Civil court upheld first instance ruling on inheritance debt despite criminal proceedings, rejecting innocence claim.

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi:

"I. Toženca sta dolžna nerazdelno, vsak do višine 1.964,72 EUR, plačati tožniku denarni znesek 3.929,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 do plačila.

II. V presežku, do zahtevanih 21.945,00 EUR s pripadki, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožnik je dolžan plačati tožencema pravdne stroške v znesku 4.387,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila, vse v roku 15 dni."

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožnik je dolžan tožencema plačati 1.236,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitev sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

[JEDRO]

Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca.

Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ.

Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da nerazdelno, vsak do višine vrednosti njegovega dednega deleža (12.647,17 EUR) po pokojnem A. A., plačata tožniku znesek 21.945,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Posledično je toženca zavezalo še, da tožniku v roku 15 dni nerazdelno povrneta pravdne stroške v znesku 4.297,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prerekata stališče sodišča prve stopnje, da obstoj kaznivega dejanja za odločitev v predmeti zadevi ne predstavlja predhodnega vprašaja. Zmotno je tudi prepričanje, da ugotavljanje protipravnosti ravnanja in s tem obstoja kaznivega dejanja ni del civilnega delikta. Protipravnost je namreč predpostavka odškodninske odgovornosti, ki mora biti dokazana.

S tem, ko je sodišče prve stopnje brez kakršne koli podlage ugotovilo, da naj bi bil prav pokojni A. A. odškodninsko odgovoren za škodo tožnika, je pravnemu predniku tožencev posredno pripisalo odgovornost za ravnanje, ki ni bilo nikoli ugotovljeno, še najmanj s sodno odločbo. V obravnavanem primeru pa ne gre zgolj za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja ter za poseg v domnevo o nedolžnosti, temveč tudi za poseg v s to domnevo povezano pravico do dostojanstva in poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju ESČP).

Pravnemu predniku tožencev ni bilo zagotovljeno niti osnovno varstvo načela kontradiktornosti, saj je mrtev in se v postopku ni mogel izjaviti. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz načela sorazmernosti in opraviti tehtanje med ekonomsko pravico tožnika do povračila škode ter pravicami pravnega prednika tožencev (domneva nedolžnosti, pravica do dostojanstva in poštenega sojena), ki jih zagotavlja Ustava RS (v nadaljevanju URS) ter ESČP. Oceniti bi moralo, ali je poseg v pravice pokojnega pravnega prednika pravdnih strank nujen in proporcionalen s ciljem, ki ga zasleduje tožba.

Prav nasprotno pa je prvostopenjsko sodišče na osnovi povsem pavšalnih ter dokazno nepodprtih navedb tožnika pravnemu predniku tožencev in posledično tudi njima arbitrarno naložilo (civilno) odgovornost za protipravno ravnaje, čeprav se pokojni o teh navedbah ni mogel izjasniti. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožbe se v tej zvezi nista mogla izjasniti niti toženca. Po mnenju pritožbe pa pravica tožnika do odškodnine ne more imeti prednosti pred že zgoraj izpostavljenimi pravicami domnevno odgovorne osebe, ki se o očitani odgovornosti ne more izjasniti.

Prav tako ne drži, da je tožnik zmogel trditveno in dokazno breme glede odškodninske odgovornosti tožencev. Po navedbah pritožbe tožnik ni ponudil zadosti konkretiziranih trditev ne glede protipravnosti ravnanja pravnega prednika tožencev ne glede obstoja škode ter njene višine, kot tudi ne glede obstoja vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z vsemi predpostavkami odškodninske odgovornosti v nasprotju z razpravnim načelom prekoračilo trditveno podlago tožbe in s tem bistveno kršilo določbe postopka, saj je poseglo v pravico tožencev do učinkovite obrambe.

Izvedba dokazov pa pomanjkljive trditvene podlage pravdnih strank ne more nadomestiti. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je brez substanciranih dokaznih predlogov svojo odločitev odprlo na Poročilo Sektorja kriminalistične policije PU z dne 9. 11. 2018 in Poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 24. 10. 2018, čeprav tožnik ni podal nobenih navedb v zvezi s protipravnim ravnanjem A. A. in dokaznega predloga za vpogled v zgoraj navedene listine ni ustrezno substanciral. Tudi ob ugotavljanju škode in vzročne zveze prvostopenjsko sodišče zgolj sledi izpovedim prič in tako samovoljno ugotavlja dejstva v zvezi s čustveno navezanostjo tožnika na mamo.

Tako sledi izpovedi tožnikovega očeta, B. B., da se je tožnik po smrti mame pričel drogirati in je postal "povsem drug človek" ter da je bil v šoli pred obravnavanim škodnim dogodkom uspešen, čeprav tožnik o tem ni podal trditev. Enako je sledilo tudi izpovedi tožnikove babice, C. C., da je tožnik v času korone postal povsem samosvoj, da so mu odvzeli vozniško, kar vse naj bi bilo vzrok domnevne čustvene prizadetosti, čeprav tožnik tudi o tem ni ponudil navedb. Le sklicevanje na dokaze, brez navajanja konkretnih dejstev, pa ne zadošča.

Toženca zato upravičeno sklepata, da škoda tožniku sploh ni nastala, sploh pa ne v zatrjevani višini. Posttravmatska stresna motnja pri tožniku več ni prisotna, glede na zavračanje terapije pa po stališču pritožbe sploh nikoli ni bila dokazana kot posledica smrti tožnikove mame. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb o vzročni zvezi med zatrjevanim ravnanjem pokojnega A. A. ter nastalo škodo. V tej zvezi pritožnika izpostavljata, da je tožnik ambulanto nazadnje obiskal 24. 10. 2018, kasnejših obravnav pa ni potreboval.

Prav tako ni hotel ostati v bolnišnici in ni želel medikamentov. Kljub temu, da tožnik trditev tožencev o tem ni prerekal, sodišče prve stopnje navedenih dejstev skladno z 214. členom ZPP ni štelo za priznanih in je sledilo izpovedim prič o posttravmatski stresni motnji ter vsebini odpustnega pisma. S tem je bistveno kršilo določbe postopka, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ne iz trditev tožnika ne iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je bil razlog tožnikovega zdravljenja v zdravstveni ustanovi. To velja še posebej, ker se tožnik ni strinjal s preiskavo krvi in urina.

To prepričanje o neobstoju vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem ter domnevno škodo le še dodatno utrjuje. Sodišče prve stopnje tudi obsega nepremoženjske škode ni ugotovilo. Tožnik ni podal nobenih navedb glede teže in trajanja duševnih bolečin. Prav tako ni pojasnil, kako naj bi duševne bolečine vplivale na njegovo prizadetost in kako so se pri njem izražale. Sodišče prve stopnje vsebino odpustnega pisma UKC tako povzame brez podlage v navedbah tožnika in s spornim zaključkom o posttravmatski stresni motnji arbitrarno zaključi, da je nasilna smrt mame prizadela tožnika, zaradi česa naj bi nedvomno trpel duševne bolečine.

Tak zaključek sodišče prve stopnje sprejeme po opravljeni primerjavi tožnikovega življenja pred in po smrti matere, za kar pa v trditvah tožbe ni imelo nobene podlage.

