Appeal dismissed; court upheld first instance rejection of damages claim against judicial police for lawful use of force.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede na okoliščine primera, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (fizični obračun med tožnikom in sopripornikom, ki je obsegal silovita in impulzivna gibanja na ozkem hodniku, z večjim številom ljudi, neupoštevanje ukazov pravosodnih policistov k prenehanju fizičnega obračuna in močno aktivno upiranje intervenciji pravosodnih policistov), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba prisilnih sredstev, to so strokovni prijem davljenja z rušenjem na tla, uporaba fizične sile, strokovni prijem z vzvodom na komolec in vklenitev, nujno potrebna za dosego ciljev, to so zagotovitev varnosti, reda in discipline znotraj ZPKZ in v tem okviru prekinitev fizičnega obračuna med pripornikoma in v nadaljevanju obvladanje in pasivizacija tožnika ter njegova vklenitev, ki jo je terjal njegov aktivni odpor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača znesek odškodnine v višini 6.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje do dneva plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki plačati stroške tega postopka v višini 2.101,47 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 50,80 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so vse poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, posledica interakcije pravosodnih policistov s tožnikom, je ostal nepojasnjen nastanek poškodb prsnega koša in reber, ki jih je utrpel tožnik. Sodišče se je povsem pavšalno opredelilo, da ni mogoče trditi, da so poškodbe prsnega koša in reber nastale zaradi neupravičenega nasilja, ki so ga nad tožnikom izvajali pravosodni policisti, kljub temu, da je že izvedenec medicinske stroke v svojem izvedenskem mnenju potrdil navedbe tožnika, da je do teh poškodb lahko prišlo s suvanjem pravosodnih policistov v tožnika, saj so bili pravosodni policisti na posnetku zakriti z drugimi policisti. Izvedenec za borilne veščine pa je ob zaslišanju pojasnil, da bi s predmetnimi strokovnimi prijemi lahko prišlo do poškodb v predelu vratu in poškodb glave ob udarcu na tla, ne pa torej do vseh poškodb. Napačno je stališče sodišča, da je do vseh poškodb tožnika prišlo že v prvi fazi intervencije, ko je bil tožnik s strokovnim prijemom zrušen na tla. Tudi do poškodb glave in vratu do takšne mere, kot jih je utrpel tožnik, ne bi moglo priti, če bi bila sila, ki jo je pravosodni policist A. pri izvajanju strokovnega prijema uporabil, sorazmerna. Tožnik se namreč prijemu ni upiral, do upora je s strani tožnika v manjši meri prišlo, ko je bil že na tleh. Tožnik ni soprispeval k nastanku svojih poškodb s silovitim upiranjem, kot napačno povzema sodišče. Tožnik je predlagal, da se izvede dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za borilne veščine, saj slednji ni utemeljil, na kakšen način naj bi pri tožniku prišlo do udarnin v predelu prsnega koša in reber. Tudi pri zaslišanju je izvedenec kazal, da pri uporabi strokovnega prijema lahko pride zgolj do poškodb vratu in glave.

