Appeal granted; first-instance judgment quashed due to insufficient specificity of the violation finding regarding credit approval fees.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

[JEDRO]

Prekrškovni organ je v izreku odločbe o prekršku storilcema očital, da sta se sklepala tipske pogodbe s potrošniki („Namenske brezobrestne posojilne pogodbe za nakup produkta A.“) z dobo vračila 6 mesecev, ob hkratnem zaračunavanju stroškov odobritve kredita v znesku 30 EUR, ki pa niso bili navedeni v pogodbah, opisan način pa predstavlja izogibanje določbam ZPotK-2, saj bi pri tovrstnem poslovanju morala upoštevati (v izreku naštete) določbe ZPoTK-2. Tak izrek vsebuje vse znake prekrška po 7. točki prvega odstavka 94. člena ZPotK-2, ti znaki so tudi v zadostni meri konkretizirani. S tem, ko storilca v pogodbi nista navedla, da mora kreditojemalec plačati tudi stroške odobritve kredita v znesku 30 EUR, sta se izognila uporabi določb ZpotK-2. Predmet dokazovanja (in obrazložitve odločbe) pa je sporno dejstvo, ali je pri plačilu 30,00 EUR sploh šlo za plačilo stroškov odobritve kredita, ali pa je šlo za plačilo stroškov rezervacije počitniške nastanitve (kot sta trdila storilca).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru ugodilo zahtevi storilcev za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Koper - Postojna št. 0000 z dne 17.4.2023, tako da je postopek ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Meni, da je izrek odločbe o prekršku dovolj konkreten, jasen in razumljiv, natančneje pa opis ravnanja izhaja iz obrazložitve odločbe o prekršku. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da je dopustno, da obrazložitev dopolnjuje izrek, enako tudi Višje sodišče v Ljubljani. Sodišče je tudi popolnoma ignoriralo izjavo priče A. A., ki v celoti negira navedbe storilk, in odstop prijave FURS št. DT 092-2480/2021-3 z dne 16.4.2021.

3. V odgovoru na pritožbo, ki sta ga storilca vložila po svojem zagovorniku pritrjujeta odločilnim zaključkom sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prekršek po 7. točki prvega odstavka 94. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2) stori oseba, ki se izogiba določbam tega zakona z načinom oblikovanja pogodb v pogodbe, katerih značilnosti ali namen bi omogočil izogibanje uporabi tega zakona ali se izogiba določbam tega zakona s sklenitvijo več pogodb, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto (prvi in drugi odstavek 29. člena tega zakona). Pogodba, pri kateri se ZPotK-1 ne uporablja, je tudi pogodba iz 3. točke prvega odstavka 3. člena ZPotK-1 1 , na katero sta se sklicevala storilca. Prekrškovni organ je v izreku odločbe o prekršku storilcema očital, da sta sklepala tipske pogodbe s potrošniki (Namenske brezobrestne posojilne pogodbe za nakup produkta A.) z dobo vračila 6 mesecev, ob hkratnem zaračunavanju stroškov odobritve kredita v znesku 30,00 EUR, ki pa niso bili navedeni v pogodbah, opisan način pa predstavlja izogibanje določbam ZPotK-2, saj bi pri tovrstnem poslovanju morala upoštevati (v izreku naštete) določbe ZPoTK-2. Tak izrek vsebuje vse znake prekrška po 7. točki prvega odstavka 94. člena ZPotK-2, ti znaki so tudi v zadostni meri konkretizirani. S tem, ko storilca v pogodbi nista navedla, da mora kreditojemalec plačati tudi stroške odobritve kredita v znesku 30,00 EUR, sta se izognila uporabi določb ZPoTK-2. Predmet dokazovanja (in obrazložitve odločbe) pa je sporno dejstvo, ali je pri plačilu 30,00 EUR sploh šlo za plačilo stroškov odobritve kredita, ali pa je šlo za plačilo stroškov rezervacije počitniške nastanitve (kot sta trdila storilca).

6. Sodišče prve stopnje sicer postopka ni ustavilo, ker naj ne bi šlo za prekršek, temveč zato, ker naj prekršek ne bi bil dokazan. Razlogi take odločitev iz sodbe niso jasni (saj jih je razumeti bolj v smislu, da je opis dejanja v izreku odločbe pomanjkljiv in da torej ne gre za prekršek). Iz sodbe predvsem ni razvidno, ali je sodišče sploh ugotavljalo, kaj predstavlja plačilo 30,00 EUR in tudi niso razvidni razlogi sodišča v zvezi s tem. Sodbe zato glede odločilnega dejstva ni mogoče preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse zgoraj povedano o določenosti izreka in po potrebi izvesti dokazni postopek glede spornega dejstva, ali je 30,00 EUR dejansko predstavljalo strošek rezervacije hotela ali pa je morda šlo za stroške odobritve kredita.

1 Ta zakon se ne uporablja za kreditno pogodbo, ki določa odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov, razen tistih, ki so neposredno povezani z zavarovanjem kredita za nepremičnino.