Višina tožniku priznane odškodnine ni v okviru pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Tudi v tem delu se sodišče prve stopnje opre na izpovedi prič C. C., B. B. in Č. Č., brez da bi tožnik v zvezi s temi okoliščinami podal trditveno podlago. Sodišče tako zgolj na osnovi izpovedi zgoraj imenovanih prič samovoljno sklepa o povezanosti tožnika z mamo, čeprav tožnik tega ni nikoli zatrjeval. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje in odškodnino odmerilo previsoko. Prav tako ni upoštevalo temeljnih načel za odmero nepremoženjske škode, to je načela individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti njene višine. Stopnje in trajanja duševnih bolečin sploh ni ugotavljajo in tega niti ni moglo, saj tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o tem. Izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker nima razlogov o obsegu in trajanju duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje pa je preseglo trditveno podlago tožnika ter bistveno kršilo določbe postopka tudi s sklepanjem, da naj bi posttravmatsko stresno motnjo dokazoval še tožnikov izostanek iz glavne obravnave, čemur pritožba oporeka. Tako po navedbah tožnika samega kot njegove babice naj bi tožnik na narok zaspal. Tako je njegov izostanek opravičeval tudi njegov pooblaščenec.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zatrjevano materialno škodo zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Med zdravljenjem tožnika ter ravnanjem pravnega prednika tožencev namreč ni vzročne zveze. Toženca sta ves čas zatrjevala, da zdravljenje tožnika ni bilo potrebno zaradi ravnanja A. A., temveč zaradi preteklosti tožnika samega. Tožnik niti ni zatrjeval, v zvezi s čem naj bi zdravljenje potekalo, niti da je bilo zdravljenje potrebno zaradi ravnanj pokojnega A. A. Prav tako ni razumno, da je bil tožnik samoplačnik in tudi ni izkazal, da zdravljenja ni mogel opraviti v sistemu javnega zdravstva.

Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ne opredeli. To sodišče prav tako ni pravilno upoštevalo stroškov ureditve nagrobnega spomenika za pokojnega A. A. zgolj iz razloga, ker jih toženca nista listinsko izkazala. Slednja opozarjata, da so krajevni običajni stroški pravni standard, tudi sicer pa bi sodišče na podlagi z njune strani predložene fotografije lahko ugotovilo, da je bil običajni nagrobni spomenik postavljen po smrti A. A. Ker je sodišče v zadevi, ki jo je zoper toženca vodila tožnikova babica C. C., tožencema priznalo pogrebne stroške v višini 6.000,00 EUR, predmetna odločitev predstavlja tudi kršitev načela enakega varstva pravic.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede poplačila priglašene terjatve upnika (RS) v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo dedovanje omejeno do višine 19.469,15 EUR in da toženca teh sredstev sploh nista dedovala. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je bila RS v višini 17.436,95 EUR poplačana iz kupnine, prejete ob prodaji podedovanih nepremičnin. Preostali del terjatve pa sta toženca poravnala iz sredstev, prejetih po zavarovalni pogodbi (kot dokaz pritožbi prilagata dopis zavarovalnice - priloga B26) in je bilo med pravdnimi strankami nesporno, da je dolg do RS v višini 19.469,15 EUR v celoti poravnan.

Sodišče prve stopnje je vrednost zapuščine zato zmotno zmanjšalo zgolj za znesek 17.436,95 EUR in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2023 tudi v celoti sprejel izračun čiste vrednosti zapuščine, ki sta ga predložila toženca. Tožnika nikoli nista nasprotovala dejstvu, da je terjatev do RS v celoti poplačana. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku priznalo še stroške za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka v višini 600 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), saj ne gre za strošek v zvezi s predmetnim postopkom, temveč za storitev opravljeno pred tem.

Tožnik stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka ni zahteval in jih tudi ni izkazal, njihova priglasitev v stroškovniku pa po mnenju pritožbe ne zadostuje. Glede na vse obrazloženo toženca sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

8. Kršitve ustavnih procesnih ter konvencijskih jamstev, ki jih izpostavlja pritožba, niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP 1 . Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje, ko je to tudi za predmetno zadevo razvidno iz spodnje obrazložitve. Če je to umestitev naredila že stranka, jo je sodišče dolžno preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi, ki v ta krog ne sodijo. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi, kot izpostavljeno že zgoraj.

9. Toženca z očitkom o arbitrarnosti prvostopenjske odločitve uveljavljata kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki izhaja iz 22. člena URS, vendar so te trditve neutemeljene. Z ozirom, da to utemeljujeta predvsem ob argumentu, da naj bi sodišče prve stopnje v zadevi v nasprotju z razpravnim načelom odločilo izven okvirov v postopku razpoložljivega procesnega gradiva, bo sodišče druge stopnje pritožbene navedbe tožencev v tej zvezi obravnavano tudi v okviru kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP 2 v spodnji obrazložitvi, kamor vsebinsko sodijo. Prepoved arbitrarnosti sicer izhaja iz 22. člena URS, skladno s katerim je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vsaka napačna razlaga oziroma uporaba zakonske norme sama po sebi pa še ni arbitrarna. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Za tak slučaj pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima izpodbijana sodba razumljive in logično preverljive razloge o vseh ključnih okoliščinah primera. Sprejeta odločitev ima hkrati podlago v veljavnih pozitivno pravnih normah (v danem primeru 131. člena OZ in 142. člena ZD), kar vse omogoča njen formalni preizkus kot skladne razumljive celote. Obstoj uradoma upoštevne in s pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki izhajajoč iz zakonske dikcije terja, da je obrazložitev sodbe do te mere pomanjkljiva ali očitno napačna (samovoljna), da je v objektivnem pogledu ni mogoče preizkusiti, je s tem izključen. Nekonkretizirana pritožbena zatrjevanja o nasprotjih med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi pa je izhajajoč iz konteksta pritožbe kot celote mogoče razumeti le kot vsebinsko nasprotovanje sprejeti odločitvi.

10. Glede na pritožbene očitke o kršitvi pravice do izjave, kot ustavno varovanega procesnega jamstva (22. člena URS), konkretiziranega v določbah ZPP, ki zagotavljajo pravico do kontradiktornega obravnavanja z enakostjo orožij (5. člen ZPP) 3 , je potrebno pritožnikoma pojasniti, da se lahko varujejo zgolj procesna upravičenja v postopku udeleženih strank. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico do izjave pokojnega pravnega prednika tožencev, je tako brezpredmetno. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da sta bila tudi toženca sama prikrajšanja v tej pravici, ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o postavljenem zahtevku prekoračilo trditveno podlago tožbe. V nadaljevanju predmetne obrazložitve je namreč pojasnjeno, da prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno z navedenim. Toženca sta tako imela možnost izjasniti se o celotnem procesnem gradivu, ki ga je prispeval tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo vsa odločilna dejstva glede vseh materialnopravnih predpostavk, zato je nepomembno sklicevanje na obrazložitev sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 80/2022 z dne 24. 10. 2023.

