Court dismisses asylum claim as applicant failed to prove systemic flaws in Croatia's asylum system causing inhuman treatment risk.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po (formalni) predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.

Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 9. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 18. 9. 2024, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi njegovih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bil 15. 7. 2024 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške 25. 9. 2024 v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 9. 10. 2024 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru najprej pojasnil, da je sposoben odgovarjati na vprašanja uradne osebe, čeprav ima sicer stalne glavobole. Zaradi teh jemlje tablete za lajšanje bolečin, ki pa mu pomagajo, npr. aspirin. Povedal je, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Ko je bil tam prvič, ga je hrvaška policija prijela, ga zaprla za dva dni in ga zatem vrnila v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH). Ob vračanju v BiH ga je več policistov (ti so stali v dveh vrstah) teplo s pendreki in palicami tako močno, da so mu zlomili levo roko. V BiH je zaradi poškodbe moral obiskati zdravnika. V drugem poskusu so ga hrvaški policisti prijeli skupaj z voznikom, ki ga je prepeljal na Hrvaško. Peljali so ju v zgradbo podobno sodišču, kjer sta čakala cel dan do večera. Drugi dan so ga odpeljali nazaj na sodišče, da bi pričal proti vozniku, ki da je tihotapec. Nato so ga odpeljali na policijsko postajo, kjer ga je policist prijel za roko in mu prisilno vzel prstne odtise. Policisti so mu nato rekli, da naj odide v kamp, vendar tega ni storil. Raje je odšel v Slovenijo, nato pa naprej v Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Dobil je negativno odločbo, zato je odšel nazaj na Hrvaško, mimo uradnega postopka. Slišal je, da če si uradno vrnjen, te na Hrvaškem zaprejo za dva meseca, če se vrneš sam, pa ne.

4. Tožnik je nato podrobno pojasnil, kako je po vrnitvi iz Avstrije na Hrvaškem skušal zaprositi za mednarodno zaščito. Sprva je odšel v kamp. Zavrnili so ga, češ, da mora najprej na policijo. A tudi policisti so ga odganjali in nazadnje poslali na določeno policijsko postajo, kjer pa so ga zopet napotili nazaj v kamp. Njegovo ime naj bi že bilo v računalniku. Ko je v kampu varnostnik preveril njegovo ime, ga tam ni bilo in mu ni dovolil vstopa. To je trajalo dva dni, bil je na dežju, spal je na železniški postaji. Ob morebitni vrnitvi na Hrvaško ga skrbi slab odnos oz. nedostojno ravnanje oseb v kampu in na policiji, skrbi ga, da bi postal brezdomec. Na Hrvaškem je izkusil odnos, ki ni človeški.

5. Toženka je nadaljevanju odločbe ocenila, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško zaradi obnašanja hrvaške policije ter njihovega ravnanja, ko mu ni bila omogočena podaja prošnje za mednarodno zaščito. Pojasni, da je tožnik, ko je bil prvič na Hrvaškem, prejel jasna navodila policistov. Teh ni upošteval ter je raje svojo pot nadaljeval preko Republike Slovenije v Republiko Avstrijo. Šele po prejeti negativni odločitvi Republike Avstrije se je samovoljno odločil, da se vrne na Hrvaško in se tako izogne uradni predaji ter morebitni omejitvi gibanja, o kateri je slišal govorice. Toženka ugotavlja, da je policija v konkretnem primeru ravnala pravilno, ko ga je napotila v azilni dom in mu zato na policijski postaji niso mogli pomagati. Tožnik bi se moral po zaključenem predhodnem postopku zglasiti v azilnem domu in se pogovoriti z uradno osebo, ne z varnostnikom. Uradna oseba bi mu lahko nudila ustrezno pomoč, nastanitev in dostop do postopka mednarodne zaščite. Ravnanja policije toženka tako ni ocenila za spornega, saj je bil predhodni postopek zaključen. Toženka se je ob tem sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča I U 1299/2023-23 z 20. 9. 2023. Iz te izhaja, da prosilčeve navedbe o neprimernem, nespoštljivem, celo grobem ravnanju hrvaških policistov, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posamičnih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

