Domestic violence acts treated as one collective crime; sentence reduced due to merged charges.

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločbi o krivdi tako, da se kaznivi dejanji pod točko I in II pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika in

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje po drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženca se v ostalem kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovnem sojenju s sodbo I K 19459/2021 z dne 12. 6. 2024 obdolženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa nasilja v družini po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I mu je določilo kazen devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Obdolžencu je v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev (8. točka drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP), medtem ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolženca obtožbe oprosti oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navedbami, da zakonski znak trajnejše življenjske skupnosti v obravnavani zadevi ni podan, vendar nima prav. Po presoji pritožbenega sodišča namreč opis v sodbi sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, kolikor pa pritožnik zatrjuje, da navedeni zakonski znak ni podan in da to nedvomno izhaja iz dokazov, pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5. Pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da je bil s tem, ko je sodišče prve stopnje dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP.

6. Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, 1 za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. 2 Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini 3 po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije. 4

7. Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov glede pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je ocenilo tudi zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil očitana mu dejanja. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

8. Kot predhodno že navedeno, je bistvo pritožbenih navedb v oporekanju zaključku sodišča prve stopnje, da je med obdolžencem in oškodovanko v inkriminiranem obdobju pod točko I izreka izpodbijane sodbe obstajala druga trajnejša življenjska skupnost in da se je v obravnavani zadevi z dodatno izvedenimi dokazi obstoj takšne skupnosti še bolj omajal. Po pritožbenih navedbah je bilo namreč z več pričami dokazano, da je obdolženec v času prijateljevanja z oškodovanko na enak način prijateljeval tudi z drugimi ženskami.

9. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Izhodišče za opredelitev "druge trajnejše življenjske skupnosti", 5 so namreč vsa razmerja, ki so glede pravic, dolžnosti ali čustvene navezanosti podobna sorodstvenim ali drugim razmerjem iz 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), pri čemer pa zagovornik zanemari, da gre za okoliščine, ki so določene alternativno in ne kumulativno. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, sprejeto v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe (tudi glede okoliščine, da je bila oškodovanka sprva še v zakonski zvezi z možem, ki je umrl le nekaj dni po izvršitvi prvega dejanja pod obtožbo in glede tega, da je bila slednja že pred njegovo smrtjo štiri do pet dni na teden v Sloveniji), saj je za zaključek, da je v očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah pod točko I izreka izpodbijane sodbe med obdolžencem in oškodovanko obstajala druga trajnejša življenjska skupnost, imelo ustrezno podlago v podatkih spisa.

Kako je nujna skupnost dejansko izgledala, kar sicer tudi pritožba izpostavi kot bistveno, so namreč prepričljivo izpovedale priče C. C. (oškodovankina hči), Č. Č. (oškodovankin zet), D. D. (oškodovankina prijateljica) ter E. E. (obdolženčeva nekdanja žena). C. C. je tako izpovedala, da je mama več časa preživela pri obdolžencu, kot pa na svojem domu ali pri njej, saj je ta zahteval, da ga čaka doma, kjer je imela tudi nekaj svojih stvari. Č. Č. je izpovedal, da je oškodovanka občasno prespala pri njih, ostale noči pa pri obdolžencu.

Da je oškodovanko spoznala kot obdolženčevo partnerko, ki je imela na obdolženčevem domu, za katerega je obdolženec oškodovanki govoril, da je tudi njen dom, nekaj osebnih stvari in da ji je obdolženec povedal, da ima oškodovanko rad, vendar imata težave, ker ga ne posluša, pa je izpovedala tudi obdolženčeva nekdanja žena E. E.. O tem, da je bil obdolženec v razmerju z oškodovanko, od katere je zahteval, naj bo pri njem doma, pa je poleg navedenih prič izpovedala tudi priča F. F., nenazadnje pa to potrjuje tudi obdolženčevo sporočilo, v katerem je oškodovanki napisal "Jutri da si mi doma gori kjer je tvoj dom".

