Administrative court dismisses asylum appeal for lack of new facts and specific persecution evidence.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik novih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito v postopku pred toženko ni navedel.

Zgolj pripadnost določeni manjšini, brez konkretnih okoliščin preganjanja, sama po sebi še ne more pomeniti razloga za podelitev statusa mednarodne zaščite.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji že 16. 3. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je s sklepom 2142-1433/2023/3 (1222-12) z dne 29. 3. 2023 postopek ustavil, saj je tožnik samovoljno zapustil prostore azilnega doma. Sklep je postal pravnomočen 18. 4 2023. Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil 16. 1. 2024, ko je bil vrnjen iz Nemčije. Pristojni organ je njegovo prošnjo zavrnil z odločbo št. 2142-1433/2023/17 (1222-05) z 22. 2. 2024. Odločba je po končanem upravnem sporu postala pravnomočna 27. 5. 2024 in izvršljiva 31. 5. 2024. Tožnik je nato prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil 9. 8. 2024, pristojni organ pa ga je s sklepom z dne 13. 8. 2024 zavrgel. Sklep je postal pravnomočen 3. 9. 2024.

3. Zatem je tožnik 24. 10. 2024 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Svoj zahtevek je utemeljeval z istimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito. Po njegovih navedbah je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil samo zato, ker bi rad ostal in delal v Sloveniji, novih razlogov oz. dokazov pa nima. Ker tožnik ni izpolnil pogojev iz prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je toženka njegovo vlogo s sklepom zavrgla.

Tožba

4. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi ugotovljenih dejstev je bil izveden napačen dokazni sklep. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5. Resnicoljubno je izpovedal, da je doma trpel, da je veliko stvari pozabil, četudi o domu veliko premišljuje. Je v stiku z biološko materjo, ki mu opisuje razmere, v katerih živi. Te so še hujše kot v preteklosti in ravno slednje navaja kot novo dejstvo pri utemeljitvi svojega drugega zahtevka. Že kot otrok berberske narodnosti je bil prikrajšan tako za osnovno šolanje (sploh opismenost) kot tudi za vse ostale materialne dobrine (bivanje, prehrano, zdravstveno oskrbo ipd). Revščina mu je bila institucionalizirano vsiljena. V otroštvu ni prejemal ljubezni. 1 Kot mladoletni osebi mu niso bile zagotovljene osnovne socialne potrebe in njegove osnovne pravice, bil je žrtev fizičnega in psihičnega nasilja. Zato Alžirija zanj ni več varna država. Ker je bil subjekt tolikšnega prikrajšanja v mladosti, ob morebitni vrnitvi ni niti funkcionalno sposoben živeti človeka dostojno življenje.

6. Vrhovno sodišče sicer stoji na stališču, da tovrstne trditve nimajo lastnosti dejanj preganjanja, a stanje v Alžiriji je mnogo slabše kot pred leti, ko je zapustil izvorno državo. Razmere se očitno do oseb berberske narodnosti (celo starostnikov) še slabšajo (tudi bivalni in življenjski pogoji njegove družine). To je novo dejstvo, ki ga je želel uveljaviti, saj prej ni vedel, da se razmere slabšajo. Zaradi funkcionalne nepismenosti in splošnemu nerazumevanju svojega pravnega in socialnega položaja v izvorni državi (in tudi v pravnih postopkih tako v Republiki Sloveniji kot državah EU) ne dojema kot enega bistvenih dejstev, da je pripadnik zatirane manjšine.

Odgovor na tožbo

7. Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

8. V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-1433/2023, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2. Zaslišalo je tožnika.

9. Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

10. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

11. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da tudi SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje. 2

12. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep pravilne razloge in sodišče utemeljitvi toženke v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ključna je ugotovitev, da tožnik novih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito v postopku pred toženko ni navedel. Res je povedal, da veliko premišljuje o Alžiriji, da so bili tam revni, da je v državi finančna katastrofa. A to je, kot izhaja iz zapisnika osebnega razgovora z dne 14. 2. 2024, pred toženko vse že povedal. Toženka mu je v odločbi z dne 22. 2. 2024 tudi pojasnila, da splošno slabo stanje v Alžiriji in trpljenje ne pomenita preganjanja 3 , slabe družinske in ekonomske razmere, ob tem, da ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi mu povzročil odhod iz države, pa tudi ne daje podlage za sklep, da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu določb ZMZ-1 4 . Tako odločitev sta kot pravilno potrdili to sodišče (sodba I U 463/2024 z dne 14. 3. 2024) in Vrhovno sodišče (sodba I Up 115/2024 s 27. 5. 2024). Ugotovitev toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik tokrat ni navajal novih dejstev in dokazov, tako drži, ob tem pa je tudi pravilen zaključek toženke, da stara dejstva ne morejo ustrezati zahtevi "novote" iz 64. člena ZMZ-1 (ki niti vsebinsko, kot zgoraj pojasnjeno, ne morejo predstavljati pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko povečevala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito).

