Court partially acquits defendant of sexual assault but reclassifies acts as sexual attack on minor and sets new sentence.

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- obtoženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je brez privolitve druge osebe dosegel, da je ta trpela spolno dejanje, s tem da je na počitnicah na ... v Republiki Hrvaški B. B., rojeno ... 2004, točno neugotovljenega dne med 22. 7. 2022 in 1. 8. 2022 na bazenu nagovarjal, da se sleče, se sam slekel, nato pa jo otipaval po spolovilu,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1.

Na podlagi določbe drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov;

- dejanja, opisana pod točkami 3 in 4 pravno opredelijo kot eno kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1;

- obtožencu se za kaznivo dejanje, opisano pod točkami 3 in 4, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 določi kazen 7 (sedem) let zapora;

- določena kazen za kaznivo dejanje, opisano pod točko 5, zniža na 10 (deset) mesecev zapora;

- določena kazen za kaznivo dejanje, opisano pod 1. alinejo 6. točke, zniža na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora;

- določena kazen za kaznivo dejanje, opisano pod točko 7, zniža na 4 (štiri) leta zapora;

- nato se obtožencu ob nespremenjenih kaznih za kazniva dejanja pod točkami 1, 2 in 8 ter 2. alinejo 6. točke in kaznih določenih s to sodbo, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 25 (petindvajset) let zapora.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran.

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve.

Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Tretji odstavek 173. člena KZ-1 nudi specialnejše in kvalificirano varstvo pred zlorabami oseb, mlajših od petnajst let, v dometu drugega odstavka 174. člena KZ-1 pa kot žrtve ostajajo osebe nad petnajst let starosti, zato gre med tema dvema inkriminacijama zaradi načela specialnosti za navidezni idealni stek.

Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal s strani zasebnika, temveč s strani obtoženca v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj, dokaz pa je bil nato najden s strani zasebnika in po vpogledu v posnetke s strani zasebnika, ki je bil v tem primeru oškodovanec na posnetkih, odnešen na policijo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetkov v kazenskem postopku je zaradi izvršenih kaznivih dejanj še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obtoženca in oškodovanke, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Prav takšno tehtanje pa je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. V koliziji pravice obtoženca do zasebnosti in privatne lastnine iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, je prednost utemeljeno dalo temeljnim ustavnim pravicam oškodovanke, zlasti upoštevajoč tudi posebno varstvo otrok pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem, ki ga zagotavlja Ustava RS v 56. členu. Ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetki, terja, da se varstvo obtoženčeve zasebnosti umakne drugim oškodovankinim ustavnim interesom.

Pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaslišanja C. B. ni zavrnilo iz razloga, da ji zaradi njenega stanja že v naprej odreka verodostojnost, temveč iz razloga, ker C. B. glede na stopnjo duševne razvitosti ni sposobna biti priča, hkrati pa tudi v spisu obstajajo številni drugi dokazi, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi jo sodišče zaslišalo, njena izpovedba ne bi predstavljala edinega in izključnega dokaza za obsodilno sodbo.

Držijo pritožbene navedbe, da ima obtoženec v skladu z EKČP in Ustavo RS pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje zanj obremenilnih prič. Vendar je v konkretni zadevi ključno to, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavo C. B., torej njena izjava ni dokaz v tem postopku in C. B. ne predstavlja obremenilne priče, zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do njenega zaslišanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženca spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, pod točko 2 kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pod točko 3 dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, pod točko 4 kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, pod točko 5 dveh kaznivih dejanj spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1H, pod točko 6 dveh kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, pod točko 7 kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 in pod točko 8 kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1. Obtožencu je za kazniva dejanja določilo naslednje kazni: pod točko 1 po drugem odstavku 192. člena KZ-1 5 let zapora, pod točko 2 po prvem odstavku 191. člena KZ-1 5 let zapora, pod točko 3 po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 za prvo dejanje 3 leta zapora in za drugo dejanje 10 let zapora, pod točko 4 po drugem odstavku 174. člena KZ-1 1 leto in 6 mesecev zapora, pod točko 5 po prvem odstavku 171. člena KZ-1H za vsako dejanje po 1 leto zapora, pod točko 6 po prvem odstavku 172. člena KZ-1 za prvo dejanje 4 leta zapora in za drugo dejanje 1 leto zapora, pod točko 7 po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 8 let zapora in pod točko 8 po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1 1 leto zapora. Nato mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen 30 let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 7. 7. 2023 dalje. Na podlagi petega odstavka 176. člena KZ-1 je odvzelo seksualno gradivo, ki je shranjeno na nosilcih podatkov. Obe oškodovanki je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo in sicer B. B. v znesku 70.080 EUR in C. B. v znesku 72.000 EUR. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. 1 točke drugega odstavka 92. člena ZKP, je pa obtoženi dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat oziroma drugega sodnika posameznika ter predlogom, da se obrambo obvesti o seji in sestavi senata.

