Appeal dismissed; employee's transfer to another department did not violate collective agreement protections.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Toženka je dokazala reorganizacijo z ukinitvijo oddelka notranjih kontrol, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu na mestu vodja projektov v oddelku notranjih kontrol, saj ni opravljal nalog na kakršnihkoli drugih projektih toženke.

Sprememba tožnikovega kraja opravljanja dela ne bi bistveno vplivala na njegovo delo v svetu delavcev, saj bi lahko kontakt z delavci vzdrževal prek spletne aplikacije, kakršna je že bila praksa pri toženki, obenem bi bila tožniku omogočena tudi pot v Ljubljano, če bi se izkazalo, da bi bila potrebna. Navedeno v ničemer ne bi oviralo oziroma omejevalo tožnika pri njegovem delu, zato toženki ni mogoče očitati kršitve 56. člena ZSDU.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29. 6. 2023, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, reintegracijo ter reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. V bistvenem delu pritožbe ponavlja trditve, ki jih je podal že v tožbi in pripravljalnih vlogah. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obstajal ekonomsko-poslovni oziroma vsebinski razlog za reorganizacijo, zaradi česar je bila reorganizacija fiktivna. Vztraja, da je bila reorganizacija z ukinitvijo oddelka notranjih kontrol izvedena zgolj z namenom, da se ga odpusti iz subjektivnih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo potrebnosti njegovega dela, tj. energetskega menedžmenta.

Meni, da je subjektivni razlog za odpoved bodisi njegovo politično prepričanje bodisi njegovo članstvo v svetu delavcev. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila reorganizacija izvedena na podlagi sklepov uprave in nadzornega sveta ter soglasja sindikata, saj toženka ni predložila listinskih dokazov. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je svet delavcev dal soglasje za predlagano reorganizacijo, saj je to pogojeval s tem, da se mu zagotovi ustrezna pogodba o zaposlitvi, in sicer, da ohrani pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja projektov z enako plačo za nedoločen čas in enakim krajem opravljanja dela.

Meni, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da bi mu toženka morala zagotoviti delo na delovnem mestu vodja projektov v drugem oddelku oziroma drugi organizacijski enoti, saj njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo vezano na konkretni oddelek. Vztraja, da je še naprej obstajala potreba po delu vodje projektov, saj je toženka zaposlovala na tem delovnem mestu. Trdi, da je sodišče prve stopnje zanemarilo kršitve določb zakona, kolektivnih pogodb in notranjih aktov toženke (86. člena ZDR-1 in 29. člena Podjetniške kolektivne pogodbe), ki jih je storila v postopku izdaje odpovedi.

Meni, da mu toženka ni ponudila ustrezne pogodbe, sodišče prve stopnje pa je svojo presojo ustreznosti nove pogodbe omejilo na peti odstavek 91. člena ZDR-1, spregledalo pa določbe Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, Podjetniške kolektivne pogodbe, Poslovnika sveta delavcev in Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe. Vztraja, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstva, da ponujena pogodba ni bila podpisana s strani toženke, da je bila predložena v enem izvodu in da je bila ponujena dan pred začetkom veljavnosti in ne tri dni pred podpisom.

Meni, da je zanemarilo posebno varstvo, ki ga je užival kot član sveta delavcev, saj mu je toženka ponudila novo pogodbo, s katero bi ohranil obstoječo plačo le do konca njegovega mandata v svetu delavcev ter bi bil razporejen na drugo lokacijo opravljanja dela, kar bi pomenilo izgubo stika z volilno bazo in bi bil zaradi tega odpoklican. Prav tako meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da toženka ni posegla v njegovo imuniteto, saj ni pridobila soglasja sveta delavcev za poseg v pravice iz 67. člena ZSDU. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo s strani tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP, ki jo tožnik zatrjuje v zvezi z ugotovitvami sodišča glede odločitev toženke za reorganizacijo. V zvezi s temi dejstvi je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo pojasnilo rezultate dokaznega postopka, ki morajo biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej vestni, skrbni ter analitično sintetični (8. člen ZPP). Ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke v zvezi s temi dejstvi utemeljilo zgolj na podlagi izpovedi prič. Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe je pri presoji, ali je dejansko prišlo do reorganizacije, upoštevalo listinske dokaze (B 1, B 2) in izpovedi prič. Glede na načelo proste dokazne ocene, ZPP ne pozna hierarhije dokaznih sredstev, za kar se po vsebini zavzema tožnik, ko sodišču prve stopnje očita, da je svoje zaključke glede reorganizacije utemeljilo brez pisnih sklepov uprave in nadzornega sveta. Dokaz z zaslišanjem prič je enakovreden dokazovanju z listinskimi dokazi, slednjim pa ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Prav tako okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot jih je predlagal tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 29. 6. 2023. Ugotovilo je, da je toženka upoštevala 112. člen ZDR-1, saj je tožnik kot član sveta delavcev odklonil novo zaposlitev, ki je bila skladna s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 v povezavi s 67. členom Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga je ugotovilo, da je toženka dokazala reorganizacijo z ukinitvijo oddelka notranjih kontrol, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu na mestu vodja projektov v oddelku notranjih kontrol, saj ni opravljal nalog na kakršnihkoli drugih projektih toženke.

8. Tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so obstajali vsebinski razlogi za reorganizacijo toženke. Iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi predloga za spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v družbi A. d. d. (B 1), objave spremembe sistemizacije toženke z dne 13. 6. 2023 (B 2) in izpovedi B. B., C. C. in D. D. ugotovilo, da držijo navedbe toženke o obstoju organizacijskega razloga, saj se je za reorganizacijo z ukinitvijo oddelka notranjih kontrol odločila, ker so bile delovne naloge, povezane s kontrolo na gradbiščih, prevzete s strani gradbenikov v drugih enotah, tožnik pa kot edini zaposleni v tem oddelku takih nalog ni opravljal, saj kot univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike niti ni imel ustreznega znanja. E. E., ki je bil predhodno zaposlen na istem mestu kot tožnik, je opravljal dela, povezana s kontrolo na gradbiščih, tožnik pa je trdil, da se je ukvarjal zlasti s projektom energetskega menedžmenta. Navedeno izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2023 (A 2). Glede na to, da so bile delovne naloge, povezane z oddelkom, prevzete s strani delavcev drugih oddelkov in da tožnik teh delovnih nalog niti ni opravljal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka delo reorganizirala. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti tožnikovega dela na projektu energetskega menedžmenta. Iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da dejstva, da se je tožnik ukvarjal z energetskim menedžmentom, ni potrdila nobena priča. Iz izpovedi prič C. C. in B. B., ki sta bila tožniku nadrejena, izhaja, da nista vedela, kaj konkretnega je tožnik na tem delovnem mestu delal oziroma da na tem delovnem mestu ni imel nobenega dela. Tako C. C. kot B. B. sta tudi izpovedala, da pri toženki nimajo posebnega delovnega mesta, na katerem bi se zaposleni ukvarjal le z energetskim menedžmentom.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni prenehala potreba po tožnikovem delu na mestu vodja projektov. Kot je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2022 (A 1) je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vodja projektov v organizacijski enoti oddelek notranjih kontrol. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi D. D. in F. F. pravilno ugotovilo, da je kartica delovnega mesta (opis) vodja projektov, ki je priloga pogodbe o zaposlitvi (A 1), napisana splošno, saj so zaposleni na tem delovnem mestu delali na različnih projektih s specifičnimi znanji, ki jih tožnik ni imel. Enako poimenovanje delovnih mest v drugih oddelkih torej ne pomeni, da bi mu toženka pod pogoji te pogodbe o zaposlitvi morala zagotoviti delo v okviru kakega drugega projekta v drugem oddelku. Tudi sicer se za vodje projektov v različnih oddelkih zahtevajo različne kompetence. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da toženka tožniku utemeljeno ni ponudila dela na projektih, ki so jih vodili F. F., G. G., H. H. in I. I.

