Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on traffic violation due to insufficient evidence of personal vehicle use.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in izpodbijani plačilni nalog Policijske postaje Laško z dne 21. 12. 2021 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek ter zaradi odločitve o sankciji po 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o storilčevi ZSV, vloženi zoper plačilni nalog z dne 21. 12. 2021, s katerim je prekrškovni organ spoznal storilca za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, ki naj bi bili storjeni dne 8. 12. 2021 ob 18.50 uri, ter mu izrekel globo 500 EUR ter stransko sankcijo 5 kazenskih točk (za prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP), globo 500 EUR ter stransko sankcijo 5 kazenskih točk (za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP), globo 120,00 EUR (za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP), globo 120,00 EUR (za prekršek po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP) ter globo 200,00 EUR (za prekršek po osmem odstavku 45. člena ZPrCP).

5. Sodišče prve stopnje je po vloženi ZSV, v kateri je storilec zatrjeval, da očitanega dne ob očitanem času ni uporabljal svojega osebnega avtomobila, saj je bil na poti s službenim vozilom, njegovo vozilo pa večkrat uporablja njegov oče, dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca, pričo A. A., pričo B. B. C. C. D. D. in E. E. ter vpogledalo v listine spisa, nato pa na podlagi celovite in prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je kritičnega dne storilčevo vozilo vozil Slavko Jančič ter da se je storilec iz službe tega dne vrnil šele pozno zvečer.

6. Sodišče prve stopnje je tako glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je poleg zgoraj navedenih ugotovitev izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, prekrškovni organ izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvami, da je sodišče premalo vere poklonilo dejstvu, da sta policista ob zaustavljanju vozila ugotovila, da gre za storilca, saj ga je policist Ilijevec poznal na videz ter preveč vere poklonilo izjavam prič B. B., A. A. ter C. C., ki so s storilcem v neposredni povezavi in je popolnoma razumljivo, da so pričale v njegov prid. S takimi trditvami pritožnik povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).