3. Pritožba je delno utemeljena le glede odločbe o kazenski sankciji, je bilo pa potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Sprememba sodbe po uradni dolžnosti

4. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da v konkretnem delu opisa očitanega dejanja pod 1. alinejo 5. točke izreka niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče mora namreč vselej po uradni dolžnosti preizkusiti ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), torej tudi ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

5. Kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 stori, kdor brez privolitve druge osebe doseže, da ta stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem členu. Po drugem odstavku 171. člena KZ-1 je privolitev podana, če je oseba po svoji navzven zaznavni, nedvoumni in svobodni volji privolila v spolno dejanje iz prejšnjega odstavka in je bila sposobna sprejeti tako odločitev.

6. Z novelo KZ-1H je bil v poglavju spolnih kaznivih dejanj "model prisile" nadomeščen z "modelom soglasja" in je ključno postalo vprašanje, ali so bila spolna ravnanja sporazumna. V prvem odstavku 171. člena KZ-1 so inkriminirana nekonsezualna spolna ravnanja, drugi odstavek pa daje usmeritve za presojo veljavnosti soglasja. Nekonsenzualna spolna ravnanja so inkriminirana s frazo "kdor brez privolitve druge osebe." Iz te fraze je razvidna opredelitev za model afirmativnega soglasja: zakonsko besedilo predpisuje kaznivost tistega, ki pred spolnim ravnanjem ni pridobil izrecnega ali konkludentnega soglasja druge osebe. Za veljavnost privolitve v spolno ravnanje morajo biti izpolnjeni štirje pogoji: 1. volja mora biti zaznavna navzven, 2. mora biti nedvoumna, 3. oseba mora biti privolitveno sposobna, 4. izražena volja pa mora biti "svobodna". 2

7. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak "brez privolitve". Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran. Iz same izpovedbe oškodovanke in ugotovljenega dejanskega stanja sicer ni dvoma, da se oškodovanka z obtoženčevim ravnanjem ni strinjala, saj je oškodovanka obtožencu takoj, ko se je slekel, rekla, naj se obleče in se mu je, ko je začel premikati njeno naramnico zgornjega dela kopalk, umaknila (skočila je v bazen), obtoženi je prišel za njo, jo nagovarjal, da se sleče še ona, v bazenu je plaval za njo in se jo dotikal, prav tako ji je zagrozil, da bodo odšli na nudistično plažo, če se ne bo slekla, ona pa se mu je izmaknila in odšla. Vendar pa so te okoliščine, iz katerih je razvidno, da je bilo ravnanje obtoženca storjeno brez oškodovankine privolitve, izostale iz opisa kaznivega dejanja. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano mu dejanje. Na podlagi določbe drugega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

8. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak "brez privolitve" v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve. Zakonski znak "brez privolitve" pa je poleg tega, da je oškodovanka spala, konkretiziran tudi z nadaljnjo okoliščino, da je oškodovanka, ko se je med obtoženčevim ravnanjem zbudila, zbežala stran.

9. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe prav tako ugotovilo, da je bil v škodo obtoženca kršen kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP s tem, ko je sodišče prve stopnje dejanja obtoženca, opisana pod točkami 3 in 4 (ki so mu brez dvoma dokazana, kar bo podrobneje obrazloženo ob presoji zagovornikove pritožbe) pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ter eno kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.

