Supreme Court dismisses appeal against asylum rejection, confirming Dublin transfer order with conditional return timelines.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Toženka v 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo, ki teče od 7. 1. 2025 dalje, ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi zatrjeval, da je toženka odločila o podaljšanju roka za njegovo predajo še preden je pobegnil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5720/2024/8 (1221-11) z dne 10. 2. 2025. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III 1 (2. točka izreka), predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 7. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka), o stroških postopka pa bo odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Upravno sodišče pritrdilo ugotovitvam toženke, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, s katero Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik ne nasprotuje presoji Upravnega sodišča o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. V pritožbi zgolj ponovno izpostavlja tožbene očitke glede 3. točke izpodbijanega sklepa toženke in navaja, da je toženka s pripisom v tej točki vnaprej odločila, da se rok za predajo podaljša za osemnajst mesecev, če pritožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, čeprav bi o tem lahko odločala šele v primeru dejanskega pritožnikovega pobega.

7. Upravno sodišče pa je pritožniku že v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je pripis v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa o izvršitvi predaje v osemnajstmesečnem roku le prepis določbe člena 29(2) Uredbe Dublin III in da to samo po sebi ne more pomeniti podaljšanja roka za predajo brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka (14. in 15. točka obrazložitve).

8. Pritožnik se z navedenim sicer ne strinja, a v pritožbi za to ne navaja nobenih vsebinskih argumentov, ampak le ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je v celoti in pravilno opredelilo že Upravno sodišče. S tem pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, opravljene presoje ne more izpodbiti. Vrhovno sodišče le dodaja, da toženka v 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo, ki teče od 7. 1. 2025 dalje, ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi zatrjeval, da je toženka odločila o podaljšanju roka za njegovo predajo, še preden je pobegnil. Ob navedenem se izkaže kot neutemeljeno tudi pritožnikovo sklicevanje na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-163/17 (Jawo) glede pojasnila o pojmu pobega, saj kot navedeno dejansko stanje glede slednjega še ni bilo predmet obravnave v postopku.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).