Appeal dismissed; invalidity of contract requires proof of bad faith and fictitious nature, not just one party's claim.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti drugemu tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

III. Ostale priglašene stroške krije vsaka stranka svoje.

[JEDRO]

Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med solidarnima dolžnikoma in banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) zaradi litispendence zavrglo tožbo prvega tožnika v delu v katerem zahteva ugotovitev, da ne obstoji nepogojna terjatev toženca do prvega tožnika v višini 161.585,22 EUR, (II) zavrnilo enak zahtevek, (III) ugotovilo, da obstoji terjatev toženca do drugega tožnika v skupni višini 161.585,22 EUR kot pogojna terjatev, ki se plača pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če terjatev plača drugi glavni dolžnik ali pristopnik k dolgu, (IV) zavrnilo zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženca na nepremičninah drugega tožnika, pridobljene na podlagi notarskih zapisov naštetih v izreku, (V) ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica toženca do drugega tožnika na istih nepremičninah, pridobljena na podlagi sklepa o izvršbi ter (VI) odločilo o tem, v kakšnem razmerju nosijo stranke pravdne stroške.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec v postopku stečaja nad drugim tožnikom priglasil svojo terjatev v višini 161.585,22 EUR in ločitveno pravico na toženčevih nepremičninah na podlagi notarskih zapisov (zemljiškega dolga) in na podlagi sklepa o izvršbi. Prvi tožnik je prijavljeno terjatev in ločitveni pravici toženca prerekal, drugi tožnik pa je prijavljeni ločitveni pravici priznal, terjatev pa je priznal le pogojno. Terjatev izvira iz kreditne pogodbe, sklenjene 2010 med glavnim dolžnikom B. d.o.o. (v nadaljevanju B. d.o.o.) in C., ki je bila zavarovana z zemljiškim dolgom in h kateri sta sprva kot solidarna dolžnika in plačnika pristopila drugi tožnik in njegova žena A. A. Ta terjatev je bila skupaj z zavarovanji 17.10.2016 prenesena na toženo stranko, pri čemer sta solidarna dolžnika že pred tem svojo zavezo spremenila v pristop k dolgu. V letu 2016 pa je bil začet tudi izvršilni postopek, v katerem je toženec pridobil zastavno pravico na premoženju, last drugega tožnika. Nad drugim tožnikom je bil 18.12.2020 začet stečajni postopek.

Zahtevek prvega tožnika je sodišče v večjem delu zavrnilo, saj je ugotovilo, da terjatev ni fiktivna in tudi ne nična. Drugemu tožniku je pritrdilo, da je terjatev toženca pogojna, in sicer se plača pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če terjatev plača glavni dolžnik ali pristopnica k dolgu (A. A.). Ugodilo je še zahtevku prvega tožnika, da ne obstoji ločitvena pravica - hipoteka, saj je bil izvršilni postopek začet z namenom zlorabe pravice.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prvi tožnik in tožena stranka.

3. Prvi tožnik se pritožuje zoper točke I, II, III, IV in VI odločbe iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno zavrglo tožbo v točki I, saj v predmetni zadevi ni podana istovetnost pravdnih strank, prav tako tudi ne istovetnost zahtevkov. Cilj, ki ga zasleduje prvi tožnik, je bistveno širši, zato bi sodišče moralo zavreči zahtevek drugega tožnika. Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja A. A. in B. B. z naroka z dne 30.11.2024 (pravilno 2023) v zadevi I Pg 187/2022, ki ga je tožeča stranka priložila pripravljalni vlogi z dne 21.12.2023, saj ga iz objektivnih razlogov (prepis je bil izdelan šele 7.12.2023) ni mogla predložiti že na prvem naroku.

Zato ne gre za prekluzijo, nobena od strank branju zapisnika ni nasprotovala, zato je sklicevanje na načelo neposrednosti napačno. Iz zapisnika o zaslišanju A. A. pa izhaja, da je tožena stranka v stečajni postopek neutemeljeno prijavila terjatev 161.585,22 EUR, saj bi jo lahko izterjala od glavnega dolžnika. Na podlagi zapisnika o zaslišanju drugega tožnika in ob upoštevanju vsebine sodb v zadevah Pg 52/2010 in Pg 117/2018 pa je mogoče ugotoviti, da je bil zemljiški dolg ustanovljen v času, ko je bil prvi tožnik že prikrito insolventen, kar je bilo drugemu tožniku znano.