11. Toženca neutemeljeno uveljavljata tudi kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Načelo kontradiktornosti in pravica do izjavljanja v postopku izhaja iz določbe 5. člena ZPP, ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen URS. Skladno s to mora biti vsaki stranki v postopku omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pravdni postopek se mora voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice. 4 Zatrjevanje že zgoraj navedene procesne kršitve je sicer vzročno povezano s pritožbenim prepričanjem, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zaključke o obstoju predpostavk odškodninske obveznosti iz 131. člena OZ na strani pravnega prednika tožencev sprejelo brez, da bi tožnik v tej zvezi sploh ponudil konkretizirane navedbe. Prekoračitev trditevene podlage tožbe, v kolikor bi bila prisotna, bi sicer predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta procesna kršitev pa bi se ob tem, ko bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dejstva, ki niso del tožbenih navedb in se toženca o teh posledično ne bi imela možnosti izjaviti, lahko zrcalila tudi kot kršitev pravice do kontradiktornega obravnavanja oziroma izjave. Sodišče prve stopnje je pravno presojo v obravnavani zadevi v nasprotju s prepričanjem pritožbe v celoti opravilo zgolj izhajajoč iz procesnega gradiva, ki sta ga ponudili pravdni stranki, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju. Z ozirom, da je ob navedenem izključen obstoj procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, se toženca posledično neutemeljeno sklicujeta tudi na postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tožnik s predmetno tožbo kot posredni oškodovanec uveljavlja plačilo nepremoženjske (20.000,00 EUR) in premoženjske škode (1.945,00 EUR), ki mu jo je po trditvah tožbe povzročil pokojni A. A. s tem, ko je dne 30. 9. 2018 segel po življenju njegovi mami in za tem storil samomor. Tožbeni zahtevek je usmeril zoper toženca, ki sta kot dediča po pokojnem A. A. (sklep o dedovanju v prilogi A3) skladno s tretjim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nerazdelno odgovorna za njegove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

13. Zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo pregon (samomor osumljenca), se kazenski postopek zoper A. A. sicer ni vodil (Sklep ODT o zavrženju kazenske ovadbe z dne 4. 12. 2018 - priloga A4), zato v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bilo civilno sodišče skladno s 14. členom ZPP 5 vezano za izid kazenskega postopka. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča v 9. točki obrazložitve, da v obravnavanem primeru, ker se toženca nista sklicevala na zastaranje odškodninskega zahtevka tožnika 6 in bi bilo to okoliščino potrebno razjasniti za potrebe ugotavljanja dolžine zastaralnega roka (prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) 7 , odločitev o postavljenem zahtevku ni odvisna od vprašaja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ, pravilno povzetih že v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbi je sicer pritrditi, da protipravnost ravnanja predstavlja predpostavko civilnopravne odškodninske odgovornosti in je bilo sodišče prve stopnje za utemeljitev odškodninske obveznosti pokojnega A. A. ter posledično odgovornosti tožencev na podlagi določb o odgovornosti za zapustnikove dolgove (tretji odstavek 142. člena ZD) dolžno presojati, ali je pokojni A. A. ravnal protipravno s tem, ko je storil v tožbi očitano dejanje. Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti. 8

14. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na pravico do dostojanstva pokojnega pravnega prednika velja pojasniti, da 34. in 35. člen URS varuje človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo varnost in zasebnost. Nekatere pravice in temeljne svoboščine so v okviru pravice do pietete res varovane tudi po smrti posameznika. Pieteta je spomin na umrlega, ta pa je lahko med drugim prizadet tudi, če kdo žali čast ali ugled umrlega in če raznaša dejstva iz njegovega osebnega ter družinskega življenja. Namen pravice do pietete je posmrtna zaščita osebnosti pokojnika in njegovega dostojanstva (ter želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete v času življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti). Če je v takšnih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojniku najbližjih oseb, lahko nastopijo zoper poseg ne le v interesu umrlega, temveč tudi v lastnem interesu. Na lastno prizadetost v posledici ugotavljanja predpostavk civilne odškodninske odgovornosti njunega pravnega prednika v obravnavani zadevi se toženca nista sklicevala. V okviru pietete po smrti povzročitelja škode še varovano dostojanstvo pa ob vrednostnem tehtanju te pravice s pravico tožnika kot posrednega oškodovanca do povračila tako nepremoženjske kot premoženjske škode ne more prevladati. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena URS so človekove pravice in temeljne svoboščine namreč omejene s pravicami drugih (in v primerih, ki jih določa URS). V kolikor bi tožniku kot oškodovancu odrekli možnost ugotavljanja civilne odškodninske odgovornosti pravnega prednika toženca za obravnavani škodni dogodek pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, katerega naloga je, da po pravilih pravne stroke v mejah postavljenih zahtevkov v razumnem roku neodvisno in nepristransko odloči v sporu med pravdnimi strankami (drugi odstavek 2. člena ZPP 9 ), za kar se zavzema pritožba, bi to predstavljajo nesorazmeren poseg v njegovo pravico do sodnega varstva po 23. členu URS. 10

15. Ne držijo navedbe pritožbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vzročni zvezi med ravnanjem pravnega prednika tožencev ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do vseh predpostavk, potrebnih za utemeljitev odškodninske obveznosti pokojnega pravnega prednika tožencev. V 19. točki obrazložitve je jasno zaključilo, da je tožnikova mama umrla zaradi vbodnih ran, ki jih ji je zadal pokojni A. A., kar predstavlja protipravni poseg v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti življenja (17. člen URS), za katero je zgoraj imenovani krivdno odgovoren (131.

člen OZ). V nadaljevanju je tudi izrecno navedlo, da je škoda, ki je nastala tožniku, to so duševne bolečine zaradi smrti mame in materialna škoda, v vzročni zvezi s protipravnim škodnim ravnanjem, ki ga je zakrivil pokojni pravni prednik tožencev. Da tožnik duševno trpi zaradi nasilne smrti mame, pa izhaja tudi iz 20. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Prav tako ni res, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je bil razlog zdravljenja tožnika v zdravstveni ustanovi. Iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je bil tožnik od 23. 10. 2018 do 24. 10. 2018 na Kliniki za pediatrijo UKC, in sicer v Enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo, hospitaliziran zaradi posttravmatske stresne motnje, ki je sledila izgubi matere.

Ob tem je pojasnilo še, da je bilo predvajanja filma v šoli o psihološkem eksperimentu, v katerem so na koncu vse pobili, zgolj sprožilni element, zaradi katerega je tožnik pričel podoživljati mamino smrt in je bil posledično s strani profesorjev urgentno pripeljan na pregled. Navedeno v celoti potrjuje tudi s strani tožnika kot dokaz predložena medicinska dokumentacija (ambulantni karton z dne 23. 10. 2018 - priloga A7 in odpustno pismo z dne 19. 11. 2018 - priloga A6) in tega zaključka dejstvo, da je tožnik odklonil preiskavo urina in krvi, ne omaje.

V nasprotju s prepričanjem pritožbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do okoliščine, da je bil tožnik samoplačnik in zagotovljene zdravstvene oskrbe ni opravil v sistemu javnega zdravstva. Pojasnilo je namreč, da je bila zdravstvena oskrba v UKC dne 23. in 24. 10. 2018 v višini 1.945,23 EUR, kot izhaja iz predloženih računov (priloga A10 in A11), tožniku obračunana, ker ta po smrti mame očitno ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Izpodbijana sodba ima razloge tudi o obsegu in trajanju tožnikovih duševnih bolečin.

Iz 20. točke njene obrazložitev je mogoče razbrati, da je nasilna smrt mame tožnika zelo prizadela, v sled česa vse od obravnavanega škodnega dogodka dalje duševno trpi. Sodišče prve stopnje sicer izrecno ne navaja, da bo tožnik duševne bolečine trpel tudi v bodoče, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote že glede na naravo škodnega primera (izguba mame za zmeraj) nedvomno izhaja, da je tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno zaznamovan in bo duševne bolečine trpel tudi v bodoče, kot je tudi zatrjeval.