10. Kazenskopravni očitek se v točkah 3 in 4 glasi na spolna dejanja, ki jih je obtoženec v vlogi očima izvršil na škodo B. B., ki je bila hči njegove zunajzakonske partnerke, s katero so skupaj živeli v družinski skupnosti in sicer jo je v letu 2015 napil in jo potem, ko se je pobruhala in polulala, slekel in jo pod tušem otipaval po spolovilu (1. alineja 3. točke izreka), v obdobju od januarja 2015 do novembra 2019 ponoči, ko je B. B. spala v svoji sobi, prihajal k njej v sobo in jo najmanj trikrat na teden otipaval po golem spolovilu (2. alineja 3. točke izreka) ter v obdobju od januarja 2020 do junija 2021 ponoči, ko je B.

B. spala v svoji sobi, prihajal k njej v sobo in jo najmanj trikrat na teden otipaval po golem spolovilu (4. točka izreka). Razlikovalni znak med dejanji pod 3. in 4. točko izreka je starost oškodovanke. Tudi na podlagi primerjave obravnavanih inkriminacij, torej tretjega odstavka 173. člena KZ-1 in drugega odstavka 174. člena KZ-1, je mogoče ugotoviti, da sta obe dejanji umeščeni v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in se zakonska opisa razlikujeta zgolj v eni okoliščini, to je starosti oškodovanca. Po tretjem odstavku 173.

člena KZ-1 je oškodovanec oseba, ki še ni stara petnajst let, po drugem odstavku 174. člena KZ-1 pa je oškodovanec oseba, stara nad petnajst let. Vsi ostali zakonski znaki navedenih kaznivih dejanj pa so ( in abstracto in tudi in concreto ) identični, enaka je izvršitvena oblika, v obeh primerih je spolni napad posledica zlorabe storilčevega položaja, kateremu je oškodovanec zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, enak pa je tudi krog oseb, ki prihajajo v poštev kot storilci obeh kaznivih dejanj ( delicta propria ). 3 Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba ponavljajoče se spolne napade, ki se daljše časovno obdobje ponavljajo zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, opredeliti po najtežji obliki kaznivega dejanja. 4 Presodilo je, da je pravna kvalifikacija celote spolnih dejanj z zlorabo položaja, ki so se začela pred dopolnjenim petnajstim letom in nadaljevala tudi po tem (v enem primeru celo v polnoletnost oškodovanke) po drugem odstavku 183.

člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) 5 pravilna. Vrhovno sodišče je presodilo, da je šlo v obravnavanih zadevah za ravnanja, ki so iz življenjskega in pravnega stališča pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote. Podobno kot v predmetni zadevi so se obsojencem očitala istovrstna ponavljajoča se ravnanja, ki so bila izvršena z izkoriščanjem enakih priložnosti in z enotnim naklepom. 6

11. Glede na pojasnjeno je potrebno vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. 7 Tretji odstavek 173. člena KZ-1 nudi specialnejše in kvalificirano varstvo pred zlorabami oseb, mlajših od petnajst let, v dometu drugega odstavka 174. člena KZ-1 pa kot žrtve ostajajo osebe nad petnajst let starosti, zato gre med tema dvema inkriminacijama zaradi načela specialnosti za navidezni idealni stek. 8

12. Obtoženi je namreč v obdobju od januarja 2015 do junija 2021 ponoči, ko je B. B. spala v svoji sobi, prihajal k njej v sobo in jo najmanj trikrat na teden otipaval po golem spolovilu (ves čas je torej izkoriščal enako priložnost), enkrat v letu 2015 pa jo je namerno napil z alkoholom in jo nato pod tušem prav tako otipaval po spolovilu. Obtoženčevo otipavanje oškodovankinega spolovila je bilo torej kontinuirano skozi celotno inkriminirano obdobje. Šlo je za ponavljajoče se spolne napade, ki jih je obtoženi izvrševal zoper isto oškodovanko z enakimi izvršitvenimi ravnanji (otipavanje oškodovanke po golem spolovilu, ko je spala, enkrat pa, ko je bila opita). Vsa ta ravnanja so iz življenjskega in pravnega stališča pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote.

13. Glede na spremembo pravne kvalifikacije je moralo sodišče druge stopnje obtožencu za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, opisano pod točkama 3 in 4, določiti novo kazen, katere višino bo sodišče druge stopnje obrazložilo v nadaljevanju te sodbe.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

14. V zvezi s pritožbeno kritiko o neskladnosti pisnega odpravka sodbe z izvirnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila le-ta odpravljena s popravnim sklepom I K 15187/2023 z dne 24. 7. 2024.