13. Tožnik v tožbi (na novo) trdi, da se razmere do oseb berberske narodnosti, celo starostnikov, slabšajo in da se slabšajo tudi bivalni in življenjski pogoji njegove družine. Brez, da se sodišče izreka o tem, ali so slednje navedbe pravočasne glede na določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu 5 (v nadaljevanju ZUS-1) ugotavlja, da jih ne more niti preizkusiti. Gre za posplošene navedbe, ki jih tožnik v ničemer ni konkretiziral. Prav tako ni pojasnil, kaj zasleduje z navedbo, da zaradi funkcionalne nepismenosti ne dojema kot enega bistvenih dejstev, da je pripadnik zatirane manjšine. Tožba razlogov o tem, kako bi ta okoliščina vplivala na rezultat konkretnega postopka oz. njegov ponovni zahtevek za uvedbo postopka mednarodne zaščite, nima. Sodišče pojasnjuje, da zgolj pripadnost določeni manjšini, brez konkretnih okoliščin preganjanja, sama po sebi še ne more pomeniti razloga za podelitev statusa mednarodne zaščite. Da bi prišlo do hudega nenadnega poslabšanja položaja Berberov v Alžiriji, pa tožnik tudi ni uspel izkazati s sklicevanjem na poročila oz. članke, ki jih povzema v tožbi. Sodišče namreč ugotavlja, da so prispevki nastali v letih 2017 in 2018, torej opisujejo okoliščine izpred šestih oz. sedmih let. Kot taki ne morejo odražati aktualnega stanja v Alžiriji.

14. Iz zapisnika o osebnem razgovoru tožnika pred toženko z dne 24. 10. 2024 izhaja, da je bil ob prisotnosti tolmača podrobno in izrecno ustno poučen, da je na njem breme, da za uspešno uveljavljanje zahtevka navede dejstva in dokaze, ki so novi glede na predhodne odločitve oz. jih prej iz upravičenih razlogov ni mogel uveljavljati. Tožnik je izjavil, da je to opozorilo oz. pojasnilo razumel in v nadaljevanju povedal, da nima nima novih dejstev in dokazov. Prosi le za novo priložnost, da bi svobodno živel in delal. S tem pogojev po 64. členu ZMZ-1 ni izpolnil. Niti ob zaslišanju na sodišču takih (novih) razlogov ni navedel. Povedal je le, da ko je bil v drugih državah, so ga vedno vračali v Slovenijo, ker je odgovorna država zanj. Zato je tu vložil zahtevo, saj da ima pravico do azila. Ima hčerko v Bosni, zaradi katere je odšel v Švico in do katere mu ne pustijo. A kot povedano, opisane družinske razmere, čeprav so lahko iz tožnikovega osebnega vidika težke in bi jih sodišče v smislu 52. člena ZUS-1 štelo za pravočasne, ne spadajo v kategorijo novot (to je okoliščin iz 26. do 28. člena ZMZ-1), ki bi mu znatno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

15. Odločitev v izpodbijanem sklepu je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Iz osebnega razgovora (14. 2. 2024) izhaja, da je Alžirijo zapustil, da bi lahko delal. Prizadelo ga je, da ga je oče zapustil ter da ni skrbel za invalidno mater in otroke. Poročil se je z drugo, mačeha, ki je živela z njimi, je bila glavna v hiši. Kljub delu ni dobil plačila, saj ni bil v rednem pogodbenem razmerju. Izkoriščali so ga. Pomoči pri kakšni organizaciji, psihologu ali zdravniku ni poiskal, saj takšnih organizacij v Alžiriji ni. Zdravniki so, a jih je treba plačati. Odseliti se ni mogel, saj niso imeli denarja, da bi lahko odšli. Zanj je skrbela njegova sestra in ne mačeha, ki je živela pri njih. Od začetka je bila prijazna, nato pa je postala glavna. Njegova mati je pri njej reva.

2 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 45/2023, z dne 15. 3. 2023. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na Sodbo v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34., primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.

3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, to so pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini, politično prepričanje, in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, to je biti morajo dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

4 Resno škodo, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, po določbi 28. člen ZMZ-1 pomenijo smrtna kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

5 V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.