16. Skladno z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku praviloma 11 odloča zgolj na osnovi procesnega gradiva pravdnih strank. Po prvem odstavku tega člena so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Iz citirane določbe izhaja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki konkretizirano še v določbi 212. člena ZPP pomeni, da izvedba dokazov pomanjkljive trditvene osnove pravdnih strank ne more nadomestiti, kot sicer pravilno izpostavlja pritožba. Hkrati pa se od pravdnih strank zahteva, da navedejo, katera dejstva naj se s ponujenimi dokazi dokazujejo (substanciranje dokaznih predlogov) 12 . Nasprotno, kot navajata pritožnika, pa je tožnik glede vseh predpostavk odškodninske obveznosti pokojnega pravnega prednika tožencev ter posledične odgovornosti tožencev na osnovi določb ZD zgornjim zahtevam zadostil. Tožnik je že v tožbi ter v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2020, še dodatno pa na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2022, ponudil v zadostni meri konkretizirane trditve tako v zvezi s protipravnostjo ravnanja pokojnega A. A. ter krivdo na njegovi strani, 13 kot tudi glede v tej posledici (trditve o vzročni zvezi) pri tožniku nastale nepremoženjske in premoženjske škode. Trditveno osnovo tožnika pa korektno povzema že izpodbijana sodba. Za svoje navedbe je tožnik predložil oziroma predlagal izvedbo ustreznih dokazov, podane dokazne predloge pa je tudi substanciral z navedbo dejstev, ki naj se z njimi dokazujejo. Po tožniku predlagane dokaze (z izjemo tistih, ki jih je zavrnilo iz drugih razlogov) je sodišče prve stopnje zato upravičeno izvedlo ter po opravljenem vrednostnem tehtanju skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP 14 nanje oprlo svojo odločitev. Da sta toženca zakonita dediča po pokojnem A. A. vsak do 1/2 zapuščine in za primer ugotovljene odškodninske obveznosti slednjega za njegove dolgove v razmerju do tožnika odgovorna do višine vrednosti podedovanega premoženja po 142. členu ZD, pa za toženca, ob tem ko je tožnik podal trditve tudi o tem, v teku postopka na prvi stopnji niti ni bilo vprašljivo. Tožnik je univerzalno pravno nasledstvo tožencev tudi listinsko dokazal s predložitvijo sklepa o dedovanju ter dodatnega sklepa o dedovanju po pokojnem A. A. (priloga A3 in A12).

17. Iz pravočasnih navedb tožnika jasno izhaja, da je njegovi mami dne 30. 9. 2018 življenje vzel pravni prednik tožencev A. A., zato je prav on odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku. Kritičnega dne je pri tožnikovi mami najprej spil kavo, nato pa ji z nožem na preklop zadal 7 vbodnih ran v predel vratu, v prsni koš ter trebuh, v posledici česar je mama umrla, sam storilec pa je za tem storil samomor z obešenjem. Nož, s katerim je storil dejanje, je nato opral, vendar je policija pri raziskovanju okoliščin nasilne smrti na njem kljub temu odkrila sledi krvi tožnikove matere kot tudi biološki material (DNK) storilca A.

A. Krvi madež tožnikove mame je bil najden tudi na spodnjem delu trenirke A. A. Tožnik je prav tako navedel, da so občani policiste seznanili s tem, da jim je sedaj pokojna tožnikova mama D. D. povedala, da jo je A. A. zalezoval in silil v razmerje, ki ga je sama zavračala, saj se je skrivoma družila z drugim moškim. V dokaz teh svojih navedb je tožnik predlagal vpogled v sklep ODT v Murski Soboti z dne 4. 12. 2018 v prilogi A4 (zavrženje uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja umora zoper osumljenega A. A. iz razloga, da je storitve tega kaznivega dejanja utemeljeno osumljen le on, z ozirom, da je storil samomor, pa je podana okoliščina, ki izključuje pregon), poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija s pridruženim mnenjem z dne 24. 10. 2018 v prilogi A15, poročilo sektorja kriminalistične policije PU z dne 9. 11. 2018, pripeto k prilogi A19, ter v uradne zaznamke o obvestilih, ki jih je policija zbirala pri tožniku, tožnikovemu očetu, B.

B. , tožnikovi babici in mami pokojne D. D., C. C. ter pri D. D. znancu oziroma prijatelju, Č. Č. v prilogi A16. Za dokazovanje zgoraj izpostavljenih navedb je tožnik predlagal tudi zaslišanje zgoraj imenovanih kot prič. Iz izčrpnih razlogov izpodbijane sodbe v 19. in 20. točki obrazložitve, pri čemer ta izpovedi prič povzema že v 14. do 18. točki obrazložitve, jasno izhaja, da je izvedba po tožniku predlaganih dokazov prepričljivo potrdila njegove navedbe o tem, da je njegovi mami po življenju segel pravni prednik tožencev, A.

A. Takšnim prvostopenjskim zaključkom o pravno odločilnih dejstvih sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje že zato, ker kot takšni, kar enako velja tudi za opravljeno vrednostno tehtanje (8. člen ZPP), niso predmet pritožbene graje. Že iz zgornje obrazložitve pa je razvidno, da toženca v postopku na prvi stopnji ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja ne moreta omajati z argumentom, da v prvostopenjski sodbi ugotovljen dejanski substrat nima osnove v navedbah pravdnih strank in je osnovan z izvajanjem nesubstanciranih dokazov.

18. Tudi glede vzročne zveze in škode v njegovi pravni sferi je tožnik postavil konkretizirane trditve in te substancirano dokazno podprl. Že v tožbi je zatrjeval, da je življenje njegovi materi vzel pravni prednik tožencev in da tožnik v posledici navedenega hudo duševno trpi. V prvi pripravljalni vlogi je z navedbo, da je vzrok njegovim duševnim bolečinam obravnavano, to je protipravno ravnanje A. A., le še enkrat ponovil tožbene trditve o pravno relevantni vzročni zvezi. V zadostni meri je konkretiziral tudi intenziteto (izguba matere je nepolnoletnega otroka hudo in nepopravljivo prizadela, saj je bil kot edinec nanjo kot samohranilko tesno navezan, ob najdbi mrtve mame je doživel tudi hud šok) in trajanje duševnih bolečin (tožnik je trpel, še trpi in bo tudi v bodoče duševno trpel zaradi izgube mame, saj bo madež v njegovem življenju ostal za zmeraj) in ob tem hkrati pojasnil, kako se te pri njemu odražajo oziroma na osnovi česa je mogoče sklepati o njih (tožnik trpi zaradi praznine po izgubi matere kot edinega bližnjega in razumevajočega sorodnika, njeno smrt podoživlja, pri čemer so sprožilni element lahko tudi drugi dogodki, kot je to bil tudi eksperiment v šoli, kjer je prišlo do ekscesa, zaradi katerega je bil tožnik hospitaliziran).

Pri tem je tesno navezanost z mamo še posebej izpostavil. Tožnik je že v tožbi jasno navedel tudi, da se je v UKC zdravil zaradi posttravmatske stresne motnje, ki je bila posledica nasilnega odvzema življenja njegovi mami. V prvi pripravljalni vlogi je le še izrecno dodal, je bil psihološki eksperiment v šoli dne 23. 10. 2018 zgolj sprožilni element njegovega čustvenega podoživljanja mamine smrti, ne pa vzrok njegovega duševnega trpljenja. V dokaz svojih navedb o tem, da duševno trpi zaradi izgube mame (vprašanje vzročne zveze) ter kakšna sta obseg ter intenziteta duševnih bolečih, je tožnik predložil že v zgornji obrazložitvi povzeto medicinsko dokumentacijo (priloga A6 in A7), prav tako pa predlagal lastno zaslišanje ter zaslišanje prič C.