6. Toženka v nadaljevanju kot bistveno izpostavi, da bo tožnik tokrat s strani Republike Slovenije uradno predan Republiki Hrvaški. Iz poročila AlDA (Country Report: Dublin Croatia) iz leta 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Podobno izhaja iz poročila AIDA iz leta 2024. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve. Ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

7. Toženka se nato podrobno in konkretizirano opredeli še do dokumenta "Informacije o stanju na Hrvaškem" in znotraj teh izpostavljenih sodb nacionalnih sodišč, do spletnih člankov ter poročil, ki jih je v upravnem postopku posredoval pooblaščenec tožnika. Večina predloženih informacij se nanaša na t. i. "push-backe" ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, za kar pa v danem primeru nikakor ni šlo. Opozarja, da v konkretnem primeru tožnik ni želel počakati na uradno vrnitev Republiki Hrvaški in se je odločil vrniti sam, da bi se izognil omejitvi gibanja. To pa ne pomeni, da mu postopek do mednarodne zaščite ni bil omogočen. Primera, ko bi se to zgodilo v uradnem postopku vračanja, praksa ne pozna in takega primera ni navajal niti tožnikov pooblaščenec. Sodbe iz katerih izhaja, da so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj.

8. Toženka tako sklene, da v tej zadevi ne moremo govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

Tožba

9. Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Uvodoma povzame, kar je izpovedal na osebnem razgovoru. V skrbeh je zaradi slabega odnosa uradnih oseb, ki ga je izkusil na Hrvaškem, ter da bi bil v primeru vrnitve brezdomec. Opisano ravnanja hrvaških organov evidentno kaže na to, da so mu onemogočali dostop do postopka mednarodne zaščite. Izpostavlja tudi slabo zdravstveno stanje. Ima stalne glavobole oz. dolgotrajne bolečine v glavi. Prejema zdravila za lajšanje bolečin. Po mnenju zdravnikov je treba zdraviti psihološke razloge za te bolečine. Zato redno obiskuje tudi specialista psihiatrije. Prilaga zdravniška potrdila, iz katerih izhaja, da mu je bila postavljena diagnoza F 43.1 (Posttravmatska stresna motnja). Glede na navedeno izpodbija ugotovitev toženke, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško mu grozi nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

11. V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) iz katerih izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. Sklicuje se tudi na Sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Jawo iz leta 2019 in zadevi SEU C: 578/16 PPU ter C.K. in ostali proti Republiki Sloveniji.

12. Nadaljuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju s strani hrvaških organov. Ocena toženke glede tega, kaj bi moral ob vrnitvi iz Avstrije narediti glede mednarodne zaščite (npr. v kampu vztrajati, da se pogovori z uradno osebo in ne zgolj z varnostnikom) in da so njegove navedbe o tem, da mu ni bilo omogočeno bivanje v azilnem domu in postopek mednarodne zaščite, preuranjene, je povsem ne osnovana in subjektivna.

13. Na osebnem razgovoru tudi ni bil obveščen, da ga bo Hrvaška sprejela v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe (kar pomeni, da je bila njegova prošnja na Hrvaškem zavrnjena). Še več, iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru celo izhaja, da ga je uradna oseba obvestila, da Hrvaška sprejema pristojnost za prosilca v zadevi mednarodne zaščite na podlagi 5. odstavka 20. člena Dublinske uredbe. Gre za napačno pojasnilo in protispisne navedbe toženke.

14. Tožnik se tudi ne strinja s toženkino interpretacijo poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) s 26. 6. 2023. Toženka v postopku ni preverjala situacije, kot je njegova, ko je Republika Hrvaška v odgovoru navedla, da je bila njegova prošnja zavrnjena in ne gre za ustavitev postopka. Glede na vse navedeno so navedbe toženke na več mestih same s samo v nasprotju, obrazložitev izpodbijanega sklepa je bistveno pomanjkljiva in ga zato na več mestih ni mogoče preizkusiti. S tem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

15. Toženka upoštevaje dosedanje dogodke na Hrvaškem tudi ne more utemeljeno domnevati, da bo Hrvaška v primeru predaje spoštovala njegove pravice glede sprejema in dostopa do azilnega postopka. Policisti so ga odgnali oz. so ga pošiljali v azilni dom, češ, da so njegovi podatki že v bazi v azilnem domu, na drugi strani pa so ga zavračali tudi v azilnem domu in mu niso nudili ustrezne nastanitve. Gre za nedopustno ravnanje hrvaških organov, do katerega se toženka ni ustrezno opredelila. Tožnik vztraja pri vseh že posredovanih informacijah o stanju na Hrvaškem, ki potrjujejo njegove navedbe, da v primeru predaje ne bo ustrezno obravnavan.

