Appeal partially allowed; court confirms de facto employment relationship despite formal business model abuse.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da znaša razlika v plači, ki jo je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, za mesec junij 2018 740,38 EUR, za mesec junij 2023 pa 3,10 EUR; v presežku (za mesec junij 2018 v znesku 90,00 EUR in za mesec junij 2023 v znesku 1.933,28 EUR) se tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za navedena meseca zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju s toženko od 25. 12. 2019 do 3. 3. 2020, od 14. 3. 2020 do 16. 8. 2020 in od 1. 10. 2021 do 31. 3. 2023 za opravljanje dela luško transportnega delavca za polni delovni čas 40 ur tedensko. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama tudi od 4. 3. 2020 do 13. 3. 2020 in od 17. 8. 2020 do 31. 8. 2020 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača: razlike v bruto plačah za obdobje od junija 2017 do julija 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka II izreka); razlike regresa za letni dopust za leto 2020, 2021, 2022 in 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (točka III izreka); 13. plače za obdobje od leta 2017 pa vse do vključno leta 2022 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka); božičnice za leto 2019, 2021 in 2022 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo poslovne uspešnosti za leto 2020 in za plačilo poračuna RDV za leto 2018 (točka VI izreka) ter zahtevek za ugotovitev pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev mesečnih višin plač in izročitev pogodbe o zaposlitvi (točka VII izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019, zavrglo (točka VIII izreka). V delu, ki se nanaša na poziv nazaj na delo, pa je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (točka IX izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka do celote (točka X izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno in da je bil tožnik z njo v delovnem razmerju. Tožnik je bil namreč zaposlen v družbi A. d. o. o. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje, da je odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, odstopa od ustaljene sodne prakse.

Ker je bil zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja med strankama za obdobje od 12. 6. 2017 do 24. 12. 2019 pravnomočno zavrnjen, meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. Zato uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna in arbitrarna, zato uveljavlja tudi kršitev ustavnih določil. Nadalje navaja, da je koncept dejanskega delodajalca vpeljalo Vrhovno sodišče RS. S tem stališčem Vrhovnega sodišča se ne strinja.

Izvedeni dokazni postopek pa niti ni pokazal, da bi bili med strankama podani elementi delovnega razmerja. Ker tožnik najmanj od 28. 12. 2019 dalje ni več delal na njenem območju, v tem obdobju z njo ni mogel biti več v delovnem razmerju, zato mu vsaj za ta čas ničesar ne dolguje. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe in metodologiji izračuna prikrajšanja, za katero sodišče prve stopnje niti ni navedlo razlogov. Meni, da metoda izračuna razlike v plači glede na povprečne plače pri toženki zaposlenih delavcev ni pravilna.

Dodatki se niso izplačevali kar vsem delavcem, ampak le, če so bili izpolnjeni pogoji iz določb Kolektivne pogodbe. Ni znano, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik upravičen do dodatkov in v kakšni višini. Meni tudi, da tožnik ni podal zadostne trditvene in dokazne podlage. Ni dokazal kdaj in v kakem obsegu ter pod kakšnimi pogoji je opravljal delo pri toženki. Zato meni, da bi bil tožnik lahko upravičen le do zneska osnovne plače. Sodišču prve stopnje očita, da neupravičeno ni izvedlo vseh dokazov glede ugotovitve utemeljenosti zahtevka po višini.

Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo ugovora zastaranja ter da je nepravilno prisodilo prikrajšanje za meseca junij 2018 in junij 2023, ker ni upoštevalo, da izvedenka za ta dva meseca ni pravilno upoštevala tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je nepravilno izračunalo tudi regres za leto 2023, saj bi moralo upoštevati zgolj sorazmerni del regresa. Končno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki je nepravilna že zato, ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato ni mogoče uporabiti določila petega odstavka 41.

člena ZDSS-1.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izpodbijani ugodilni del sodbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

6. Tožnik je bil v obdobju od 12. 6. 2017 do 24. 12. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. - izvajalcem pristaniških storitev. V tem obdobju je delo neprekinjeno opravljal na območju, ki je v upravljanju toženke, na njenem kontejnerskem terminalu in v delovnem procesu, ki ga je organizirala toženka.

7. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že dvakrat odločalo, nazadnje s sodbo in sklepom Pdp 813/2022 z dne 27. 6. 2023. Prav tako je v tej zadevi odločalo že Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 18/2022 z dne 20. 12. 2022. Tako je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu plačati nekatere terjatve iz delovnega razmerja (regres za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019). Posledično toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri obširnih navedbah, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka.

8. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu Pdp 813/2022 ter kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 18/2022, se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in družbo A. d. o. o. dejansko izvajala; tožnik je bil pri njej v delovnem razmerju, na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v vsa obvezna zavarovanja. Zato je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 18/2022 potrdilo odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 365/2021 z dne 7. 12. 2021, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s toženko od 12. 6. 2017 do vključno 24. 12. 2019. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas; torej se mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ne more priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - konkretno pri toženki, kar pa ne velja za tisti čas po 25. 12. 2019, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. in ni bil zaposlen pri drugih delodajalcih.

9. Tožnik je v obdobju od 12. 6. 2017 do vključno 24. 12. 2019 (ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala družba A. d. o. o.) opravljal delo po navodilih in pod nadzorom toženke na njenem kontejnerskem terminalu. Toženka je družbi A. d. o. o. dnevno sporočala profil delavcev, ki ga bo potrebovala. Na podlagi tega naročila ji je družba A. d. o. o. sporočila imena delavcev, ki bodo delali pri njej. Delavci družbe A. d. o. o. so delali z delovnimi sredstvi toženke. Tožniku je plačo izplačevala družba A. d. o. o. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani te družbe je bila tožniku podana zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja med njo in toženko. V enakem položaju kot tožnik je bilo tudi večje število delavcev drugih izvajalcev pristaniških storitev.

10. Poslovno sodelovanje med družbo A. d. o. o. in toženko je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev oziroma podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot to določajo členi od 619 do 648 Obligacijskega zakonika (OZ). Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalni tožnikov delodajalec (A. d. o. o.) je po vsebini opravljal dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smel ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno, ne začasno (pri toženki je na tak način delal več kot dve leti).

11. Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi in v ostalih istovrstnih sporih zoper toženko (npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

12. Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Zato je utemeljeno ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika s toženko in za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. dalje (razen za čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih), saj je bil tožnik tudi pred navedenim obdobjem v dejanskem delovnem razmerju pri toženki. Toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec družbe A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran (tako Vrhovno sodišče RS v že omenjeni sodbi in sklepu VIII Ips 18/2022, izdani v tej zadevi).

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je bila predmetna tožba vložena prepozno. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu Pdp 813/2022, lahko delavec skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedi tožnika in prič) pravilno zaključilo, da je tožnik tik pred novim letom od direktorja družbe A. d. o. o. prejel obvestilo, da so prenehali z delom in da se dobijo po praznikih; šele po praznikih, v mesecu januarju 2020 so prevzeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov z dne 24. 11. 2019. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, da je tožba, vložena dne 5. 2. 2020, pravočasna.

14. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo in obrazložilo za odločitev bistvena dejstva ter pravilno presodilo, da je bila v vtoževanem obdobju toženka tožnikov dejanski delodajalec, kar je podlaga za prisojo denarnih zahtevkov kot reparacije. Takšni presoji ni očitati, kot navaja toženka v pritožbi, da bi bila samovoljna in arbitrarna; prav nasprotno, v izpodbijani sodbi jo je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo. Odločitev temelji na že obrazloženi sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko. 1 Toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2., 22., 33. in 74. člen Ustave RS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč Vrhovnega sodišča. 2

15. Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke namreč ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo luško transportnega delavca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca. Navedeno potrjujejo sledeča pravilno ugotovljena dejstva: družba A. d. o. o. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so dajali tudi navodila, toženka je naročala zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik je delo opravljal z uporabo delovnih sredstev toženke. Zatrjevanja toženke v pritožbi, da pravno razmerje med tožnikom in toženko ni imelo elementov delovnega razmerja, tako niso utemeljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se je toženka s takim načinom poslovanja izognila, da bi bili delavci (tudi tožnik) upravičeni do pravic upoštevaje določbe zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki zavezujejo toženko.

16. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG, C- 232/2020, z dne 17. 3. 2022. Odgovor Sodišča Evropske unije se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Unije (!), ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil tožnik zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč na vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. 3 Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower C-35/70, ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

17. Kot rečeno, je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS toženka odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. 4 Prikrajšanje tožnika je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko. O višini prikrajšanja je pravilno odločilo glede na dejansko prejete prejemke tožnika (prejete od formalnih delodajalcev) in glede na povprečne prejemke primerljivih delavcev.

18. Odločitev, zakaj je upoštevalo povprečne prejemke primerljivih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno in razumljivo obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je individualni izračun za tožnika zaradi pomanjkljivih in neugotovljivih podatkov (npr. osebne delovne uspešnosti, za čas po dejanskem prenehanju opravljanja dela za toženko pa tudi vseh ostalih podatkov) nemogoče pravilno opraviti. Kot izhaja že iz samih pritožbenih navedb, je plačni sistem pri toženki zelo razčlenjen in odvisen od vrste podatkov (osnovne plače, delovne uspešnosti - osebne in skupinske, ki se ocenjuje vsake tri mesece, dodatkov iz razporeditve delovnega časa, ki se ločeno vrednotijo glede na pogoje, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih dodatkov, ...). Brez natančnih tovrstnih podatkov pa individualnega izračuna ni bilo mogoče pravilno narediti.

19. Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje (dobrih pet let) pa bi bilo tudi prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati prav vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun, sploh ker formalno niti ni bil delavec toženke in mu zato tudi niso mogle biti znane vse sestavine plač toženkinih delavcev, 5 kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

20. Drži sicer toženkino stališče, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela in delovne uspešnosti, vendar pa to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi mu ta skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače pa njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

21. Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Kot delodajalec pa je bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), ki pa jih je za tožnika (kot evidence vstopov in izstopov na njeno območje) predložila zgolj za del vtoževanega obdobja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu, oziroma obsega opravljenega dela pri toženki. Prav v zvezi s tem je namreč tožnik predlagal, naj toženka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zaradi manjkajočih podatkov o odsotnosti tožnika ni mogoče ugotoviti, do katerih izplačil bi bil tožnik upravičen. Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, kdaj (če sploh) je bil tožnik v vtoževanem obdobju odsoten z dela. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz povprečnih prejemkov primerljivih toženkinih delavcev.

22. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem. Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka glede na vsebino in obseg dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Kot že rečeno, je neutemeljeno stališče, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati, ali je izpolnjeval posebne pogoje za plačilo dodatkov po toženkini kolektivni pogodbi.

23. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja izhajalo iz toženkinih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna.

24. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov glede višine tožbenega zahtevka, je nekonkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti. Če pa ima pritožba pri tem v mislih neodpravo pomanjkljivosti izvedenskega mnenja v delu individualnega izračuna za tožnika, glede na toženkine pripombe, kar je izpostavljeno v nadaljevanju pritožbe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta očitek ni relevanten. Kot rečeno, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo individualnemu izračunu, ki ga je izvedenka pripravila na podlagi razpoložljivih podatkov za tožnika, pač pa je sledilo izračunu, ki ga je izvedenka pripravila glede na podatke za povprečne primerljive delavce.

25. Pritožba navaja, da sodišče tožniku za čas pred 18. 12. 2018 zaradi zastaranja ne more priznati zneska plače višjega od 1.900,00 EUR bruto. Kot je jasno razvidno iz obrazložitve in nenazadnje tudi izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja v tem delu upoštevalo. Pritožba nadalje posplošeno in neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Iz obrazložitve in tudi izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi toženkin ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti (glede obrestnega zahtevka za božičnico za leto 2019).

