Appeal court remands case to first instance to determine if employment existed or if it was disguised training.

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi v I., III., V. in VII. točki ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 4.237,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 19. 9. 2022 do 17. 1. 2024, prijavo v obvezna zavarovanja ter plačilo davkov in prispevkov od že izvršenih plačil (točka II izreka), za ugotovitev ničnosti Pogodbe št. ... o kadrovskem štipendiranju in dolžnega plačila toženke po dejansko opravljenem delu (točka III izreka), za povračilo stroškov prehrane in prevoza na delo (točka IV izreka) ter plačilo regresa za letni dopust za leti 2022 in 2023 v višini 1.500,00 EUR za posamezno leto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). S sklepom je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je tožnica pri toženki dejansko opravljala delo od 19. 9. 2022 do 17. 1. 2024 (točka VI izreka), toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 764,28 EUR (točka VII izreka) in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

2. Zoper točko III in V izreka sodbe se pritožuje tožnica in meni, da je v tem delu napačen pravni pouk o roku za pritožbo, njena pritožba pa je pravočasna. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje preozko in pretogo, obrazložitev pa skopa. Napačno navaja, da je za delo pri toženki potrebovala gostinsko izobrazbo, saj je ni imela niti njena nadrejena A. A., za katero toženka trdi, da je bila njena mentorica. Tožnica se je prijavila za delo čistilke, toženka pa ji je ponudila delo v kuhinji. Opravljala je pomožna dela, za kar ni potrebna gostinska izobrazba, nato pa samostojno delo kuharice.

Sodišče prve stopnje je prezrlo sporočila med tožnico, B. B. in A. A., ki dokazujejo, da dejansko ni šlo za izobraževanje, ampak opravljanje dela. Da je opravljala redno delo, izhaja tudi iz urnikov, ki jih je priložila, toženka pa je posredovala prirejene urnike, ki jih je poslala izobraževalnemu centru, kar kaže na fiktivnost in namen, da se zaposli tožnico mimo prisilnih predpisov in v nasprotju z moralo. Tožnica je pogodbe podpisala, ker ni razumela slovenščine. Če bi razumela, kaj podpisuje, da se lahko od nje zahteva vrnitev štipendije, take pogodbe ne bi podpisala.

Vse pogodbe so bile sklenjene z namenom zadostitvi formalnega pogoja za pridobitev dovoljenja za bivanje, da bi lahko delala polni delovni čas, toženka pa ji ne bi plačala, kar bi ji morala, če bi bila v delovnem razmerju. Gre za zlorabo in ustaljeno prakso toženke pri tujih delavcih. Ravnanje toženke ima tudi zakonske znake kaznivega dejanja po 196. in 199. členu Kazenskega zakonika, kar bi se moralo upoštevati pri presoji. Zavzeto stališče je nevarno in bi lahko imelo daljnosežne posledice pri zaposlovanju tujcev na črno in pravni varnosti delavcev.

Z odločitvijo sodišča se legalizira delo na črno, delavce pa potisne v skoraj sužnjelastniški odnos, saj delodajalcu ni treba spoštovati pravic delavcev in lahko uveljavlja visoke pogodbene kazni v primeru razveze pogodbe ali zaposlitve pri drugem delodajalcu. Čeprav tožnica glede na sodno prakso ne more zahtevati priznanja obstoja delovnega razmerja, pa je dokazala, da obstojijo vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1). Obstoja delovnega razmerja ne more doseči izključno zaradi ravnanja toženke, ki ji mora za dejansko opravljeno delo plačati, kar bi ji pripadalo, če bi bila v delovnem razmerju.

Pripada ji tudi regres, čeprav morebiti na odškodninski podlagi. Glede na ničnost pogodbe o štipendiranju je pravilno postavljen tudi zahtevek o medsebojnem pobotu in ne vpliva na izračun višine nadur, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Presoja ničnosti pogodbe o štipendiranju predstavlja varovalko, da toženka ne more uveljavljati pogodbene kazni oziroma zahtevati vračila prejetih zneskov štipendije. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku ugodi.

