Appeal dismissed; murder conviction upheld despite victim's prior violence and defendant's diminished capacity.

I. Pritožbi obtoženkinega zagovornika in okrožne državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 1.050,00 EUR.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi poškodbe nastale na način, kot ga opisuje obtoženka, tj. da bi oškodovanec obtoženko v trenutku, ko je ta z nožem zamahnila proti njemu, davil, zato, ob tem ko ni mogoče ugotoviti, kako so poškodbe nastale, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo obtoženkino dejanje storjeno v silobranu.

Obtoženka je bila žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter je kritične noči trikrat poklicala na telefonsko številko 113, pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena, vendar te okoliščine same po sebi, ob neizkazanem napadu s strani oškodovanca, ne pomenijo, da je obtoženka ravnala v silobranu.

Izvedenec medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodbe na način, da se je pokojnik istočasno gibal proti nožu in nož proti pokojniku, vendar pa je kot najbolj verjeten ocenil način poškodovanja z relativno močnim zamahom z nožem od zgoraj navzdol, pri čemer je prišlo do delnega izvleka in ponovnega vboda.

Obtoženka je pokazala trdno odločenost, da oškodovancu vzame življenje, ko ga je z relativno močnim zamahom z nožem dolžine najmanj 19,5 cm od zgoraj navzdol zabodla v prsni koš, torej vitalni del telesa, pri čemer je nož delno izvlekla in ga ponovno vbodla v oškodovančevo telo, kar je privedlo do njegove smrti. Navedene okoliščine kažejo, da je obtoženka pri izvršitvi kaznivega dejanja kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti ravnala z visoko stopnjo krivde. Zato kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti in dejstvu, da je bila obtoženka žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca, milejše kaznovanje ni dopustno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za kar ji je, po prvem odstavku 115. člena KZ-1, izreklo kazen pet let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtoženki v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 8. 2. 2019 od 11.40 ure do 12. 3. 2019 do 11.45 ure. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtoženki odvzelo zasežen kuhinjski nož. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, kar bo odmerjeno s posebnih sklepom, in sodno takso v skupni višini 800,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženkin zagovornik in okrožna državna tožilka. Obtoženkin zagovornik navaja, da se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi odločbe o kazni, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, še podrejeno pa, da obtoženki kazen omili. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP, to je zaradi odločbe o kazni (II. točka izreka izpodbijane sodbe), ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da obtoženki izreče kazen enajst let zapora in vanjo skladno s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 všteje čas, ki ga je obtoženka prestala v priporu od 8. 2. 2019 od 11.40 ure do 12. 3. 2019 do 11.45 ure.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obtoženkin zagovornik se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, ko ni verjelo obtoženki, da je pokojni oškodovanec kritičnega večera kričal nanjo. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek praktično sprejelo zgolj na podlagi izpovedbe priče B. B., da kritičnega večera ni slišala kričanja iz obtoženkinega stanovanja. Da je do prepiranja med obtoženko in pokojnikom redno prihajalo tudi v stanovanju obtoženke, je poleg obtoženke izpovedala njena hči, pokojnikovo prepirljivost so potrdile tudi druge priče. Razlog, da priča B. B. kritičnega večera ni slišala kričanja, je v legi in naravi obtoženkinega stanovanja. To se nahaja v kleti, po višini je skoraj v celoti vkopano v zemljo, svetloba prihaja le skozi okna, ki se nahajajo tik pod stropom stanovanja. Zaradi tega je stanovanje izredno dobro zvočno izolirano in iz njega praktično ni mogoče slišati ničesar. Zato zagovornik predlaga, da se postavi ustreznega sodnega izvedenca za hrup, ki bo potrdil navedbe obtoženke, da priča C. C. kritičnega večera v svojem stanovanju ni mogla slišati prepira med obtoženko in pokojnikom.

5. Ta dokazni predlog ni materialnopravno relevanten. V obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi poškodbe nastale na način, kot ga opisuje obtoženka, tj. da bi oškodovanec obtoženko v trenutku, ko je ta z nožem zamahnila proti njemu, davil, zato, ob tem ko ni mogoče ugotoviti, kako so poškodbe nastale, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo obtoženkino dejanje storjeno v silobranu. Morebitno oškodovančevo kričanje v obravnavanem dogodku tega ne more spremeniti.

