Administrative court dismisses asylum claim where applicant fails to explain why new evidence was not submitted earlier.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec.

Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijana odločba

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 19. 8. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem je za ugotavljanje istovetnosti predložil vozniško dovoljenje, pri katerem se podatki razlikujejo od podatkov s kopije potnega lista oz. podatkov, ki jih je sam navedel. Na vozniškem dovoljenju je navedeno ime A. A., sam pa trdi, da je B. B. Toženka je do dokaza o nasprotnem sprejela, da je njegovo ime B. B. Verjela mu je, da prihaja iz Iraka in da je državljan te države, saj je tekom postopka kot izvorno državo vedno navajal Irak. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Govori arabski, švedski ter angleški jezik. Iz izvorne države je odšel 10. 7. 2024, ker je njegovo življenje ogroženo zaradi družinskih težav in psihičnega stanja.

3. Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Kot povzema toženka, je v njem izpovedal, da je Irak zapustil leta 2015 in odšel na Švedsko, kjer je živel približno deset let in od koder so ga pred letom dni deportirali nazaj v Bagdad. Razloga ne pozna. V Iraku je nazadnje živel v Bagdadu, v četrti ... skupaj s starši, bratoma in sestro. Polovico osnovne šole je opravil v Iraku, drugo polovico pa na Švedskem, kjer se je šolal do tretjega letnika splošne srednje šole. Z izobraževanjem želi nadaljevati v Sloveniji.

4. Kot je še povedal, je na Švedsko odšel z družino, a ostalim članom družine tam ni bilo všeč. Zato so se vrnili v Irak. Ko so ga deportirali nazaj v Irak je padel v depresijo in bil v slabem psihičnem stanju. Kasneje je imel težave tudi s starši. Moral bi prispevati v družinski proračun in pomagati pri najemnini za stanovanje. Tega ni mogel, zato je Irak zapustil. Oče mu je govoril, da mora začeti delati in finančno pomagati. Če bi ostal v izvorni državi in ne bi nič delal, bi ga družina nagnala iz stanovanja. Irak je tako zapustil, saj tam ni mogel več živeti. Navadil se je na evropsko življenje, družbenemu sistemu v Iraku se je težko prilagajal, imel je občutek, da ni del iraške družbe, sameval je in se ni družil z ostalimi ljudmi. Razmišljal je o samomoru in ni zapuščal doma. Ni se mogel šolati, ker je bila šola v Iraku zanj pretežka oziroma ni niti poskusil, razmišljal je le o vrnitvi na Švedsko, tudi zaradi svoje starosti, poleg tega ima na Švedskem dekle. Po deportaciji ni nikoli delal v Iraku, tega si niti ni želel. Z denarjem so mu pomagali sestra in prijatelji, tudi sam je imel nekaj prihrankov od dela na Švedskem ter denar od deportacije (prejel je 2.000 evrov). Razmišljal je le, kako bi državo zapustil. Če bi ga zopet deportirali v Irak, si bi storil kaj hudega ali spet odšel v kakšno evropsko mesto. Vprašan, kdo ga ogroža v Iraku, glede na to, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je njegovo življenje tam ogroženo, je pojasnil, da ni bil ogrožen v Iraku, temveč na poti, v Bosni in Hercegovini. Tihotapec je od njega želel več denarja in poslal svoje ljudi za njim v kamp, a mu je uspelo pobegniti. Da ga niso ugrabili in z njim obračunali, ga je rešila policija. Kampa ni zapuščal, saj so ga ti ljudje čakali. Policija ga je premestila v drug kamp, kjer so ga ponovno našli. Neko policistko je prosil, da mu pomaga in pokliče taksi, ki ga je odpeljal. Ta mu je tudi dala svojo telefonsko številko in mu rekla, da naj jo obvesti, ko prispe v kakšno evropsko državo. Tihotapec je na Facebooku skupaj z njegovimi fotografijami objavil in ponudil 10.000 evrov osebi, ki bo izdala, kje se nahaja. Grozil bo tudi njegovim staršem, če bo treba.

5. Toženka je po izvedenem postopku zaključila, da razlogov tožnika za prošnjo za mednarodno zaščito ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z osebnimi težavami (težave z depresijo po vrnitvi v izvorno državo po desetih letih, problemi s starši, ki so pričakovali, da bo prispeval k družinskemu proračunu, dekle na Švedskem) in socialnimi težavami (ni se mogel prilagoditi življenju v Iraku, se družiti in pogovarjati z ljudmi ter nadaljevati s šolanjem) ter grožnjami tihotapca v Bosni in Hercegovini.

