Administrative court dismisses asylum claim but grants temporary stay pending final judgment on Dublin transfer.

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1741/2024/10 (1222-19) z dne 19. 7. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

[JEDRO]

Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Opustitev ukrepanja (neodzivnosti na zahtevo) Republike Hrvaške, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Hrvaške. Ravno zaradi učinkovitosti azilnega postopka je urejena tudi možnost opustitve ukrepanja s predvideno sankcijo, to je, da je opustitev ukrepanja v določenem roku enakovredna sprejetju zahteve s posledico obveznosti ponovnega sprejetja zadevne osebe.

Tožnikove navedbe, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega dostavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III 1 , za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 3. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 2. 4. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 25. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na dejstvo, da Republika Hrvaška v roku dveh tednov, to je do vključno 3. 5. 2024 ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevne osebe, je toženka 6. 5. 2024 v skladu sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Hrvaške, zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh tednov, poslal proglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca.

3. Toženka je povzela osebni razgovor, v katerem je tožnik v bistvenem povedal: da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker tam ne želi prositi za mednarodno zaščito; da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in za to niti ni imel namena; da so ga kljub temu, da je izrazil namero podati prošnjo, vrnili v Bosno in Hercegovino; da je bil po policijskem postopku nastanjen v azilnem domu; da je za mednarodno zaščito zaprosil ob petem poskusu, da ga hrvaški policisti ne bi pretepli. Toženka je po izvedenem dokaznem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in izpostavila, da tožnikovo taktiziranje glede zaprošanja ali ne-zaprošanja za mednarodno zaščito, kaže na njegovo neverodostojnost in izkoriščanje postopka za mednarodno zaščito.

Toženka je v zvezi s tožnikovo izjavo, da je bil vrnjen iz Republike Hrvaške v Bosno in Hercegovino, izpostavila izrazito kontradiktornost, zato mu ni sledila, ker je sprva izjavil, da je policistom med vračanjem v Bosno in Hercegovino povedal, da želi mednarodno zaščito, kasneje pa je pojasnil, da ni rekel, da želi azil. Toženka je tožnikove izjave v zvezi s pomanjkljivostmi v hrvaškem azilnem sistemu, da ga naj nihče ni vprašal ali bo zaprosil za mednarodno zaščito oziroma kaj počne tam v petih dneh bivanja v azilnem domu, ocenila kot take, ki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku.

Toženka je na podlagi tožnikove izjave ugotovila, da v Republiki Hrvaški ni imel nikakršnega stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti, niti ni imel kakršnih koli drugih težav. Po štirih dneh v azilnem domu se je odločil, da bo Republiko Hrvaško zapustil in odšel raje proti Republiki Sloveniji. V azilnem domu naj bi zbolel za garjami, ki pa so se same pozdravile zaradi dobre higiene v Sloveniji. Toženka je pojasnila, da tožnik v postopku ni predložil nikakršnega zdravniškega potrdila ali česarkoli drugega, ki bi dokazovalo navedeno.

Poleg tega gre pri tem za obolenje, ki se žal zelo pogosto pojavlja v tovrstnih nastanitvah, kjer je nastanjeno veliko število oseb. Glede odsotnosti zdravnika, je ugotovila, da se za zdravniško pomoč tožnik ni obrnil na zaposlene v azilnem domu, ampak na tri druge prosilce. Meni, da bi bil zagotovo deležen zdravniške obravnave, če bi zanjo ustrezno zaprosil. Tožnikovo izjavo, da se je stanje v le nekaj dneh v Sloveniji pozdravilo že samo zaradi boljše higiene, po oceni toženke kaže na to, da ni šlo stanje, ki bi potrebovalo urgentno oskrbo.

Toženka je glede navedb o tem, da po postu, ko so lahko jedli, niso dobili hrane, izpostavila hišni red azilnega doma, po katerem prosilec vsak dan dobi po tri obroke. To, da je tožnik odšel v mesto in si kupil hrano, je bila njegova lastna odločitev, saj je bila v azilnem domu zagotovo na voljo hrana skladno z urnikom obrokov. Toženka je glede na izjavo tožnika: da mu v Zagrebu ni bilo všeč, ker so tam ljudje rasistični, še posebno pa policija, ki mu je, če je želel kupiti vozovnico za avtobus rekla, da ga ne bodo pustili, da odpotuje in naj se vrne v kamp; da drugih težav ni imel, ugotovila, da ne gre za rasistično obnašanje do prosilca za mednarodno zaščito, ki bi izkazovale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema.

Iz prosilčeve izjave namreč izhaja, da je azilni dom lahko nemoteno zapuščal, ko je odhajal v mesto po hrano. Poleg tega ni pojasnil, kam točno je želel z avtobusom, vsekakor ne gre namreč spregledati dejstva, da gre za osebo, ki nima urejenega dovoljenja za prebivanje in tudi meja med državami članicami ne more prehajati nemoteno. Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško.

