenil tudi opis dejanja, saj je bil prvotni glavni storilec iz očitkov izločen in sta glavna storilca postala obdolženca. Dodatna sprememba obtožnice tik pred koncem sojenja konec aprila 2023, s katero se je prvotni očitek izvrševanja dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti spremenil tako, da se nanaša na vodenje gospodarske dejavnosti, pa je pravico do obrambe povsem izvotlila. Nezakonita sprememba obtožnice zato po pritožbenih navedbah predstavlja bistveno kršitev procesnih določb po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 344. členom ZKP, ki je odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; prav tako je prišlo do kršitve 14., 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave ter 6., 7. in 13. člena EKČP; podana je tudi kršitev kazenskega zakona, dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Prvi odstavek 344. člena ZKP določa, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme obtožnico spremeniti, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Državni tožilec torej lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čemer v skladu z ustaljeno sodno prakso 3 zadostuje že njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje. Pomeni, da sme obtožbo spremeniti glede na svojo presojo dejanskega stanja, neodvisno od tega, ali se v zadevi pojavijo novi dokazi ali ne. Tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije 4 je za presojo dopustnosti spremembe obtožnice bistveno, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi še vedno nanaša na ista ravnanja obdolženca.

15. Prvotna obtožnica z dne 5. 7. 2018 je obdolžencema, skupaj z soobdolženim C. C., očitala storitev dveh kaznivih dejanj, storjenih z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Konkretni očitki so zajemali zlorabo položaja obdolžencev kot dejanskih poslovodij družbe X., da sta v tej vlogi dogovorila in organizirala sklenitev za družbo X. škodljivih pogodb o prodaji in nakupu delnic ter aneksov k tem pogodbam, pri čemer sta vedela, da so delnice brez vrednosti, z namenom pridobitve velike premoženjske koristi družbi Y., na škodo družbe X. S prvo spremembo obtožbe dne 14. 2. 2020 je bila obtožnica zoper C. C. umaknjena, pri čemer pa se dejanski očitki zoper oba obdolženca - razen (podaljšanega) časovnega obdobja (izvrševanja) kaznivega dejanja do 31. 12. 2011, ki zajema oslabitev vrednosti delnic na nič po njunih navodilih - v bistvenem niso v ničemer spremenili. To velja tudi za drugo spremembo obtožnice dne 21. 4. 2023, pri kateri je šlo v bistvenem za utesnitev obtožbe oziroma umik očitka storitve kaznivega dejanja pod točko II obtožbe, ter pod točko I obtožbe spremembo besede "opravljanju" v besedo "vodenju", torej očitek vodenja gospodarske dejavnosti, kar pa sicer ustreza zakonskemu besedilu (takrat) veljavne določbe 240. člena KZ-1. Kljub vsem spremembam se torej obtožnica za obravnavano kaznivo dejanje iz obsodilnega dela sodbe še vedno nanaša na isti historični dogodek, po vsebini enaka izvršitvena ravnanja obdolžencev, storjena z enakim namenom prepovedane posledice, kar pomeni dopustno spremembo, skladno z zakonom. Brez dvoma sta obdolženca imela možnost do izjave v zvezi z obema spremembama obtožbe, ki sta jo z dopolnitvijo zagovorov tudi udejanila, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom o kršitvi njune pravice do obrambe, kot tudi ne sicer posplošeno, zgolj s številčnim naštevanjem členov zatrjevanim kršitvam Ustave in EKČP. Prav tako v zvezi s spremembami obtožbe ni šlo za - sicer enako posplošeno - zatrjevano kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi ne bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede prodaje delnic

16. Do vsebine sklenjenih pogodb o prodaji delnic z dne 27. 10. 2009, obeh aneksov z dne 15. 7. 2010 in izvršenih treh plačil družbe X. v skupni višini 769.197,04 EUR na TRR družbe Y., se je sodišče prve stopnje zadostno in hkrati vsebinsko pravilno opredelilo v točkah 26 do vključno 31 obrazložitve sodbe. Natančno in določno, skladno z vsebino izvedenih dokazov, je povzelo izvršena plačila oziroma transakciji dne 18. 10. 2010 v znesku 669.897,04 EUR in dne 25. 11. 2010 v znesku 99.300,00 EUR, ter nadalje - upoštevaje izpisek računa za družbo X. (priloga A22), izpovedbe zaslišanih prič in listinske dokaze, tudi v točki 35 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo, da je družba X. vsa navedena plačila za delnice izvršila z lastnimi sredstvi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno preučilo aneksov in prezrlo določilo o razdrtju pogodbe v primeru, če celotna kupnina ne bo plačana do 30. 6. 2010. Kljub dejstvu, da družba X. ni izvedla celotnega plačila za vse delnice 5 , namreč osnovni pogodbi o prodaji delnic nista bili razvezani v celoti, kot poskušajo brez uspeha prepričati zagovorniki, ampak zgolj v delu, v katerem do plačila ni prišlo in so bile v tem obsegu delnice tujih družb vrnjene prodajalki, to je družbi Y. Šlo je namreč za obojestransko realizirano delno izpolnitev pogodb, to je plačilo kupnine in v tem obsegu tudi prenos lastništva delnic. 6 Prav sklenitev aneksov pa je bila podlaga za podaljšanje roka plačila kupnine, ki je bilo za tem - glede na razpoložljiva sredstva družbe X. - tudi izvršeno, sicer zgolj delno, kar po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe ovrže obrambne navedbe, da naj bi bila sklenitev aneksov v interesu premoženja družbe X. Nasprotno, sklenitev aneksov in s tem podaljšan rok plačila kupnine le še dodatno utrjuje očitan namen obdolžencev ob sklenitvi in podpisu pogodb o prodaji in nakupu delnic, to je na škodo premoženja družbe X. pridobiti veliko premoženjsko korist družbi Y. Slednja je bila namreč podvržena revidiranju, zato sta obdolženca v funkciji njene dvočlanske uprave imela interes, da se ničvrednih tujih delnic "znebi". V tej vlogi in hkrati kot dejanski poslovodji družbe X. sta zato storila vsa očitana izvršitvena dejanja, da je družba X. navedene delnice brez vrednosti kupila od družbe Y., kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 42 obrazložitve sodbe.

17. Glede na dejanske ugotovitve in v zvezi s temi razloge izpodbijane sodbe o vlogi in motivu obeh obdolžencev pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja (točke 34, 37 ter 40 do vključno 43 obrazložitve sodbe), ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na elektronsko sporočilo računovodkinje v Y. E. E. z dne 13. 10. 2010. Njen predlog knjiženja prejetega nakazila od družbe X., kot ga je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo v točki 31 obrazložitve sodbe, se namreč nanaša le na knjigovodsko obravnavo nakazil in nikakor ne pomeni, da je šlo za nakazilo mimo volje in védenja obdolženega A. A. Slednje potrjuje tudi njena izpovedba že med zaslišanjem v preiskavi dne 19. 3. 2018, da je navodilo za to elektronsko sporočilo dobila od uprave Y., ali je bila to obdolžena B. B. ali pa obdolženi A. A.; s soglasjem strank pa je bila (ta) izpovedba E. E. na glavni obravnavi prebrana (narok dne 10. 3. 2021). Brez uspeha je zato pritožbeno ponavljanje njegovega zagovora - češ, da je šlo pri nakazilu iz X.-a na Y. za posojilo in ne plačilo delnic - in mu zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Glede na povzete razloge sodbe je pravilno in brez dvoma ugotovilo, da je šlo za plačilo tujih delnic; glede teh pa je imel po izpovedbi G. G. - analitika v Y., ki je sicer v zvezi s svojimi zadolžitvami za tuje delnice sodeloval z obdolženo B. B. - glavno besedo obdolženi A. A. (točka 5, stran 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Jasno je torej, da niti pri izvedbi plačila za delnice, niti navodilu glede knjiženja teh nakazil (koliko kot plačilo za delnice družbe Z. in koliko za delnice družbe Ž.: v nadaljevanju Ž.), ni šlo za (samostojno) odločitev E. E. ali računovodkinje F. F., kot poskuša brez uspeha prepričati obramba, temveč (zgolj) za njuno izpolnitev sprejete odločitve in navodil obeh obdolžencev. Takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so skladne z izvedenimi dokazi in hkrati ustrezno ter zadostno obrazložene, zato pritožbeno uveljavljane kršitve zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, prav tako pa ne pomenijo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Glede vrednosti delnic