15. Pritožba je sestavljena iz treh sklopov pritožbenih navedb. Prvi sklop predstavlja pritožbene navedbe v zvezi s kaznivimi dejanji, storjenimi na škodo B. B., drugi sklop predstavlja pritožbene navedbe v zvezi s kaznivimi dejanji, storjenimi na škodo C. B., tretji sklop pa se nanaša na zatrjevane nezakonite dokaze. Sodišče druge stopnje glede prvih dveh sklopov pritožbenih navedb zgolj pripominja, da pritožnik napačno uporablja terminologijo utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je sodišče prve stopnje na ravni gotovosti (in ne zgolj na ravni utemeljenega suma) pravilno ugotovilo, da so obtožencu vsa očitana kazniva dejanja dokazana.

16. Sodišče druge stopnje se najprej opredeljuje do tretjega pritožbenega sklopa, saj pritožnik v njem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Pritožnik navaja, da se sodba sklicuje na nezakonito pridobljene dokaze, ki bi morali biti izločeni in sicer poročilo o terenu Centra za socialno delo (CSD) z dne 3. 11. 2022, 9 ker poročilo vsebuje izjave B. B. in C. B., ki sta bili pridobljeni nezakonito. Sodišče prve stopnje v točkah 51 in 52 obrazložitve sodbe sicer navaja, da ni razlogov za izločitev, vendar je obramba nasprotnega mnenja. Ker strokovni delavki nista imeli namena opraviti razgovora z B. B. in C. B., temveč le preveriti ali je obtoženi na naslovu, ni bilo nobene potrebe po "zbiranju obvestil" in opravljanju razgovorov brez zakonitih zastopnikov in skrbnikov. Ker je bil razgovor kljub temu opravljen brez zakonite zastopnice in skrbnice D. D., obramba meni, da je potrebno poročilo, ki je bilo pridobljeno na nezakonit način, izločiti, saj se sodba nanj opira in ga povzema. Nelogična pa je tudi obrazložitev, da je bil obisk nenapovedan, hkrati pa naj bi bila o obisku obveščena D. D.

18. Sodišče druge stopnje takšnim pavšalnim pritožbenim navedbam ne sledi, saj je že sodišče prve stopnje v točkah 49 - 51 ter 78 - 79 obrazložitve pravilno povzelo izpovedbi strokovnih delavk CSD E. E. in F. F. ter vsebino Poročila o terenu CSD z dne 30. 8. 2022, nato pa je v točkah 52 in 79 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tudi pravilne razloge o tem, zakaj s strani obrambe izpostavljeno poročilo ne predstavlja nezakonitega dokaza. Ob tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo določbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki Centrom za socialno delo nalaga dolžnost zaščititi žrtve nasilja, posebno obliko varstva pa otroci uživajo tudi skladno s 56.

členom Ustave RS. Na podlagi obstoječih zakonskih določb, po katerih so delavci CSD žrtvam nasilja dolžni nuditi pomoč ter na podlagi izpovedb obeh strokovnih delavk ter vsebine problematiziranega poročila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da socialni delavki nista postopali po določbah ZKP in torej nista zbirali obvestil, kot to neutemeljeno skuša prikazati pritožnik, temveč sta zbirali informacije z namenom ugotavljanja, preučevanja in sprejemanja odločitev z namenom zaščititi žrtve nasilja. Pritožnik, ki takšnih pravilnih razlogov izpodbijane sodbe sploh izrecno ne izpodbija, temveč z njimi zgolj pavšalno izraža nestrinjanje, zato ne more biti uspešen.

Zlasti tudi ob dejstvu, ko v celoti spregleda, da je CSD družino oškodovank obravnaval že od konca leta 2019 dalje, mati obeh oškodovank D. D., njuna zakonita zastopnica in skrbnica, pa je nasilje ves čas zanikala in je krivdo za težave valila na B. B. v povezavi z njenimi vzgojnimi in vedenjskimi težavami. Tako več kot očitno ravno zakonita zastopnica in skrbnica svojih otrok ni zaščitila na način, kot se od nje pričakuje, zaradi česar je B. B. v letu 2021 sama izrazila željo, da bi bila nameščena v stanovanjsko skupino, CSD je že 16. 6. 2021 po tem, ko se je pri njih zglasila B.