16. Tožnik izpostavi še svoje zdravstveno stanje. Toženka bi morala v postopku aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Pred predajo bi morala pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe, zlasti če ima zdravstvene težave. V konkretnem primeru ni dovolj zgolj splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku. Ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, so tako brez dokazne podlage.

Odgovor na tožbo

17. Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

18. Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4194/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 4 (zdravniški potrdili sta v kopiji in originalu) . Zaslišalo je tožnika.

19. Tožba ni utemeljena.

K sodbi

20. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

21. Toženka je v izpodbijanem sklepu glede prve obravnave tožnika na Hrvaškem v policijskem postopku, pravilno pojasnila in citirala ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po (formalni) predaji. 1 Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. A tudi te okoliščine, kot bo sodišče še pojasnilo, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.

22. V gornji sklop sodijo tudi tožnikove trditve glede tega, da je bil (enkrat) vrnjen nazaj v Bosno in Hercegovino in ob tem pretepen (t.i. push back). Vrhovno sodišče je že v številnih v primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU 2 . V nedavni odločbi I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024 je ponovno izrecno poudarilo in obrazložilo, da ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin) ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški.

23. Sodišče lahko pritrdi tožniku, da so razlogi toženke glede tega, da bi ob ilegalni vrnitvi v Republiko Hrvaško iz Republike Avstrije, v azilnem domu moral vztrajati, da se pogovori z drugo uradno osebo, prestrogi. Vendar v dani situaciji prezre, da je toženka jasno in na več mestih izpostavila ključen dejavnik, do katerega se ne opredeli. To pa je razlika med položajem, ko se je samovoljno ilegalno vrnil v Republiko Hrvaško in položajem, ko bo predan v Republiko Hrvaško v formalnem postopku, s strani pristojnih organov. Tožnik v ničemer ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni najti informacij, ki bi govorile o pomanjkljivostih ob formalnem postopku predaje. Po oceni sodišča bi se dvom glede sistemskih pomanjkljivosti v danem primeru lahko pojavil le, če bi bil tožnik v azilnem domu zavrnjen kljub (uradni) dokumentaciji avstrijskih organov o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in vrnitvi na Hrvaško (na zaslišanju je izpovedal, da je razpolagal z odločbo o deportaciji). Tožnik pa je sam izpovedal, da naj bi dokumente izgubil na slovensko hrvaški meji. Kar je ključno - tožnik ni trdil niti izpovedal, da bi skušal vstopiti v azilni dom z dokumenti, ki so mu jih glede vrnitve na Hrvaško izdali avstrijski organi.

24. Glede zatrjevanih pomanjkljivosti se tožnik sklicuje tudi na standarde, ki jih je postavila sodba ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji in na sodbo C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo. A slednji z njegovim položajem nista primerljivi. V zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji je pritožnik mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin, in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Sodišče je to ocenilo kot nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. V zadevi Jawo pa je SEU v 92. točki obrazložitve podobno pojasnilo, da bi bil zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. V konkretnem primeru take okoliščine niso podane.