18. Bistvo pritožbenih navedb glede ugotavljanja in ugotovljene (tržne) vrednosti delnic obeh tujih družb na dan 27. 10. 2009 (datum sklenjenih pogodb o nakupu in prodaji delnic) ter gibanju vrednosti teh delnic v obdobju po tem datumu, je graja in nestrinjanje z ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke za področje ekonomije - ocenjevanja vrednosti podjetji dr. H. H. o teh okoliščinah. Slednja je po prepričanju obrambe vrednotenje delnic obeh tujih družb opravila neustrezno, pri čemer je sama večkrat opozorila, da je mnenje izdelano na številnih predpostavkah in omejitvah. Oceno vrednosti delnic na 0,00 EUR je sprejela "na pamet", njeni zaključki glede te okoliščine so absurdni, v nasprotju z Mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti (MSOV), za katere je izvedenka sama priznala, da jih ni uporabila. Njeno ravnanje in izvedensko mnenje v obravnavani zadevi je bilo pristransko, ter je resno kršilo človekove pravice obdolžencev iz 14., 22., 23., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave, zaradi česar sodišče na to mnenje sploh ne bi smelo opreti sodbe, to pa pomeni kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 18., 39. in 44. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Prav tako je podana kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, v zvezi z navedenim pa je podana še bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Sodišče prve stopnje je bistvene ugotovitve, oceno in zaključke izvedenke, ki je po osnovnem izvedenskem mnenju izdelala še tri njegove dopolnitve, vse navedeno pa še dodatno obrazložila na glavni obravnavi, povzelo na straneh 57 do vključno 64 oziroma v točki 39 obrazložitve sodbe. Pri tem očitno ni prezrlo njenih opozoril na predpostavke in omejitve mnenja, ko je izpostavila dejstvo omejene razpoložljive dokumentacije, nepoznavanje tuje zakonodaje, njihovih računovodskih standardov in njihovega jezika, ter pojasnila možnost razlik pri vrednotenju poštene vrednosti premoženja, kot sicer poudarjajo zagovorniki.

Kljub omejitvam je namreč izvedenka zaključila, da ji dokumentacija v spisu daje podlago za verodostojne zaključke, pri čemer je mnenje sprva izdelala zgolj na podlagi dokumentacije, s katero sta v času storitve kaznivega dejanja razpolagala tudi oba obdolženca, in ki poleg ostale obsežne listinske dokumentacije zajema tudi bilanci stanja tujih družb na dan 31. 5. 2008 oziroma 30. 9. 2007, ter bonitetno poročilo družbe V. z dne 13. 10. 2009 (točki 37 in 39.a obrazložitve sodbe). Upoštevaje relevantno listinsko dokumentacijo v zvezi s stanjem obeh tujih družb ter elektronsko in drugo korespondenco predstavnikov družbe Y. s predstavniki obeh tujih družb, je izvedenka ugotovila, da je za ocenjevanje vrednosti v primeru nakupa in prodaje lastninskega deleža v podjetjih na trgu najprimernejša podlaga ocenjevanja vrednosti tržna vrednost; ob odsotnosti podatkovnih osnov o izvirnih načrtih tujih podjetjih in dokazil o morebitni izvedeni dokapitalizaciji v času ocenjevanja vrednosti, pa je bila za oceno vrednosti obeh družb primerna zgolj metoda neto vrednosti sredstev ob predpostavki prostovoljne likvidacije podjetij.

Za uporabo drugih metod ocenjevanja vrednosti namreč ni bilo pogojev, ki bi omogočali zanesljive in kredibilne rezultate. Pridružila se je ugotovitvam s strani obrambe angažiranega strokovnjaka dr. I. I., da ocenjevanje vrednosti delnic tujih družb v skladu z MSOV v konkretni zadevi ni bilo izvedljivo, omenjeni strokovnjak pa na njeno izpovedbo na naroku ni imel nobenih pripomb (točka 39.c in d obrazložitve sodbe). Neutemeljene so zato pritožbene trditve o neustreznosti izvedenskega mnenja, ker ocenjevanje vrednosti ni bilo skladno z MSOV, ter v zvezi s tem posplošeno in neustrezno sklicevanje na odločbe Vrhovnega in višjih sodišč v Republiki Sloveniji.

Posledično, sicer prav tako posplošeno uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 14. člena Ustave in 14. člena EKČP v zvezi s tem niso podane.

20. Tudi vsebinskim ugotovitvam in zaključku izvedenke, da so bile delnice tujih družb na dan ocenjevanja brez vrednosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Poudarilo je, da je bilo mnenje strokovno argumentirano in plod izvedenkinih dolgoletnih izkušenj na področju ekonomske znanosti, da je izvedenka prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, tudi tožilstva in obrambe, prav tako pa se je prepričljivo opredelila do mnenja, ki ga je kot pomočnik obrambe podal dr. I. I., ki sicer ni sodni izvedenec. Skladno z vsebino osnovnega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje povzelo oceno izvedenke, da ocena tržne vrednosti 100 % lastniškega kapitala družbe Z. na dan 31. 5. 2008 znaša 0,00 EUR. Ob predpostavki, da v obdobju do 27. 10. 2009 ni prišlo do vrednostno pomembnih premoženjsko finančnih sprememb v položaju in poslovanju podjetja, je vrednost delnice družbe tudi na ta dan enaka 0,00 EUR. Upoštevaje poslovno poročilo U. iz meseca januarja 2011, je tudi po 27. 10. 2009 vrednost delnice te družbe enaka 0,00 EUR. Enako oceno in zaključke je izvedenka ugotovila tudi glede vrednosti delnice družbe Ž. v navedenih obdobjih. Ob tem je izvedenka poudarila, da sta imeli obe družbi negativen lastni kapital, delovali sta z izgubo, zato obstaja dvom v sposobnost njunega neprekinjenega delovanja. Glede družbe Z. je pojasnila, da je v vseh obdobjih do leta 2008 poslovala negativno, izguba pa se je z meseci in leti le povečevala in samo v drugi polovici leta 2007 znašala 5,9 mio tuje denarne valute oziroma po takratnem tečaju cca. 1,5 mio EUR, v letu 2008 pa 10 mio tuje denarne valute oziroma 2,2 mio EUR. Brez dokapitalizacije družba ne izpolnjuje predpostavke neprekinjenega delovanja. Tudi družba Ž. je v celotnem pregledovanem obdobju poslovala negativno. Izguba je v letu 2006 znašala cca. 780.000,00 EUR, v letu 2007 pa cca. 114.000,00 EUR. Na dan 30. 9. 2007 je imela družba negativen kapital, pri čemer je v letih 2006 in 2007 poslovala z izgubo, kar govori o insolventnosti in kapitalski neustreznosti družbe. V oktobru 2008 je imela spor z zaposlenimi, sklenjen je bil dogovor o obročnem plačilu dolga, ki pa se po prvem plačilu meseca decembra 2008 ni več spoštoval.

21. Zaradi ugovorov obrambe oziroma graje pomanjkljive podatkovne osnove, na podlagi katere je izvedenka izdelala izvedensko mnenje, je državni tožilec nato tekom dokaznega postopka iz tuje države pridobil dodatno dokumentacijo, vezano na poslovanje obeh tujih družb v letih 2006 do 2011. Na tej podlagi je izvedenka v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 25. 5. 2022 ocenila, da je dopolnilna dokumentacija pomembno doprinesla k potrditvi že oblikovanih sklepov v zadevi, da torej ta dodatna dokumentacija ne vodi do vsebinskih sprememb ocene vrednosti, predstavljene v osnovnem mnenju, temveč jo samo še utrdi. Natančno in izčrpno je sodišče prve stopnje v točki 39.b obrazložitve sodbe povzelo ključne ugotovitve in oceno izvedenke, da vsa dodatna dokumentacija potrjuje prezadolženi status obeh družb, pri čemer brez resne dokapitalizacije družbi absolutno ne bi mogli naprej, vendar se v tej smeri ni dogajalo nič. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno in razumno zaključilo, da je bila tržna vrednost delnic obeh tujih družb na dan 27. 10. 2009, kot tudi po tem datumu, enaka 0,00 EUR.

22. Povzetih zaključkov izvedenke, na katere se je torej utemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, v ničemer ne morejo omajati, še manj spremeniti selektivni oziroma iz konteksta vzeti deli izpovedb izvedenke med njenim zaslišanjem na glavni obravnavi, kot jih obsežno in pri tem deloma tudi nedosledno oziroma nekorektno povzema obramba obdolženca in s tem poskuša izvedenko diskreditirati ter vzbuditi dvom v njeno strokovnost in verodostojnost (stran 12 do 14 pritožbe). Utemeljeno in pravilno državni tožilec opozarja, da izvedenka nikoli ni pojasnila, da ni razpolagala z ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko izdelala ustrezno vrednotenje delnic obeh tujih družb, prav tako pa tudi ni navedla, da bi njeno mnenje lahko bilo kredibilno samo na dan 31. 5. 2008 in 30. 9. 2007, kot netočno in očitno zavajajoče trdijo zagovorniki. Nobenega dvoma tudi ni, da je za pravilno razumevanje potrebno mnenje izvedenke obravnavati medsebojno povezano, kot smiselno celoto.