3. Zoper točko I in VII izreka se pritožuje toženka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je prišlo do ustalitve pristojnosti, poleg tega te odločitve ni obrazložilo in ni navedlo pravne podlage. Za ustalitev pristojnosti niso izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZPP. Na naroku po spremembi tožbe je ugovarjala, da sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevkih, sodišče prve stopnje pa o tem ni odločilo ne s posebnim sklepom ne v izpodbijani sodbi.

O tem bi moralo odločiti, ko je 30. 8. 2024 dopustilo spremembo tožbe. Iz sodbe izhaja, da meni, da ni stvarno pristojno za odločanje o denarnem zahtevku, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Nasprotuje tudi odločitvi, da se tožnici prisodi plačilo. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo trditvene podlage kot tudi tožbenega zahtevka. Tožnica ni podala navedb in dokazov o prikrajšanju, obogatitvi in vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala. S tem je odločalo arbitrirano, samovoljno, sodba pa predstavlja sodbo presenečenja.

Toženki je bilo onemogočeno, da se izjasni o elementih neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). S tem je bilo kršeno načelo zakonitosti, pravica do poštenega sojenja in enakega obravnavanja, zato je potrebno sodbo razveljaviti. Če bi dejansko šlo za neupravičeno obogatitev, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti nobene pravne podlage, saj je ni, kljub temu pa je pri višini obogatitve izhajalo iz pogodbe o štipendiranju in pogodbe o izvajanju praktičnega usposabljanja, kar je v nasprotju s 190. členom OZ.

Navedeni pogodbi ne moreta biti podlaga za ugotavljanje količine opravljenega dela in njegove vrednosti. Štipendija po Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1) ni plačilo za delo, ampak za izobraževanje. Ker ne gre za delovno razmerje, se ne morejo uporabiti niti določbe ZDR-1 glede delovnega časa in nadur. Tožnica je s svojim zahtevkom podala procesni pobotni ugovor medsebojnih terjatev, o čemer se sodišče ni izjasnilo. Glede na postavljen zahtevek bi lahko odločilo o denarnem zahtevku in njegovi višini le, če bi ugotovilo obstoj medsebojnih terjatev, česar ni storilo.

S tem, ko je tožnici prisodilo plačilo, je posledično prekoračilo tožbeni zahtevek. Arbitrarna je tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka, saj tožnica s tem v zvezi ni podala nobenih navedb o okoliščinah, ki se presojajo na podlagi 193. člena OZ. Priče A. A., B. B. in C. C. so izpovedale, da je tožnica delala 8 ur, lahko tudi manj, kar pomeni, da se toženka ni zavedala neplačila dela preko dogovorjenega obsega, zato je nepravilen zaključek o nepoštenosti toženke. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela le z manjšim delom zahtevka.