Vse navedeno pomeni, da sta obdolženec in oškodovanka poleg intimnega razmerja, ki ga pritožba napačno izpostavlja kot izključnega, v obravnavanem obdobju živela do te mere povezano, da ugotovljena druga trajnejša življenjska skupnost med njima ne more biti dvomljiva. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila F. F. obdolženčeva intimna partnerica že od konca februarja 2020 in da je obdolženec na enak način kot z oškodovanko prijateljeval tudi z drugimi ženskami, pa je zgolj dodati, da obstoj trajnejše življenjske skupnosti ni pogojen z monogamnostjo, kar izhaja tudi iz razlogov, navedenih v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Pritožba pa v tem delu nadalje še izpostavi, da kaznivo dejanje nasilja v družini ne ščiti odnosa v vsaki življenjski skupnosti, ampak da mora biti ta skupnost trajnejša, zato ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan. Navedeno ne drži. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 6 namreč lahko tudi le nekaj mesecev trajajoča življenjska skupnost konstituira trajnejšo življenjsko skupnost, kar pomeni, da se takšno pritožbeno polemiziranje izkaže za povsem neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je osnovni namen inkriminacije obravnavanih kaznivih dejanj zaščita družinske skupnosti oziroma doma, pa pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je glede na umestitev kaznivega dejanja nasilja v družini v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke sicer mogoče sklepati, da je objekt varstva družina, vendar pa analiza izvršitvenih ravnanj pokaže, da je objekt varstva oziroma zavarovanih dobrin več, in sicer tudi telesna in duševna celovitost, čast in dobro ime, svoboda gibanja in varnost posameznika, 7 zato se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na točko II izreka izpodbijane sodbe, je sicer zagovorniku pritrditi, da skupnost, ki ni obstajala, ne more razpasti, saj je zakonodajalec v tretjem odstavku 191. člena KZ-1 jasno zapisal, da so izvršitvena ravnanja iz prvega odstavka inkriminirana le, če sta storilec in oškodovanec skupaj živela v taki skupnosti. 8 Vendar zagovornik zanemari, da v obravnavani zadevi glede na vse predhodno izpostavljene pravne in dejanske okoliščine, ki obstoj takšne skupnosti nedvomno potrjujejo, ne gre za tak primer.

12. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke, ki naj bi svojo izjavo tekom postopka spreminjala in prilagajala, zmotno ocenilo kot prepričljivo. Ne gre namreč prezreti, da storitev kaznivih dejanj v inkriminiranem obdobju ne potrjuje le izpovedba oškodovanke B. B. (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč se je sodišče prve stopnje zanesljivo oprlo še na skladne izpovedbe drugih zaslišanih prič, in sicer C. C. , Č. Č., D. D. ter E. E., ki so potrdile oškodovankino izpovedbo ter posredno in neposredno zaznano nasilje obdolženca do oškodovanke (točke 9-11 ter 13 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Oškodovankina hči C. C. je tako izpovedala, da mama, ki je pogosto jokala, v odnosu z obdolžencem več ni smela uveljavljati svoje volje, bila je psihično uničena, ni se cenila in se imela rada, obdolženca, ki ji je grozil, pa se je tudi bala. Glede dogodka z dne 9. 8. 2019 je izpovedala, da ji je obdolženec poslal sporočilo (priloga B2), v katerem ji je napisal, da je agresiven človek in da je oškodovanko udaril, saj se mu je ta upirala, izpovedala pa je tudi, da je tudi sicer pri njej pogosto opazila modrice. O nasilju obdolženca je izpovedal tudi oškodovankin zet Č.