A. je že 10.2.2009 vložila tožbo na razveljavitev Pogodbe o prenosu poslovnega deleža, s katero je drugi tožnik prodal prvega tožnika, in na vračilo kupnine. Nekaj dni zatem pa je drugi tožnik prenesel svoj poslovni deleže v družbi Č. na ženo A. A., ta pa je 2.10.2009 svoj poslovni delež prenesla na B. d.o.o.. Nato je šele drugi tožnik začel ustvarjati zemljiške dolgove na zalogo, saj je vedel, da bo tako izigral vrstni red poplačila v primeru nastanka pričakovane terjatve. Sodišče je napačno zavrnilo navedbe prvega tožnika, podane v tretji, četrti in peti pripravljalni vlogi.

Z upoštevanjem navedb in izvedbo dokazov se postopek ne bi bistveno zavlekel. O tem pa sodba nima razlogov. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Kreditna pogodba je bila sklenjena v času, ko je bil nad prvim tožnikom že začet stečajni postopek in zoper drugega tožnika vložena tožba na razveljavitev Pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Kreditojemalec je bila družba B. d.o.o., v kateri je drugi tožnik pred tem prenesel svoj poslovni delež na ženo, kot solidarna poroka pa sta za vrnitev jamčila drugi tožnik in njegova žena, pri čemer je zavarovanje obsegalo samo menice.

Zaveza drugega tožnika je bila izvorno takšna, da bi v primeru plačila pridobil regresni zahtevek do glavnega dolžnika. Drugi tožnik in banka sta naknadno 28.9.2012 sklenila dodatek, s katerim sta dogovorila, da se predhodno dogovorjene obveznosti zavarujejo tudi z zemljiškim dolgom (čeprav je bila družba B. d.o.o. takrat v lasti A. A.). Kljub konsistentnemu zmanjševanju obveznosti po kreditni pogodbi sta banka in drugi tožnik sklenila dodatek h kreditni pogodbi, s katerim je drugi tožnik pristal, da se njegova solidarna obveznost nadomesti s pristopom k dolgu.

S tem je očitno zasledoval namen onemogočiti, da bi bila regresna terjatev do glavnega dolžnika lahko predmet izvršbe (oziroma del stečajne mase). Nikjer tudi ni razvidno, da bi imel glavni dolžnik kakšne likvidnostne težave. Zgolj pet mesecev po sklenitvi dodatkov pa sta tožena stranka in banka sklenili cesijsko pogodbo. Sodišče je spregledalo, da je bila zloraba pravic izvršena že pred pridobitvijo sporne terjatve s strani tožene stranke in je bil prenos zgolj del povezanih pravnih poslov, katerih edini cilj je bil obremeniti premoženje drugega tožnika in na ta način onemogočiti poplačilo prvemu tožniku.

V času, ko je prvi tožnik že razpolagal z judikatno terjatvijo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 52/2010, je drugi tožnik sklenil dodatek h kreditni pogodbi in svojo solidarno zavezo spremenil v pristop k dolgu. V čem je bila kavza te spremembe drugi tožnik in tožena stranka nista uspeli pojasniti. Pogodba, ki nima poslovne podlage, je nična, kar pa je prvostopenjsko sodišče evidentno spregledalo. Do odkupa terjatve je prišlo s sredstvi, ki jih je toženi stranki posodila družba D. Ltd, ki je bila v lasti drugega tožnika in njegove žene.

Ker sodišče ni naredilo dokazne ocene skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je prišlo do kršitve pravice do izjave. Tožeča stranka vztraja, da terjatev tožene stranke ne obstoji, saj je nastala na podlagi poslov, ki niso imeli poslovne podlage, oziroma je ta nedopustna. V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka jasno izpostavila, da so sporni (v smislu ničnosti) vsi pravni posli, na podlagi katerih je v obravnavana razmerja vstopila tožena stranka. Če bi bila sporna terjatev v celoti poplačana s strani glavnega dolžnika in A.

A., bi prenehala tudi vsa zavarovanja oziroma ločitvene pravice. Nesporno je, da se nobeno plačilo vse do današnjega dne ni izvedlo, čeprav bi lahko tožena stranka vložila predlog za izvršbo. Tožeča stranka še vztraja, da ne obstoji niti ločitvena pravice tožene stranke na podlagi zemljiškega dolga. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo dejstvo, da je bil predlog za začetek stečajnega postopka zoper prvega tožnika podan že 2.3.2009, zoper sklep stečajnega sodišča je pritožbo vložila družba E., ki je v 100 % lasti drugega tožnika.