B. in podala izjavo na zapisnik, naprej podal prijavo suma nasilja na PP ..., B. B. pa je bila v stanovanjsko skupino nameščena 31. 8. 2021 (točka 53 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz prepričljive izpovedbe strokovne delavke E. E. je tudi razvidno, da je CSD sprejel ukrepe za zaščito obeh oškodovank zaradi mamine pasivnosti, strokovni delavki pa sta na dom oškodovank dne 30. 8. 2022 prišli zaradi preverjanja ali se je obtoženi umaknil iz stanovanja in ne zaradi zbiranja obvestil, saj je CSD družino obravnaval že od leta 2019 dalje in je vmes tudi že opravil več razgovorov z B.

B. in njeno mamo. Pritožbene navedbe o nelogični obrazložitvi o nenapovedanem obisku pa so prav tako neutemeljene, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, da je bila mati obeh oškodovank predhodno opozorjena, da bo CSD nenapovedano preverjal ali se je obtoženi umaknil iz stanovanja.

19. Pritožnik tudi meni, da je pridobitev posnetkov, na katerih temeljijo očitki kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, nezakonita, kot tudi nadaljnje postopanje v zvezi s pregledom nosilcev podatkov. Po mnenju pritožnika se namreč poraja upravičen dvom, da je oškodovanka do podatkov prišla zgolj po naključju. V slovenskem kazenskem prostoru je prepoved opiranja na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove sadeže absolutna - radikalna. Ko je oškodovanka nezakonito pridobila nosilce podatkov - micro SD kartice, ki naj bi bile last obtoženca, sodba pa se na tako nezakonito pridobljene dokaze opira, je potrebno posnetke izločiti, kot tudi vse druge dokaze, ki se nanje sklicujejo. Že ob najdbi je obstajala velika verjetnost, da so nosilci podatkov obtoženčeva last. Čeprav ni več živel na naslovu, kjer so bili najdeni, oškodovanka in organi pregona pa so osredotočili sum, da so nosilci podatkov last obtoženca, niso pridobili odredbe sodišča in tudi ne privolitve obtoženca, je zato pregled, opravljen s strani policistov, nezakonit. Obtoženi je bil imetnik oziroma uporabnik elektronskih naprav in bi moral biti pred pregledom naprave pozvan, da poda svojo privolitev za pregled ali pa bi morala policija oziroma tožilstvo za pregled nosilcev podatkov pridobiti odredbo. Zato je po mnenju pritožnika podana kršitev 219.a člena ZKP, ki je rezultirala v nezakonito pridobljenih dokazih, ki bi jih bilo potrebno izločiti.

20. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Obramba je že na predobravnavnem naroku predlagala izločitev teh dokazov iz smiselno enakih razlogov, kot jih ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljen s sklepom II K 15187/2023 z dne 24. 11. 2023 (7. točka obrazložitve), ki je bil po pritožbi obrambe potrjen tudi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 15187/2023 z dne 12. 1. 2024 (8. točka obrazložitve). V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge obeh izpostavljenih sklepov ter tudi na točko 150 obrazložitve izpodbijane sodbe, katerih pritožnik niti ne izpodbija.

Ponovno pa še enkrat pojasnjuje, da je spominske kartice, na katerih se nahajajo posnetki, B. B. po naključju našla pri sebi doma, po tem, ko se je obtoženi od njih že odselil. Odnesla jih je v zavod in jih tam pogledala s pomočjo svojega prijatelja, ko pa je ugotovila, kaj se na njih nahaja, pa jih je odnesla na policijo. Slednje izhaja iz prepričljive B. B. izpovedbe ter izpovedbe policistke G. G. Zato pritožnik zgolj s povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami o tem, da se poraja dvom o tem, da je B. B. do posnetkov prišla po naključju, ne more biti uspešen.

V konkretnem primeru torej spominske kartice kot dokaz niso bile pridobljene s strani policije, temveč s strani B. B., torej zasebnika, pa še to jih je našla naključno in niti ni vedela kaj se na njih nahaja, dokler vanje ni vpogledala. Potrebno je razlikovati med primeri, ko je v zasebnost poseženo s strani državnega organa ter primeri, ko v zasebnost poseže posameznik. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov, je prepoved opiranja na nezakonito ali protiustavno pridobljene dokaze absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka.