25. Glede navedbe, da na osebnem razgovoru ni bil obveščen, da ga bo Hrvaška sprejela v skladu z d. točko, namesto z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III in je bil na ustnem razgovoru (celo) poučen, da Hrvaška sprejema pristojnost zanj na podlagi 5. odstavka 20. člena Dublinske uredbe, sodišče ugotavlja, da je toženka izdala popravni sklep z dne 7. 2. 2025. S tem sklepom je v obrazložitvi in celotnem besedilu izpodbijanega sklepa to napako odpravila (popravila, da je Republika Hrvaška sprejela pristojnost za obravnavo prosilca na podlagi b. točke 18. člena Uredbe Dublin III). Pri tem ne držijo navedbe tožnika, da je Republika Hrvaška v odgovoru na zaprosilo za sprejem navedla, da je bila njegova prošnja zavrnjena, in da torej ne gre za ustavitev postopka ter se toženka do tega ni opredelila. Iz odgovora Republike Hrvaške v upravnem spisu (dokument št. 2142-4194/2024/5) jasno izhaja, da Republika Hrvaška prosilca sprejema na zaprošeni podlagi, to je členu 18(1b) Uredbe Dublin III. Toženka pa je v četrtem odstavku na str. 4 izpodbijanega sklepa tudi obrazložila situacijo tožnika v skladu s položajem iz točke b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III (kar je sodišče povzelo v točki 6. obrazložitve te sodbe). Zato ne drži, da so navedbe toženke na več mestih same s samo v nasprotju oz. je obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva in ga zato na več mestih (ki jih tožnik ne konkretizira) ni mogoče preizkusiti.

26. Tožnik tudi ne pojasni, kako je navedeni napačen pravni pouk na osebnem razgovoru vplival na pravilnost in zakonitost postopka pred upravnim organom. Na vprašanje sodišča tožniku, ali je razumel, zakaj je opravljal razgovor pred upravnim organom oz. kaj je bil namen postopka, je prepričljivo in jasno odgovoril, da je beseda tekla o tem, kako ga bodo vrnili na Hrvaško. Da bi zaradi napačnega pravnega pouka navajal pravno nerelevantna dejstva oz. bil zaveden, da ni navajal pravni podlagi ustreznih dejstev in okoliščin, pa v tožbi ne zatrjuje.

27. Končno niti tožnikovo zdravstveno stanje ne narekuje, da bi morala toženka pridobiti posebno zagotovilo zanj ob predaji. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 20/2024 s 13. 2. 2024 oz. sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 pojasnilo, da v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem se je sklicevalo na sodbo SEU C-578/16 PPU in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili. Podana mora namreč biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje.

28. Tožnik je izkazal, da obiskuje psihiatra, ki mu je postavil diagnozo posttravmatska stresna motnja. Vendar pa ne trdi in iz priloženih zdravniških potrdil tudi ne gre razbrati nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški (trditveno in dokazno breme je na njem). Iz odgovora Republike Hrvaške v upravnem spisu (dokument št. 2142-4194/2024/5) o tem, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnika, tudi izrecno izhaja, da Republika Hrvaška poziva Republiko Slovenijo, naj vsaj tri dni pred predajo navede vse potrebne podatke glede posebnosti zdravstvenega stanja oz. druge posebnosti glede invalidnosti ali posebne občutljivosti prosilca, zato, da se lahko te težave ustrezno naslovi. Vse navedeno pa je tudi v skladu z 31. in 32. členom Uredbe Dublin III, po kateri se ob predaji tožnika preda njegovo zdravstveno dokumentacijo, da se zagotovi ustrezna oskrba. Sodišče pojasnjuje, da je med državami članicami Evropske Unije treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Tožnik zato zgolj s predvidevanjem, da zdravstveno ne bo ustrezno obravnavan, ne more uspeti in toženka posebnih zagotovil glede njegove zdravstvene obravnave ni bila dolžna pridobivati.

29. S tožnikovim položajem končno tudi ni primerljiva zadeva C. K. in ostali proti Sloveniji. Ta se je nanašala na ranljiva prosilca (mater z dojenčkom, pri čemer so materi diagnosticirali poporodno depresijo z občasnimi samomorilskimi težnjami, kar je bilo po zdravniških mnenjih predvsem posledica negotovosti glede njenega statusa in stresa, ki ga to povzroča, poslabšanje njenega duševnega zdravja pa bi lahko povzročilo, da bi ravnala agresivno proti sebi ali tretjim osebam). Tožnik se na navedeno zadevo sicer sklicuje, ne potegne pa morebitnih vzporednic primera z njegovim položajem. Vsak primer se obravnava individualno.

30. Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

2 Primerjaj odločitve Upravnega sodišča I U 405/2023 z dne 21. 6. 2023, I U 688/2023 z dne 6. 9. 2023, I U 468/2023 z dne 5. 10. 2023, ki so vse prestale pritožbeni preizkus na Vrhovnem sodišču in na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023. Primerjaj tudi odločitve Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.