Court partially allows appeal, revoking temporary order on half property share due to co-ownership risk.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. I izreka spremeni tako, da se ugovoru druge tožene stranke delno ugodi in se sklep o izdani začasni odredbi z dne 24. 4. 2024 (red. št. 5) razveljavi glede prepovedi odtujitve in obremenitve 1/2 nepremičnine z ID znakom: del stavbe 000-1 in v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ predstavlja zatrjevano slabo premoženjsko stanje toženca v povezavi z dejstvom, da sta toženca zunajzakonska partnerja.

Tožnica s tožbo zahteva (tudi) ugotovitev solastnine in s tem delitev skupnega premoženja. V takem primeru pa večinska sodna praksa, ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi, stoji na stališču, da je prepoved razpolaganja mogoče omejiti le na določen delež.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je 25. 4. 2024 izdalo sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in drugi toženki (v nadaljevanju toženka) prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak del stavbe 000-1 z vpisom te prepovedi v zemljiški knjigi. Ugotovilo je, da je tožničina (nedenarna) terjatev verjetno izkazana, verjetno pa je izkazana tudi predpostavka po prvi alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ. 1 Toženka je zoper odločitev vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Toženka zoper odločitev vlaga pritožbo.

Vztraja, da tožnica v tem postopku ne zahteva zavarovanja nedenarne terjatve, temveč varovanje uveljavitve denarne terjatve. Namena začasne odredbe ne skriva niti sodišče prve stopnje v razlogih, ki jih povzema. Poleg tega prepoved obremenitve nima ničesar skupnega z domnevno nedenarno terjatvijo tožnice. Ugotovitev skupnega premoženja, deleža in delitev z morebitno obremenitvijo ne bo v ničemer otežena. Otežena bi bila le morebitna izvršba tožničine denarne terjatve. Pogoje za začasno odredbo bi zato sodišče moralo presojati po 270. čl. ZIZ. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, to je prve alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Meni, da je ugotovitev, da obstaja objektivna nevarnost, nepravilna. V skladu s sodno prakso mora biti nevarnost konkretna in dejanska, ne zgolj hipotetična. To, kar navaja sodišče, ni nič drugega kot navajanje hipotetične možnosti. Dodaja, da ni slabega premoženjskega stanja, je zaposlena in ima redne prihodke. Če bi razpolagala s premoženjem in bi se izkazalo, da ni njeno, bi imela tožnica na voljo odškodninski zahtevek, ki bi ga lahko uveljavila in izterjala.

Sodišče je zavarovanje nepravilno dovolilo na celotni nepremičnini. Tožnica vtožuje ugotovitev polovičnega idealnega deleža in delitev z ugotovitvijo solastnine do 1/2. Nobenega razloga ni za prepoved nad eno polovico deleža. Sodna praksa, ki jo citira sodišče, to potrjuje. Očitno je bilo spregledano, da tožnica zahteva tudi ugotovitev solastnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica s tožbo na podlagi 1. odst. 83. čl. DZ, 2 kot upnica toženca, zahteva ugotovitev, da nepremičnina z ID znakom: del stavbe 000-1, katere lastnica je toženka, sodi v skupno premoženje obeh tožencev in znaša delež (in solastni delež) vsake od strank 1/2. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve tega premoženja. S predlagano začasno odredbo želi tožnica onemogočiti morebiten prenos premoženja, ki po njeni trditvi pripada tožencu oziroma njegovo obremenitev ter s uresničiti namen upravičenja, ki ga tožnici daje že citirani 83. člen DZ, to je zagotoviti predmet izvršbe. Predmet izvršbe pa bo zagotovljen ne le s tem, da bo tožnica, če bo zahtevku ugodeno, dosegla, da bo toženec v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik sporne nepremičnine, ampak tudi s tem, da njena vrednost (zaradi morebitnih obremenitev) ne bo povsem izničena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre zato v konkretnem primeru za zavarovanje nedenarne terjatve. 3 Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo na podlagi 272. čl. ZIZ, materialno pravo pravilno uporabilo.