26. Toženka pa v pritožbi utemeljeno vztraja pri pripombah na izvedensko mnenje in posledično nepravilnem izračunu razlik v plačah za meseca junij 2018 in junij 2023, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Tako pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik meseca junija 2018 prejel plačo v znesku 872,44 EUR (kot izhaja iz plačilne liste pod prilogo A43), medtem ko je izvedenka pri izračunu nepravilno upoštevala 782,44 EUR. Razlika v plači za mesec junij 2018 tako pravilno znaša 740,38 EUR (in ne 830,38 EUR, kot je prisojeno v izpodbijani sodbi). Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik meseca junija 2023 prejel plačo v znesku 1.933,28 EUR (kot izhaja iz plačilne liste pod prilogo A85), medtem ko je izvedenka pri izračunu nepravilno upoštevala, da plače za ta mesec sploh ni prejel. Razlika v plači za mesec junij 2023 tako pravilno znaša 3,10 EUR (in ne 1.936,38 EUR, kot je prisojeno v izpodbijani sodbi).

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da znaša razlika v plači, ki jo je dolžna plačati toženka tožniku, za mesec junij 2018 740,38 EUR, za mesec junij 2023 pa 3,10 EUR; v presežku (za mesec junij 2018 v znesku 90,00 EUR in za mesec junij 2023 v znesku 1.933,28 EUR) pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za navedena meseca zavrnilo (358. člen ZPP).

28. Toženka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje regres za leto 2023 izračunati zgolj za sorazmerni del sedmih mesecev (četrti odstavek 131. člena v zvezi s 161. členom ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo prisojeni znesek regresa za leto 2023 v višini 1.191,85 EUR nižji, kot v pritožbi predlagan izračun (2.191,85 EUR (kolikor je znašal letni regres pri toženki) x 7/12 = 1.278,58 EUR), zato že iz tega razloga v tem delu pritožbi ni ugodilo (359. člen ZPP).

29. Neutemeljeno je pritožbeno ugovarjanje odločitvi sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe (povišanja tožbenega zahtevka), saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

30. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni v celoti zavrnilo tožbenega zahtevka, in sicer za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 13. 9. 2021 do 17. 9. 2021, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranki s tem v zvezi nista predlagali izdaje dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP).

31. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

32. Glede na vse navedeno je v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

33. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1; tožnik pa na podlagi določila prvega odstavka 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločanju pritožbenega postopka in tako ni bil potreben strošek.

1 Sodbe in sklepi VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 in VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, sodba in sklep VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII DoR 160/2023 z dne 12. 9. 2023. V pritožbi izpostavljeno svetovalno mnenje - sklep VS RS VSM 2/2021 z dne 5. 10. 2021 (ki ni zavezujoče - šesti odstavek 206. člena ZPP) pa je bilo omejeno le na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu toženke in družb IPS za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku.

2 Toženka v pritožbi ponavlja številne navedbe, s katerimi ugovarja presoji Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih, v katerih so delavci uveljavljali delovno razmerje z vsemi pravicami in reintegracijo k toženki na podlagi zlorabe poslovnega modela. V zvezi s tem se neutemeljeno sklicuje na stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, Pdp 114/2014, Pdp 1059/2012, ki se ne nanašajo na primer ugotovljene zlorabe oziroma prikritega posredovanja delavcev v delovnih razmerjih, kot je obravnavani, s čimer ni izkazan odstop od sodne prakse.

3 Glej sklep VS RS VIII DoR 160/2023.

4 Toženka je kot delodajalec tožniku v času njegove zaposlitve pri A. d. o. o. posredno že plačala plačo in druge prejemke (sicer preko nakazila formalnemu delodajalcu) in je dolžna plačati le še razliko do zneskov pravilno določene (višje) plače in drugih prejemkov, ki bi tožniku pripadali, če bi bil tudi formalno zaposlen pri toženki. Glej Debelak, M. (2024). Opredelitev delavca in delodajalca ter izzivi sodne prakse. Delavci in delodajalci, št. 1, str. 103.

5 Prim. sklep VS RS VIII Ips 14/2024.