23. Držijo sicer obrambne navedbe, da je izvedenka po pridobitvi dodatnih podatkov 7 spremenila svoje mnenje v delu, ki se nanaša na cenitev deleža v družbi X.1. Gre sicer za drugo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 13. 9. 2022, ki pa se nanaša na del obtožbe, ki jo je Specializirano državno tožilstvo zoper oba obdolženca umaknilo (točka II izreka in 38 obrazložitve izpodbijane sodbe). To pa ne pomeni, da je izvedenka (tudi) vrednotenje delnic obeh tujih družb opravila neustrezno, kot poskušajo brez uspeha prepričati zagovorniki; prav nasprotno, dejstvo, da je izvedenka po pridobitvi dodatnih podatkov spremenila svojo cenitev tega deleža, po utemeljenih in razumnih navedbah državnega tožilca kaže na njeno neodvisnost in nepristranost, ne da bi bila vnaprej odločena, da podpre obtožno tezo tožilstva.

24. Prav tako drži, da je izvedenka poleg opozoril na omejeno razpoložljivo dokumentacijo, izpostavila tudi dejstvo, da zadnji finančni podatki datirajo na obdobje pred datumom ocene vrednosti. Kljub tem nedvomnim omejitvam, je ob odgovorih na vprašanja zagovornika obdolženca zatrdila, da je njeno mnenje tudi brez tega kredibilno (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 26. 3. 2021). Zato so pritožbene navedbe zagovornikov, da na podlagi tako skope dokumentacije objektivno ni mogoče pripraviti ustrezne cenitve vrednosti delnic in da se lahko o tem samo ugiba, posledično pa da je zato izvedensko mnenje izvedenke pomanjkljivo in v predmetni zadevi povsem neuporabno, neutemeljene. Enako velja za pritožbene trditve o posvetovanju obrambe s tremi različnimi strokovnjaki, ki naj bi pritrdili takšni obrambni tezi. Gre namreč za povsem posplošene in z ničemer argumentirane, še manj potrjene navedbe, ob odsotnosti kakršnegakoli (drugačnega) strokovnega mnenja strokovnjakov, na katere se sklicuje obramba, iz katerega bi izhajale drugačne ugotovitve in zaključki glede ničvrednosti tujih delnic, kot jo je ugotovila izvedenka v tem kazenskem postopku.

25. Že v osnovnem izvedenskem mnenju in izpovedbi na glavni obravnavi dne 26. 3. 2021 je izvedenka poudarila, da je imela družba Z. velik negativni kapital, čez 3 mio EUR in da je v celotnem obdobju od leta 2005 do 2008 poslovala negativno (stran 20 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave tega dne). Pri teh ugotovitvah in oceni je vztrajala tudi v dopolnjenem izvedenskem mnenju - po pridobitvi dodatne listinske dokumentacije iz tuje države - pri čemer pa ni zanemarila 22 ha zemljišč te družbe, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki. Res je sicer izvedenka povedala, da bi vrednost zemljišč lahko imela pomemben vpliv na oceno vrednosti, vendar je hkrati navajala, da glede na ugotovljeno višino negativnega kapitala družbe močno dvomi, da bi to lahko spremenilo zaključke glede vrednosti delnic. Ugotovljeno vrednost nepremičnin na 5,4 mio tuje denarne valute (stran 34 dopolnjenega izvedenskega mnenja) in zahtevano kupnino zanje v stečajnem postopku v znesku 6 mio tuje denarne valute pa je dodatno utemeljila tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 12. 4. 2023 (strani 3 in 4 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave tega dne). Zakaj in v čem naj bi okoliščina, da gre za zemljišča v turističnem področju, relevantno vplivala na njihovo vrednost, saj se je družba Z. ukvarjala s klavniško dejavnostjo in ne turistično dejavnostjo, pa zagovorniki ne pojasnijo.

26. Nobenega dvoma v povzete ugotovitve in oceno izvedenke, na katero se je utemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, v ničemer ne morejo omajati niti pritožbene navedbe s sklicevanjem na izpovedbe prič J. J., K. K., L. L. in zagovor obdolženca, ki da so si "zadeve" ogledali v naravi in bili mnenja, da gre za ogromno premoženje. Njihove izjave, "da gre za ogromne dimenzije klavnic in pristanišča, za eno zelo veliko klavnico, večjo od katerekoli druge slovenske klavnice, ogromen kompleks, ogromno zemljišč, dosti stavb, vsega tega" (stran 17 pritožbe), so namreč njihove laične ocene, predvsem pa za potrebe tega kazenskega postopka povsem neprimerljive s strokovnimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke. Neutemeljen je zato v tej zvezi pritožbeni očitek zagovornikov, da se je izvedenka zadovoljila kar s knjigovodskimi vrednostmi premoženja in nato "na pamet" sprejela zaključek, da znaša vrednost delnic 0,00 EUR.

27. Enako velja za pritožbeni očitek absurdnega zaključka izvedenke in posledično sodišča glede družbe Ž. Trditev, da je družba uspešno izpeljala postopek prisilne poravnave, nima podlage v izvedenih dokazih; na njihovi podlagi sprejetih zaključkov sodišča pa s strani obrambe predloženo potrdilo odvetnika M. M., datirano po obdobju storitve obravnavanega kaznivega dejanja in brez priloženih sodnih odločb, na katero se sklicujejo zagovorniki (stran 17 pritožbe in list. št. 1190-1191 v spisu), ne more v ničemer spremeniti.

28. Ker je sodišče prve stopnje (utemeljeno in pravilno) v celoti sledilo ugotovitvam izvedenke, je posledično dopustno in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za dodatno zaslišanje prič G. G. in K. K. v zvezi z obsegom premoženja tujihdružb, svojo odločitev pa v točki 44 obrazložitve sodbe tudi ustrezno argumentiralo. To velja tudi za zavrnitev predlaganega zaslišanja prič N. N. in O. O., zato posplošene pritožbene navedbe, da je bilo zaradi zavrnitve navedenih dokaznih predlogov zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, hkrati pa da sta podani še kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljene. Zavrnitev teh dokazov tudi ni bila v nasprotju s pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe, zato tudi posplošeno zatrjevani kršitvi pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe iz 6. člena EKČP in 29. člena Ustave RS nista podani.

29. Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev. Hkrati izvedensko mnenje samo po sebi ni nedovoljen dokaz, na katerega sodišče po drugem odstavku 18. člena ZKP ne bi smelo opreti sodne odločbe, zato je neuspešno posplošeno pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 18., 39. in 44. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, kot navajajo zagovorniki. Slednje velja tudi za pritožbeni očitek, da je njeno mnenje pristransko ter da je resno kršilo človekove pravice obdolžencev iz 14., 22., 23., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave.

30. Da sta oba obdolženca že ob sprejemu poslovne odločitve o sklenitvi obravnavanih škodljivih pravnih poslov za družbo X., kot tudi v času podpisa obeh pogodb in aneksov nedvomno vedela, da so delnice obeh tujih družb dejansko brez vrednosti, je sodišče prve stopnje izčrpno, konkretizirano in prepričljivo utemeljilo v točkah 37 in tudi 42 obrazložitve sodbe. Natančno je analiziralo listinsko dokumentacijo ter elektronsko in drugo korespondenco med družbama T. - solastnico tujih družb - in Y., kot tudi neposredno med predstavniki tujih družb in obema obdolžencema, ki potrjuje, da sta bila slednja seznanjena z bilancami družb, iz katerih je izhajalo izrazito negativno poslovanje ter negativen kapital, kot tudi dejstvo, da družba Z. za nadaljnje poslovanje potrebuje visoka denarna sredstva. Poleg vseh analiz, komentarjev in poročil v zvezi z bilancami argentinskih družb ter prognoze njunega poslovanja, ki jih je za upravo - torej oba obdolženca - pripravljal J. J., sta obdolženca pridobivala tudi razna bonitetna poročila, ki so v celoti potrjevala izredno slabo poslovanje obeh tujih družb. Že 12. 6. 2008 sta obdolženca pridobila bonitetno poročilo družbe Š., tik pred obravnavanimi spornimi posli pa še bonitetno poročilo družbe V. z dne 13. 10. 2009, kar upoštevaje argumentirane ugotovitve dokaznega postopka kot celote potrjuje pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da sta obdolženca že pred sklenitvijo spornih pogodb in aneksov vedela, da so delnice obeh tujih družb brez vrednosti in sta na očitan način delovala z namenom, da se na škodo premoženja družbe X. prenesejo iz premoženja družbe Y.

31. Ker sta bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje oba obdolženca seznanjena z vso relevantno dokumentacijo, na kateri temelji osnovno izvedensko mnenje - saj je bila (deloma) tudi pridobljena po njunih navodilih - in je bila njihova vsebina oziroma številke v njej za izvedenko jasne (njena izpovedba na naroku glavne obravnave dne 26. 3. 2021; stran 12 prepisa zvočnega posnetka), prav tako pa je bila dodatno pridobljena dokumentacija iz tuje države v celoti prevedena v slovenski jezik, tudi ne more biti utemeljen pritožbeni očitek kršitve postopka iz 6. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 29. členom Ustave, češ, da celotna dokumentacija ni bila prevedena, kot netočno oziroma zavajajoče in posledično brez uspeha trdijo zagovorniki.