5. ZIZ v 272. čl. zahteva, da upnik poleg verjetnosti obstoja oziroma bodočega nastanka terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ) za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkaže še enega izmed naslednjih pogojev: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, - ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odst. 272. čl. ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 272. čl. ZIZ v zvezi z 270. čl. ZIZ). Tožnica je zatrjevala obstoj pogoja po prvi, drugi in tretji alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpolnjen že tisti po po 1. alineji, se do obstoja ostalih ni opredelilo.

6. Ker gre v obravnavani zadevi za zavarovanje nedenarne terjatve, mora biti, da je izpolnjen pogoj po 1. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, z verjetnostjo izkazana t. i. objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve. Pri tej nevarnosti ni pomembno, kdo je povzročitelj. Vir nevarnosti je sicer največkrat res ravnanje dolžnika, je pa tak vir lahko tudi ravnanje tretjega ali kaj drugega. Mora pa biti, kar pritožnica pravilno izpostavlja, nevarnost konkretizirana. Povedano drugače: za obstoj objektivne nevarnosti mora biti zatrjevano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik s premoženjem, katerega lastnik je, lahko razpolagal. 4 Pri tem tudi ni potrebno, da se je ob vložitvi predloga to, kar bo onemogočilo ali precej otežilo izvršbo, že začelo; sodišče presoja potencialno ogroženost v prihodnosti. 5

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno nevarnost iz prve alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ predstavlja zatrjevano slabo premoženjsko stanje toženca v povezavi z dejstvom, da sta toženca zunajzakonska partnerja. Relativno visok davčni dolg (35.692,67 EUR, glej seznam izvršilnih naslovov, priloga A1), ki ga toženec ni sposoben poplačati (saj je brez premoženja) in dejstvo, da tudi dohodkov nima zagotovljenih (saj je brez zaposlitve) 6 , vsaj z verjetnostjo kažeta, da bi v teku te pravde lahko bila toženka (na primer zaradi pokrivanja življenjskih potreb družine) prisiljena v razpolaganje s premoženjem, ki je formalno sicer njena last, po trditvah tožnice (ki so po presoji sodišča prve stopnje z verjetnostjo izkazane) pa skupno. Če bi do razpolaganja (to je bodisi odtujitve bodisi do dodatne obremenitve) prišlo, pa seveda ni dvoma, da bi bila uveljavitev tožničine terjatve, s katero tožnica zasleduje zagotovitev predmeta izvršbe, vsaj otežena. 7

8. Pritožnica pa utemeljeno opozarja na zmotnost odločitve, da je predlog utemeljen v celoti. Dejstvo, da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnica nepremičnine, ne pomeni ovire, da se ji prepove le razpolaganje z eno polovico. Te ovire ne predstavlja niti ugotovitev, da je z verjetnostjo izkazano, da je nepremičnina skupno premoženje, saj tožnica s tožbo zahteva (tudi) ugotovitev solastnine in s tem delitev skupnega premoženja. V takem primeru pa večinska sodna praksa, 8 ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi, stoji na stališču, da je prepoved razpolaganja mogoče omejiti le na določen delež. Takšno stališče je zavzeto tudi v obeh odločbah, ki ju izpostavlja sodišče prve stopnje. 9

9. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo, izdano začasno odredbo glede 1/2 nepremičnine razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP sklep potrdilo.

10. Ker so stroški, ki nastanejo v zvezi z začasno odredbo, del pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo končni odločitvi v tej zadevi.

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju.

2 Družinski zakonik.

3 Tako stališče je enotno sprejeto tudi v sodni praksi. Glej na primer odločbe VSK Cp 166/2012, VSL II Cp 2899/2014, VSL I Cp 1327/2022 in VSL I Cp 1880/2022.

4 Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 37 do 45; odločbe VSK I Cp 569/2004, VSL II Cp 151/2015, VSL 416/2017, VSC Cp 111/2005 in druge.

5 Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 41.

6 Glej tožbi priložene listine, ki se nanašajo na davčno izvršbo (priloge A2 do A14 ter A16).

7 Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah VSL I Cp 2087/2017 in VSL I Cp 1880/2022.

8 Glej odločbe VSL II Cp 3111/2013, VSL I Cp 591/2015, VSL I Cp 807/2018, VSL II Cp 655/2020; drugače VSL I Cp 181/2023.

9 Gre za odločbi VSL II Cp 75/2019 in IV Ip 504/2023.