C. (babica tožnika), B. B. (oče tožnika) ter Č. Č. (znanec oziroma prijatelj pokojne mame). Na glavni obravnavi dne 20. 4. 2022 je tudi izrecno pojasnil, da bodo navedene priče izpovedale o odnosu med tožnikom in njegovo mamo, zaradi izgube katerega se tožnik sklicuje na duševno trpljenje. V zvezi s to okoliščino je sodišče prve stopnje zgoraj imenovane priče tudi zaslišalo in ne drži navedba pritožbe, da je samovoljno ugotavljalo dejstva v zvezi s čustveno navezanostjo tožnika na mamo. Po obrazloženem se namreč pokaže, da je bilo zaslišanje prič predlagano za potrebe ugotavljanja pri tožniku prisotnih duševnih bolečin, kot posledice obravnavanega škodnega dogodka.

Na osnovi okoliščin, o katerih so priče izpovedale, je sodišče zato upravičeno sklepalo o duševnem trpljenju tožnika, ki ga je plastično prikazalo s primerjavo tožnikovega duševnega stanja ter funkcioniranja v vsakdanjem življenju pred in po mamini smrti. Zahteva pritožbe, da bi tožnik moral v trditveno podlago zajeti prav vsako posamezno okoliščino dejanske narave, o kateri bo izpovedala priča, pa je neživljenjska in bi pomenila za tožnika nesorazmerno breme pri zagotavljanju procesnega gradiva. Navedbe tožnika, da zaradi tesne navezanosti na mamo po njeni izgubi hudo duševno trpi, pri čemer je o takšni navezanosti mogoče sklepati izhajajoč iz izpovedi zgoraj imenovanih prič o tožnikovi osebnostni spremenjenosti po mamini smrti, za sklepanje o obsegu in intenziteti duševnih bolečin zadoščajo.

Tesno navezanost na mamo ter dejstvo, da jo močno pogreša, pa je tožnik izpostavil tudi ob prvi urgentni zdravstveni obravnavi dne 23. 10. 2018 (ambulantni karton v prilogi A7). Tožnik je nasprotno, kot navaja pritožba, že v tožbi zatrjeval tudi, da je imel pred smrtjo mame v šoli zavidljivi uspeh, kar je dokazal tudi s predložitvijo letnega spričevala (priloga A4) ter pohval za marljivo delo in vzorno vedenje (priloga A4 in A5) in ne le z izpovedjo prič. O tožnikovi prizadetosti zaradi smrti mame, ki je pri njem izražena v obliki posttravmatske stresne motnje, pa je sodišče prve stopnje upravičeno sklepalo tudi izhajajoč iz njegove zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnik že tožbi kot dokaz priložil prav v ta namen.

Že v zgornji argumentaciji so zavrnjene pritožbene navedbe o tem, da ne iz trditev tožnika ne iz prvostopenjske sodbe ne izhaja razlog tožnikovega zdravljenja v zdravstveni ustanovi (UKC). S strani tožnika predložena zdravstvena dokumentacija v celoti potrjuje njegove navedbe o tem, da je bil na UKC obravnavan zaradi posttravmatske stresne motnje, kot posledice nasilne smrt njegove mame (zaradi hudega travmatskega dogodka, nasilne smrti mame, ki ga tožnik podoživlja, je pri njem prisotna žalost in tesnoba, ima panične napade, ponoči je pogosto jokav in so prisotne motnje spanja).

Sicer drži, kot sta navajala toženca, da tožnik ni želel ostati v bolnišnici in je odklonil medikamentozno terapijo. Tožnik teh navedb ni prerekal in jih potrjuje tudi vsebina odpustnega pisma (priloga A6). Zmotno pa je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje pri pravni presoji ni izhajalo iz navedenega in je s tem, ker trditev tožencev ni štelo kot priznanih (214. člen ZPP), zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je namreč izhajalo iz prepričanja, da okoliščina, da tožnik ni želel bolnišnične obravnave in je odklonil terapijo z medikamenti (pri čemer je takšna odločitev lahko vzročno povezana tudi z dejstvom, da tožnik ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja), obstoja duševnega trpljenja pri tožniku ne izključuje.

Stališča pritožbe, da tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka škoda sploh naj ne bi nastala, pritožbeno sodišče zato ne sprejema. Poudariti velja, da se pojem duševnih bolečin razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer niti ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. 15 Duševne bolečine tudi niso nujno navzven zaznavne, saj so po svoji naravi odraz notranjega oškodovančevega doživljanja in čustvovanja. Gre za subjektivno doživljanje oškodovanca, ki je edinstveno le njemu. Dokazni postopek v predmetni zadevi je pokazal, da je zaradi obravnavanega škodnega dogodka prizadeto tudi tožnikovo zdravje (prisotnost posttravmatske stresne motnje), zaradi izgube matere pa bistveno znižana kvaliteta njegova življenja.

To je zaznavno tudi navzven in se kaže v tožnikovem spremenjenem odnosu do življenja, njegovem slabšem funkcioniranju v vsakdanjiku ter umikanju iz družbenih odnosov, o čemer so prepričljivo izpovedale v predmetnem postopku zaslišane priče, vsebino katerih povzema že izpodbijana sodba. Ob navedenem pa sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o tem, da tožnik prav zaradi nasilne smrti matere duševno trpi in posledično zavrača pritožbene navedbe o tem, da tožniku v obravnavanem škodnem dogodku škoda sploh ni nastala oziroma ta ni v vzročni zvezi z obravnavanim protipravnim ravnanjem.

O tem, da posttravmatska stresna motnja pri tožniku še zmeraj vztraja in mamino smrt vedno znova podoživlja, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi glede na izostanek pravilno vabljenega tožnika iz naroka za glavno obravnavo dne 24. 10. 2023. Tožnikov pooblaščenec je po tem, ko je tožnika sprva po telefonu kontaktiral med glavno obravnavo, pa ta kljub obljubi na narok ni pristopil (pri čemer niti ni bistveno, če je tega dne na obravnavo zaspal, kot izpostavlja pritožba) in tudi telefonsko več ni bil dosegljiv, namreč predložil zdravniško potrdilo z dne 25. 10. 2023 (priloga A27).

Iz tega pa izhaja, da se tožnik dne 24. 10. 2023 ni mogel udeležiti obravnave na sodišču, ker je zapadel v psihično stisko in se je istega dne ob 17.45 uri zglasil v ambulanti ter iskal zdravniško pomoč. Pri takšnem sklepanju prvostopenjskega sodišča tudi ne gre za prekoračitev trditvene podlage tožbe, temveč za vrednotenje vseh okoliščin obravnavanega primera, upoštevaje tudi celotno procesno dogajanje v okviru proste dokazne presoje, ki jo razpravljajoče sodišče opravi skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ne gre pa prezreti tudi, da je bil tožnik v teku predmetnega postopka znova dalj časa hospitaliziran (49 dni) ter predloženo odpustno pismo z dne 3. 6. 2022 (priloga A21) priča o tem, da še zmeraj trpi in še bo trpel tudi za posledicami obravnavanega škodnega dogodka. 16 Izpostavljeno ovrže tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožnik zdravniško pomoč zaradi obravnavanega škodnega dogodka nazadnje iskal dne 24. 10. 2018.

