Appeal dismissed; court rejects claim that disability assessment requires diagnosing tinnitus cause before evaluating work capacity.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Neuspešen je pritožbeni očitek, da bi morala sodna izvedenka ugotoviti vzrok tožnikovega šumenja v ušesih in njegov vpliv na delazmožnost. Tožnik v tej smeri še ni izvedel zdravljenja, ki ga ZPIZ-2 zahteva pri ugotavljanju invalidnosti, zato tudi ni podlage, da bi sodna izvedenka ugibala diagnozo bolezni, ki povzroča šumenje v tožnikovih ušesih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2023 in z dne 8. 5. 2023, in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 16. 11. 2022 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik ne soglaša z odločitvijo sodišča, ker je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedovanje ni bilo opravljeno strokovno oziroma je bilo vsaj nepopolno, zaradi česar je posledično napačna odločitev sodišča, ki se je oprlo na sodno izvedensko mnenje. Zaključek sodne izvedenke, da intenzivno šumenje v ušesih, ne more vplivati na tožnikovo delazmožnost ni pravilen in niti življenjsko logičen.

Sodna izvedenka sicer ni podvomila, da pri tožniku takšno dejansko stanje obstoji. Potrdila je, da gre za simptom neke bolezni, vendar ni znala pojasniti katere. S tem gre za notranje protislovje v mnenju, ki na eni strani potrjuje obstoj simptoma, na drugi strani pa ne zna pojasniti njegovega izvora. Kljub tej nejasnosti arbitrarno zaključi, da šumenje ne vpliva na delazmožnost. Že samo dejstvo, da izvedenka ni znala pojasniti vzroka šumenja v ušesih, narekuje dodatno preverjanje dejanskega stanja v smislu ocene pritožnikove delazmožnosti.

Brez ugotovitve izvora šuma po oceni pritožnika ni mogoče ustrezno oceniti njegovih posledic na delazmožnost. Izvedenka ni podala nobene strokovne razlage, ki bi podprla trditev, da naj bi tožniku ravno delo pomagalo ublažiti posledice šumenja v ušesu. Tudi njena ocena o stopnji tožnikovih bolečin je nestrokovna. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da bi v primeru hujših bolečin to zelo verjetno narekovalo priznanje dodatnih pravic, vendar trenutno ni podlage. Izvedenka je tožnikovo stopnjo bolečin ocenjevala zgolj na podlagi količine predpisanih protibolečinskih zdravil.

S stopnjo gotovosti je bilo potrjeno, da je tožnik jemal tudi zdravila, ki mu niso bila predpisana, prav tako je uporabljal različne alternativne metode za lajšanje bolečin. Metoda ocenjevanja bolečin zgolj na podlagi predpisanih zdravil je neustrezna tudi z vidika medicinske stroke. Stopnja bolečin se ocenjuje z različnimi metodami, med katerimi so tako subjektivne kot objektivne ocene. Sodna izvedenka bi morala upoštevati tudi objektivne fiziološke kazalnike, kot je povišan srčni utrip, krvni tlak, hitro dihanje, potenje, razširjene zenice, zaradi česar njena metoda ne more predstavljati ustrezne strokovne podlage za odločitev sodišča.

Splošno znano je, da se zdravje oseb kot je tožnik, izrazito slabša in je neverjetno, da v 10 letih, odkar je bil tožnik prvič ocenjen, ni prišlo do nobenih zdravstvenih sprememb oziroma poslabšanj. Nepravilna je ocena sodišča, ki po izvedovanju ni videlo razloga za imenovanje novega izvedenca oziroma izvedenskega organa A. fakultete v B., ki bi bil sposoben obravnavati več zdravstvenih področij in podati celovito oceno o posledicah različnih zdravstvenih stanj tako posamezno kot skupno na delazmožnost tožnika. Izvedenka je posamezne bolezni ocenjevala ločeno, brez upoštevanja skupnega vpliva na delazmožnost tožnika.

V medicini so dobro poznani sinergijski učinki več kroničnih bolezni, ki skupaj bistveno poslabšajo funkcionalno zmožnost posameznika. Sodna izvedenka ni ustrezno ocenila posledic. Napačno je svojo oceno oprlo zgolj na količino predpisanih zdravil. Ta pristop ne more predstavljati ustrezne strokovne podlage za odločitev sodišč. S tem ko sodišče ni v postopek pritegnilo ustrezno usposobljenega izvedenca je kršilo temeljna procesna pravila. Fakulteta A. ali druga ustrezna ustanova bi lahko uporabila drugačne metode za ugotavljanje stopnje tožnikovih bolečin, določila izvor šumenja v ušesih ter ocenila posledice tega šumenja.