32. Ob nespornem dejstvu, da izvedensko mnenje temelji na obsežni listinski dokumentaciji in torej nikakor ne zgolj na bilancah stanja z dne 30. 9. 2007 in 31. 5. 2008, kot neustrezno, v nasprotju s podatki spisa in torej zavajajoče navajajo zagovorniki, slednji ne morejo uspeti s trditvami, da je sodišče izvedenko povsem omejilo, obdolženca pa postavilo v povsem podrejen položaj (stran 15 in 16 pritožbe). V tej zvezi posplošeno očitana resna kršitev 14., 27. in 29. člena Ustave zato ni podana. Enako velja za - ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 - posplošeni pritožbeni očitek kršitve 29. člena Ustave, s trditvami, da je obrambi sicer formalno bila dana možnost zaslišanja njenega strokovnjaka, vendar je prvostopno sodišče s svojimi ravnanji in stališči dejansko aktivno obrambo povsem onemogočilo oziroma izvotlilo (stran 20 pritožbe). Iz razlogov v točki 39.c in d obrazložitve izpodbijane sodbe namreč skladno s podatki kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo s strani obrambe predloženo strokovno mnenje dr. I. I., strokovnjaka tudi neposredno zaslišalo in z njegovimi ugotovitvami seznanilo izvedenko, ki se je do ugotovitev strokovnjaka opredelila tako v tretji dopolnitvi izvedenskega mnenja, kot tudi v neposredni izpovedbi na glavni obravnavi. Zgolj nestrinjanje obrambe z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvah z odredbo postavljene sodne izvedenke, pa ne pomeni zatrjevanega onemogočanja aktivne obrambe s pomočjo "svojega" strokovnjaka.

Glede projektne družbe

33. Zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju zaključkov glede projektne družbe povsem ignoriralo listine, pa tudi izpovedbe vseh ključnih prič. Prvi kredit s strani S. je bil družbi X. odobren leta 2007 na podlagi poroštva družbe Y., enako pa velja tudi za kredit v letu 2008, odobren za poplačilo kredita iz leta 2007. Povsem neživljenjsko in nelogično je, da bi družba Y. večkrat dajala poroštvo nekemu "popolnoma samostojnemu pravnemu subjektu s svojim premoženjem, ki z njo ni v nobeni povezavi". Sodišče pri sprejemanju zaključkov ignorira izpovedbo C. C., da je družbo X. prevzel na prigovarjanje P. P. in R. R., da sam za nakup družbe ni dal denarja, niti mu ni poznana cena, ter da družba ni imela svojih prostorov, niti telefonske številke. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s samostojnostjo družbe X. so zato povsem napačne, podana je bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 14., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave, poleg tega pa je sodišče zmotno uporabilo tudi kazenski zakon.

34. Relevantne dejanske ugotovitve in sklepni zaključek, da družba X. v konkretni zadevi pač ni imela prav nobene značilnosti in pomena projektne družbe Y., je sodišče prve stopnje ustrezno argumentiralo v točki 36 obrazložitve sodbe. Pravilno je poudarilo, da slednja v projekt ni vložila prav ničesar, temveč je družba X. delnice od nje kupila z lastnimi sredstvi, kot je predhodno prepričljivo utemeljilo v točkah 31 in 35 obrazložitve sodbe. Ugotavljanje povezanosti družb Y. in X. v smislu Zakona o gospodarskih družbah (konkretno 527. člena ZGD-1 8 ) je sicer pravno vprašanje, za odgovor nanj pa pritožbeno izpostavljena izpovedba priče C. C. nima relevantnega vpliva. V bistvenem je pomembna za ugotovitev okoliščine, da sta družbo X., čeprav je bil sam njen pravno formalni direktor, dejansko vodila oba obdolženca (točki 4 in 34 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da C. C. za (sicer zgolj 1 %; op. sodišča) delež družbe X. ni ničesar plačal, seveda ne pomeni, da je šlo za projektno družbo Y.; ko torej ni bilo ugotovljeno prav nobeno medsebojno razmerje teh dveh (pravno) samostojnih družb v smislu oziroma vsebini citirane določbe ZGD-1.

35. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da družba Y. v projekt nakupa tujih delnic s strani družbe X. ni vložila ničesar, temveč je denarni tok potekal v nasprotno smer, ne morejo v ničemer omajati niti pritožbene navedbe, da je družba Y. družbi X. dne 18. 8. 2010 na transakciji račun nakazala denarna sredstva v znesku 2,322.813,13 EUR. Družba Y. je namreč s tem denarjem od družbe X. odkupila 33,94 % delež v družbi X.1 in torej ni šlo za "vložek" družbe Y. v obravnavani projekt nakupa tujih delnic, kot poskuša brezuspešno prepričati obramba. 9 Da sredstev za obravnavani nakup ni zagotovila družba Y., temveč je šlo za lastna sredstva družbe X., ki jih je pridobila deloma od prodaj delnic v tuji državi 2, deloma pa od družbe G. iz naslova prejetega vračila posojila, je kot že poudarjeno, sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo v točkah 31 in 35 obrazložitve sodbe. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

36. Izrecno, pravilno in zadostno je že sodišče prve stopnje poudarilo, da s strani obrambe predložena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru X K 24484/2014 ne more biti vsebinsko uporabljiva za obravnavani primer. Neuspešno je zato ponovno pritožbeno sklicevanje na to odločbo, ob hkratni netočni oziroma zavajajoči trditvi, da je sodišče že v omenjeni zadevi družbo X. štelo kot projektno družbo Y.

37. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje v točki 36 obrazložitve sodbe v ničemer ne more omajati niti sklicevanje obrambe na poročila stečajne upraviteljice družbe X. in posamezne izseke izpovedb zaslišanih prič S1. S1., Š1. Š1., K. K., P. P. in R. R. Navedba stečajne upraviteljice, da je bila družba X. del skupine družb, ki so povezano delovale in sodelovale pri nakupih in prodajah vrednostnih papirjev in deležev v različnih podjetjih in si medsebojno posojale denar, namreč (sama zase) ne more biti nobena podlaga za sklepanje, kot ga neutemeljeno ponuja obramba. Enako velja za povzemanje zgolj izsekov izpovedb navedenih prič, ki so sicer glede na svoje vloge pri obravnavanih poslih očitno želele razbremeniti obdolženca in zato (glede te okoliščine) neuspešno izpovedovale v njuno korist, pri čemer pa njihove izpovedbe niti niso skladne. S1. S1. - v obravnavanem obdobju vodja kontrolinga v Y. je povedal, da je bil X. projektno podjetje skupine K1. (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), kot je sicer z navedbami, da je bil X. posebno namensko podjetje v sistemu Y. in G., v zagovoru smiselno enako navajal tudi obdolženi A. A. Drugače od njiju sta K. K. in Š1. Š1. zatrjevala, da je bila družba X. projektna družba Y., ne pa tudi G. , v katerem sta sama delovala kot predsednik in član uprave; pri čemer je K. K. izjavil, da misli, da G. poslov preko družbe X. nikoli ni izvajal (točki 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi po izpovedbi R. R. - takrat člana nadzornega sveta Y. je bil X. projektna družba Y., medtem ko je P. P. - prav tako član nadzornega sveta v Y. izjavil, da so družbo X. smatrali kot neke vrste hčerinsko družbo Y. (točki 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Njihovim izpovedbam zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, pri čemer je kot bistveno treba poudariti, da tekom dokaznega postopka tudi ni bil ugotovljen prav noben projekt, ki bi ga družba X. izpeljala za Y. Zgolj dejstvo, da je družba X. pridobljena sredstva iz naslova posojila od S. posredovala družbama Y. in G., ter da je bilo posojilo X. odobreno na podlagi poroštva Y., pa seveda ne pomeni, da sta bili družbi X. in Y. v medsebojnem razmerju tako, da bi jih na pravni podlagi veljavnih določb ZGD-1 bilo mogoče šteti za povezani družbi.

38. Končna utemeljitev sodišča prve stopnje v točki 36 obrazložitve sodbe, da družba X. v konkretni zadevi ni imela prav nobene značilnosti in pomena projektne družbe Y., je v povezavi z ostalimi izpostavljenimi razlogi izpodbijane sodbe pravilna in hkrati zadostna v smislu zahtev po obrazloženi sodni odločbi. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zgolj številčno zatrjevane kršitve Ustave in 6. člena EKČP, niso podane. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje pa posledično ne more pomeniti kršitve kazenskega zakona, kot je že bilo poudarjeno.