19. Sodišče prve stopnje tožniku odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR ni odmerilo previsoko. Na temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode, to je načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine, 17 se sicer ni sklicevalo izrecno. Je pa v 6. točki obrazložitve sodbe povzelo zakonsko dikcijo iz 179. člena OZ, v katerem sta zgoraj izpostavljeni načeli izraženi. Ključno ob tem pa je predvsem, da je omenjeni načeli za odmero nepremoženjske škode po višini ustrezno realiziralo, kot pokaže preizkus v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpi posameznik ob izgubi ožjega družinskega člana, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov. 18 Dokazni postopek je pokazal, da je bil tožnik ob izgubi mame še mladoleten (17 let) in je bil nanjo tesno navezan, mama pa je zanj lepo skrbela. Navedeno še posebej podkrepi dejstvo, da je bila tožnikova mati samohranilka, saj sta se s tožnikovim očetom razšla, ko je bil tožnik star 6 let. Ob tem, ko je tožnik sam našel mrtvo mamo, pri čemer je glede na njeno nasilno smrt gotovo doživel hud šok, sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je duševno trpljenje tožnika, ki ga bo v določeni meri spremljajo celo življenje, že na osnovi zgoraj izpostavljenega tolikšno, da utemeljuje z izpodbijano sodbo odmerjeno denarno zadoščenje. Individualne okoliščine na strani tožnika so po obrazloženem ustrezno ovrednotene. Z ozriom, da odmera odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja škodnih posledic, ima to pomemben korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. 19 Z odškodnino, odmerjeno v višini 14 povprečnih mesečnih neto plač, 20 pa je tudi to načelo spoštovano in obravnavani škodni primer ustrezno umeščen med podobne primere nepremoženjskih škod v sodni praksi. 21

20. Toženca tudi tožniku prisojeni premoženjski škodi, ki jo uveljavlja iz naslova stroškov zdravljenja v višini 1.945,00 EUR, neutemeljeno oporekata, ker ta naj ne bi bila v vzročni zvezi z ravnanjem njunega pravnega prednika. Iz računov UKC, ki jih je predložil tožnik (priloga A10 in A11), je mogoče jasno razbrati, da je bila tožniku obračunana urgentna zdravstvena oskrba ter obravnava v okviru kratkotrajne hospitalizacije dne 23. in 24. oktobra 2018. Že iz zgornje obrazložitve pa izhaja, da je ta oskrba v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in je bil tožnik v UKC obravnavan zaradi posttravmatske stresne motnje, kot posledice nasilne smrti mame in ne zaradi drugih dogodkov iz njegove preteklosti, kot zmotno zatrjuje pritožba. Prav tako pa je že zgoraj pojasnjeno, da je bil tožniku račun za opravljene zdravstvene storitve izstavljen, ker po smrti mame očitno ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, saj bi bile za tožnika opravljene storitve sicer krite iz le-tega.

21. Po zgoraj obrazloženem tožniku iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina v skupni višini 21.945,00 EUR. Toženca za dolgove njunega pravnega prednika odgovarjata po tretjem odstavku 142. člena ZD. Z ozirom, da sta se v postopku na prvi stopnji sklicevala na omejitev te odgovornosti do višine vrednosti svojega dednega deleža, je sodišče prve stopnje pristopilo tudi k ugotavljanju vrednosti čiste zapuščine po pokojnem A. A. Kadar se iz zapustnikovega premoženja niso izločali deli, ki niso predmet dedovanja (32. in 128. člena ZD) ter gospodinjski predmeti skladno s 33. členom ZD, kakor tudi v obravnavani zadevi, vrednost čiste zapuščine dobimo tako, da od vrednosti zapustnikovega premoženja, ki ga je imel ob smrti (aktiva zapuščine), odštejemo zapustnikove dolgove ter dolgove zapuščine (pasiva zapuščine). Sodišče prve stopnje je vrednost zapuščine po pokojnem pravnem predniku tožencev ob njegovi smrti ugotovilo v višini 44.398,59 EUR (aktiva zapuščine) in ni pritožbeno sporna. Zmotno pa je sklepalo o pasivi zapuščine, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

22. RS je kot upnica v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. priglasila terjatev v višini 19.469,15 EUR iz naslova imenovanemu zagotovljenih socialnih transferjev, višina dolžnega zneska pa med pravdnimi strankami ni bila sporna. Skladno s 128. členom ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, sicer omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina RS, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije. Najprej je potrebno pojasniti, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zmotno navaja, kar povzema tudi pritožba, da je po pokojnem A. A. prišlo do omejitve dedovanja skladno z zgoraj citiranim členom ZD. Iz sklepa o dedovanju po njem D 587/2018 z dne 28. 2. 2019 (priloga A3) namreč izhaja, da sta se toženca kot dediča skladno s tretjim odstavkom 128. člena ZD zavezala RS poravnati zgornjo obveznost in sta zato dedovala celotno zapuščino. RS je v zavarovanje svoje terjatve s tem pridobila zakonito zastavno pravico (četrti odstavek 128. člena ZD), o vknjižbi katere v zemljiški knjigi pri zapustniku lastnih nepremičninah je bilo z deklaratornimi učinki odločeno tudi v III. točki izreka sklepa o dedovanju. Že zgolj na osnovi navedenega bi sodišče prve stopnje kot pasivo zapuščine moralo upoštevati terjatev RS v celotni višini (19.469,15 EUR), neoziraje na to, ali oziroma v kakšnem obsegu je že bila poplačana (v postopku na prvi stopnji sta toženca delno izkazala poplačilo terjatve v višini 17.436,95 EUR). Za potrebe ugotavljanja vrednosti čiste zapuščine se od aktive zapuščine odštejejo ugotovljeni dolgovi zapustnika ter dolgovi zapuščine neoziraje na to, ali so ti že bili poravnani.

23. Kot dolg zapuščine se od vrednosti podedovanega premoženja odbijejo tudi pogrebni stroški in stroški postavitve nagrobnega spomenika v krajevno običajni višini. Višina teh stroškov se v zapuščinskem postopku ugotavlja zgolj za potrebe odmere sodne takse in je bila v že zgoraj citiranem sklepu o dedovanjem po pokojnem pravnem predniku tožencev ugotovljena v znesku 6.000,00 EUR. Nasprotno pa se v pravdnem postopku zahteva strožji spoznavni (dokazni) standard, in sicer prepričanje o pravno odločilnih dejstvih. Sicer drži, kot izpostavlja sodišče prve stopnje, da sta toženca višino pogrebnih stroškov s predložitvijo računa za pogrebne storitve izkazala le v višini 1.667,30 EUR (priloga B8), stroškov postavitve nagrobnega spomenika pa nista listinsko izkazala.

V zvezi s stroški postavitve nagrobnega spomenika je bilo med pravdnima strankama sprva sporno, ali je bil obstoječi nagrobni spomenik urejen po smrti A. A., ali je z ozirom, da gre za družinski grob, kot takšen obstajal že pred tem. Izpostaviti velja, da se v pravdnem postopku ključne okoliščine primera lahko dokazujejo z vsakim dokazom, ki lahko potrdi obstoj ali neobstoj določenega pravno odločilnega dejstva. Tožnik je najprej predložil fotografijo (priloga A23), na osnovi katere je skupaj s poizvedbo o tam pokopanih (priloga A25) dokazoval, da je bil nagrobni spomenik na družinskem grobu, kamor je bil pokopan tudi pravni prednik tožencev, postavljen že pred njegovo smrtjo.

Za tem sta toženca predložila fotografijo istega groba (priloga B14), ki naj bi izkazovala nagrobnik pred obnovo in s tem dejstvo, da je bil po smrti A. A. urejen nov nagrobni spomenik. Neoziraje na navedeno pa bi sodišče prve stopnje od aktive zapuščine kot pogrebne stroške moralo odbiti znesek v višini 6.000,00 EUR že zgolj zaradi kasnejše procesne dispozicije tožnika. Po predložitvi fotografije v prilogi B14 sta toženca v pripravljalni vlogi z dne 17. 7. 2023 v obliki tabele predložila izračun čiste vrednosti zapuščine, v okviru katerega je bil od aktive zapuščine kot pogrebni strošek ter strošek postavitve nagrobnega spomenika odbit znesek v skupni višini 6.000,00 EUR.

