Administrative court dismissed tax enforcement for fine debt arising after compulsory settlement approval.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V tožnikovem primeru je terjatev iz naslova globe za prekršek nastala šele s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, to pa je bilo že po začetku in potrditvi prisilne poravnave, zato se nanjo potrjena prisilna poravnava ne more raztezati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ dovolil izvršbo na tožnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, in sicer za izterjavo globe v znesku 620,00 EUR s pripadki, ki temelji na plačilnem nalogu PP Ljubljana, ki je postal izvršljiv 7. 1. 2021. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ga je prvostopenjski davčni organ izdal na predlog policije, gre torej za davčno izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V nadaljevanju sklepa so citirana različna zakonska določila.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svoji obrazložitvi pojasni, da podlago za izvršbo v tej zadevi predstavlja plačilni nalog z dne 13. 10. 2018 in da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, tožnik pa ne more uspeti z ugovori, ki se tičejo (ne)izvršljivosti predmetnega izvršilnega naslova, saj bi te moral podati pri predlagatelju izvršbe. Glede prisilne poravnave, ki je tekla nad tožnikom, ni sporno, da se je začela s sklepom sodišča 18. 7. 2019, sporno pa je, ali za tu izterjevano obveznost velja potrjena prisilna poravnava. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 603/2004 ni relevantno, kdaj je bil storjen prekršek in izdan plačilni nalog, ampak obveznost nastane šele s pravnomočnostjo plačilnega naloga. Zato v konkretnem primeru ne gre za terjatev, ki bi nastala do začetka postopka prisilne poravnave, temveč je obveznost nastala s pravnomočnostjo plačilnega naloga, kar je bilo kasneje. Poleg tega iz plačilnega naloga tudi ne izhaja, da bi bila globa naložena tožniku kot samostojnemu podjetniku.

3. Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sam zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je bilo odločeno s sodbo 26. 11. 2020, v času izdaje plačilnega naloga pa je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. V tem svojstvu je bil od leta 2019 dalje tudi v postopku prisilne poravnave, ki je bila potrjena in je postala pravnomočna marca 2020. V skladu s potrjeno prisilno poravnavo pa bodo obveznosti tožnika zapadle šele leta 2025, in to v 10 % deležu. Ne strinja se, da bi terjatev, ki izhaja iz cit. sodbe, nastala šele z njeno pravnomočnostjo, ampak je nastala že pred sprožitvijo postopka, ki je rezultiral v tej sodbi; nastala je že z izdajo cit. plačilnega naloga, zato bi bilo treba izvršbo dovoliti in jo opraviti zgolj deležu in rokih, kot jih določa potrjena prisilna poravnava. Poleg tega je banka tožniku vsled izpodbijanega sklepa tudi že zaračunala znesek 36,8 EUR, kar naj se tožniku povrne. Izpostavlja tudi, da se je vozilo, v zvezi s katerim je bil izdan plačilni nalog, vedno uporabljalo za potrebe opravljanja tožnikove dejavnosti v svojstvu samostojnega podjetnika in je globa tudi zato nastala v zvezi z opravljanjem tožnikove dejavnosti v tem okviru. V dokaz svojih navedb predloži plačilni nalog (A4), sodbo po zahtevi za sodno varstvo (A5), opomin pred izvršbo (A6), svoj odgovor na opomin (A7), odgovor izvršilnega organa (A8), sklep o potrditvi prisilne poravnave (A9), sklep o začetku postopka prisilne poravnave (A10), dokazilo odtegnitvi 36,80 EUR (A11), prodajno pogodbo za nakup vozila (A12) ter polico avtomobilskega zavarovanja (A13).

4. Toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravnorelevantna dejstva, ki med strankama niso sporna, so naslednja:

(i) Tožniku je bil 13. 10. 2018 izdan plačilni nalog (A4), zoper katerega je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo.

(ii) Nad tožnikom kot samostojnim podjetnikom se je s sklepom z dne 18. 7. 2019 (A10) začel postopek prisilne poravnave.

(iii) Tožnikova zahteva za sodno varstvo je bila 26. 11. 2020 zavrnjena s sodbo (A5).

(iv) Prisilna poravnava je bila s sklepom z dne 10. 3. 2020 (A9) potrjena.

(v) Z izpodbijanim sklepom se zoper tožnika izterjujejo globa na podlagi cit. plačilnega naloga, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2020, in pripadki.

7. Tožnik v tožbi problematizira, ali potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi za terjatve, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, oz., povedano drugače, ali so z izpodbijanim sklepom terjane terjatve nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Tožnik meni, da je sporna terjatev nastala že z izdajo plačilnega naloga.

8. Po presoji sodišča ima glede tega, upoštevaje stališča revizijskega sodišča iz zadeve X Ips 603/2004, prav toženka. Skladno z drugim odstavkom 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) plačilni nalog velja kot pisna odločba o prekršku, po prvem in drugem odstavku 59. člena ZP-1 pa se zoper slednjo lahko vloži zahteva za sodno varstvo, ki ima suspenzivni učinek. Tako je po presoji sodišča tudi v tožnikovem primeru terjatev iz naslova globe za prekršek nastala šele s pravnomočnostjo izvršilnega naslova 1 , to pa je bilo že po začetku in potrditvi prisilne poravnave, zato se nanjo potrjena prisilna poravnava ne more raztezati.

9. Vse ostale tožbene navedbe in dokazni predlogi, tj. opomin pred izvršbo (A6), odgovor na opomin (A7), odgovor izvršilnega organa (A8), dokazilo odtegnitvi 36,80 EUR (A11), prodajna pogodba za nakup vozila (A12) ter polica avtomobilskega zavarovanja (A13), se tako izkažejo kot nepomembni za odločitev.

10. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je neutemeljena. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki za to podali izrecno pisno soglasje (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), posledično pa sodišče tudi ni bilo vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Enako sodba X Ips 603/2004, tč. 12.