Ugotovitev, da z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali posebni stroški, je napačna. Potrebna sta bila dva naroka, zaslišanih je bilo več prič, zato se mora uporabiti določbe ZPP o načelu uspeha. Tožnica je upravičena do 1/6 stroškov, toženka pa do 5/6. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica in toženka odgovarjata na pritožbo druge stranke in predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožba sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7. Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka o stvarni pristojnosti. Tožnica je zatrjevala, da je bila pri toženki od 19. 9. 2022 do 17. 1. 2024 dejansko v delovnem razmerju, čeprav je delo pomočnice kuharja in nato kuharice opravljala preko pogodbe o kadrovskem štipendiranju, pogodbe o izobraževanju ter pogodbe o izvajanju praktičnega usposabljanja z delom v gastronomske in hotelske storitve (PUD), ker toženka ni želela pridobiti delovnega dovoljenja, ki ga je tožnica kot tujka potrebovala. Trdila je, da so bile navedene pogodbe fiktivne, sklenjene z namenom, da bi se toženka izognila prisilnim predpisom o zaposlovanju tujcev in s tem priznanju pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Zahtevala je, da sodišče prve stopnje ugotovi ničnost pogodbe o kadrovskem štipendiranju in ji prizna plačilo za opravljeno delo ter regres za letni dopust, kar ji pripada, saj je bila s toženko dejansko v delovnem razmerju. Tožnica tako zahteva priznanje pravic iz delovnega razmerja (plačilo neplačanega dela plače in regresa za letni dopust) in presojo veljavnosti pogodbe o kadrovskem štipendiranju, za kar je podana pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke a) in f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje se je do ugovora stvarne nepristojnosti opredelilo. Sicer je napačno štelo, da je prišlo do ustalitve pristojnosti, ker je zavzelo zmotno stališče, da gre za plačilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, vendar je pristojnost delovnega sodišča podana iz že pojasnjenih razlogov. Tudi sicer je toženka ugovor stvarne pristojnosti podala prepozno, saj je ugovor mogoč le v odgovoru na tožbo, sprememba tožbe pa ne povzročiti spremembe pristojnosti sodišča (drugi odstavek 19. člena ZPP v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 17. člena ZPP). 1

8. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je pri presoji zatrjevane ničnosti pogodbe o štipendiranju pravno relevantno le, da je toženka tožnici plačevala kadrovsko štipendijo z namenom plačila dela tožnice v času praktičnega usposabljanja, in dejstvo, je bila tožnica v vtoževanem obdobju vpisana v šolski program. Kadrovska štipendija ne predstavlja plačila za delo, ampak je namen štipendije (med drugim) spodbujanje izobraževanja, vzpostavljanje enakih možnosti za izobraževanje pri deficitarnih poklicih (2. člen ZŠtip-1). Tudi iz PUD izhaja, da za praktično usposabljanje tožnice ni bilo predvideno plačilo.

9. Sodišče prve stopnje je kot nepomembno štelo vprašanje, ali je tožnica dejansko obiskovala predavanja in opravljala izpite, kar je zmotno, saj je za presojo veljavnosti pogodbe o kadrovskem štipendiranju ključno, ali je bil dejanski namen strank, da tožnica pridobi gostinsko izobrazbo, zato je relevantno, ali se je tožnica dejansko izobraževala, ali pa je zgolj opravljala delo za toženko preko fiktivne vzpostavitve prakse v okviru izobraževanja. Tožnica je zatrjevala, da je bil njen namen ves čas zaposlitev, toženka pa ji je rekla, da traja postopek pridobitve delovnega dovoljenja predolgo, zato bo v vmesnem času delo opravljala preko pogodbe o kadrovskem štipendiranju, pogodbe o izobraževanju in PUD, delo pa ji je plačala preko kadrovske štipendije v višini minimalne plače. Trdila je, da ni hodila na predavanja in izpite. Zaradi zahteve toženke, da ne bo težav z inšpekcijo, se je prijavila na nekatera spletna predavanja, toženka pa je namesto nje izpolnila teste. Ko je morala na pogovor k inšpekciji, ji je bilo prepovedano, da pove, koliko dejansko dela za toženko. Delo je opravljala samostojno in ne pod mentorstvom. Za te svoje navedbe je predložila dokaze (urnike dela, komunikacijo s tem v zvezi z B. B. in A. A.), obe stranki pa sta tudi predlagali zaslišanje prič s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje se do vseh teh navedb ter dokazov ni opredelilo, ker je zmotno štelo, da navedeno ni pravno relevantno.