Z ozirom, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2023 v celoti kot točen sprejel po tožencih predložen izračun čiste vrednosti zapuščine (18.929,44 EUR oziroma 9.464,72 EUR na vsakega od tožencev), bi sodišče prve stopnje ob uporabi prvega odstavka 214. člena ZPP 22 od aktive zapuščine zraven terjatve RS v višini 19.469,15 EUR, prav tako zajete v neprerekanem izračunu, moralo odbiti tudi pogrebne stroške v višini 6.000,00 EUR. Pritožba tako utemeljeno navaja, da čista vrednost zapuščine po pokojnem A. A. znaša skupaj le 18.929,44 EUR in ne 25.294,34 EUR, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

24. Odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je skladno s 142. členom ZD omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja oziroma dednega deleža. Po zgoraj obrazloženem vrednost tega za vsakega od tožencev, ker sta po pokojnem predniku vsak dedovala zapuščino do polovice celote, znaša 9.464,72 EUR in ne 12.647,17 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Toženca sta že v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2023 navajala, da je dne 20. 6. 2022 tožbo zoper njiju zaradi plačila odškodnine zaradi izgube bližnjega iz naslova istega škodnega dogodka vložila tudi tožnikova babica in mama pokojne D.

D., C. C. (zadeva P 80/2022 pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti). Predmetni pritožbi sta priložila tudi prvostopenjsko sodbo v tej zadevi P 80/2022 z dne 24. 10. 2023, ki je bila izdana istega dne, kot izpodbijana sodba. S citirano sodbo sta bila toženca, ki sta tudi v zadevi P 80/2022 uveljavljala omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti svojega dednega deleža, zavezana, da tožnici C. C. nerazdelno plačata znesek v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2022 (do plačila). Sodišče druge stopnje je ob vpogledu v svoje uradne evidence ugotovilo, da je sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 80/2022 z dne 24. 10. 2023 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 143/2024 z dne 21. 8. 2024 že postala pravnomočna in je bila v izpodbijanem obsodilnem delu potrjena.

Skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 324/2009 z dne 1. 7. 2009 je obstoj zapustnikovega premoženja pogoj za obstoj same obveznosti dedičev za plačilo zapustnikovih dolgov in ne za uspešno izterjavo v izvršilnem postopku. Dolgovi, ki presegajo vrednost zapuščine, ugasnejo in ne obstajajo niti kot naturalna obligacija. Po stališču iz sodbe in sklepa II Ips 690/2003 z dne 13. 1. 2005 pa znesek zamudnih obresti zaradi dedičevega nepravočasnega plačila zapustnikovega dolga, kot se uveljavlja tudi s predmetnim obrestnim zahtevkom, ni omejen z višino vrednosti podedovanega premoženja.

Z ozirom, da sta toženca iz naslova odgovornosti za zapustnikove dolgove po pokojnem A. A. v zadevi P 80/2022 že pravnomočno zavezana k plačilu v višini 15.000,00 EUR (glavnica), ju je upoštevaje zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi v razmerju do tožnika ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče nerazdelno zavezati k plačilu odškodnine le še v višini 3.929,44 EUR (18.929,44 EUR - 15.000,00 EUR), vsakega do višine 1.964,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 do plačila (dan nastopa dolžniške zamude ni pritožbeno prerekan).

25. Pritožbena graja tožniku priznanih pravdnih stroškov za predpravdni odškodninski zahtevek v višini 600 točk po OT ni utemeljena. Strošek sestave odškodninskega zahtevka je strošek pravdnega postopka, ki je nastal zaradi pravde. Nagrada za pripravo in vložitev predpravdnega odškodninskega zahtevka pa ni zajeta v nagradi za postopek. 23 Tožniku je zato z izpodbijano sodbo upravičeno priznana v višini 600 točk skladno s 1. točko tar. št. 42 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT. Navedeno v odsotnosti siceršnje pritožbenega graje in ob tem, ko je prvostopenjska stroškovna odmera pravno pravilna, pomeni, da tožnikovi pravdni stroški skupaj znašajo 4.297,00 EUR. Je pa spremembo prvostopenjskega stroškovnega izreka narekovala sprememba odločitve o glavni stvari. Po tej pravdni uspeh tožnika znaša 17,9%, pravdni uspeh tožencev pa 82,1%.

26. Tožencema je po priloženem stroškovniku (priloga B19) kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) potrebno priznati stroške njunega pooblaščenca skladno z OT, in sicer: 600 točk za odgovor na tožbo drugega toženca po 1. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2020 po 1. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 600 točk za odgovor na pritožbo prve toženke po 1. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 300 točk za udeležbo na pripravljalnem naroku dne 3. 11. 2021 po 2. točki tar.

št. 21 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, urnino za potovanje iz pisarne na narok dne 3. 11. 2021 in nazaj v skupni višini 160 točk 24 po četrtem odstavku 6. člena OT, 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2022 po 1. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, urnino za potovanje iz pisarne na narok dne 9. 3. 2022 in nazaj v skupni višini 160 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 3. 2022 po 2. tč. tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 3. 2022 po 3. tč. tar.

št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 300 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2022 po 2. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, urnino za potovanje iz pisarne na narok dne 20. 4. 2022 in nazaj v skupni višini 160 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, 50 točk kot urnino za trajanje naroka za glavno obravnavo dne 20. 4. 2022 po prvem odstavku 6. člena OT, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2022 po 3. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 50 točk za izjavo o predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje 25 z dne 2. 6. 2022 po 4. točki tar.

št. 20 OT, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2022 po 3. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2022 po 3. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 50 točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 8. 2022 26 po 4. točki tar. št. 20 OT, 300 točk za odgovor na pritožbo po 2. točki tar. št. 22 OT v zvezi s tar. št. 19 OT; 50 točk za predlog za prekinitev postopka 27 z dne 1. 6. 2023 po 4. točki tar. št. 20 OT, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2023 po 3. točki tar.

št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 7. 2023 po 3. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 50 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2023 po 4. točki tar. št. 20 OT, 28 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2023 po 3. točki tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 300 točk za pristop na glavno obravnavo dne 24. 10. 2023 po 2. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, urnino za potovanje iz pisarne na narok dne 24. 10. 2023 in nazaj v skupni višini 160 točk po četrtem odstavku 6.

člena OT, 524 točk kot 10% zvišanje vrednosti storitve za zastopanje več (dveh) strank 29 po prvem odstavku 7. člena OT, 30 kar skupaj znaša 7564 točk. K temu je potrebno prišteti še 85,64 točk (2% od 1000 točk + 1% od 6564 točk) kot materialne stroške v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT. Vrednost opravljenih odvetniških storitev tako skupaj znaša 7649,64 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) enako 4.589,78 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še kilometrine za prihod na pripravljalni narok in naroke za glavno obravnavo in pot nazaj dne 3. 11. 2021 (2 x 178km x 0,37 EUR = 131,72 EUR), dne 9. 3. 2022 (2 x 178km x 0,37 EUR = 131,72 EUR), dne 20. 4. 2022 (2 x 178km x 0,37 EUR = 131,72 EUR) in dne 24. 10. 2023 (2 x 178km x 0,43 EUR = 163,76 EUR) v skupni višini 558,92 EUR ter 1.132,71 EUR kot 22% DDV na opravljene storitve po drugem odstavku 2.