10. Pritožba sicer utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je svet delavcev podal soglasje za reorganizacijo. Vendar formalna pomanjkljivost, kot je umanjkanje soglasja sveta delavcev za reorganizacijo, za presojo zakonitosti redne odpovedi ni bistvena. Za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je dejansko prišlo do reorganizacije, 1 ki je v tem, da je toženka oddelek ukinila, tožnikovo delo pa razporedila med druge zaposlene, ki so že prej bili zaposleni. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dejansko prišlo do reorganizacije. Skladno s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1 je tožniku lahko prenehala pogodba o zaposlitvi brez soglasja sveta delavcev, saj je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je odklonil ponujeno ustrezno zaposlitev. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, ki bi svetu delavcev omogočala presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi, kot jo določa peti odstavek 91. člena ZDR-1.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bil dejanski razlog za odpoved drug in povezan bodisi s tožnikovim političnim prepričanjem bodisi z njegovim članstvom v svetu delavcev. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je reorganizacija zakonita in je razlog zanjo ukinitev oddelka notranjih kontrol, saj ga toženka ni več potrebovala, pomeni, da je poslovni razlog za redno odpoved utemeljen. Tudi sicer so te tožnikove navedbe po vsebini zgolj ugibanje, ki so splošne in nepodprte z dokazi. Zgolj dejstvo, da tožniku toženka z novo pogodbo o zaposlitvi ni ponudila delovnega mesta, ki ga je želel, ne more pomeniti, da vsebinskega razloga za reorganizacijo ni bilo in da je zato dejanski razlog drug oziroma nedovoljen.

12. Tožnik neutemeljeno vztraja, da je toženka v postopku odpovedi kršila 86. člen ZDR-1. Iz točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kot član sveta delavcev seznanjen s postopkom reorganizacije, zaradi katere mu je bila večkrat ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi. Tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi kadarkoli zahteval od toženke, naj obvesti sindikat, toženka torej očitane kršitve niti ni mogla storiti. Pravilno je stališče, da ZDR-1 ne zahteva, da bi morala toženka tožnika predhodno opozoriti na možnost redne odpovedi iz poslovnega razloga in mu dati možnost, da se o njej izjasni. Neutemeljen je tudi očitek, da je toženka v postopku odpovedi kršila 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, saj se ta nanaša na razporejanje delavcev in ga ni mogoče uporabiti pri presoji zakonitosti odpovedi.

13. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da toženka tožniku ni ponudila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik član sveta delavcev pri toženki in je v času odpovedi pogodbe o zaposlitve užival varstvo po 112. členu ZDR-1. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je nova pogodba o zaposlitvi (A 2) za delovno mesto strokovni sodelavec skladno s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 ustrezna, pri čemer je sodišče prve stopnje ustreznost ponujene pogodbe ocenjevalo tudi z vidika 67. člena ZSDU. Ni sporno, da bi po ponujeni pogodbi o zaposlitvi imel tožnik za čas mandata v svetu delavcev enako plačo (34. plačni razred), po končanem mandatu pa bi se mu plača znižala na 30. plačni razred. ZSDU v 67. členu ne določa, da bi veljala prepoved znižanja plače članu sveta delavcev tudi določeno obdobje po prenehanju funkcije, s tako ponujeno pogodbo o zaposlitvi tožnik ni bil postavljen v manj ugoden ali podrejen položaj, posledično ni upoštevna določba ... Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe, ki se nanaša na možnost arbitraže v primeru nesoglasja sveta delavcev k ukrepom iz 67. člena ZSDU. Ostale pritožbene navedbe za presojo ustreznosti nove pogodbe niso bistvene.

14. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da je prišlo do kršitve varstva tožnika kot člana sveta delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako 67. člen kot tudi 56. člen ZSDU, ki drugače kot 112. člen ZDR-1 varujeta člana sveta delavcev le v času trajanja mandata. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da sprememba tožnikovega kraja opravljanja dela ne bi bistveno vplivala na njegovo delo v svetu delavcev, saj bi lahko kontakt z delavci vzdrževal prek spletne aplikacije, kakršna je že bila praksa pri toženki, obenem bi bila tožniku omogočena tudi pot v Ljubljano, če bi se izkazalo, da bi bila potrebna. Navedeno v ničemer ne bi oviralo oziroma omejevalo tožnika pri njegovem delu, zato toženki ni mogoče očitati kršitve 56. člena ZSDU. Prav tako ne drži navedba, da bi bil tožnik zaradi dela v Novem mestu odpoklican kot član sveta delavcev v skladu z 27. členom Poslovnika sveta delavcev, saj se ta določba nanaša na odgovornost člana in ne na spremembo kraja opravljanja dela, ki ni opredeljena kot razlog za odpoklic člana sveta delavcev.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VSRS sodba VIII Ips 95/2016.