Appeal dismissed; employer wins unpaid incentive claim; overpayment offset rejected due to intentional non-compliance.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 467,00 EUR.

[JEDRO]

Med strankama je veljala pisna pogodba o zaposlitvi. Ker toženka ni izplačala tožniku celotne stimulacije skladno z določili pogodbe o zaposlitvi, mu je sodišče prve stopnje za posamezne mesece v obdobju od avgusta 2017 do januarja 2021 utemeljeno prisodilo plačilo razlik v stimulaciji.

Terjatvi iz naslova izplačanih kilometrin in stimulacije nista pobotljivi, ker nista istovrstni (od stimulacije je treba plačati javnopravne dajatve, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v skupni višini 17.164,13 EUR z obrestmi, oziroma v zneskih, ki so za posamezne mesece v obdobju od avgusta 2017 do januarja 2021 razvidni iz I. točke izreka sodbe. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika iz naslova vračila izplačanih stimulacij v skupnem znesku 6.717,55 EUR z obrestmi. Toženki je naložilo, da tožniku plača zneske iz I. točke izreka, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo obresti nad prisojeno višino. Zavrnilo je pobotni ugovor iz naslova vračila plačane kilometrine v višini 6.711,11 EUR. Toženki je naložilo, da tožniku plača odmerjene stroške postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe ter zoper odločitev o pobotnih ugovorih. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati vse izplačane stimulacije v obdobju od avgusta 2017 do marca 2021, ugoditi njenemu primarnemu ugovoru in tožbeni zahtevek zavrniti v višini, za kolikor je tožniku v posameznih mesecih iz naslova stimulacije plačala več, kot je znašala njena pogodbena obveznost. Podredno bi moralo ugoditi pobotnemu ugovoru glede stimulacije. Stališče sodišča, da premalo plačanih zneskov iz naslova plače za vtoževane mesece ni mogoče poračunati s preveč plačanimi zneski v nevtoževanih mesecih, nima podlage ne v predpisih ne v dejanskem stanju. Ker ni ugotovilo obstoja ustnega dogovora, bi moralo ugoditi pobotnemu ugovoru glede preveč plačane stimulacije, vendar je napačno ugotovilo, da naj bi šlo za primer iz 191. člena OZ. Toženka je previsoka plačila za posamezne mesece izvedla, ker je pokrivala minus plačil preteklih mesecev ali plačala stimulacijo na zalogo za bodoče mesece. To dokazuje, da ni hotela plačati nečesa, kar ni bila dolžna. Sodišče ni obravnavalo niti ugovorov glede kilometrine. Četudi je morda pravilno stališče, da terjatve iz naslova stimulacije ni mogoče pobotati s terjatvijo iz naslova neupravičeno prejetih kilometrin, bi moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana v pobot. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Toženka je v prvostopenjskem postopku trdila, da tožniku iz naslova vtoževane stimulacije ne dolguje ničesar, saj se je z njim ustno dogovorila za mesečno neto plačo 1.800,00 EUR, ki mu jo je plačala delno v obliki neto plače, deloma v obliki stimulacije, ki je v resnici ni bilo, in deloma v obliki kilometrine za poti, ki jih v resnici ni opravil. Pritožba ne izpodbija prvostopenjske presoje, da takšen ustni dogovor ni dokazan.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama veljala pisna pogodba o zaposlitvi. Ker toženka ni izplačala tožniku celotne stimulacije skladno z določili pogodbe o zaposlitvi, mu je za posamezne mesece v obdobju od avgusta 2017 do januarja 2021 utemeljeno prisodilo plačilo razlik v stimulaciji.

8. Pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo premalo plačane zneske stimulacije za vtoževane mesece poračunati s plačilom stimulacije v posameznih nevtoževanih mesecih spornega obdobja, v katerih je toženka plačala tožniku iz tega naslova več, kot je znašala njena pogodbena obveznost. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Za presojo pritožbene navedbe sta ključni naslednji okoliščini, ki izhajata iz prvostopenjskega postopka: toženka je zatrjevana preplačila stimulacij (in plačilo fiktivnih kilometrin) izvršila mimo določil pogodbe o zaposlitvi, in sicer s sklicevanjem na realizacijo ustnega dogovora, ki pa ga dejansko s tožnikom sploh ni sklenila; obstoja pomote v zvezi s temi preplačili ne zatrjuje. Obstoj teh okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno pravno umestilo v okvir določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), upoštevaje katero tisti, ki vedoma plača več, kot je dolžan po pogodbi o zaposlitvi, preveč plačanega zneska ne more zahtevati nazaj. Za vrnitev stimulacije, ki naj bi jo toženka preplačala v nevtoževanih mesecih, se zato pritožba neutemeljeno zavzema tako z zahtevo za poračun teh zneskov s prisojenimi glavnicami, kot z zahtevo za ugoditev pobotnemu ugovoru, ki ga je postavila v zvezi s temi preplačili.

9. Na drugačno presojo ne more vplivati tudi sicer povsem pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je toženka izvedla previsoka preplačila zato, ker je pokrivala minus preteklih mesecev ali plačala stimulacijo na zalogo za bodoče mesece. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženka ni prostovoljno privolila v prikrajšanje, saj še v pritožbi trdi, da je plačila namenoma izvajala na opisan način.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obravnavalo toženkinega ugovora glede kilometrine. Do tega se je opredelilo v 20. in 24. točki prvostopenjske obrazložitve.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da terjatvi iz naslova izplačanih kilometrin in stimulacije nista pobotljivi, ker nista istovrstni (od stimulacije je treba plačati javnopravne dajatve, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati). Pritožba temu stališču ne nasprotuje, meni pa, da bi sodišče kljub temu moralo odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve za plačilo kilometrine, ki jo je toženka uveljavljala v pobot. Takšno stališče ni pravilno, saj sodišče glede terjatve, ki ni pobotljiva, ne ugotavlja njenega (ne)obsoja. Sodišče prve stopnje je zato ta pobotni ugovor pravilno zavrnilo (ter takšno odločitev podkrepilo tudi s sklicevanjem na sodno prakso).

12. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj 637,5 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR. Pripada mu tudi 22 % DDV (12. člen OT) v znesku 84,15 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 467,00 EUR.