Glede dejanskega poslovodje

39. Sodišče prve stopnje je na podlagi predhodno natančno povzetih izpovedb zaslišanih prič, končno v točki 34 obrazložitve sodbe pravilno in prepričljivo zaključilo, da je bil C. C. le pravno formalni direktor družbe X., da kot tak ni vodil poslov te družbe, temveč sta poslovne odločitve, ki se nanašajo na posle z delnicami tujih družb, dejansko skupaj sprejemala oba obdolženca ter s tem dejansko vodila poslovanje družbe X. Utemeljitev je skladna z očitkom obdolžencema v izreku izpodbijane sodbe, da sta dejansko sprejemala poslovne odločitve in s tem dejansko vodila poslovanje družbe X. in torej v tej vlogi delovala pri vodenju gospodarske dejavnosti; ta očitek pa tudi povsem skladen z zakonsko normo prvega odstavka 240.

člena KZ-1A, veljavno v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo in zavzelo stališče, da gre za osebo oziroma storilca kaznivega dejanja, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej in s tem de facto izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe. 10 Neutemeljeni so zato pritožbeni pomisleki, da se v zvezi s tem odpirajo številna pomembna vprašanja (kakšni so pogoji za določitev dejanskega poslovodje, kje in kako so določeni, ali je lahko dejanski poslovodja pravna oseba, ali lahko podpis posamezne pogodbe ali aneksa na strani prodajalca zadostuje za izpolnjevanje pogojev v zvezi z dejanskim poslovodjem v drugi družbi, posledice soglasja oziroma privolitve družbenika itd.), ter da se sodišče prve stopnje do teh vprašanj ni opredelilo, posledično pa da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP. Višje sodišče zavrača pavšalni očitek, da je sodna praksa na področju kazenskega prava razvila institut dejanskega poslovodje v nasprotju z 2., 14., 22., 23., 25., 27., 28., 29., 33. in 74. členom Ustave ter v nasprotju s 6., 13. in 14. členom EKČP ter 1. členom Protokola 1 EKČP. Tudi zato posledično ni ugodilo pritožbenemu predlogu obrambe za vložitev zahteve za oceno ustavnosti 240. člena KZ-1. Nobenih utemeljenih - ne pravnih in ne dejanskih - razlogov namreč ni, da ne bi upoštevalo jasnih, razumnih in ustaljenih stališč hierarhično najvišjega rednega sodišča v državi.

Neutemeljeno in brez uspeha v tej zvezi je zato obsežno sklicevanje obrambe na špansko in nemško literaturo ter sodno prakso.

40. Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe. Neutemeljeno zagovorniki navajajo, da bi se moralo pri ugotavljanju položaja dejanskega poslovodje pogledati vse posle takšne družbe v spornem obdobju in preveriti ali je oseba za takšno vlogo izpolnila vse kriterije. Ob poudarjenih jasnih in pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje v točki 34 obrazložitve sodbe, namreč kot ključne okoliščine ni mogoče prezreti še ugotovitve dokaznega postopka, da se družba X. pravzaprav ni ukvarjala z ničemer, razen tega, da je bila posrednica za denar, ki ga je iz naslova kredita v letu 2007 ter zatem dne 22. 12. 2008 v obliki revolving kredita v višini 7 mio EUR prejela od I. (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe).

41. Ni res, da se obdolžencema zgolj pavšalno očita sprejemanje odločitev o sklenitvi za družbo X. škodljivih pravnih poslov, pri tem pa se jima sploh ne očita, da bi izvedla plačilo po pogodbah ali da bi vsaj poskrbela za izvedbo takšnih plačil. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, saj so v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe zelo jasno, konkretno in zadostno navedene vse relevantne dejanske - tudi časovne - okoliščine sklenitve spornih pogodb in aneksov, ter dejanska in aktivna vloga obeh obdolžencev pri tem. Jasno je, da je izvršitev plačil, kot obveznost plačila kupnine, sledila v celoti dogovorjenim in usklajeno vodenim poslom v smeri očitanega namena obeh obdolžencev, in pomeni (zgolj) računovodsko opravilo, ki ga je logično - po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje - lahko izvedla le računovodska služba oziroma konkretno računovodkinja F. F., ki je po (posrednih) navodilih obdolžencev za družbo X. opravljala plačilni promet. Iz jasnih, pravilnih in prepričljivih razlogov izpodbijane obsodilne sodbe kot celote pa nedvomno izhaja, da sta obdolženca primarno skupaj sprejela poslovno odločitev o prenosu delnic brez vednosti iz družbe Y. na družbo X., obdolženka pa v tej zvezi odredila pripravo pogodb in aneksov, ki sta jih oba podpisala in v nadaljevanju tudi (deloma) realizirala. Na ta način oziroma s temi ravnanji sta tudi po presoji višjega sodišča nedvomno delovala kot dejanski poslovodji družbe X. in z opisanimi ravnanji izpolnila vse (potrebne) zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

42. Teh pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne morejo omajati, še manj ovreči pritožbene navedbe, da je C. C. kot direktor in lastnik družbe X. podal soglasje k sklenitvi poslov, ter v zvezi s tem sklicevanje na institut privolitve oškodovanca in hkrati glede tega še sklicevanje na nemško in avstrijsko pravno teorijo in sodno prakso. Prvič, oškodovanec v smislu šeste alineje 144. člena ZKP v obravnavani zadevi je družba X., C. C. pa le njen pravno formalni direktor in družbenik v (zgolj) 1 % deležu 11 , ki ni vodil njenih poslov, temveč sta v tej vlogi - z izrabljanjem in vodenjem njegovih ravnanj pri sklenitvi za družbo škodljivih pogodb in aneksov - delovala oba obdolženca. C. C. k obravnavanim poslom ni dal soglasja, z njimi tudi ni bil seznanjen, temveč je pogodbe in anekse podpisal, ne da bi jih prej prebral in se seznanil z njihovo vsebino, kot je pravilno ugotovilo in utemeljilo sodišče prve stopnje. Povsem neutemeljen je zato pritožbeni očitek kršitve načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave zaradi nedopustnega kazenskega sankcioniranja ravnanj, v zvezi s katerimi je oškodovanec podal soglasje. Prav tako v zvezi s tem ne more biti podana kršitev kazenskega zakona in tudi ne uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilne dejanske ugotovitve in argumentirani zaključki, da sta obdolženca dejansko sprejemala poslovne odločitve in zlorabila svoja položaja dejanskih poslovodij v družbi X. v zvezi z obravnavanimi posli, pa posledično tudi ne morejo pomeniti kršitve kazenskega zakona.

43. Ob nedvomni ugotovitvi, da torej C. C. kot sicer pravno formalni direktor in (ne edini) družbenik družbe A. ni podal nobenega soglasja k obravnavanim poslom, tudi ne more biti uspešno sklicevanje obrambe na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 (in druge - stran 29 pritožbe), v kateri je zavzelo stališče, da se lahko s soglasjem družbenikov protipravnost škodljivih ravnanj poslovodje vendarle izključi, pod pogojem, da je soglasje družbenikov jasno, dano vnaprej in ni protipravno. Da pa je sicer tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo. 12 Drugačne pritožbene navedbe zagovornikov zato niso utemeljene.

Glede naklepa

44. Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera. Te ugotovitve in njihova presoja so obvezni sestavni del obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje jih je argumentirano in prepričljivo utemeljilo v točkah 40 do 43 obrazložitve sodbe. Nasprotovanje tem razlogom pomeni uveljavljanje izpodbojnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP in ne kršitve kazenskega zakona, glede katere je višje sodišče že v gornji obrazložitvi poudarilo, da ni podana, ker je opis obdolžencema očitanega kaznivega dejanja povsem jasen, določen in konkreten, in vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

45. Natančno in pravilno je sodišče prve stopnje utemeljilo, da sta oba obdolženca ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1, saj sta zlorabila svoja položaja poslovodenja kot dejanski poslovodji v družbi X.; da sta kot člana uprave družbe Y. vedela, da sta dolžna kot dejanski poslovodji ravnati v korist družbe X., pa kljub temu izvršila očitana ravnanja in s tem udejanjila sprejeto poslovno odločitev o prenosu oziroma prodaji delnic argentinskih družb v lasti Y. družbi X., čeprav sta vedela, da so brez vrednosti; vendar motivirana, da na ta način družbi Y. na škodo premoženja družbe X. pridobita veliko premoženjsko korist. Pravilen in razumen je zato zaključek, da sta dejanje tudi hotela storiti, ter da sta kot sostorilca ravnala z direktnim naklepom.

46. Prav sklenitev aneksov k osnovnim pogodbam, s katerima je bil rok za plačilo podaljšan za eno leto, jasno (dodatno) kaže na naklep obdolžencev, saj bi po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe v nasprotnem primeru bile delnice tujih družb v celoti vrnjene družbi Y.. Do plačila kupnine po pogodbah pa ni prišlo zato, ker družba X. ni imela razpoložljivih denarnih sredstev in ne zato, ker obdolženca ne bi imela naklepa za storitev kaznivega dejanja, kot neutemeljeno trdijo zagovorniki. Brezuspešno v tej zvezi je ponovno izpostavljanje prejetih 2,3 mio EUR s strani Y., saj je bilo že poudarjeno, da je družba Y. s tem denarjem od družbe X. odkupila 33,94 % delež v družbi X.1 in torej ne gre za sredstva, s katerimi je X. financiral obravnavani sporni nakup tujih delnic.