Č. , ki je v zvezi z dogodkom z dne 9. 8. 2019 pojasnil, da je šel iskat oškodovanko, ko je ta hčerko obvestila, da se je sprla s partnerjem, ki je z njo fizično obračunal, pri čemer je ob prihodu domov opazil, da je vidno prestrašena in zmedena. Da ji je oškodovanka pokazala poškodbeni list in ji povedala, da jo je obdolženec že trikrat udaril ter da se z njim ne more normalno pogovarjati, pa je izpovedala tudi E. E., ki ji je obdolženec priznal, da je oškodovanki poslal sporočilo, da jo bo polil s kislino. O tem, da je bila oškodovanka 9. 8. 2019 s strani obdolženca deležna fizičnega nasilja, pa je kot takrat neposredno navzoča priča potrdila tudi oškodovankina prijateljica D.

D., ki se ji je oškodovanka zaupala tudi o tem, da ji obdolženec prepoveduje druženje in ji ukazuje glede komuniciranja po telefonu. Verodostojnost prič, ki so oškodovankini sorodniki in prijatelji, je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, v okviru katere je presodilo tudi verodostojnost obdolženčeve bivše žene E. E., v zvezi s katero je posebej poudarilo okoliščino, ki jo je slednja izpostavila, in sicer da je izpovedovala resnično, kljub temu, da se obdolženca boji in da je poleg njega ves čas pod pritiskom.

Nekonkretizirane pritožbene navedbe, da je slednja kot obrambna priča stopila na oškodovankino stran, kar po presoji zagovornika pod vprašanje postavi njeno verodostojnost, pa se glede na predhodne ugotovitve izkažejo za neutemeljene.

13. Kot to pravilno izhaja iz točke 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, oškodovankino verodostojnost v zvezi z dogodkom z dne 9. 8. 2019 potrjujejo tudi poškodbeni list (priloga A2, l. št. 2/2) in fotografije (priloga A4, l. št. 3/1). Oškodovanka pa je skladno opisovala tudi dogodek iz tretje alineje točke I izreka sodbe, v zvezi s katerim je priča C. C. potrdila, da je opazila modrico na njenem levem očesu. Nobenega dvoma pa ni niti glede tega, da je obdolženec oškodovanki po razhodu (v času od 20. 3. 2021 do konca aprila 2021 - točka II izreka izpodbijane sodbe) pošiljal sporočila (priloga A4), ki so imela grozilno vsebino, njihova pogostost pa je bila takšna, da se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo.

14. Zaradi opisanih ravnanj obdolženca je bila oškodovanka nedvomno spravljena v podrejen položaj, kar je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz ustaljene sodne prakse, na katero se sicer sklicuje tudi pritožnik, namreč izhaja, da besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.

Takšen položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja. 9 V nasprotju s prepričanjem pritožbe, ki v tem delu zanemari, da je žrtev tudi objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne zna izogniti (zaradi česar je oškodovanka po presoji pritožbenega sodišča večkrat obnovila razmerje z obdolžencem), je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila oškodovanka zaradi obdolženčevih večkratnih in ne zgolj enkratnega izvršitvenega ravnanja ter posledic teh ravnanj spravljena v podrejen položaj.

Rezultat obdolženčevega nasilnega ravnanja do oškodovanke (ko jo je z odprto dlanjo udaril po obrazu, da je zaradi udarca padla in z glavo udarila ob tla in ko jo je z roko udaril v predel obraza, da je zaradi udarca udarila v rob pri vratih) so bile namreč rana na zadnjem delu glave, modrica in bolečine. Gre torej za posledice obdolženčevih ponavljajočih se ravnanj, ki so ob hkratnem psihičnem nasilju (izvajanje kontrole; postavljanje zahtev, da se nahaja doma; zalezovanje) vodila v podrejenost oškodovanke, katero je s takšnim ravnanjem spravljal v stisko in nemoč ter pri njej izzval občutek prestrašenosti in ogroženosti, ki so ga, kot predhodno že navedeno, zaznale tudi priče. Ker je bila oškodovanka v zvezi z ravnanji, opisanimi v točki II izreka izpodbijane sodbe, v podrejen položaj spravljena tudi z obdolženčevim zalezovanjem, ki je v skladu z določbo prvega odstavka 134.a člena KZ-1 lahko izvršeno tudi z vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve stika prek elektronskih komunikacijskih sredstev, se kot povsem neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da oškodovanka zaradi teh sporočil ni bila v podrejenem položaju.