Vendar pa je bil v konkretnem primeru dokaz pridobljen s strani zasebnika (kar je tudi razlog, da ni bila izdana odredba za hišno preiskavo in se ni pridobivalo soglasje imetnika elektronske naprave), zato je zakonitost takšnih dokazov potrebno presojati z vidika tehtanja med pravicami. Vrhovno sodišče je večkrat zapisalo, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. 10 V svoji sodni praksi je v primerih, ko je presojalo dovoljenost oziroma zakonitost dokazov, ki niso bili pridobljeni s strani države, temveč po zasebniku, v čigar ustavne pravice je neposredno posegel drug zasebnik, uporabilo metodo tehtanja med prizadetima ustavnima pravicama v koliziji.

Načelo sorazmernosti, katerega prvina je takšno tehtanje, tako ne pride v poštev le pri posegih države v pravice posameznikov, temveč tudi za reševanje kolizije med pravicami posameznikov. V tem primeru nam metoda tehtanja pove, kakšno je, glede na konkretne okoliščine spornega položaja, primerno razmerje med ustavnima pravicama oziroma ustavnima vrednotama. 11 V obravnavnem primeru je dokaz z videoposnetkom našel zasebnik (B. B.), nastal pa je s strani obtoženca neposredno ob izvršenih kaznivih dejanjih (obtoženi je bil namreč tisti, ki je izdelal posnetke).

Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal s strani zasebnika, temveč s strani obtoženca v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj, dokaz pa je bil nato najden s strani zasebnika in po vpogledu v posnetke s strani zasebnika, ki je bil v tem primeru oškodovanec na posnetkih, odnešen na policijo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetkov v kazenskem postopku je zaradi izvršenih kaznivih dejanj še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obtoženca in oškodovanke, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev.

Prav takšno tehtanje pa je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. V koliziji pravice obtoženca do zasebnosti in privatne lastnine iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, je prednost utemeljeno dalo temeljnim ustavnim pravicam oškodovanke, zlasti upoštevajoč tudi posebno varstvo otrok pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem, ki ga zagotavlja Ustava RS v 56.

členu. Ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetki, terja, da se varstvo obtoženčeve zasebnosti umakne drugim oškodovankinim ustavnim interesom. 12 Glede na pojasnjeno pritožnik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

21. V naslednjem sklopu pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kazniva dejanja, storjena na škodo B. B., pritožnik navaja, da je edini neposredni dokazni vir le izpovedba oškodovanke, ki je bila z obtožencem očitno v slabem odnosu, ki je bil rezultat vzgojnih omejitev in prepovedi, s katerimi se oškodovanka ni strinjala, že od samega začetka zunajzakonske skupnosti ni odobravala in je sovražila svojega očima, zato ima izreden interes za kazenski postopek. Sodišče v ničemer ne podvomi v oškodovankino verodostojnost, če pa že oškodovanka navede drugačne podatke, pa sodišče to sanira z obrazložitvijo same oškodovanke, da je določene stvari potisnila iz spomina.

Priče, ki so razbremenilne za obtoženca, sodišče preprosto označi za neverodostojne in se nato s temi izpovedbami ne ukvarja in jih v celoti ne upošteva. Vse ostale izpovedbe, ki jih je sodišče upoštevalo, pa so posredne in v celoti izvirajo iz osnovnih informacij, ki jih je posredovala oškodovanka. Dejstvo, da je oškodovanka vsako izmed obravnavanih dejanj opisovala s časovno opredeljeno komponento, ne more že predstavljati verjetnosti, da so bila obravnavana kazniva dejanja sploh storjena. Oškodovankine obremenilne izjave so povsem neverodostojne, v njeno verodostojnost dvomi lastna mati in tudi drugi sorodniki.