47. Vsebinsko pravilni in hkrati izčrpno ter prepričljivo argumentirani zaključki sodišča prve stopnje, da sta obdolženca delovala s posebnim namenom, v krivdni obliki direktnega naklepa, ne morejo pomeniti očitane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitve kazenskega zakona.

Glede premoženjske koristi

48. Po pritožbenih navedbah zagovornikov je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na konkretna dejstva in okoliščine v zvezi z očitano premoženjsko koristjo. Vrednost delnic, ki so bile predmet prodaje, namreč ni bila pravilno in popolno ugotovljena in je posledično napačna tudi ugotovitev sodišča glede premoženjske koristi. Izvedenka je na podlagi dveh listin zavzela stališče, da so delnice vredne 0,00 EUR, čeprav v zvezi s premoženjem obeh družb ni imela nobenih podatkov in je mnenje izdelala kar na predpostavkah. Sodišče ni ustrezno preučilo aneksov k sklenjenim pogodbam, zato je zaključek o delni realizaciji prodajnih pogodb zmoten. Ob sklicevanju na zagovor obdolženca zagovorniki trdijo, da nakazila, ki so bila izvedena s strani X., sploh niso bila namenjena kot plačila za delnice, temveč je šlo za posojilo. V zvezi s tem sodišče ni ustrezno preučilo elektronskega sporočila računovodkinje E. E. z dne 13. 10. 2010 glede knjiženja teh prejetih nakazil.

49. Povzete pritožbene navedbe se v celoti nanašajo na dejstva in okoliščine, do katerih se je višje sodišče v tej odločbi že opredelilo. To velja tako glede popolnosti, kot tudi strokovnosti, verodostojnosti in nepristranskosti izvedenskega mnenja, glede vsebine obeh aneksov, izvršenega plačila s strani X. za nakup tujih delnic od družbe Y. in v tej zvezi tudi do omenjenega elektronskega sporočila, predvsem pa tudi zagovora obdolženca. V celoti je pritrdilo pravilnim in izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe. Dodaja zgolj še, da je ugotovljena premoženjska korist znesek, ki ga je družba Y. na podlagi obravnavanih protipravnih ravnanj obdolžencev prejela od družbe X., pri čemer vsebina aneksov na višino te premoženjske koristi nima (nobenega) vpliva. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev v točkah 31 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer jasno in določno izhaja, da je družba X. v zvezi z obravnavanimi posli nakazala družbi Y. kupnino v znesku 769.197,04 EUR. Na tej podlagi, upoštevaje vse ostale razloge sodbe, je logičen in pravilen tudi zaključek, da sta obdolženca družbi Y. na škodo premoženja družbe X. pridobila veliko premoženjsko korist v navedeni višini. V tej zvezi je zato primarno neutemeljen pritožbeni očitek zmotnih in nepopolnih dejanskih ugotovitev, nadalje pa je brez podlage tudi posplošeno uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, kot tudi bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

K pritožbi zagovornika obdolžene B. B.

50. V zvezi z uvodoma zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, zagovornik v nadaljevanju določno in konkretizirano utemeljuje (zgolj) kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča, s katerim je utemeljilo zavrnitev predlaganega zaslišanja prič O. O., J. J. in K. K. Ob sklicevanju na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, sicer zagovornik pravilno in utemeljeno poudarja, da sodišče ne sme zavrniti dokaznih predlogov strank, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Vendar je sodišče prve stopnje (ustavnim) zahtevam oziroma merilom, ki po ustaljeni sodni praksi dopuščajo zavrnitev dokaznih predlogov 13 , z utemeljitvijo v točki 44 obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti zadostilo, kot je sicer višje sodišče poudarilo že v točki 28 obrazložitve te odločbe. Pravilno je stališče, da so za odločitev o obtožbi relevantne zgolj okoliščine nakupa in vrednosti delnic tujih družb v času inkriminiranih poslov, ne pa v kakšnih okoliščinah in za kakšno ceno jih je družba Y. leta 2006 pridobila. Zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov je bila torej utemeljena in ni pomenila nedopustnega posega v ustavne pravice obdolženke, kot tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

51. V ostalem zagovornik v bistvenem nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe, posledično pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega predpisa, kot navaja. Vendar kršitev kazenskega zakona na ta način ne more bita podana, saj je lahko storjena le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Nič od navedenega zagovornik ne uveljavlja, višje sodišče pa tovrstnih kršitev pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo.

52. Stališče, da je obdolženka dejansko vodila poslovanje družbe X., je po navedbah zagovornika nesprejemljivo. Obdolženka ne more sprejeti materialno pravnega izhodišča sodišča, da odločitev o posamičnem poslu prodaje oziroma nakupa delnic dveh tujih družb lahko zadosti pravnemu standardu vodenja poslovanja oziroma poslovodje. Obdolženka ni imela takšne vloge, kot jo za poslovodstvo določa Zakon o gospodarskih družbah, ni imela nikakršnega pooblastila za vodenje družbe X., ni imela vpliva na njeno poslovanje in v imenu in na račun te družbe tudi ni sprejemala odločitev. Sodelovanje obdolženke pri sklenitvi posla z delnicami dveh tujih družb, kot ga je utemeljilo sodišče prve stopnje, ni moglo biti tako pomembno, da bi izpolnjevalo vse kriterije dejanskega poslovodje. Družba X. je namreč pred inkriminiranimi posli poslovala že šest let. Obdolženka ni sodelovala pri sklepanju poslov npr. nakupu in prodaji delnic, najemanju kreditov, ni opravljala bančnih in drugih finančnih poslov in opravil, prav tako ni imela pooblastil za razpolaganje z denarnim sredstvi. Sodišče razen očitka, da je obdolženka dala navodilo za pripravo škodljivih pogodb v zvezi z delnicami dveh tujih družb in aneksov, ni navedlo drugih pomembnih okoliščin, ki bi potrjevale obdolženkino vlogo dejanskega poslovodje. Tudi če je podrejenim dala navodilo za pripravo in sklenitev pogodb in aneksov, je ne gre obremenjevati s poslovodstvom družbe. S poslovanjem te družbe je bila seznanjena toliko, kot drugi zaposleni v sistemu družb L1. Nikoli se ni štela za dejansko poslovodjo družbe X., kolikor pa je posredovala navodila za "poslovne odločitve", so bile te sprejete in podane s strani strokovnih služb, v konkretnem primeru s strani finančne službe, ki jo je vodila E. E.

53. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Višje sodišče je v točkah 39 do 42 obrazložitve te odločbe že pritrdilo pravilnim in prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, da sta poslovne odločitve, ki se nanašajo na obravnavane posle z delnicami argentinskih družb, dejansko skupaj sprejemala oba obdolženca ter s tem dejansko vodila poslovanje družbe X. Kakšna je bila sicer vloga obdolžencev v tej družbi izven obravnavanega inkriminiranega obdobja, pa za odločitev o obtožbi ni pravno relevantno. Kot že poudarjeno, je pojem dejanskega poslovodje razvila sodna praksa, pri čemer ni dvoma, da je v skladu s sprejetimi stališči položaj dejanskega poslovodje popolnoma izenačen s položajem poslovodje, kot ga določa ZGD-1. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema niz obdolženkinih izvršitvenih ravnanj v vlogi dejanske poslovodje družbe X., z namenom uresničiti prepovedano posledico, in nikakor torej ne zgolj očitek, da je dala navodilo za pripravo škodljivih pogodb, kot neutemeljeno navaja zagovornik. Na presojo obdolženkine vloge dejanske poslovodje družbe v očitanem obdobju pa tudi nima prav nobenega vpliva dejstvo najema 8 milijonskega posojila pri S. Slednje namreč ni predmet očitkov obdolžencema in z njimi tudi ni v (neposredni) povezavi, saj gre za kredit iz leta 2007 in torej pred obravnavanimi spornimi posli. Zato pritožbeni poudarek, da obdolženka pri sprejemu poslovne odločitve o najemu tega posojila ni imela nikakršne vloge, na presojo njenega statusa oziroma funkcije dejanske poslovodje družbe X. pri obravnavanih inkriminiranih poslih ne more biti upošteven.

54. Vloga obdolženke kot dejanske poslovodje družbe X. se po vsebini nanaša na vprašanje njenega dejanskega statusa v družbi, medtem ko sta njena zavest in volja za izvršitev dejanja vprašanje njenega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in torej predmet krivde. Pritožbeni očitek, da obdolženki ni dokazan naklep povzročitve škode in da tudi sklenitev aneksov izključuje tak njen namen, ni utemeljen. Že v točkah 44 do 47 obrazložitve te odločbe je višje sodišče pritrdilo vsebinsko pravilnim in prepričljivo argumentiranim zaključkom sodišča prve stopnje, da sta oba obdolženca delovala s posebnim namenom, v krivdni obliki direktnega naklepa, ter da prav sklenitev aneksov k osnovnim pogodbam, s katerima je bil rok za plačilo kupnine podaljšan za eno leto, ugotovljen naklep obdolžencev le še dodatno utrjuje. Drugačne pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene.