6. Po oceni obtoženkinega zagovornika je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženka na vratu ni imela sledi davljenja. Ocenjuje, da gre za poškodbo takšne narave, da rabi čas, da se manifestira. Zato ni nujno, da je bila poškodba zaznavna že ob strokovnem pregledu, ki ga je le nekaj ur po kritičnem dogodku izvedla dežurna zdravnica. Zdravnica je obtoženko pregledala zgolj površinsko, saj je bil njen strokovni pregled usmerjen predvsem v ugotavljanje, ali je obtoženka pod vplivom alkohola. Na zaslišanju pred preiskovalno sodnico je obtoženka povedala, da jo je pretekli večer zaradi davljenja začel boleti vrat. Pred tem zaslišanjem pa obtoženka ni mogla preveriti, kdaj so ji nastale modrice, ker je bila v policijskem pridržanju.

7. Te navedbe po oceni pritožbenega sodišča ne uspejo izpodbiti prvostopenjske ugotovitve, da obtoženka na vratu ni imela sledi davljenja. Kot izhaja iz poročila o toksikološki preiskavi z dne 12. 2. 2019, dežurna zdravnica ob pregledu obtoženke dne 8. 2. 2019 sledi davljenja ni zaznala, obtoženka je bolečine negirala. Res je, da je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 10. 2. 2019 obtoženka povedala, da jo je pretekli večer zaradi davljenja začel boleti vrat, vendar sledi davljenja tudi takrat niso bile zaznane. Enako velja za preiskavo. Očitek torej ni utemeljen.

8. Ne drži obrambna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je obtoženka kritičnega večera utrpela blago oteklino nad levim očesom, ki jo je pokazala tudi preiskovalni sodnici na zaslišanju. Sodišče prve stopnje se je namreč do te okoliščine prepričljivo opredelilo v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter navedenemu ni kaj dodati.

9. Res je, kot izpostavlja obramba v pritožbi, da je bila obtoženka žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter da je kritične noči trikrat poklicala na telefonsko številko 113, pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena, vendar te okoliščine same po sebi, ob neizkazanem napadu s strani oškodovanca, ne pomenijo, da je obtoženka ravnala v silobranu.

10. Obtoženkinemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je v 49. točki obrazložitve sodbe navedeno, da na obtoženki ni bilo zaznati nobenih sledov poškodb, v 53. točki obrazložitve sodbe pa, da je obtoženka utrpela udarnino na čelu. Obrazložitev 49. točke izpodbijane sodbe je namreč treba brati kot celoto, takšno branje pa pokaže, da je z navedbo, da na obtoženkinem telesu ni bilo sledov poškodb, mišljeno, da ni bilo sledov davljenja na vratu in podplut kot posledice padca. Zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Obtoženkin zagovornik se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila obtoženka tista, ki je po storjenem dejanju odejo in vzglavnik vrgla za pokojnim oškodovancem, ko je zapustil stanovanje, in vztraja, da je odejo in vzglavnik odnesel pokojni oškodovanec sam. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, okoliščina, kdo je po storjenem dejanju odnesel odejo in vzglavnik na hodnik, za presojo obravnavane zadeve ni bistvena, kar nenazadnje priznava tudi sam pritožnik. Ni odveč dodati, da navedena okoliščina ni v škodo obtoženke. Obtoženka je namreč odejo in vzglavnik vrgla za pokojnim oškodovancem, da bo spal v avtomobilu kot ponavadi po njunem prepiru.

12. Pritožbeni očitki o nepravilnosti prvostopenjskih ugotovitev o načinu nastanka poškodbe oškodovanca niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke Č. Č. in njegova izvajanja na glavni obravnavi pravilno povzelo, zato v tej zvezi očitana protispisnost in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Res je, da izvedenec medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodbe na način, da se je pokojnik istočasno gibal proti nožu in nož proti pokojniku, vendar pa je kot najbolj verjeten ocenil način poškodovanja z relativno močnim zamahom z nožem od zgoraj navzdol, pri čemer je prišlo do delnega izvleka in ponovnega vboda, kot je to pojasnjeno v 50. točki (v zvezi z 22. točko) izpodbijane sodbe. Glede na navedeno ter neizkazanost sledi davljenja pri obtoženki, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, so pritožbena pojasnjevanja, da naj bi obtoženka v trenutku, ko naj bi jo oškodovanec davil, uspela spraviti nož med svoje in oškodovančevo telo, nerelevantna.

