Appeal court quashes first instance judgment due to violation of defense rights regarding expert witness confrontation. The court ruled that the defendant's right to cross-examine an opposing expert was violated. The court held that the first instance court failed to allow the defense to confront the expert witness. The court found that the defense had the right to cross-examine the expert witness. The court determined that the first instance court violated the defendant's right to defense. The court concluded that the first instance court erred in not allowing confrontation. The court decided that the first instance court must retry the case.

I. Ob ugoditvi pritožbi A. A. ter ob reševanju pritožbe obdolžene B. B. se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat.

II. V nerazveljavljenem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP.

Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja.

Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih izvedencev, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem dr. E. E. na obravnavi in njegovim soočenjem s postavljeno izvedenko preizkusi njeno mnenje.

Ker sodišče dr. E. E. in izvedenke dr. D. D. ni soočilo, čeprav je bilo mnenje dr. E. E. ključno za dokazovanje procesne nesposobnosti obdolženke, je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženke do obrambe in je tako podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženo B. B. spoznalo za krivo pod točko I/1 kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko I/2 šestih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, pod točko I/3 kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in pod točko I/4 kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204.

člena KZ-1. Za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ji je določilo kazen pet mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje ponareditve ali ničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235 člena KZ-1 dva meseca zapora, za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 tri mesece zapora in za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 dva meseca zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, v katero ji je v skladu s 56.

členom KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačilo sodne takse v višini 360,00 EUR po tarifni številke 7113 Zakona o sodnih taksah, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa tudi plačilo stroškov vročitev, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Po 357. členu ZKP pa je zoper obdolženko zavrnilo obtožbe, da naj bi storila pod točko II/1 kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160.

člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, pod točko II/2 kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, pod točko II/3 kaznivo dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, pod točkama II/4 in II/6 kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in pod točko II/5 kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105.

člena ZKP je oškodovanca C. C. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun ter da po 97. členu ZKP stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, prav tako bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženka, brez navedbe pritožbenih razlogov in izrecnega predloga pritožbenemu sodišču, smiselno pa s predlogom za razveljavitev sodbe, in

- obdolženkin zunajzakonski partner A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožb oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo A. A. je odgovoril oškodovanec Č. Č., ki njegovi pritožbi smiselno nasprotuje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. A. A. (v nadaljevanju pritožnik) smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je bila obdolženki kršena njena pravica do obrambe, ker ni bila sposobna sodelovati v predmetnem kazenskem postopku in ker je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavno v njeni nenavzočnosti, čeprav na naroke ni bila pravilno vabljena in je svoje izostanke opravičila z zdravniškimi potrdili na predpisanem obrazcu.

6. Pritožbenim navedbam, da obdolženka na naroke glavne obravnave ni bila pravilno vabljena, ne gre pritrditi. O narokih, razpisanih za 18. 3. 2022 in 29. 3. 2022 je bila pravilno obveščena na naroku dne 19. 1. 2022, kjer se je posebnemu pisnemu vabljenju izrecno odpovedala. O vseh naslednjih narokih pa je bila obveščena s pisnimi vabili, ki so ji bila vročena po pooblaščenem vročevalcu na naslovu njenega dejanskega prebivališča. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obdolženka na naslovu vročanja dejansko ne prebiva, saj je sodišče prve stopnje ta naslov pravilno povzelo iz obvestila policije in pooblaščenega vročevalca (l. št. 109 in 129), iz katerih nedvoumno izhaja, da obdolženka neprijavljena biva prav na tem naslovu in so drugačne pritožbene navedbe, ki ostajajo na ravni golega zatrjevanja, neutemeljene. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da obdolženka vabil sploh ni prejela. Vročanje vabil obdolženki je namreč pooblaščeni vročevalec opravil po določbi 123. člena ZKP, pri čemer so iz njegovih poročil razvidne okoliščine, ki so takšno vročanje v vsakem posameznem primeru opravičevale. Da je bila obdolženka dejansko seznanjena z naroki glavne obravnave, pa nenazadnje izhaja iz njenih vlog oziroma vlog njenega partnerja, ki sta jih pošiljala sodišču pred vsakim posameznim narokom z namenom opravičiti izostanek obdolženke oziroma dokazati njeno procesno nesposobnost.