55. Da sta obdolženca pri tem delovala kot sostorilca, je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev pravilno in argumentirano utemeljilo v točkah 34 in 43 obrazložitve sodbe. Iz teh razlogov, skladno z opisom dejanja v izreku, jasno in določno izhaja skupna odločitev oziroma volja obdolžencev izvršiti dejanje, ter njuno skupno, usklajeno in koordinirano delovanje z namenom uresničitve prepovedane posledice. S tem sta kot sostorilca izpolnila vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Pritožbeni očitek nedokazanega predhodnega dogovora obdolžencev za izvršitev kaznivega dejanja, ter hkrati še očitek nezadostne utemeljitve ugotovljenega sostorilstva, zato nista utemeljena.

56. Glede ugotovljene tržne vrednosti delnic obeh tujih družb na dan sklenitve prodajnih pogodb ter gibanju njihove vrednosti v obdobju po tem datumu, kakor tudi glede zaključka, da sta oba obdolženca že ob sprejemu poslovne odločitve o sklenitvi obravnavanih škodljivih pravnih poslov za družbo X. in v času podpisa obeh pogodb in aneksov nedvomno vedela, da so delnice obeh tujih družb dejansko brez vrednosti, je višje sodišče že pritrdilo argumentiranim in prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe. Upoštevaje poudarjeno izčrpno utemeljitev v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, so zato neutemeljeni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je elektronsko korespondenco med družbama J1. in Y. v letu 2008 obravnavalo poenostavljeno in pristransko; da se je do vrednosti delnic opredeljevalo v nasprotju z načelom proste podjetniške presoje; da je zgolj svetovna gospodarska kriza ob koncu prvega desetletja povzročila posledice, ki iz današnjega vidika opravičujejo zaključek vrednosti delnic na "0"; da se je Y. s stečajem ene od argentinskih družb seznanil iz časopisnega članka po dveh letih od sklenitve inkriminiranih poslov; ter da obdolženka ni imela podatkov, da so bile delnice argentinskih družb brez vrednosti. V izogib ponavljanju se višje sodišče glede ključnih okoliščin v celoti sklicuje na razloge v točkah 18 do 32 obrazložitve te (svoje) odločbe.

57. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je družba Y. "v sanacijo" družbe Z. namenila njeno terjatev do družbe J1. v višini 1,2 mio USD, je treba poudariti nedvomno ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitka obdolžencema, da sta vedela, da bi družba C. za nadaljnje poslovanje brez izgube potrebovala dodatna obratna sredstva v višini vsaj 8.655.000,00 USD (5.409.375,00 EUR). Kljub pozivu družbe J1., da naj družba Y. kot solastnica družbe Z. slednji zagotovi ta nujno potrebna dodatna sredstva za nadaljnje poslovanje, sta obdolženca takšno zahtevo zavrnila. Te ključne ugotovitve je sodišče prve stopnje, kot že poudarjeno, izčrpno utemeljilo v točki 37 obrazložitve sodbe, in jih v ničemer ne more omajati pritožbeni poudarek, da je obdolženka kot članica uprave družbe Y. sodelovala tudi v poslih, ki so bili predmet zavrnjene obtožbe. Ti posli namreč niso bili predmet dokazne presoje sodišča prve stopnje, razloge za umik obtožbe v tem delu, to je glede zavrnilnega dela sodbe pod točko II izreka, pa je državni tožilec pojasnil v obrazložitvi delnega umika ter modifikacije obtožnice z dne 20. 4. 2023.

58. Dejstvo, da se obdolženki ne očita, da bi tudi odredila plačilo predmetnih delnic, na presojo njene krivde nima nobenega vpliva. Nobenega dvoma ni - kot je bilo že poudarjeno -, da izvršitev plačila spada v sfero računovodskega opravila, kot obveznost plačila kupnine na podlagi sklenjenih pogodb in aneksov v okviru enotnega obravnavanega posla prenosa delnic, vodenega v celoti po navodilih obeh obdolžencev (točka 41 te odločbe). Že ob zaslišanju v preiskavi je priča J. J. - analitik in upravljalec naložb v družbi Y. povedal, da je glede vseh zadolžitev v zvezi z argentinskimi delnicami sodeloval z obdolženo B. B., ki mu je odrejala, da piše poročila za računovodstvo, kot tudi za upravo, pri čemer sam ocenjuje, da ni imela glavne vloge, temveč je glavno besedo imel obdolženi A. A. (točka 5, stran 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Računovodkinja F. F., ki je te storitve opravljala tudi za družbo X., pa je na naroku glavne obravnave dne 8. 11. 2019 povedala, da je podatke glede vrednosti teh delnic, kot tudi navodila za njihovo slabitev dobila od analitika družbe Y., torej od G. G. (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Povsem jasno je torej, da je plačilo kupnine za delnice, kot tudi slabitev delnic 31. 12. 2011 temeljila na navodilih obeh obdolžencev, kot je glede na dejanske ugotovitve dokaznega postopka logično in pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v točkah 32 in 43 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornik ima sicer prav, da s slabitvijo delnic (in ne kasneje z njihovim dokončnim odpisom v stečaju X., kot navaja - točka 42 obrazložitve izpodbijane sodbe) ni nastala škoda. Premoženje X. je bilo namreč oškodovano že prej, z izvršitvijo treh plačil kupnine za skupno 717 delnic družbe Ž. in 575 delnic družbe Z.; iz tega naslova pridobljena velika premoženjska korist družbi Y. pa je prepovedana posledica usklajenega in motiviranega zavestnega sodelovanja obeh obdolžencev, kot je že obrazloženo. Sodišče prve stopnje je sicer v tej zvezi argumentirano ovrglo tudi zagovor obdolženke, da so se delnice prenašale zaradi zahtev revizorjev (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe).

59. Da je sklepni zaključek sodišča prve stopnje, da družba X. v konkretni zadevi ni imela prav nobene značilnosti in pomena projektne družbe Y., pravilen, je višje sodišče že poudarilo v okviru odgovora na pritožbo zagovornika obdolženega A. A. v točkah 33 do 38 obrazložitve te odločbe. Brez uspeha je zato v bistvenem enako pritožbeno sklicevanje zagovornika obdolženke na izpovedbe prič P. P., R. R., K. K. in Š1. Š1., listinsko dokumentacijo - otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice X., kot tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 24484/2014. Ključne ugotovitve iz vsebine teh dokazov namreč ne potrjujejo zatrjevanega obrambnega stališča, zato pritožbeni očitek zmotne dejanske ugotovitve, da X. ni bila projektna družba Y., ne more biti utemeljen.

60. Da sta obdolženca ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1, saj sta zlorabila svoja položaja poslovodenja, ki sta ga opravljala kot dejanski poslovodji v družbi X., je sodišče prve stopnje ustrezno argumentiralo v točki 40 obrazložitve sodbe. Poudarilo je vsebino ravnanja pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe, ki pomeni zlorabo položaja, ter na podlagi vseh že predhodno pojasnjenih ključnih dejanskih ugotovitev prepričljivo zaključilo, da obdolženca pri obravnavanih poslih zagotovo nista delovala v dobro družbe X., temveč s posebnim namenom v korist družbe Y. Neutemeljen je zato posplošen pritožbeni očitek, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo poseglo v prosto podjetniško presojo ter pri tem spregledalo globalno finančno krizo v letu 2009, ki je povzročila spremenjene pogoje poslovanja, visoko nihanje borznih indeksov, dnevno padanje cen vrednostnih papirjev itd. Slednje namreč za presojo povsem konkretnih izvršitvenih ravnanj obdolžencev v zvezi z obravnavanimi posli, ne more biti pravno relevantno. Odločitev obdolžencev o prodaji ničvrednih delnic tujih družb v lasti Y. z namenom zasledovanega cilja, da slednji na škodo družbe X. pridobita veliko premoženjsko korist, namreč (glede na dejanske ugotovitve dokaznega postopka) nima nobene vzročne povezave z izpostavljeno splošno finančno krizo, temveč pomeni ravnanje v nasprotju z interesom te gospodarske družbe in hkrati protipravno oziroma kaznivo dejanje.

K pritožbi obdolžene B. B.