Namen ustanovitve zemljiškega dolga je bil torej jasen, drugi tožnik se je zavedal, da bo prišlo so izpodbijanja pravnih dejanj med njim in prvim tožnikom. Glede na vse okoliščine je očitno šlo za zlorabo instituta zemljiškega dolga. Prvi tožnik je v postopku z gotovostjo izkazal, da je bil insolventen že 31.12.2007, kar je drugi tožnik vedel, zaradi česar je s pomočjo različnih fizičnih in pravnih oseb, med katerimi je tudi tožena stranka, začel odtujevati in skrivati svoje premoženje. V nadaljevanju prvi tožnik v pritožbi ponavlja dejstva, ki po njegovem mnenju dokazujejo trditve o zlorabi.

V posledici je napačna odločitev o pravdnih stroških.

4. Na pritožbo sta odgovorila drugi tožnik in tožena stranka. Drugi tožnik nasprotuje stališču, da je bilo zavrženje tožbe materialnopravno napačno. Opozarja, da je sodišče o enakem zahtevku na koncu odločalo.

5. Tožena stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Dodaja, da tožeča stranka s tem, ko govori, da bi terjatve morala poplačati ostala dva dolžnika, dejansko priznava obstoj terjatve. V zvezi z zemljiškimi dolgovi gre za nedopustne pritožbene novote, enako velja za navedbe o predlogu za začetek stečajnega postopka in vlogi družbe E. Tožena stranka je zgolj prevzela terjatev od banke upnice, pri čemer se položaj drugega tožnika ni spremenil od leta 2010 dalje.

6. Tožena stranka se pritožuje zoper III, V in VI točko izreka. Najprej prereka zaključke sodišča glede pravne legitimacije prvo tožeče stranke, saj ta nima terjatve zoper drugega tožnika. Terjatev je namreč prenehala na podlagi pobota ob začetku stečaja (v zvezi s tem pritožnik ponavlja svoje dosedanje navedbe). Napačna je odločitev, da naj bi bila terjatev v višini 161.585,22 EUR pogojna. Stečajna upraviteljica je namreč terjatev prerekala zaradi neizkazanosti obstoja posojila in ne iz kakšnega drugega razloga. Sama je priznala, da je razlog prerekanja zmoten. Končni seznam preizkušenih terjatev je sestavni del sklepa o preizkusu. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Sodišče pravilno ugotovi, da pristopnik k dolgu nima regresnega zahtevka, nato pa zmotno izpelje zaključek, da je terjatev pogojna. Tožena stranka ima do drugega tožnika terjatev, ki je neodvisna od plačila glavnega dolžnika in A. A. Če bi bila terjatev odvisna od plačila drugega tožnika, ne bi šlo za pristop k dolgu, ampak za poroštvo. V nadaljevanju se pritožba ločeno ukvarja z vsakim od s strani sodišča ugotovljenih indicev glede zlorabe pravice v zvezi z ustanovitvijo hipoteke v izvršilnem postopku. Zgolj dejstvo, da gre za povezane osebe, še ne pomeni, da so te osebe z drugim tožnikom povezane na način, da bi mu kakorkoli pomagale. Tožena stranka je pojasnila, zakaj se je odločila, da uveljavlja svojo terjatev izključno zoper drugega tožnika. Slednji ima nepremičnine in tožena stranka je štela, da bo tako najhitreje prišla do vsaj delnega poplačila. Poleg tega je tudi prerekala navedbe o sposobnosti glavnega dolžnika in A. A. za poplačilo dolga. Sodišče je iz izvedenih dokazov samo izpeljevalo trditveno podlago, kar je v nasprotju z razpravnim načelom. Noben predpis upniku ne nalaga, da bi moral postopke sprožiti proti vsem dolžnikom, v zvezi s tem so si razlogi sodbe tudi v nasprotju. Sodišče je svojo odločitev oprlo na "razumen dvom", čeprav se dejstva ugotavljajo s stopnjo prepričanja. Dejstvo, da se je drugi tožnik z vsemi sredstvi upiral poplačilu terjatve prvega tožnika, nima z obstojem ločitvene pravice nobene zveze. Sodišče je popolnoma prezrlo navedbe tožene stranke glede izvršilnih postopkov. V posledici je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