Izvedensko mnenje bi lahko celovito obravnavalo vpliv glavobolov in drugih psiholoških stanj na njegovo delazmožnost. Ker odločitev temelji na pomanjkljivem mnenju, ni imel tožnik možnosti, da bi enakopravno branil in dokazal dejansko stanje, zaradi česar je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornosti postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2023 in z dne 8. 5. 2023, s katero je bilo ugotovljeno, da se tožnikova delovna zmožnost ni spremenila in da je pri njemu še naprej podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

6. Neutemeljeno je pritožnikovo pavšalno zatrjevanje kršitve temeljnih procesnih pravil. Tožnik je kršitve navedel le na ravni splošnega abstraktnega pravila, ki jih pritožbeno sodišče zaradi nedoločnosti ne more niti preizkusiti. Postopek je sodišče vodilo kontradiktorno in vsaki stranki omogočilo navajanje dejstev, dokazov in pravnih nazirov, opredelitev do navedb nasprotne stranke, sodelovanje v postopku, vključno s postavljanjem vprašanj izvedenki ter sploh o vsem procesnem gradivu. Pravica tožnika do sodelovanja v postopku, ki jo krije 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je bila spoštovana.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neustrezni zavrnitvi dokaznega predloga, saj je sodišče v 18. in 19. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za dopolnitev izvedenskega mnenja z izvedenskim organom A. fakultete Univerze v B. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni. Utemeljena je ocena sodišča, da ni podan zakonski dejanski stan iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, ki bi zahteval nadaljnje izvedovanje. Izbira ustreznega izvedenca je v rokah sodišča, ki je upoštevajoč tožnikove zdravstvene težave, ustrezno imenovalo specialistko medicine dela, prometa in športa. 1

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu očitku, da je zmotna odločitev sodišča, ker temelji na napačnem sodnem izvedenskem mnenju. Sodišče je v 15. točki pojasnilo zakaj sprejema izvedensko mnenje kot prepričljivo. Po oceni pritožbenega sodišča zaradi neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenskega organa ni utemeljen niti pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi šumenja v ušesih in intenzitete bolečin. Neuspešen je pritožbeni očitek, da bi morala sodna izvedenka ugotoviti vzrok tožnikovega šumenja v ušesih in njegov vpliv na delazmožnost. Invalidski postopki pri tožencu ter nadaljnji postopki pred socialnim sodiščem niso namenjeni zdravljenju oziroma diagnostiki, temveč je upoštevajoč 63. člen ZPIZ-2 potrebno ugotavljati invalidnost, ki sicer ni več pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja, vendar mora biti zdravljenje končano. Naloga sodne izvedenke ni postavljati diagnoze, slednje je v domeni lečečih specialistov. Tožnik v tej smeri še ni izvedel zdravljenja, ki ga ZPIZ-2 zahteva pri ugotavljanju invalidnosti, zato tudi ni podlage, da bi sodna izvedenka ugibala diagnozo bolezni, ki povzroča šumenje v tožnikovih ušesih.

9. V tej smeri mora ostati tudi neutemeljen pritožbeni očitek o nezadostni in nestrokovni oceni tožnikovih bolečin oziroma vplivu teh na tožnikovo delazmožnost. Ker so bolečine subjektivna kategorija, jih je potrebno objektivizirati, pa vendar tudi po pritožbeni oceni slednje ni mogoče na način kot ga predlaga tožnik z upoštevanjem fizioloških kazalnikov. 2 Gre za kazalnike, ki odražajo trenutno stanje in ne podležejo zahtevam objektivizacije za oceno vpliva na delazmožnost.

10. Pritožbeno sodišče prepriča dokazni zaključek sodišča, da pri tožniku ne gre za poslabšanje njegove delazmožnosti, saj je sodišče v 21. točki pravilno izpostavilo, da je v socialnem sporu potrebno upoštevati dejansko stanje do referenčnega datuma dokončne odločbe in da kakršnokoli poslabšanje zdravstvenega stanja od zadnje pravnomočne odločbe pri tožencu predstavlja podlago za nov postopek.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, trpi sam svoje stroške postopka.

1 Kot je bilo v sodni praksi že večkrat izpostavljeno, gre pri oceni delazmožnosti za domeno specialistov medicine dela, ki soočajo zdravstveno stanje zavarovanca in obremenitev ter škodljivosti in tveganj delovnega okolja, kar je pri oceni delazmožnosti ključno.

2 Srčni utrip, krvni tlak, hitro dihanje, potenje ali razširjene zenice.