Te so za postopek priznanja mednarodne zaščite irelevantne, saj ni bil ogrožen v izvorni državi, kar je tudi sam izpostavil. Iz navedb tožnika tudi ne gre razumeti, da bi njegovo osebno oziroma socialno stisko povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, ...) kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove eksistence. Tožnik nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da bi imel v Iraku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovni pravic, ravno tako ni navajal, da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.

V izvorni državi je živel od denarne pomoči sestre in prijateljev ter denarja, ki ga je prejel ob deportaciji. Še več, povedal je, da v Iraku ni nikoli delal in iz njegovih izjav tudi ni mogoče sklepati, da si je tega želel, zahteve očeta po finančni pomoči pa je označil kot "družinske probleme". Toženka je ocenila, da je od odrasle, polnoletne osebe normalno pričakovati, da se bo poskusila zaposliti oziroma si poiskati delo in pomagati pri družinskem proračunu. Želje prosilčeve družine tako niso nič neobičajnega. Toženka je še sklenila, da je socialna neprilagojenost za življenje v izvorni državi (zaradi več letnega bivanja v Evropi) in neizpolnjevanje družinskih zahtev oziroma pričakovanj lahko razlog, da je zapustil izvorno državo, vendar tega ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo, temveč z načinom življenja, sistemom in temperamentom ljudi v Iraku.

Prav tako je tožnik sam zatrdil, da v Iraku ni bil ogrožen, temveč na poti v Bosni in Hercegovini (ko mu je začel groziti tihotapec). Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

6. Toženka je še pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju osebnih in socialnih stisk posameznikov, ampak osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Tožnik po mnenju toženke tako tudi ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja.

Bistvene trditve v tožbi

7. Tožnik izpodbija odločbo v točkah 1. do 5. izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Navaja, je toženka zadevo obravnavala v pospešenem postopku na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ- 1. Odločitev je oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, češ, da je v postopku navajal le pravno nerelevantna dejstva. Dejanskega stanja glede pogoja po 1. alineji prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1 in glede pogoja očitnega neizpolnjevanja pogojev tožnika za mednarodno zaščito po 5. alineji prvega odstavka 49. čl. ZMZ-1 pa toženka ni mogla ugotoviti na podlagi podatkov, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev oz. uradnih podatkov, brez preverjanja njegovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Toženka bi morala opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja in izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa subsidiarne zaščite in za priznanje statusa begunca. O prošnji za mednarodno zaščito se tudi sicer odloča po rednem postopku, le izjemoma v pospešenem postopku. Ker se glede okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe, ni mogel izjasniti in odločba o tem nima razlogov, je toženka zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9. Toženka tudi ni zadosti temeljito preverila, odkod so osebe, ki ga nadlegujejo in mu grozijo. Gre za osebe, ki jih je sicer spoznal na poti, vendar so državljani Iraka in zelo nevarni. Iščejo ga in bi mu sledili v izvorno državo, kjer ga bi ubili. Grozijo tudi njegovim staršem. Takšna obravnava dejstev in okoliščin pa je izrazito pomanjkljiva in na njej odločba ne more obstati. Namreč stanje zadeve po opravljenem razgovoru je narekovalo pridobitev podrobnih in poglobljenih informacij, povezanih z zadevo.

10. Dalje navaja, da ne drži, da ni izkazal obstoja preganjanja oz. utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Na osebnem razgovoru je iz strahu zamolčal, da je njegov oče diplomat in politično dejaven. Oblasti so iz političnih razlogov njegovega strica vrgle iz službe in ga ustrelile na cesti. Slednje predstavlja razlog preganjanja, in sicer pripadnost posebni družbeni skupini po 4. alineji prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1. Glede na to, da je zapustil državo zato, ker v takih okoliščinah ni mogel preživeti, se nikamor znotraj države preseliti, niti najti pomoči, pri čemer se je bal za življenje in zdravje sebe in svojih bližnjih, gre pravilno subsumirati, da je vzročna zveza med razlogom preganjanja in dejanji preganjanja ter odsotnostjo zaščite pred temi dejanji podana. Toženka ni pravilno ocenila njegove stiske. Zelo ga je strah in res ima številko policistke, ki jo lahko vsak čas pokliče.