10. Skladno s 23. členom ZDR-1 s tujcem ni dopustno skleniti pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonodajo, ki ureja zaposlovanje tujcev. To pomeni, da bi tožnica kot srbska državljanka potrebovala delovno dovoljenje, ki ga ni imela. Čeprav bi bila pogodba o zaposlitvi med toženko in tožnico brez delovnega dovoljenja nična, to ne pomeni, če bi se izkazalo, da je toženka res zlorabila delovnopravne institute na način, da je s tožnico dejansko vzpostavila delovno razmerje preko pogodb o štipendiranju, izobraževanju in praktičnemu usposabljanju, da tožnica ni upravičena do plačila za opravljeno delo kot tudi regresa, to je do plačil, ki bi ji pripadala, če do zlorabe ne bi prišlo. 2 Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, pa je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

11. Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da tožnica ni zahtevala plačila za opravljeno delo, ki presega 40 ur na teden in 8 ur na dan, na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Ker v PUD ni bilo določeno plačilo za delo v času usposabljanja, prav tako kadrovska štipendija ne predstavlja plačila za delo, tožnica ni upravičena do plačila za opravljeno delo, če bi se izkazalo, da pogodba o kadrovskem štipendiranju ni nična in je bilo dejansko dogovorjeno, da bo pridobila izobrazbo gostinske smeri preden se jo zaposli.

12. V zahtevku je tožnica navedla, da se naj v posledici ničnosti pogodbe o kadrovskem štipendiranju pobota vračilo štipendije s plačilom za opravljeno delo in zahtevala, da toženka plača presežek opravljenega dela v skupnem znesku 4.237,66 EUR, vendar s tem ni postavila procesnega pobotnega ugovora. Procesni pobotni ugovor se poda, kadar nasprotna stranka zahteva plačilo določene dajatve, toženka pa ni vložila nasprotne tožbe. Tožnica je s tem pripisom le pojasnila, da zahteva plačilo razlike le za ure, ki niso bile plačane s plačilom, ki ga je že prejela, pri čemer šteje, da je v posledici ničnosti dolžna vrniti štipendijo, toženka pa plačati opravljeno delo. Tovrstno pojasnilo sicer ne sodi v tožbeni zahtevek in s tem v izrek sodbe, je pa tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo zneska v višini 4.237,66 EUR. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo mimo postavljenega zahtevka, ko je tožnici prisodilo plačilo v tej višini.

13. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje glede zatrjevane ničnosti pogodbe o kadrovskem štipendiranju in s tem povezanim zahtevkom na plačilo nadur in regresa neraziskano. Gre za širok sklop odločilnih dejstev (namen strank ob sklenitvi pogodbe o kadrovskem štipendiranju; ali se je tožnica usposabljala ali je opravljala redno delo; ali je obiskovala predavanja in opravljala izpite; kaj je dejansko predstavljalo mesečno plačilo v višini minimalne plače), ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice in toženke ugodilo in sodbo v točki I, III in V razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 335. člena ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki VII izreka glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan.

14. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju v okviru že podane trditvene podlage, ob upoštevanju v tej odločitvi poudarjenih izhodišč in napotil, dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve, kakšna je bila narava dela tožnice pri toženki, ali se je izobraževala in usposabljanja za delo v gostinstvu ali pa se je prikrivalo dejansko delovno razmerje, in nato ponovno odloči o postavljenem denarnem zahtevku za plačilo nadur in regresa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo. Gre za ugotovitev obsežnega sklopa odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in bi jih prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Instančno sojenje ni namenjeno prenosu odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

15. Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, saj to glede na sprejeto odločitev ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. VSL II Cp 1067/2023.

2 Podobno stališče je bilo zavzeto v primeru zlorabe posredovanja delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri delodajalcu, ki je posredoval njihovo delo, dejansko pa so delo opravljali za delodajalca, h kateremu so bili napoteni. Čeprav se delavcem ni moglo priznati delovnega razmerja pri dejanskemu delodajalcu, ker so že bili zaposleni drugje, pa jim je moral dejanski delodajalec plačati vse prejemke oziroma razliko med že prejetimi zneski in prejemki, ki bi delavcem pripadali, če bi bili zaposleni pri dejanskemu delodajalcu (prim. VIII Ips 5/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 12/2022...).