S povzemanjem sodb Vrhovnega sodišča RS IU 201/2023 z 12. 7. 2023, I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023, I Up 122/2023 z dne 21. 7. 2023 in I Up 155/2023 z dne 21. 7. 2023, je navedla, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. Toženka je še navedla, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je od 31. 3. 2023 do 31. 3. 2024 Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela skupno 1257 oseb.

4. Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Toženka je ugotovila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena in, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, zato je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška. Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III je odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo oziroma najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela prosilca, to je od 3. 5. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Toženka se bo upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

5. Tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki.

6. Izpostavlja, da je že povedal, da je policija rasistična, da po postu ni dobil hrane in je zato ponjo moral v mesto, da so neustrezne higienske razmere, da je zbolel za garjami, da zdravnika ni bilo, da je zanj trikrat spraševal, pa nič od njega. Zaposlenih tako rekoč ni videl, ni pa jih mogel vprašati, ker ni bilo tolmača. Ni imel nobenega razgovora z nobeno uradno osebo. Vztraja, da so sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu Republike Hrvaške, saj ga pet dni v kampu ni nihče vprašal, kaj dela tam, kaj bi rad. Ponavlja, da je povedal, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega n poniževalnega ravnanja, saj se niso človeško obnašali do njega. Kaj pa je to drugega po mnenju tožnika kot nečloveško in ponižujoče ravnanje, če človeku ne daš hrane in mu ne nudiš pomoči. Izpostavlja, da so policisti uradne osebe Republike Hrvaške, ki se ne morejo obnašati nečloveško in rasistično. Meni, da je bistveno ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem ves čas, ko je bil na Hrvaškem. Toženki očita, da je zgolj na generalni ravni ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v RS, zato vrnitev ni sporna. Tožnik meni, da so nesporno pomanjkljivosti v azilnem sistemu RH in popolna ignoranca, celo do slovenskih uradnih organov, kaj šele do takšnih kot je tožnik, če RH sploh ni odgovorila na zahtevo RS po ponovnem sprejemu osebe in se to dogaja sedaj, v preteklosti pa se to ni dogajalo, to rezultira v tem, da je sedaj veliko število prebežnikov, katerim sistem ni kos na Hrvaškem. Zato po nejgovem mnenju ni mogoče trditi da RH spoštuje Dublinsko uredbo. Tudi o vzajemnem zaupanju med republikama ni mogoče govoriti, če se Hrvaška ne odziva na pozive Slovenije, torej se obnaša povsem ignorantsko. Izpostavlja, da Republika Hrvaška tudi dosedaj ni odgovorila v Sloveniji ničesar.

7. Tožnik še zatrjuje, kar izhaja iz številnih uradnih dokumentov s katerimi razpolaga tako toženka kot tudi sodišče, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v RH, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, da je to predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov. Poročila o stanju na Hrvaškem, ki so splošno znana dejstva navajajo, da na Hrvaškem obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja skupnega evropskega azilnega sistema, ki ga tvorijo direktive in uredbe ter primarno pravo EU. Toženka se v obrazložitvi sklepa ni uspešno branila z navajanjem zanesljivih informacij o tem, da navedene pomanjkljivosti v azilnem sistemu ne veljajo za prosilce, ki so na Hrvaško vrnjeni iz Slovenije ali iz drugih držav članic na podlagi Dublinske uredbe. Toženka bi morala že v tem postopku pridobiti od hrvaških organov konkretna zagotovila o spoštovanju človekovih pravic pri vračanju. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na sodno prakso, ki je stara več kot leto dni, razmere na terenu pa so se v več kot letu dni na terenu bistveno spremenile - poslabšale, za kar obstajajo verodostojni preverljivi podatki s terena. Meni, da se toženka ni dovolj konkretno izjasnila v primeru tožnika temveč le na splošno, dočim je tožnik v postopku navedel konkretno, kar se mu je dogajalo, le da tega ne more dokazati, saj kot šibkejša stranka v postopku nima možnosti pridobiti kakršnihkoli dokazov, za razliko od toženke, ki ima na voljo vsa sredstva, da bi tožnikove navedbe o tem lahko preverila.

