Appeal granted for tax waiver error; appeal dismissed for insufficient evidence in interim order request.

I. Pritožbi zoper sklep z dne 14. 3. 2024 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in predlog tožnikov za oprostitev plačila sodne takse za postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe zavrže.

II. Pritožba zoper sklep z dne 15. 3. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Predlog za izdajo začasne odredbe ni le ena od vlog tožnikov, ampak gre za poseben in samostojen postopek, v katerem mora upnik navesti vsa dejstva iz svojega dokaznega bremena in zanje predlagati dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

O pritožbi zoper sklep z dne 14. 3. 2024

1. S tem sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), ugodilo pa predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe in tožeči stranki odložilo plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 167,10 EUR za šest mesecev od pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila tožnika zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Njun mesečni dohodek na družinskega člana znaša samo 518,37 EUR. Naslovno sodišče je s sklepom z dne 22. 5. 2023 tožnika oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, zato bi ju moralo oprostiti plačila sodne takse tudi za postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe in za to pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da sta bila s sklepom z dne 22. 5. 2023 oproščena plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Ker sta bila tožnika za postopek pred sodiščem prve stopnje že oproščena plačila sodnih taks (brez morebitne časovne omejitve) in ta odločitev med postopkom ni bila razveljavljena (glej tretji odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1) sodišče prve stopnje njunega ponovnega predloga za taksno oprostitev ne bi smelo obravnavati vsebinsko, temveč bi ga moralo zavreči kot nedovoljenega (primerjaj drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Ker je bilo o predlogu tožnikov za taksno oprostitev že pravnomočno odločeno, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo, predlog za oprostitev plačila sodnih taks za postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 27. 2. 2024 pa zavrglo (tretji odstavek 354. člena v zvezi s 366. členom ZPP in tretji odstavek 1. člena ZST-1).

O pritožbi zoper sklep z dne 15. 3. 2024

6. S tem sklepom je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z naslednjo vsebino: "Toženki Banka A. d. d. se od dne izdaje začasne odredbe prepoveduje vsakršno izterjavo denarnih sredstev prvega tožnika B. B. z njegovega TRR št. … in druge tožnice C. B. z njenega TRR št. … , pobot denarnih sredstev prvega in druge tožnice na zgoraj navedenih njunih TRR s plačilom njunih obveznosti po kreditnih pogodbah št. 120236 in št. 120235, obe z dne 11. 6. 2007 in s prenakazilom sredstev na račun toženke."

7. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila tožnika zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prepričana sta, da sta v tožbi ter v prvi in drugi pripravljalni vlogi, navedla vso trditveno podlago in dokaze glede obstoja njunih terjatev do toženke. Predlog za izdajo začasne odredbe je ena od vlog tožnikov v tej pravdni zadevi, pri čemer je treba upoštevati načelo "quod non est in actis non est in mundo", torej kar ni v spisu, ne obstaja, in obratno, kar je v spisu obstoji in sodišče mora to upoštevati. Tožnikoma zato ni bilo treba posebej ali znova ponavljati trditvene podlage o obstoju njunih terjatev do toženke in dokazov za to. Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (stran 6, peti odstavek) glede na zgoraj navedeno načelo vsekakor izhaja verjetnost obstoja njunih terjatev do toženke. S predlagano začasno odredbo se bo dosegel namen zavarovanja denarnih terjatev tožnikov do toženke. Zmotna je tudi ugotovitev, da bi bila za zavarovanje njunih denarnih terjatev smiselna začasna odredba, s katero se ohranja premoženje, iz katerega bi tožnika lahko eventualno prišla do poplačila svojih denarnih terjatev.

8. V odgovoru na pritožbo toženka pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pritožnika nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, čemur po njenem mnenju nista zadostila niti v pritožbi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Tožnika sta v obravnavani zadevi po vložitvi tožbe in njeni spremembi vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje ga je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo, v bistvenem zato, ker v predlogu za izdajo začasne odredbe nista ponudila ne trditev ne dokazov glede verjetnosti terjatve.

11. Zmotno je stališče pritožbe, da za izdajo začasne odredbe zadošča, da sta v tožbi ter v prvi in drugi pripravljalni vlogi navedla vso trditveno podlago in dokaze glede obstoja njunih terjatev do toženke. Predlog za izdajo začasne odredbe ni le ena od vlog tožnikov, ampak gre za poseben in samostojen postopek, v katerem mora upnik navesti vsa dejstva iz svojega dokaznega bremena in zanje predlagati dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti 2 .

12. Zmotno je tudi stališče tožnikov, da iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (peti odstavek na 6. strani) glede na načelo "kar je v spisu, mora sodišče upoštevati" izhaja verjetnost njunih terjatev do toženke. Tožnika v pravdi uveljavljata več nedenarnih zahtevkov (za ugotovitev ničnosti dveh kreditnih pogodb v CHF, aneksov k tema pogodbama, notarskih zapisov, ugotovitev neveljavnosti vknjižb in njihov izbris) in denarna zahtevka za plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vsebina začasne odredbe nakazuje na zavarovanje nedenarne terjatve (ureditev spornega razmerja), v predlogu pa se tožnika sklicujeta na 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa pogoje za zavarovanje denarne terjatve. Pritožnika se s to ugotovitvijo ne soočita, trdita le, da se bo s predlagano začasno odredbo dosegel namen zavarovanja denarnih terjatev tožnikov do toženke. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je za zavarovanje njunih denarnih terjatev bolj smiselna začasna odredba, s katero se ohranja premoženje, iz katerega bi tožnika prišla do poplačila svoje terjatve, kar je tožnikom pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zakaj je to stališče zmotno, pritožnika ne pojasnita.

13. Ker bi sodišče prve stopnje (le) na podlagi trditev in dokazov v predlogu za izdajo začasne odredbe lahko le ugibalo, katero terjatev želita tožnika zavarovati, če bi upoštevalo trditve in dokaze v tožbi in prejšnjih vlogah, na katere se tožnika nista niti sklicevala, pa bi kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP, je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno štelo za nesklepčen in ga zavrnilo.

14. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov, o katerih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Sklep VS RS III Ips 1/2000 z dne 20. 1. 2000, sklep VSL I Cp 1224/2020 z dne 4. 11. 2020 (7. točka obrazložitve), sklep VSC I Cp 276/2023 z dne 17. 8. 2023, sklep VSL II Cp 1254/2023 z dne 16. 1. 2024, sklep VSL I Cp 1907/2023 z dne 16. 1. 2024.