61. Obdolženka sama v pravočasni in laični pritožbi v dneh 7. 11. 2023 in 10. 11. 2023 - sprva naslovljeni "zagovor", v bistvenem nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da je skupaj z soobdolženim A. A. izvršila očitano kaznivo dejanje, ter se zavzema za izrek oprostilne sodbe. Ponavlja zagovor, da je bila kot članica uprave Y. v sistemu L1., kjer je bila hierarhija strogo predpisana, na vrhu pa sta bila P. P. in R. R., zavezana strogo izvrševati njuna navodila. Prvi vezni člen za Y. je bil A. A., sama je bila šele na četrtem mestu. V obravnavani zadevi je dejansko šlo za dogovorjen posel znotraj obeh K1. in v povezavi s projektno družbo X., katere direktor je bil C. C. Nerazumljivo je, da se za slednjega uporablja naziv "slamnati direktor družbe X.", saj je univerzitetno izobražen ekonomist. Sama v družbi X. nikakor ni imela poslovodne funkcije, sodelovanje obeh K1. z družbo X. pa je bilo popolnoma enako kot sodelovanje z ostalimi projektnimi družbami (P1, R1). Posel z delnicami tujih družb je bil sklenjen v korist celotnega sistema K1., pri čemer sodišče ni upoštevalo dejstva, da je sredstva, s katerimi je družba X. delno poravnala kupnino za nakup delnic, zagotovila prav družba Y. E. E. kot glavna računovodkinja na Y. in G. je finančno poknjižila ta poslovni dogodek tako, da je zadostila pravilom stroke in medsebojno pravilno zaprla terjatve in obveznosti, zato ni mogoče govoriti o namenu oškodovanja projektne družbe X. oziroma obarvanem naklepu storitve kaznivega dejanja.

62. Povzete pritožbene navedbe ne vsebujejo ničesar novega, temveč se v bistvenem nanašajo na ugotovljena dejstva in okoliščine, do katerih se je višje sodišče že opredelilo v okviru odgovorov na pritožbo zagovornika obdolženke, kot tudi obrambe soobdolženega A. A. V celoti je pritrdilo pravilnim, izčrpnim in prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, da družba X. ni bila projektna družba Y., da je bil C. C. zgolj njen pravno formalni direktor, medtem ko sta poslovne odločitve v zvezi z obravnavanimi posli v družbi dejansko sprejemala oba obdolženca, ki sta s skupnim in zavestnim sodelovanjem pri storitvi zlorabila svoja položaja dejanskih poslovodij v družbi X., z namenom, da družbi Y. na škodo premoženja družbe X. pridobita veliko premoženjsko korist in sta to prepovedano posledico, ki je tudi nastala, hotela, vse na opisan način v izreku izpodbijane sodbe. Brez uspeha je zato (ponovni) poskus obdolženke prepričati sodišče, da sama pravzaprav v tem poslu ni imela prav nobene aktivne vloge, temveč je zgolj sledila navodilom hierarhično višje pozicioniranih oseb v sistemu L1. Ob nedvomni ugotovitvi, da je obdolženka skupaj s soobdolžencem pri obravnavanih poslih delovala v funkciji dejanske poslovodje družbe X., pri čemer je položaj dejanskega poslovodje popolnoma izenačen s položajem poslovodje, kot ga določa ZGD-1, je jasno, da je pri tem zlorabila svoj položaj oziroma funkcijo, saj je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena tega zakona, kot je že obrazloženo.

63. V točkah 34 in 35 obrazložitve te odločbe je višje sodišče prav tako že pritrdilo sklepnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je družba A. delnice od družbe B. kupila z lastnimi sredstvi; v točkah 17 in 58 obrazložitve sodbe pa poudarilo, da je bilo plačilo kupnine za delnice (zgolj) računovodska operacija v okviru obravnavanih poslov, ki sta jih v celoti dogovorila in tudi usklajeno vodila oziroma izpeljala oba obdolženca. Neutemeljena je zato v tej zvezi pritožbena navedba obdolženke, da je finančni tok družbe X. potekal na relaciji E. E., U. U., F. F., K. K. in C. C.. Njihove vloge oziroma aktivnosti v zvezi z obravnavanimi posli namreč nimajo nobenega (neposrednega) vpliva na samostojna (odločilna) izvršitvena ravnanja obeh obdolžencev in posledično tudi ne na presojo njune krivde.

Glede kazenske sankcije

64. Zoper odločbo o kazenski sankciji so se pritožili zagovorniki obdolženega A. A. in državni tožilec, glede na uveljavljane pritožbene razloge zagovornika obdolženke pa je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem obsegu preizkusilo za oba obdolženca (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo in ocenilo, da ni nobenih razlogov za kakršnokoli spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencema, ne v škodo in tudi ne v njuno korist. Izrečena obsodilna sodba praviloma vselej posledično terja tudi izrek kazenske sankcije, kar samo po sebi ne more pomeniti kršitve 374. člena ZKP, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki obdolženca. Pritožbeno zavzemanje za izrek oprostilne sodbe, torej nasprotovanje dejanskim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, namreč ne more pomeniti, da je odločitev glede sankcije napačna in nezakonita; ne v smislu izrecno zatrjevane kršitve po prvem odstavku 374. člena ZKP, ki se nanaša na pravilno odmero kazni glede na ugotovljene okoliščine, kot tudi ne po 5. točki 372. člena ZKP, saj z izrečeno sankcijo obdolžencu (in obdolženki) v okviru predpisane ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

65. Izbiro vrste in višino odmerjene kazenske sankcije obdolžencema je sodišče prve stopnje upoštevaje vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, ustrezno utemeljilo v točki 45 obrazložitve sodbe. Strinjati se je sicer z navedbami državnega tožilca, da gre v obravnavanem primeru za enega težjih in družbi bolj nevarnih ter škodljivih dejanj, vendar je upoštevaje dosedanjo nekaznovanost obdolžencev, predvsem pa poudarjeno časovno oddaljenost kaznivega dejanja in nenazadnje tudi več let trajajoči kazenski postopek, izrek pogojne obsodbe, kot kazenske sankcije opominjevalne narave obdolžencema ustrezen in primeren, ter bo upoštevaje načelo individualizacije kazenske sankcije tudi po presoji višjega sodišča dosegel pričakovani učinek na prihodnje življenje obdolžencev v družbenem okolju (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Posledice kaznivega dejanja v obliki pridobljene velike premoženjske koristi eni na škodo druge gospodarske družbe (zoper kateri sta bila že v dneh 27. 2. 2012 in 14. 1. 2013 začeta stečajna postopka), se ustrezno odražajo v določenem daljšem času trajanja preizkusne dobe v okviru izrečene pogojne obsodbe, medtem ko s strani državnega tožilca izpostavljeno dejstvo, da obdolženca kaznivega dejanja nista priznala in ga ne obžalujeta, po utemeljenih navedbah zagovornikov v odgovorih na pritožbo ne more biti upoštevna, še manj obteževalna okoliščina z vplivom na izbiro in odmero kazenske sankcije. Višje sodišče se strinja z zagovorniki, da ima v obravnavanem primeru že sam (dolgotrajni) kazenski postopek, kot tudi izrečena obsodilna sodba in v okviru te s kazensko sankcijo določeno relativno dolgo preizkusno obdobje, objektivno gledano zadosten (tudi) generalni preventivni učinek.

66. Po obrazloženem, in ker pritožniki glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile navedbe utemeljene, razveljaviti ali spremeniti), ne navajajo ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njihove pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

67. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešnih pritožb zagovornikov in obdolženke, ki temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodni taksi pa sta odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife, v enaki višini za oba obdolženca, ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter njunih premoženjskih razmer.

1 Sodba VSRS I Ips 76857/2010 z dne 18. 4. 2019 in druge.

2 Pridobitev premoženjske koristi je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, kot prepovedana posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano (sodbi VSRS I Ips 45162/2011-698 z dne 13. 11. 2014 - tč. 9 in I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022 - tč. 20).

3 Prim. sodba VSRS I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017 in druge.

4 Odločba U-I-289/95 z dne 14. 12. 1997.

5 Družba X. namreč ni razpolagala z razpoložljivimi denarnimi sredstvi, kakor hitro pa je do teh sredstev prišla, so bila ta porabljena za plačilo delnic; točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6 Če pri delni izpolnitvi ne gre za neznatni del obveznosti, razveza velja le za neizpolnjeni del.

7 Izvedenka se je seznanila s kreditno dokumentacijo v zvezi s posojilom, ki je bilo zavarovalno s hipoteko na nepremičninah v lasti družbe X.1. d.o.o., kot tudi cenitvenim poročilom o tržni vrednosti teh nepremičnin z odredbo sodišča postavljenega sodnega izvedenca T. T..

8 Po 527. členu ZGD-1 se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež, je ena družba odvisna od druge, so koncernske družbe, sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi, ali so povezane s podjetniškimi pogodbami.

9 Ugotovitev se nanaša na okoliščine kaznivega dejanja iz zavrnilnega dela sodbe pod točko II izreka. Razloge za umik obtožbe v tem delu je državni tožilec pojasnil v obrazložitvi delnega umika obtožnice z dne 20. 4. 2023.

10 Prim. sodbi VSRS I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017, I Ips 9578/2015 z dne 24. 9. 2020 in druge.

11 Točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe in priloga A24 v spisu.

12 Prim. VSRS I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017 in druge.

13 V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče namreč zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (prim. VSRS I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018 in druge) pri odločanju o dokaznih predlogih, skladna s sprejetimi merili Ustavnega sodišča RS.