Glede groženj s strani policistov pojasnjuje, da je do nedoslednosti v njegovi izpovedi prišlo zaradi časovne oddaljenosti škodnega dogodka. S tem, ko sodišče v zvezi z grožnjami ni sledilo navedbam tožnika, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi glede izpovedbe v zvezi s prekoračitvijo pooblastil pravosodnega policista A. zoper pričo B. B., tožniku ni mogoče očitati nedoslednosti. Med leti 2016 in 2020 je preteklo daljše časovno obdobje, kot med letoma 2020 in 2021, zato ni nič nenavadnega, da se je tožnik, ki je v zvezi s škodnim dogodkom že bil zaslišan v letu 2020, takrat tudi ponovno začenjal spominjati določenih oseb, v letu 2021 pa je svoje trditve le še dodatno potrdil. Sodišče ni ugotovilo izvora poškodb prsnega koša in reber. Ravno te poškodbe pa kažejo na to, da so pravosodni policisti ob intervenciji prekoračili svoja pooblastila in ukrepe izvedli nestrokovno, hkrati pa zoper tožnika uporabili pretirano silo. Sodišče tudi neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki ga je tožnik predlagal v zvezi z duševnimi bolečinami. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer po 8., 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kako je potekal sporni škodni dogodek. Utemeljeno je verjelo pravosodnim policistom, ki so v bistvenem skladno izpovedali o poteku dogodka, njihovo izpovedbo pa je potrdil tudi videoposnetek dogodka. Tožnikova izpovedba je bila glede bistvenih okoliščin dogodka v nasprotju tako z izpovedbo pravosodnih policistov kot videoposnetkom dogodka. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni verjelo tožniku, da ga je pravosodni policist A. brcal v predel prsnega koša.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, kako so nastale poškodbe prsnega koša. Pritožbeni očitek o pavšalni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni utemeljen. Res je izvedenec medicinske stroke v mnenju navedel, da ni mogoče odgovoriti, ali sta udarnini glave in prsnega koša nastali pri padcu, ko so tožnika pri izvajanju strokovnega prijema davljenja podrli na tla, ali pa sta posledici udarcev s strani pravosodnih policistov. Vendar je ta izvedenec dopustil obe možnosti. Ne drži tudi pritožbena trditev, da izvedenec za borilne veščine ni utemeljil, na kakšen način je pri tožniku prišlo do udarnine v predelu prsnega koša in da o tem ni izpovedal.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi ta izvedenec glede na svoje strokovno poznavanje načina izvedbe prisilnih sredstev pojasnil, da do udarnine prsnega koša lahko pride zaradi uporabe prisilnih sredstev, ko oseba pade na trdo površino ali je v kontaktu z drugo osebo. Tožnik je res podal pripombe na izvedensko mnenje izvedenca za borilne veščine in predlagal dopolnitev mnenja. Ne drži pritožbeni očitek, da do dopolnitve izvedenskega mnenja ni prišlo. Izvedenec ga je dopolnil ustno na zaslišanju in odgovoril na vse pripombe tožnika.

Izvedenec je tudi ugotovil, da so bila prisilna sredstva uporabljena na strokoven način, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tega mnenja utemeljeno naredilo zaključek o pravilni uporabi prisilnih sredstev. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov naredilo tudi pravilen zaključek, da so vse poškodbe, ki so bile pri tožniku ugotovljene dne 2. 3. 2016, posledica strokovnega prijema davljenja z rušenjem na tla, ki je bil uporabljen v intervenciji dne 2. 3. 2016. Do navedenih poškodb je torej prišlo že v prvi fazi intervencije, ko je pravosodni policist tožnika z navedenim strokovnim prijemom zrušil na tla.

Glede na okoliščine primera, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (fizični obračun med tožnikom in sopripornikom, ki je obsegal silovita in impulzivna gibanja na ozkem hodniku, z večjim številom ljudi, neupoštevanje ukazov pravosodnih policistov k prenehanju fizičnega obračuna in močno aktivno upiranje intervenciji pravosodnih policistov), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba prisilnih sredstev, to so strokovni prijem davljenja z rušenjem na tla, uporaba fizične sile, strokovni prijem z vzvodom na komolec in vklenitev, nujno potrebna za dosego ciljev, to so zagotovitev varnosti, reda in discipline znotraj ZPKZ in v tem okviru prekinitev fizičnega obračuna med pripornikoma in v nadaljevanju obvladanje in pasivizacija tožnika ter njegova vklenitev, ki jo je terjal njegov aktivni odpor.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vsi uporabljeni strokovni prijemi sodijo med milejša prisilna sredstva in da je bila teža uporabljenih sredstev prej navedenemu cilju sorazmerna (peti odstavek 239. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1 2 in 6. člen Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov 3 ). Ni šlo za prekoračitev pooblastil, kot zmotno meni pritožba. Pravosodni policisti niso ravnali protipravno, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke.

Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, s katerim je tožnik dokazoval višino škode, ni bila potrebna.

6. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal groženj s strani dveh pravosodnih policistov po škodnem dogodku. Prepričljiva dokazna ocena sodišča je podana v točkah 47 do 51 obrazložitve sodbe in je pritožba ne omaje. Glede na to, da do prekoračitve in zlorab pooblastil pravosodnih policistov ob intervenciji dne 2. 3. 2016 ni prišlo, je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ni najti motiva za zatrjevano zastraševanje tožnika in izražanje groženj s posledicami, če bi komu razlagal o dogodku.

7. Na koncu pritožbe tožnik še navede, da je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer po 8., 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pri čemer teh kršitev ne konkretizira, zato na takšno pritožbeno navedbo ni mogoče odgovoriti.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami

2 Ur. l. RS, št. 22/2000 s spremembami in dopolnitvami

3 Ur. l. RS, št. 85/2009