13. Obtoženkin zagovornik tudi nima prav, ko ocenjuje, da ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke D. D. potrjujejo zaključek, da je bila obtoženka v obravnavanem dogodku žrtev oškodovančevega napada in je posegla po nožu v borbi za ohranitev lastnega življenja. Izvedenec je pojasnil, da je bila v obravnavanem dogodku pri obtoženki prisotna akutna stresna reakcija in intenzivno čustvovanje, kar je popolnoma razumljivo glede na to, da je v obravnavanem dogodku med njo in oškodovancem prišlo do prerivanja, ob njenem prejšnjem stanju, ko je kot žrtev oškodovančevega večletnega nasilja doživljala stres in strah. Obtoženka je očitno v nekem trenutku tega imela dovolj in je oškodovanca zabodla. V tem smislu pa je treba razumeti navedbe izvedenca o njenem samozaščitniškem vedenju, ko je bila v borbi za ohranitev lastnega življenja prisiljena iskati hitre rešitve za izhod iz zanjo neugodne situacije.

14. Oba pritožnika izpodbijata odločbo o kazenski sankciji, to je izrečeno zaporno kazen v trajanju petih let, vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, ter pri odmeri višine zaporne kazni ustrezno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, obtoženkino krivdo ter okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. To je prepričljivo obrazložilo v 56. točki izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je torej odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

15. Obtoženkin zagovornik ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo vseh olajševalnih okoliščin. Zlasti to velja za okoliščino, ko je na eni strani majhna, plaha in ljubezniva obtoženka, ki v življenju še nikomur ni naredila nič žalega, ter na drugi strani bolno ljubosumen pokojnik, ki se je v alkoholiziranem stanju psihično in fizično izživljal nad obtoženko. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ovrednotilo dejstva, da je obtoženka dejanje storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ob pravilnem vrednotenju navedenih okoliščin bi sodišče prve stopnje moralo obtoženki omiliti kazen.

16. Res je, da je bila obtoženka žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter je da obravnavano kaznivo dejanja storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar navedene okoliščine še ne pomenijo, da bi moralo sodišče prve stopnje obtoženki kazen omiliti, kot meni zagovornik. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja, obtoženkino krivdo in vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, obtoženki utemeljeno ni omililo kazni. Obtoženka je pokazala trdno odločenost, da oškodovancu vzame življenje, ko ga je z relativno močnim zamahom z nožem dolžine najmanj 19,5 cm od zgoraj navzdol zabodla v prsni koš, torej vitalni del telesa, pri čemer je nož delno izvlekla in ga ponovno vbodla v oškodovančevo telo, kar je privedlo do njegove smrti. Navedene okoliščine kažejo, da je obtoženka pri izvršitvi kaznivega dejanja kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti ravnala z visoko stopnjo krivde. Zato kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti in dejstvu, da je bila obtoženka žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca, milejše kaznovanje ni dopustno.

17. Okrožna državna tožilka navaja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine (obtoženkino stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, njeno pretresenost zaradi dejanja in njeno dosedanjo nekaznovanost) ter ni dalo primerne teže ugotovljeni stopnji obtoženkine krivde in zavržnim nagibom, iz katerih je bilo dejanje storjeno, v povezavi z obtoženkinim obnašanjem po storjenem kaznivem dejanju (vrženje odeje in vzglavnika za pokojnim oškodovancem, ko je zapustil stanovanje, pometanje ostankov puhastega polnila oškodovančeve bunde, pranje noža). Zavzema za izrek zaporne kazni v trajanju enajstih let.

18. Okoliščina, da je obtoženka po storjenem dejanju odejo in vzglavnik vrgla za pokojnim oškodovancem, ko je zapustil stanovanje, ne pomeni obteževalne okoliščine. Obtoženka je namreč odejo in vzglavnik vrgla za pokojnim oškodovancem, da bo spal v avtomobilu kot ponavadi po njunem prepiru. Ker torej to kaže, da o posledicah svojega dejanja tedaj še ničesar ni vedela, se pritožničino izpostavljanje obtoženkinega pometanja ostankov puhastega polnila oškodovančeve bunde in pranja noža izkaže za nebistveno ter pritožnica nima prav, da obtoženkine pretresenosti ob prvem stiku s policijo in kasneje ni mogoče upoštevati v tolikšni meri, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pav tako po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni v preveliki meri upoštevalo ostalih olajševalnih okoliščin (obtoženkino stanje bistveno zmanjšane prištevnosti in njena dosedanja nekaznovanost), kakor tudi ni premalo pozornosti posvetilo obtoženkini krivdi (direktni naklep). Izrečena zaporna kazen v trajanju petih let je zato primerna in drugačno pritožbeno stališče ni sprejemljivo.

19. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženkinega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega ostavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

20. Ker obtoženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 1.050,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).