11. Tudi sicer je dokazal vse predpostavke vsaj za status subsidiarne zaščite. Ni sporno, da je državljan tretje države, v postopku je tudi dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi poniževalno ravnanje (resna škoda, kot jo določata 1. in 2. alineja 28. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. čl. ZMZ-1). Po določbi 24. člena ZMZ-1 je subjekt, ki povzroča resno škodo lahko tudi nedržavni subjekt, če je mogoče dokazati, da država/druga organizacija, ni sposobna nuditi zaščite pred resno škodo. V izvorni državi se ne bi upal obrniti na policijo. Glede na to, da so mu ustrelili strica, je izkazan pogoj, da bi bil v primeru vrnitve, soočen z utemeljenim strahom, da bo spet podvržen vsaj nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Razmere, kot jih je opisal, predstavljajo resno škodo tudi v smislu mučenja in nečloveškega ravnanja, ne samo poniževalnega ravnanja. Te izjave bi toženka morala upoštevati, preveriti in ustrezno ovrednotiti in pravilno subsumirati pod drugi odstavek 20. člena in 2. alinejo prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Upoštevati bi morala, da je podan pogoj tudi po 26. členu ZMZ-1, ker so bila dejanja dovolj ponavljajoča, saj se to vidi iz telefona, vključno z fizičnim in psihičnim nasiljem.

12. Toženka je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, napačen je tudi sklep, da njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca/subsidiarne zaščite. Sodišču primarno predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca z dnem izdaje izpodbijane odločbe 27. 1. 2025. Odločitev v tej točki učinkuje s pravnomočnostjo sodbe kot dovoljenje za njegovo stalno prebivanje v RS. Podredno, če sodišče ne bo odločilo, kot je primarno predlagano, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status subsidiarne zaščite z dnem izdaje izpodbijane odločbe 27. 1. 2025. Odločitev v tej točki učinkuje z pravnomočnostjo te sodbe kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v RS. Če sodišče ne bi ugodilo niti temu zahtevku, še podredno predlaga, da naj tožbi ugodi in se naslovni upravni akt odpravi (v celoti oz. v edini točki izreka) ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Odgovor na tožbo

13. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožnik je kot glavni razlog za mednarodno zaščito izpostavil neprilagojenost na iraški način življenja in zahtevo očeta, da finančno pomaga družini. Zato ni bilo mogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožnik je tudi sam povedal, da v Iraku ni bil ogrožen. Ker ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, toženka ni bila dolžna preverjati njegovih navedb z informacijami o stanju v izvorni državi. Podarja, da mora na podlagi 21. člena ZMZ-1 prosilec sam navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem.

14. Glede navedb tožnika, da je njegov oče diplomat in da so oblasti iz političnih razlogov strica vrgle iz službe in ga ustrelile na cesti, zaradi česar naj bi domnevno obstajalo preganjanje v njegovi izvorni državi, toženka izpostavlja, da gre za nedovoljene tožbene novote. Tožnik je bil v postopku poučen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito.

Dokazni postopek

15. Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-4853/2024, ki se nanaša na zadevo ter priloge A 1 in A 4 sodnega spisa, ki jih je vložil tožnik. Na telefonu tožnika je pogledalo tudi fotografije dokumentov v prilogi A 4 in jih prevedlo s tolmačem. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

16. Tožba ni utemeljena.

17. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V skladu s 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Toženka v izpodbijani odločbi pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

19. Pri tem mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem. V 21. členu ZMZ-1 je tako določeno, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem (prvi odstavek); v roku mora predložiti vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo (drugi odstavek); če pa nima nobenih dokazov, je treba pri odločanju upoštevati naslednje pogoje: - da se je prosilec kar najbolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje, - da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, - da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom, - da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, - da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (tretji odstavek).

20. Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijani odločbi. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

21. Glede na zgoraj povzeta materialno pravna izhodišča, toženka v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja, da okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec. 1 Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 pred upravnim organom (sploh) ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem v njegovi izvorni državi zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju in da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države. Prav tako ni zatrjeval okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za sklep, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

22. Da bi toženka njegove razloge za mednarodno zaščito povzela napačno, tožnik ne trdi. Meni le, da jih je napačno ocenila in zato sprejela napačno materialno pravno odločitev, ko je sklenila, da so očitno neutemeljeni in tako podvrženi odločanju v pospešenem postopku. A tudi po oceni sodišča ni dvoma, da razlogov, ki jih je navajal tožnik; 1. osebne težave (težave z depresijo po vrnitvi v izvorno državo po večletnem bivanju v Evropi, problemi s starši, ki so pričakovali, da bo prispeval k družinskemu proračunu, dekle na Švedskem), 2. socialne težave (ni se mogel prilagoditi življenju v Iraku, se družiti in pogovarjati z ljudmi ter nadaljevati s šolanjem) ter 3. grožnje tihotapca v Bosni in Hercegovini, ni moč podrediti pod nobeno od oblik mednarodne zaščite iz 20. člena ZMZ-1. Tako drži, da so irelevantni za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik prezre, da mora grožnja pred preganjanjem (iz v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 taksativno naštetih razlogov) ali pred resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 obstajati v izvorni državi in da mora preganjanje zakriviti subjekt preganjanja ali resne škode, ki ga določa 24. člen ZMZ-1. To pa so: 1. država, 2. politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja in 3. nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tihotapec, ki je v Bosni in Hercegovini, pa čeprav bi bil Iračan, v slednjo kategorijo tako ne spada, prav tako pa tožnika nesporno ne preganja iz razlogov njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (20. člen ZMZ-1).

23. Toženka je tako pravilno pojasnila, da mednarodna zaščita razlogom, ki jih uveljavlja tožnik, ni namenjena. Tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo v smislu citiranih določb ZMZ-1. Sodišče tako pritrjuje toženki, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, taka prošnja pa se po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno. Zato je tudi pravilno o taki prošnji odločila v pospešenem postopku in ni bila dolžna pridobivati nobenih informacij iz izvorne države.

24. Tožnik v tožbi navaja, da je iz strahu zamolčal, da je njegov oče diplomat in politično dejaven in da so oblasti iz političnih razlogov njegovega strica vrgle iz službe in ga ustrelile na cesti. Zaslišan je pojasnil, da je bil v strahu zato, ker je bil že kot otrok opozorjen, da ne govori v javnosti, kaj dela oz. kakšna prepričanja ima njegov oče, sicer podpornik režima nekdanjega predsednika Iraka C. C.

25. Sodišče mu glede tega ni moglo verjeti. Ob zaključku zaslišanja je po oceni sodišča povsem resnicoljubno izpovedal, da je dokumente v zvezi s smrtjo strica pridobil šele zatem, ko mu je to predlagala odvetnica in kar mu je preskrbela njegova sestra, ki je pravnica. Razlog, da slednjih okoliščin ni navedel prej, je torej v tem, da jih ni ocenjeval kot tistih, ki bi mu v postopku lahko koristile, ne pa, ker bi ga bilo strah. Tudi ni pojasnil, čemu je zdaj ta strah odpadel. Tako ni izkazal, da bi šlo za nova dejstva in dokaze, ki bi bili dopustni v skladu s pravili ZUS-1. Po določbi 52. člena ZUS-1 namreč lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik, kot povedano, takih upravičenih razlogov ni izkazal.

26. Ne glede na navedeno, sodišče pojasnjuje, da tudi, če bi bili dejstva (in dokazi) glede očeta in strica dovoljena novota, ne bi v ničemer vplivali na pravilno presojo toženke. Sodišče namreč tudi ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v izpoved tožnika glede tega, da oče nikoli ni imel težav zaradi svojega političnega prepričanja, še manj, da bi bil politično aktiven. Prav tako ni podvomilo v verodostojnost njegove izpovedi, da sam ni imel nikoli težav zaradi političnega prepričanja strica, ki naj bi bil ubit okoli leta 2010 (kar je več let pred odhodom tožnikove družine na Švedsko, tožnik pa je povedal, da ga je ubila teroristična tolpa, ki se ukvarja z organiziranim kriminalom). Tožnik torej v ničemer ni potrdil, da bi bilo politično prepričanje očeta ali/in strica (za slednjega ni znal niti izpovedati, kakšnega političnega prepričanja naj bi bil) razlog, da je v juliju 2024 zapustil izvorno državo (vzročna zveza), še manj da bi bil iz tega razloga preganjan. Tudi na podlagi slednjega sodišče lahko sprejme sklep, da je njegova prošnja očitno neutemeljena.

27. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.