Trditve toženke

8. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen. Ponavlja ugotovitev, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljen nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kar je obširno obrazložila v izpodbijanem sklepu. Toženka ponavlja, da vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, ki v 12. točki obrazložitve navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

9. Toženka se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 in sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodne odločbe I Up 250/2016 s 16. 11. 2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022), po katerem so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani. Tožena stranka na tem mestu dodatno navaja še tri nedavno izdane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki potrjujejo zgoraj navedeno, in sicer I Up 201/2023, s 12. 7. 2023, I Up 122/2023, s 21. 7. 2023 in I Up 155/2023, s 21. 7. 2023 ter potrjujejo tudi predajo prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški. Toženka vztraja pri svoji ugotovitvi, da ne obstaja utemeljena domneva, da v državi predaje obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in recepcijskimi pogoji, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnikove navedbe neustreznih higienskih razmerah, je toženka zavrnila, ker v postopku ni bil predložen noben zdravniški izvid, ki bi potrjeval navedeno. Dejstvo je, da je bil tožnik zaveden v Republiki Hrvaški v sistemu EURODAC 25. 3. 2024, v Slovenijo pa vstopil 29. 3. 2024 in imel postopek sprejema prošnje za mednarodno zaščito 2. 4. 2024 V tem času ni uradni osebi nikoli omenil kakršnih koli zdravstvenih težav. To ne izhaja niti iz spisovne dokumentacije, saj tožnik ni predložil nobenega zdravniškega izvida, saj naj bi se sam pozdravil, ko je vstopil v Republiko Slovenijo. Navedeno se zdi sicer toženki malo verjetno, vendar pa v vsakem primeru potrjuje dobro zdravstveno stanje tožnika in njegovo zmožnost potovanja. Poleg tega je treba po mnenju toženke izpostaviti dejstvo, da je imel tožnik v azilnem domu na voljo Rdeči križ, socialne delavce in druge uradne osebe na katere bi se lahko obrnil in bi mu zagotovo pomagale. Glede tožbenega očitka, ki se nanaša na to, da ni imel opravljenega osebnega razgovora, toženka odgovarja, da je tožnik azilni dom zapustil po petih dneh in ni počakal, da bi bil z njim le ta opravljen.

10. Toženka povzema sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, sodbo SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024, odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-919/23-20 z 23. 11. 2023, ki je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in poudarja, da se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Iz statističnih podatkov objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve1 namreč izhaja, da je Republika Hrvaška v lanskem letu do 31. 12. 2023 v dublinskem postopku sprejela 897 oseb.

11. Toženka zavrača očitke, da so tožniku prstne odtise odvzeli na silo ter, da v postopku ni imel zagotovljenega tolmača in ponavlja, da iz evidence EURODAC izhaja, da je bil tožnik v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, potrjuje ugotovitev toženke, da je bil tožnik obravnavana v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Povzema sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 173/2023 s 23. 8. 2023 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 194/2023 z 11. 10. 2023, iz katere izhaja, da opisanega dejanja hrvaških policistov (odvzem prstnih odtisov) ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), ki v pravem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

12. Toženka v zvezi s predlogom za zaslišanje tožnika izpostavlja, da so bile tožniku dane vse možnosti, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah ter da je tožnik sam ob koncu osebnega razgovora potrdil, da nima več ničesar za dodati, zato meni, da je zahteva po zaslišanju tožnika nepotrebna. Poudarja, da je svojo odločitev oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso. Prav tako se je posredno in neposredno opredelila do vseh navedb tožnika. Tožena stranka meni, da je sprejela objektivno in nepristransko odločitev v izpodbijani zadevi. Kot je razvidno že iz izpodbijanega sklepa, se je toženka opredelila do vseh navedb tožnika, aktivno sodelovala s tožnikom pri dokazovanju njegovih upoštevnih navedb ter se pri odločitvi oprla na aktualne, objektivne, zanesljive ter natančne in celovite vire iz katerih bi lahko izhajalo, da Republika Hrvaška zanj ni varna država. Toženka poudarja tudi, da zgolj tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne pomeni, da je bila ta necelovita, napačna ali v nasprotju z nacionalnim pravom ali pravom Evropske unije.

13. Toženka še pojasnjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Na podlagi podatkov pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA, EUAA, kot navedeno v izpodbijanem sklepu) tožeča stranka nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo pridobljeno s strani Republike Hrvaške in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

K I. točki izreka

14. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, A3, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1741/2024 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

16. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3.

člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) 2 , država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3.

člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv 3 , ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil 4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, 5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje 6 .

Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine. 7

17. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik 25. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške.

18. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne, kot je mogoče smiselno povzeti, tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil, na kar pravilno opozori tudi toženka v odgovoru na tožbo.

19. Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri potrebno in se o zahtevi za sprejem prosilca odloči v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevo (prvi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Opustitev ukrepanja v dvomesečnem roku iz odstavka 1 in enomesečnem roku iz odstavka 6 je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod (sedmi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna. Opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz odstavka 1, je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod (vse 25. člen Uredbe Dublin III).