Nedvomno se je namreč slednja zaradi teh ravnanj počutila ogroženo in prestrašeno, saj je, kot to izhaja iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, kazensko ovadbo zoper obdolženca podala predvsem zaradi sporočil, ki jih ji je pošiljal po njunem razhodu, ker se je bala in verjela, da bo grožnje v njih uresničil.

15. Sodišče prve stopnje pa se je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo tudi do zagovora obdolženca, češ da je bil sam napaden s strani oškodovanke, in tak zagovor pravilno ocenilo zgolj kot način obrambe, saj obdolženčevih navedb ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. E. E., ki se ji je obdolženec zaupal o tem, da naj bi ga oškodovanka udarila s pepelnikom, je namreč izpovedala, da ji je obdolženec povedal o tem, vendar mu ni verjela, saj pri njem, ki sicer rad obrača besede, kot je dejala, ni videla nobene poškodbe (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). O tem, da pri obdolžencu, ki ji je omenil, da ga je zaradi klofute oškodovanka udarila s pepelnikom, ni videla poškodbe, pa je izpovedala tudi priča F. F. , ki naj bi sicer videla poškodovana očala (l. št. 750/14), vendar pa slednja tega, da naj bi bila njegova očala zlomljena, kot je v okviru podanega zagovora trdil sam (l. št. 140 v zvezi z l. št. 709), ni potrdila. Ob takšnih izpovedbah so zato neutemeljene tudi pritožbene navedbe o njunem enakovrednem sodelovanju v prepirih.

16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot verodostojno in s tem prepričljivo, zato se pavšalne in nekonkretizirane pritožbene navedbe, da je oškodovanka svoje izjave tekom postopka spreminjala in prilagajala, izkažejo za neutemeljene. Pritožbene navedbe o tem, da je oškodovanka zanikala udeležbo v prometni nesreči, se za obravnavano zadevo izkažejo za povsem irelevantne, v zvezi z navedbami, da ima oškodovanka težave z alkoholom, pa pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da te na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča nimajo prav nobenega vpliva.

17. Z navedbami, da je izrečena zaporna kazen pretirana in neskladna z ustaljeno sodno prakso, saj sodišča v večini primerov za prva tovrstna kazniva dejanja primerljive intenzitete izrekajo pogojne obsodbe, pa zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upoštevalo in v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Utemeljeno ni prezrlo obdolženčeve predkaznovanosti niti njegove pokaznovanosti v smislu njegovega obnašanja po storjenem dejanju, ko je bil obsojen za različna kazniva dejanja, med drugim tudi z elementi nasilja, in sicer za kaznivo dejanje posilstva, ki ga je, kot to izhaja iz izpiska iz kazenske evidence na l. št. 760, izvršil 17. 4. 2021, t.j. v času izvrševanja dejanj pod točko II izreka izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec ne more biti deležen zaupanja, ki je potrebno za izrek pogojne obsodbe, za katero se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je tako obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo prostostne narave, t.j. zaporno kazen, ki pa jo je pritožbeno sodišče, potem ko je kaznivi dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1, znižalo in obdolžencu izreklo kazen eno leto zapora. Pritožbene navedbe o tem, da je izrečena kazen pretirana, so se zato v tej zvezi izkazale za utemeljene.

19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

20. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 K. Filipčič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 270.

2 Tako M. Šošić, Kolektivno kaznivo dejanje, Pravna praksa, št. 13, 2013, str. 18.

3 Tako tudi Višje sodišče v Mariboru v sodbi II Kp 33899/2017 z dne 8. 11. 2023.

4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019.

5 K. Filipčič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 263.

6 Sodba I Ips 2/2010 z dne 18. 2. 2010.

7 K. Filipčič in B. Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 257.

8 Ibidem, str. 273.

9 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013.