7. Pritožnik pa utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolženke, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Izvedba glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca je izjema od pravila, da se obdolžencu sodi v njegovi navzočnosti, zato je treba pogoje za sojenje v nenavzočnosti razlagati restriktivno. Po tretjem odstavku 307. člena ZKP se glavna obravnava izjemoma lahko opravi v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, in ob pogojih, da njegova navzočnost ni nujna, da je navzoč njegov zagovornik in da je bil pred tem že zaslišan. Pri tem navzočnosti obdolženca ni mogoče enačiti z njegovo golo prisotnostjo na glavni obravnavi, ampak mora biti obdolženec v takšnem psihičnem in telesnem stanju, da je sposoben spremljati glavno obravnavo. Če se glede obdolženčevega stanja pojavi kakšen dvom, sodišče odredi psihiatrični pregled v skladu s prvim odstavkom 265. člena ZKP. Procesna sposobnost obdolženca namreč predstavlja eno temeljnih negativnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka in predpostavko procesnih dejanj obdolženca in bi bila izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 21. člena Ustave in ki je poseben izraz sicer splošnejše pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, ki jo vsakomur zagotavlja 34. člen Ustave. 1

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zgolj prvi narok glavne obravnave (19. 1. 2022) opravilo v navzočnosti obdolženke, vseh nadaljnjih osem narokov pa je opravilo v njeni nenavzočnosti, saj je presodilo, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Vendar je bila takšna presoja sodišča prve stopnje napačna. Že na prvem naroku glavne obravnave se je pojavilo vprašanje procesne sposobnosti obdolženke. Predlog zagovornika, da se še pred podajo zagovora obdolženke postavi izvedenec psihiatrične stroke zaradi ugotovitve obdolženkine sposobnosti aktivno sodelovati na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je izvedenec že 8. 12. 2019 podal mnenje, da je obdolženka sposobna sodelovati v kazenskem postopku. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je bilo izvedensko mnenje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o procesni sposobnosti obdolženke, izdelano brez njenega pregleda. Prav tako je zagovornik že ob podaji predloga za postavitev izvedenca pravilno opozoril, da je bilo predmetno izvedensko mnenje v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP. Za izvedbo psihiatričnega pregleda so sodišču na voljo različni ukrepi za zagotovitev obdolženkine navzočnosti (XVII. Poglavje ZKP), po potrebi tudi z daljšim opazovanjem v ustreznem zdravstvenem zavodu v skladu z določbo drugega odstavka 265. člena ZKP in so zato odveč dileme izvedencev glede vprašanja, ali bi se obdolženka pregleda udeležila. Tako pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je obdolženka procesno sposobna in nadaljevalo glavno obravnavo ter vseh nadaljnjih osem narokov glavne obravnave opravilo v njeni nenavzočnosti.

9. Pritožba utemeljeno graja tudi postopanje sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo s strani obdolženke predloženih zdravniških opravičil, ampak je štelo njene izostanke za neopravičene in naroke opravilo v njeni nenavzočnosti. Obdolženka je v spis predložila zdravniška opravičila na predpisanem obrazcu o upravičeni odsotnosti z glavne obravnave za dne 11. 2. 2022, 18. 3. 2022, 29. 3. 2022, 26. 4. 2022 in 15. 12. 2023. Sodišče prve stopnje je narok, razpisan za 11. 2. 2022 preložilo in istočasno zahtevalo presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) ter dodatna pojasnila zdravnice, ki je zdravniško opravičilo izdala. Iz odgovora zdravnice z dne 17. 2. 2022 izhaja, da bolezen obdolženke ni bila nenadna in nepredvidljiva, medtem ko se o sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku ni izjasnila, imenovani zdravnik ZZZS pa ni mogel presoditi, ali je bilo zdravniško potrdilo izdano regularno. Obdolženka je nato tudi neposredno pred naslednjim narokom glavne obravnave, razpisanim za dne 18. 3. 2022, predložila zdravniško opravičilo na predpisanem obrazcu za obdobje enega meseca. Kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 18. 3. 2022, je sodnica preverjala utemeljenost izdaje zdravniškega opravičila pri zdravnici, ki ga je izdala, pri čemer je slednja pojasnila, da bolezen obdolženke ni bila nenadna in nepredvidljiva, nadalje, da je obdolženka zatrjevala težave s spominom zaradi borelioze in predlagala, da sodišče sposobnost obdolženke pristopiti na obravnavo ugotovi na drug način oziroma pridobi ustrezno mnenje. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo sklep, da se glavna obravnava dne 18. 3. 2022 opravi v nenavzočnosti obdolženke, saj je štelo obdolženkino odsotnost kot neopravičeno, zdravniško opravičilo pa kot prepozno, medtem ko o predlogu zagovornika za postavitev izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve sposobnosti obdolženke za sodelovanje na glavni obravnavi ni odločilo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2022). Tudi naslednja naroka dne 29. 3. 2022 in 26. 4. 2022 je sodišče prve stopnje kljub predloženemu zdravniškemu opravičilu opravilo v nenavzočnosti obdolženke.

10. Pritožba takšno postopanje sodišča prve stopnje utemeljeno graja. Obdolženka je skladno z določbo šestega odstavka 193. člena ZKP sodišču predložila zdravniška opravičila na predpisanem obrazcu. Tako predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja.