20. Glede na to, da ni sporno, da je toženka pristojnemu organu Republike Hrvaške 16. 4. 2024 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in, da Republika Hrvaška v roku dveh tednov, to je do vključno 3. 5. 2024, ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevne osebe, je odločitev toženke, da je Republika Hrvaška na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, tudi po presoji sodišča pravilna. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da so sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški dokazane s tem, da je Republika Hrvaška ignorirala zaprosilo Slovenije. Kot povzeto, gre namreč za z uredbo določeno predvideno možnostjo opustitve ukrepanja države članice, na katero je zahteva naslovljena, in predvideno sankcijo, zato opustitev ukrepanja (neodzivnosti na zahtevo) Republike Hrvaške, ne dokazuje sistematskih pomanjkljivosti azilnega sistema Republiki Hrvaški, kot trdi tožnik v tožbi. Sodišče še pojasnjuje, da je ravno zaradi učinkovitosti azilnega postopka, urejena tudi možnost opustitve ukrepanja s predvideno sankcijo, to je, da je opustitev ukrepanja v določenem roku enakovredna sprejetju zahteve s posledico obveznosti ponovnega sprejetja zadevne osebe. Toženka je tako tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

21. Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. 8 Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško tožnik ni izkazal.

22. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh v tožbi ponovljenih navedb opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti tožnik utemeljuje, kot že povzeto: (i) da je policija rasistična; (ii) da po postu ni dobil hrane in je zato moral v mesto ponjo; (iii) da so neustrezne higienske razmere, da je zbolel za garjami; (iv) da zdravnika ni bilo; (v) da zaposlenih v azilnem domu ni videl; (vi) da ni bilo tolmača in ni imel nobenega razgovora z nobeno uradno osebo.

23. Tožbena navedba, da kaj je to drugega kot nečloveško in ponižujoče ravnanje, če človeku ne daš hrane in mu ne nudiš pomoči, je pavšalna, nedokazana in posledično neutemeljena. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v azilnem domu dobil obroke (ki pa mu očitno niso zadoščali), na zdravniško oskrbo pa ni počakal, ker je prej odšel iz azilnega doma (kot izpove na naroku) oziroma, kot pove v upravnem postopku, je za pomoč vprašal druge prosilce in sploh ni zaprosil osebja azilnega doma. Vse te navedbe je toženka pravilno zavrnila kot take, ki ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti postopka. Povzete navedbe, ki jih je tožnik navedel v dokaz sistemskih pomanjkljivosti in ponovil v tožbi, je pravilno in celovito zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu in ugotovila, da ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Tožnik v tožbi niti ne navede, da se toženka do katere navedbe ali dokaznega predloga naj ne bi opredelila ali da bi se zmotno opredelila, ampak navedbe le ponavlja, čemur upravni spor ni namenjen. Sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena toženke popolna, prepričljiva in celovita. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, tožbe, s katero izpodbija ta sklep, ne utemeljuje.

24. V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega ni dokazal.

25. Tožnikove navedbe, da so ga hrvaški policisti vnesli v sistem kot prosilca za mednarodno zaščito, čeprav to ni bil, tudi po presoji sodišča ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Navedbe glede dosedanjega postopka hrvaških policistov, je toženka pravilno ocenila kot take, ki sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ne dokazujejo. Pri tem sodišče izpostavlja, da ni sporno, da je tožnik bil na Hrvaškem, kjer je oddal prstne odtise, da so ga, kot pove sam, po odvzemu prstnih odtisov odpeljali v azilni dom, kjer je ostal par dni (zaslišan pove 4 dni) in nato odšel proti Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je tožnik vložil Prošnjo v Sloveniji. Tožnik bo predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je tako pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na to, da naj bi v EURODAC vnesli tožnika kot prosilca, čeprav ni vložil prošnje, kot je mogoče povzeti tožnika in to, da so ga 3 krat vrnili v Bosno, kot izpove na glavni obravnavi in četrtič pretepli ter petič prepeljali na policijsko postajo, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

26. Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

27. Republika Hrvaška je na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članice za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je odgovorna država članica Republika Hrvaška. Sodišče ugotavlja, da tožnikovo vztrajanje, kot je izpovedal na naroku, da si ne želi na Hrvaško in da se bo vrnil v Slovenijo, če bo vrnjen na Hrvaško, kaže (vsaj) na tožnikovo nesprejemanje Uredbe Dublin III, ki pa ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

28. Sodišče še pojasnjuje, da glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

29. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

30. Tožnik skupaj s tožbo zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa in navaja, da bi mu v nasprotnem primeru nastala nepopravljiva škoda, saj v kolikor bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča v kolikor bi v postopku uspel, ker se tožnik v tem primeru ne bi več nahajal v Sloveniji in zato tudi ne bi več mogel izkazati pravnega interesa, saj bi mu ta z izročitvijo prenehal.

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

32. Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

6 C-411/10 (88. točka).

7 Prav tam, 94. točka.

8 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.