Court dismisses asylum claim where applicant cites only economic hardship without proving third-party persecution.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi ekonomske narave in sicer revščino v Maroku in tožnikovo željo po delu v Evropi. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

[OBRAZLOŽITEV]

O izpodbijani odločbi

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2. Toženka je ugotovila: (i) da je tožnik 6. 3. 2023 podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja 1); (ii) da istovetnosti ni izkazal; (iii) da je 13. 3. 2023 samovoljno zapustil azilni dom; (iv) da je bil postopek s prvo prošnjo ustavljen 21. 3. 2023; (v) da je bil tožnik 13. 5. 2024 v skladu z Uredbo Dublin III 1 vrnjen iz Zvezne republike Nemčije v Slovenijo; (vi) da je tožnik 14. 5. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja 2); (vii) da je v Prošnji 2 navedel, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, berberske narodnosti in krščanske veroizpovedi, da vojaškega roka ni služil, ni član kakšne politične stranke ali organizacije, ni prestajal zaporne kazni ali bil kaznovan, da je izvorno državo zapustil leta 2021 zaradi groženj s strani kriminalne združbe; da na odločitev v zvezi s Prošnjo 1 ni počakal, ker v Sloveniji ni dobil dela, zato je odšel v Italijo; (viii) da se je v Nemčiji in v Prošnji 1 predstavljal z drugačnimi podatki kot v Prošnji 2.

3. Toženka je povzela osebni razgovor, v katerem je v bistvenem povedal, da je rojen ... 2001 v kraju Constantine in državljan Ljudske demokratične republike Alžirije; da so ga iz Nemčije deponirali v Slovenijo in ga je bilo strah, da ga bodo vrnili v izvorno državo, zato je takrat izjavil, da je Alžirec, kljub temu, da v resnici prihaja iz Maroka; da so njegovi pravi osebni podatki A. A., rojen ... 2000 v Marakešu; da je podatke večkrat spreminjal zaradi bojazni pred deportacijo v njegovo izvorno državo, kjer nima nikogar; da je v Maroku delal leto dni kot frizer in slikopleskar; da ima v Maroku od sorodnikov samo babico; da je izvorno državo zapustil, ker v Maroku ni denarja, da bi človek lahko dostojno živel; da je delal leto dni in na koncu v celem letu zaslužil 1000 EUR, zaradi česar je zapustil Maroko; da je v Maroku tudi rasizem, ki je povezan z ekonomskim stanjem (če v Maroku nimaš denarja, si ničvreden, s teboj ravnajo kot s psom), zato je Maroko zasovražil in prišel v Evropo, da bi imel dobro prihodnost in pomagal babici. Po predočenju, da je v prošnji navedel, da je zapustil Maroko zaradi spora s kriminalno združbo, je pojasnil, da mu je v Nemčiji nek Alžirec narekoval, kaj naj govori, ko bo vrnjen v Slovenijo, in da mora reči, da je Alžirec, da ga ne bi vrnili v Maroko, kar pa si je vse izmislil. Tožnik je povedal, da je v resnici Maročan, da je ekonomski razlog edini razlog, zaradi katerega je zapustil Maroko. Prišel je sem zato, da bi delal in imel prihodnost. Ko je delal v Maroku, je zaslužil le toliko, da je lahko jedel, ničesar drugega si ni mogel privoščiti. Ko je odšel iz Maroka je bila njegov cilj Evropa z namenom, da bi delal in zaslužil. Povedal je še, da je po vložitvi Prošnje 1 zapustil Slovenijo, ker je odšel z znancem na obisk v Italijo, sedaj pa bo tukaj počakal in počakal, če se bo zaposlil in ustalil., Če bi se vrnil v Maroko meni, da ne bi mogel normalno živeti, ker je stanje zelo slabo, ljudje živijo v revščini, še posebej mladi. Od Slovenije pričakuje, da bi ga rešila revščine, da bi se tukaj izobraževal in delal.

4. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik vlaga Prošnjo 2 zaradi revščine, saj jo vlaga zato, ker v Maroku ni moč zaslužiti toliko, da bi človek lahko dostojno živel, Prošnjo 2 štela za očitno neutemeljeno. Ugotovila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker tožnikova želja po delu v Evropi ne more biti obravnavana v okviru mednarodne zaščite, ker ne predstavlja utemeljenega razloga za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pojasnila je, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja, na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Toženka je izpostavila, da je tožnik, ki se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo, odšel zaradi želje po delu in slabega ekonomskega stanja, česar pa ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave tožnika po oceni toženke niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenja človekovih pravic. Pojasnila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialnih, družinskih in ekonomskih stisk oziroma želja posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Toženka je ugotovila, da je tožnik zapustil izvorno državo samo zaradi lastne želje po delu v Evropi, ki pa po oceni toženke ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja, tožnikovih težav po oceni toženke ni mogoče povezati z navedenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega je toženka tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

6. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava odpravi in vrne toženki v ponoven postopek.

7. Navaja, da je v postopku navajal sistemske težave v Maroku, v mislih je imel zlasti korupcijo. S sklicevanjem na 43. člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 navaja, da mora organ, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, to vsebinsko proučiti in se izjasniti o razlogih. Korupcija je lahko razlog za podelitev subsidiarne zaščite, česar pa toženka ni ugotavljala, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Meni, da bi morala toženka pridobiti informacije o izvorni državi. Navaja, da je zlasti pomembno dejstvo, da je tožnik bolan in očitno potrebuje zdravstveno oskrbo, ki je v svoji državi ne dobi. Meni, da odločba tudi ne vsebuje obrazložitve o neutemeljenosti oziroma utemeljenosti okoliščin za subsidiarno zaščito, zato je ni mogoče preizkusiti.

Povzetek navedb toženke

8. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da tožnik v postopku ni omenil sistemskih težav v Maroku, korupcije in zdravstvenih težav, zato je treba navedbe zavrniti kot tožbeno novoto in jih v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Toženka ponavlja, da je tožnikov glavni razlog za odhod iz države in vložitev Prošnje 2 za mednarodno zaščito njegova želja po delu v Evropi in boljši prihodnosti, zato tožnik bil v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo v smislu mednarodne zaščite. Ponovno izpostavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da si želi od Slovenije samo to, da ga reši revščine, čemur pa institut mednarodne zaščite, kot že poudarjeno, ni namenjen.

O sodni presoji

9. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1164/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. 2 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom. 3

12. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

13. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. 4 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. 5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. 6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES 7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja. 8

14. Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi ekonomske narave in sicer revščino v Maroku in tožnikovo željo po delu v Evropi. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca same po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča torej ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode. 9 Glede na navedeno tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

16. Tožeča stranka je na poziv v okviru materialno procesnega vodstva umaknila tožbene navedbe v zvezi s konceptom varne izvorne države.

17. Nedokazane in zato neutemeljene so tožbene navedbe, da naj bi tožnik v postopku navajal sistemske težave v Maroku, zlasti korupcijo. Iz Prošnje 2 (ki je predmet presoje v tem upravnem sporu) je namreč razvidno, da je tožnikov razlog za vložitev mednarodne zaščite in odhod izključno ekonomski (revščina v Maroku) in želja po delo v Evropi. Tožnik je pri teh navedbah dosleden in jih ni spreminjal in jih zaslišan na glavni obravnavi tudi izrecno potrdi. Sodišče ug0tavlja, da ne drži navedbe, da naj bi tožnik v postopku navajal sistemske težave v Maroku, zlasti korupcijo. Posledično ni utemeljen niti tožbeni očitek, da naj bi toženka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni ugotavljala ali je korupcija lahko razlog za podelitev subsidiarne zaščite, ker tega tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.

18. Nedokazana in zato neutemeljena je tudi tožbena navedba, da naj bi bil tožnik bolan in očitno potreboval zdravstveno oskrbo, ki naj je v svoji državi naj ne bi dobil. Sodišče ugotavlja, da gre pri tej navedbi za novo dejstvo v smislu določbe 52. člena ZUS-1 prvič navedeno v tožbi, ki pa ga tožnik zaslišan izrecno celo zanika, saj pove, da zdravstvenih težave nima. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

19. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 s 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva

2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

3 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

9 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.