7. Na pritožbo je odgovoril drugi tožnik. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Poleg tega še poudarja, da opombe v seznamu prerekanih terjatev pravno ne zavezujejo. Meni tudi, da ne gre za tipičen pristop k dolgu, saj je iz vsebine Dodatka št. 7 razvidno, da gre za solidarno dolžniško razmerje.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zadevi, svoje zaključke je prepričljivo in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi prvega tožnika

10. V predmetni zadevi sta oba tožnika v delu vložila enak tožbeni zahtevek (na ugotovitev neobstoja priglašene terjatve). Ker gre za enotna sospornika, ni mogoče izdati dveh sodb o istem zahtevku. Sodišče prve stopnje je zato enega od zahtevkov pravilno zavrglo. S tem pa ni vplivalo na pravice in položaj prvega tožnika, saj je vse njegove tožbene navedbe obravnavalo in se do njih opredelilo ter o zahtevku na ugotovitev neobstoja terjatve tudi odločilo.

11. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožena stranka utemeljeno v stečajni postopek nad drugim tožnikom priglasila svojo terjatev. Na to upravičenje ne vpliva dejstvo, da bi jo lahko izterjala še od dveh drugih dolžnikov. Neprijava terjatve v stečajni postopek ima namreč za posledico njeno dokončno prenehanje, tožena stranka pa nesporno še ni poplačana. Vprašanje, ali bi se lahko tožeča stranka poplačala tudi od preostalih dveh dolžnikov iz kreditne pogodbe, za odločitev o obstoju terjatve ni relevantna 1 . Zato zapisnik o zaslišanju A. A. in B. B. za odločitev v tem postopku ni relevanten dokaz in sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni kršilo postopka, ker ga ni izvedlo.

12. Sporna terjatev temelji na kreditni pogodbi med družbo B. d.o.o. in banko, h kateri je kot dolžnik pristopil drugi tožnik. Prvi tožnik je zatrjeval, da terjatev ne obstoji, ker so posli, na podlagi katerih je nastala, nični. Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010 2 . Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki 3 . Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso 4 , da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med A. A. in B. B. ter banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični. Edino obstoj terjatve in ločitvene pravice pa sta predmet te pravde.

13. V nadaljevanju je banka terjatev (skupaj z zavarovanjem z zemljiškim dolgom) odplačno cedirala na toženo stranko. S cesijo se položaj drugega tožnika ni v ničemer spremenil, saj je bil še vedno dolžnik za preostanek dolga iz kreditne pogodbe, ta dolg pa je bil zavarovan z zemljiškim dolgom. Tudi ta posel zato ne more biti ničen, saj ni sporno, da je bil v celoti izpolnjen, njegova predmet in podlaga pa sta dopustna. Prvi tožnik namreč ni navedel nobenih očitkov banki (da bi morala karkoli vedeti o namenu izigrati "pravega" upnika). Navedbe o tem, kako naj bi družba B. d.o.o. dobila sredstva za odkup terjatve, ne vplivajo na veljavnost posla med njo in banko, še manj pa na obstoj terjatve in ločitvene pravice.

14. Na obstoj terjatve ne vpliva niti dejstvo, da je toženec pridobil ločitveno pravico še dodatno tudi v izvršilnem postopku 5 .

15. Zavrnitev navedb iz tretje, četrte in pete pripravljalne vloge prvega tožnika kot prepoznih (tudi če bi bilo neutemeljeno) ne pomeni bistvene procesne kršitve. V tretji pripravljalni vlogi je namreč prvi tožnik navajal, da bi tožena stranka lahko uveljavljala plačilo od ostalih dveh dolžnikov in da je drugi tožnik sklepal posle z banko z namenom, da prepreči poplačilo svojemu pravemu upniku, to je prvemu tožniku. V obeh primerih gre za navedbe, ki za odločitev niso relevantne, oziroma prvi tožnik z njimi ne more doseči ugotovitve neobstoja terjatve in ločitvene pravice (kot je bilo zgoraj pojasnjeno). V četrti pripravljalni vlogi je prvi tožnik nasprotoval predlogu drugega tožnika za zaslišanje nekaterih prič (ker naj bi zaslišanja zavlekla postopek). Katere konkretno so tiste navedbe iz pete pripravljalne vloge, ki jih sodišče ni upoštevalo, pa pritožba ne pove. V peti pripravljalni vlogi ni prvi tožnik tudi predlagal nobenega novega dokaza.

16. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo prvega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

17. Prvi tožnik ima pravni interes za vodenje tega postopka na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča. Iz v spis vloženih listin tudi sicer ne izhaja, da bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatve ne obstojijo. Vse to je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljen je ugovor, da naj bi bila stečajna upraviteljica vezana na razloge, ki jih je za prerekanje navedla v seznamu preizkušenih terjatev, saj ti razlogi iz izreka sklepa o napotitvi ne izhajajo, edino izrek pa je postal pravnomočen.

18. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so glavni dolžnik in oba pristopnika k dolgu glede poplačila dolga solidarni dolžniki, saj vsi trije odgovarjajo samo za en dolg. Ker bi imelo priznanje terjatve v izvršilnem postopku enak učinek kot pravnomočna sodba, je pravilen zaključek, da gre za pogojno terjatev, odvisno od izpolnitve razveznega pogoja, to je plačila dolga s strani ostalih dveh dolžnikov. Če bi bila namreč terjatev priznana kot nepogojna, bi to pomenilo, da bi se upnik lahko v razmerju do stečajnega dolžnika poplačal v celoti, čeprav bi plačilo prejel že od ostalih dveh dolžnikov.

19. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pomeni pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku zlorabo pravice tožene stranke do sodnega varstva in se v izogib ponavljanju sklicuje na obširne razloge v točkah 20 do 25 izpodbijane sodbe. Gre za zaključen krog indicev, ki vsi skupaj kažejo na zlorabo instituta izvršbe z namenom prikrajšati ostale upnike. Pritožba zato ne more uspeti z napadanjem vsakega posameznega indica neodvisno od ostalih. Res vsak zaključek sodišča prve stopnje sam po sebi morda še ne zadošča za izkaz zlorabe, vendar je treba te indice presojati v medsebojni povezavi. Pri tem sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo pravila dokaznega bremena, temveč je le ugotovilo, da je prvi tožnik v zadostni meri izkazal svoje navedbe in da se je zato procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, saj je navsezadnje ona tista, ki edina razpolaga z informacijami in podatki, s katerimi bi lahko ovrgla zaključke sodišča, vendar tega ni niti poskušala. Zgolj vztrajanje, da ima upnik pravico izbrati dolžnika, od katerega bo terjal poplačilo, namreč ob obrazloženih ugotovitvah sodišča ne zadošča. Uspeti ne more niti s sklicevanjem na odločbo Okrajnega sodišča v Radovljici, ki očitno niti ni bila predmet pritožbenega preizkusa. Enako pa velja za navedbe v pritožbi, da za poplačilo terjatve zadošča že zemljiški dolg. Izvršbo je namreč tožena stranka predlagala že v letu 2016, takoj po pridobitvi terjatve, ko je ta znašala še 1.271.191,56 EUR (v postopku očitno tožnik ni ugovarjal, da bi že karkoli poplačal). Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da so od prijave v stečaj minila že dobra tri leta, kar kaže, da tožena stranka ni uspela s hitrim poplačilom, kljub temu pa v postopku ni trdila, da bi v tem času kadarkoli poskušala karkoli izterjati od preostalih dveh dolžnikov.

20. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

21. Prvi tožnik in tožena stranka s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka. Enaka je odločitev glede stroškov drugega tožnika v zvezi pritožbo prvega tožnika, ker ni šlo za potreben strošek postopka in se izpodbijana odločitev na drugega tožnika niti ni nanašala. Drugače pa je glede stroškov drugega tožnika s pritožbo tožene stranke. Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o ugoditvi zahtevku drugega tožnika ni uspela, zato mu mora povrniti pritožbene stroške v višini 1.301,13 EUR (odgovor na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Oziroma je relevantna samo toliko, da gre za terjatev pod razveznim pogojem, o čemer pa je sodišče prve stopnje odločilo in zahtevku drugega tožnika ugodilo.

2 Stečaj nad drugim tožnikom se je začel šele v letu 2020.

3 A. A. in B. B. sta zakonca, sodišče je ugotovilo, da gre tudi pri družbi B. d.o.o. za povezano osebo.

4 Zemljiški dolg se po svojih posledicah ne razlikuje od hipoteke, ustanovitev katere banke običajno zahtevajo v zavarovanje terjatev. V obeh primerih gre za pravico do poplačila iz nepremičnine. Tudi morebitna hipoteka pa bi glede na datum sklenitve pogodb imela prednost pred kasneje pridobljeno terjatvijo prvega tožnika.

5 Glede obstoja ločitvene pravice pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo pri obravnavi pritožbe tožene stranke.