člena OT. Stroški pooblaščenca tožencev tako skupaj znašajo 6.281,41 EUR.

27. Ni pa sodišče druge stopnje tožencema priznalo urnine za porabljen čas med zastopanjem na narokih pred sodiščem prve stopnje dne 3. 11. 2021, 9. 3. 2022 in 24. 10. 2023, saj so bili vsi navedeni naroki zaključeni maksimalno v roku pol ure. Po prvem odstavku 6. člena OT gre odvetniku urnina iz tega naslova v višini 50 točk zgolj za vsake začete pol ure nad eno uro trajanja naroka. Prav tako tožencema kot stroška njunega pooblaščenca ni priznalo priglašenih 100 točk za konferenco s stranko ter 50 točk za končno poročilo stranki, saj sta se toženca z izidom postopka pred sodiščem prve stopnje lahko zanesljivo seznanila že na podlagi izčrpne argumentacija izpodbijane sodbe.

28. Glede na pravdni uspeh strank postopka je tožnik upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 769,16 EUR (17,9% od 4.297,00 EUR), toženca pa do pravdnih stroškov v višini 5.157,04 EUR (82,1% od 6.281,41 EUR). Po vzajemnem pobotanju pravdnih stroškov se pokaže, da je tožnik v roku 15 dni dolžan tožencema plačati pravdne stroške v višini 4.387,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki glede na to, da mu je zgornji znesek stroškov v plačilo naložen šele s predmetno sodbo, prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje in tečejo do plačila.

29. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev skladno s prvo in peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. V presežku je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

30. Glede na delni pritožbeni uspeh, ki znaša 82,09%, imata toženca skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pravico do sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka. Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje tožencema priznalo stroške njunega pooblaščenca skladno z OT, in sicer: 750 točk za vložitev pritožbe po 1. točki tar. št. 21 OT v zvezi s tar. št. 19 OT, 75 točk za zastopaje več (dveh) strank skladno s prvim odstavkom 7. člena OT in 16,5 točke (2% od 825 točk) kot materialne stroške v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT, skupaj torej 841,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 504,90 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še 111,08 EUR kot 22% DDV na opravljene odvetniške storitve po drugem odstavku 2. člena OT. Stroški pooblaščenca tožencev tako skupaj znašajo 615,98 EUR. K temu znesku je potrebno dodati še znesek 621,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo. Pritožbeni stroški tožencev tako skupaj znašajo 1.236,98 EUR in jih jima je v roku 15 dni zavezan povrniti tožnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

1 Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.

2 Prvi odstavek 339. člena ZPP: "Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe."

3 5. člen ZPP: "(1) Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. (2) Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi."

4 A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 53 in 54.

5 14. člen ZPP: "Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca."

6 Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ).

7 Prvi odstavek 353. člena OZ: "Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona."

8 Podrobneje o obravnavani tematiki dr. Aleš Galič v članku Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, GV Založba, 2016, str. 121 do 140.

9 Drugi odstavek 2. člena ZPP: "Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče."

10 Pravica tožnika do sodnega varstva bi bila prekršena celo, če bi v primerih, ko je odločitev civilnega sodišča odvisna od vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (kar v obravnavani zadevi ni primer), pa kazenskega postopka sploh več ni mogoče izvesti (na primer smrt storilca, duševna bolezen..), togo vztrajali pri stališču, da pravdno sodišče ne sme samo reševati vprašanja obstoja kaznivega dejanja (tako A. Galič v v članku Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, GV Založba, 2016, str. 121 do 140).

11 Izjema je opredeljena v drugem odstavku 7. člena ZPP, v obravnavanem primeru pa ne gre zanjo.

12 Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je smiselna izvedba predlaganega dokaza.

13 Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ se krivda domneva, na povzročitelju škode pa je dokazno breme, da to domnevo ovrže.

14 8. člen ZPP: "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."

15 Tako VS RS v sodbi II Ips 940/2007 z dne 16. 9. 1993.

16 Tožnik ima travme zaradi smrti v družini (za mamo sta umrla še babica in dedek), pri njem sta prisotna nervoza in stres, je brez volje in življenjske energije. Pri tožniku je izražena tudi anksioznost, težave pa trajajo že dlje časa. Prisotne so samomorilne misli, vidne in slušne halucinacije, ima motnje spanja. Tožnik je poročal tudi o stiski, osamljenosti in občutku nemoči.

17 Načelo individualizacije višine odškodnine zahteva, da denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin (kar enako velja tudi glede telesnih bolečin in strahu), glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno razmerje. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 33. člen URS), pa vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera (VS RS sodba II Ips 847/2008 z dne 28. 5. 2009).

18 VSL sodba II Cp 1729/2018 z dne 13. 3. 2019.

19 VS RS sodba II Ips 137/2008 z dne 20. 3. 2008.

20 Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti (zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje) je povprečna mesečna neto plača za mesec oktober 2023 znašala 1.424,78 EUR.

21 Pregled povzetkov nepremoženjskih škod Vrhovnega sodišča RS pokaže, da je bila oškodovanki, ob smrti očeta stari 4 leta, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi izgube bližnjega v višini 23 povprečnih mesečnih neto plač (VS000336), otrokoma zaradi smrti očeta odškodnina v višini 20,6 povprečne mesečne neto plače vsakemu (VS000570), oškodovanki edinki, ob smrti očeta stari 10 do 15 let in nanj zelo navezani, odškodnina v višini 20 povprečnih mesečnih neto plač (VS001542) ter oškodovancema, ob smrti mame starima 17 in 24 let in še vedno živečima pri starših, odškodnina v višini 13 povprečnih mesečnih plač vsakemu (VS000063).

22 Prvi odstavek 214. člena ZPP: "Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena)."

23 VSL sklep II Cp 558/2019 z dne 17. 4. 2019 in VSL sklep II Cp 1967/2017 z dne 22. 11. 2017.

24 Relacija med pisarno pooblaščenca tožencev in Okrožnim sodiščem v Murski Soboti kot sodiščem prve stopnje po podatkih Google maps zanaša 178 km v eno smer in se z avtomobilom premosti v 1h in 50min.

25 Nagrada za izjavo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje nasprotne pravdne stranke v OT ni normirana, zato se tožencema za takšno pripravljalno vlogo prizna nagrada kot za drugo vlogo po 4. točki tar. št. 20 OT.

26 Z navedeno vlogo toženca zgolj predložita račun za del pogrebnih stroškov in navajata, da je višina pogrebnih stroškov (skupaj 6.000,00 EUR) realna, glede na to, da zajema še ureditev nagrobnega spomenika.

27 Nagrada za predlog za prekinitev postopka v OT ni posebej predvidena, zato se tožencema za to pripravljalno vlogo prizna nagrada, kot za druge vloge po 4. točki tar. št. 20 OT.

28 V navedeni vlogi toženca zgolj polemizirata o potrebnosti pripravljalnih vlog tožnika ter v kratkem odstavku le strnjeno ponavljata že predhodno obširno podane navedbe o pomanjkljivi trditevni podlagi tožnika.

29 Pribitek za zastopanje več strank ni priznan za odgovor na tožbo prve toženke in drugega toženca (odgovora vložena ločeno) ter za pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2020 (vložena le v imenu drugega toženca), saj navedene vloge niso bile vložene v imenu obeh tožencev skupaj.

30 Prvi odstavek 7. člena OT: "Za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih in nepravdnih zadevah, v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči ter upravnih in drugih postopkih, se skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 odstotkov, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot trideset strank, pa največ za 200 odstotkov. "