Po določbi šestega odstavka 193. člena ZKP tako lahko sodnik zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku ZZZS v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče prve stopnje je po navedeni zakonski določbi postopalo zgolj dvakrat, in sicer glede zdravniškega opravičila za naroka dne 11. 2. 2022 in 15. 12. 2023, vendar pa imenovani zdravnik ZZZS v nobenem od teh dveh primerov ni potrdil neregularnosti izdaje zdravniških opravičil. Glede zdravniških opravičil, predloženih za naroke dne 18. 3. 2022, 29. 3. 2022 in 26. 4. 2022 pa sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z navedeno zakonsko določbo, ampak je sámo zaključilo, da je kljub predložitvi zdravniških opravičil izostanek obdolženke neopravičen.

Za narok dne 18. 3. 2022 je pri zdravnici, ki ga je izdala, preverjalo utemeljenost izdaje zdravniškega potrdila, vendar je po tako pridobljenih informacijah neutemeljeno zaključilo, da izostanek obdolženke ni opravičen. Glede na pojasnilo zdravnice, da obdolženka navaja težave s spominom zaradi borelioze in da naj sodišče samo pridobi ustrezno mnenje glede sposobnosti obdolženke sodelovati na glavni obravnavi, bi lahko sodišče prve stopnje za ugotovitev procesne sposobnosti obdolženke postavilo izvedenca, kot je to tudi predlagal njen zagovornik.

Ker tega ni storilo in tudi ni razpolagalo z nobenim drugim nasprotujočim strokovnim zdravniškim mnenjem, bi moralo slediti vsebini predloženih zdravniških opravičil. Posledično je šteti, da je obdolženka s predložitvijo zdravniških opravičil na predpisanem obrazcu opravičila nenavzočnost na glavni obravnavani dne 18. 3. 2022, 29. 3. 2022 in 26. 4. 2022 in je zato pritrditi obrambi, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženke. S tem, ko je sodišče prve stopnje naroke glavne obravnave navedene dni opravilo v nenavzočnosti obdolženke, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz tretjega odstavka 307.

člena ZKP, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Pritožnik utemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo predloga obrambe po soočenju izvedenke dr. D. D. s strokovnim pomočnikom obrambe dr. E. E. V obravnavani zadevi je obdolženka zaradi dokazovanja svoje procesne nesposobnosti v spis predložila mnenje srbskega strokovnjaka s področja nevropsihiatrije dr. E. E. z dne 18. 4. 2023 ter nato še mnenje dr. E. E. in dr. F. F. z dne 18. 10. 2023, iz katerih izhaja, da je obdolženka procesno nesposobna.

Po predložitvi mnenja dr. E. E. je sodišče prve stopnje za ugotovitev procesne sposobnosti obdolženke angažiralo najprej Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja (KFIM) in nato še izvedenca s področja nevrologije dr. G. G., ki so podali mnenje, da je obdolženka sposobna sodelovati na glavni obravnavi (mnenje KFIM z dne 30. 8. 2022 in mnenje dr. G. G. z dne 20. 8. 2023). Izvedenka dr. D. D. (KFIM) in dr. G. G. sta zaslišana na glavni obravnavi dne 23. 10. 2023, v zvezi z mnenji srbskih strokovnjakov, vztrajala pri svojih mnenjih. Enako velja tudi za dopolnilno izvedensko mnenje, ki ga je glede na predložena mnenja srbskih strokovnjakov izdelala KFIM dne 18. 2. 2024 in glede katerega je bila izvedenka dr. D.

D. dodatno zaslišana na glavni obravnavi 25. 3. 2024. Na naroku glavne obravnave 25. 3. 2024 je obramba predlagala soočenje obeh izvedencev z dr. E. E., ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo ter razloge za zavrnitev dokaznega predloga pojasnilo v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšno odločitev sodišča prve stopnje pritožnik utemeljeno graja. Stranka ima namreč možnost, da sama angažira strokovnjaka in s strokovnim mnenjem izpodbija izvedensko mnenje. Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca.

Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih izvedencev, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem dr. E. E. na obravnavi in njegovim soočenjem s postavljeno izvedenko preizkusi njeno mnenje. V obravnavani zadevi je bilo neposredno zaslišanje dr. E. E. in izvedenke ter njuna neposredna izmenjava strokovnih mnenj nujna, da se razčisti vprašanje o procesni sposobnosti obdolženke. Ker sodišče dr. E. E. in izvedenke dr. D. D. ni soočilo, čeprav je bilo mnenje dr. E. E. ključno za dokazovanje procesne nesposobnosti obdolženke, je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženke do obrambe in je tako podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371.

člena ZKP.

12. Ob ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu (točka I izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, v nerazveljavljenem delu pa je izpodbijano sodbo potrdilo (točka II izreka). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo kršitve določb kazenskega postopka, na katere opozarja ta odločba, ponovno izvedlo že izvedene dokaze ter posebno pozornost namenilo preostalim pritožbenim navedbam A. A. in obdolženke, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo, kar pa bo lažje storilo pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča.

13. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na četrtem in šestem odstavku 392. člena ZKP.

1 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 66402/2019 z dne 11. 4. 2024 in I Ips 21884/2019 z dne 12. 10. 2022.