Oškodovankine izjave niso podprte z nikakršnim materialnim dokazom v spisu, zato ne morejo biti podlaga za ugotovitev, da je podan utemeljen sum, da je obtoženi izvršil očitana mu kazniva dejanja. Nenavadno je, da se oškodovanka ni o domnevnih dejanjih zaupala že prej kakšni osebi oziroma nobena oseba ni opazila nobenih zunanjih znakov o domnevnih dejanjih obtoženca. Pritožnik si ne more predstavljati, da domnevnega nasilnega obnašanja, sploh oškodovankine prisotnosti na balkonu, brez oblačil, v tako strnjenem blokovskem naselju, ne bi opazil nihče. Edini dokaz je izpovedba oškodovanke, zato bi morala biti prepričljivejša od zagovora obtoženca ter v celoti skladna sama s seboj in z njenimi drugimi izjavami v postopku, torej neoporečna, logična.

Obramba je dokazala, da izpovedba oškodovanke, kot ključni obremenilni dokaz, takšnih lastnosti nima. Ker je oškodovanka glede trajanja in pogostosti dejanj prihajala sama s seboj v nasprotje, bi bilo potrebno takšno izpovedbo tolmačiti v korist obtožencu skladno z načelom in dubio pro reo. Ker prvostopenjsko sodišče tega ni upoštevalo in je edini dokaz sam s seboj v nasprotju, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, je po mnenju pritožnika podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, prav tako pa tudi absolutna bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371.

člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje opustilo dokazno oceno glede nasprotujočih si izjav oškodovanke.

22. Sodišče druge stopnje takšnim pritožbenim navedbam, s katerimi pritožnik pravzaprav smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne sledi. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku izvedlo številne dokaze, zaslišalo je številne priče in izvedenko, vpogledalo posnetke, izvedlo listinske dokaze ter nato pravilno zaključilo, da so vsa kazniva dejanja, storjena na škodo B. B. dokazana z gotovostjo (in ne zgolj na ravni utemeljenega suma, kot ves čas napačno navaja pritožnik), za svojo odločitev pa je navedlo tudi jasne, izčrpne in prepričljive razloge.

Sodišče prve stopnje je verodostojnost oškodovankine izpovedbe presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in ji utemeljeno poklonilo vero, saj je ves čas postopka izpovedovala v bistvenem enako, hkrati pa je njena izpovedba potrjena tudi z izpovedbami ostalih prič, ki se jim je oškodovanka zaupala o obtoženčevih ravnanjih. Drži sicer navedba pritožnika, da je glavni obremenilni dokaz v tem postopku izpovedba oškodovanke B. B., vendar pritožnik pri tem spregleda več stvari. Prvič, da se obravnavana kazniva dejanja največkrat dogajajo v družinski skupnosti med štirimi stenami, zato je jasno, da o njih lahko neposredno izpovedujejo le vpleteni družinski člani, v konkretnem primeru B.

B. (njena sestra C. B. zaradi njene duševne manjrazvitosti ni bila zaslišana, mama obeh oškodovank pa je ravnanja obtoženca minimalizirala in skušala krivdo zvaliti na B. B.), posredne priče, ki se jim je B. B. zaupala, pa so njeno izpovedbo potrdile. Na takšno značilnost kaznivih dejanj, storjenih v družinski skupnosti, ki so prostorsko omejena na dom (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve, zato se kot neutemeljene izkažejo navedbe pritožnika, da ni logično, da nobena oseba ni opazila zunanjih znakov o domnevnih dejanjih obtoženca.

Nadalje pritožnik spregleda, da B. B. potrebne opore s strani njej najbližje odrasle osebe, ki bi jo morala zaščititi, to je njene mame, nikoli ni dobila (ravno tako ne s strani očeta, ki ni bil pomembno vpleten v B. B. življenje), tudi v tem kazenskem postopku ne in to kljub temu, da so za dve kaznivi dejanji obstajali tudi materialni dokazi (posnetki C. B. spolne zlorabe, posnetki B. B. in njene prijateljice H. H., ki predstavljajo seksualno gradivo), za katere pritožnik napačno trdi, da jih ni. B. B. se je mami večkrat zaupala, pa mama niti nje, niti njene sestre ni ustrezno zaščitila, zato je neutemeljeno navajanje pritožnika, da ni logično, da se B.

B. že prej o ravnanjih obtoženca ni komu zaupala, saj pritožnik v celoti spregleda, da je bila B. B., ko je obtoženi nad njo pričel izvrševati kazniva dejanja, stara komaj devet let, ko pa je nekoliko odrasla in je zbrala pogum, pa je pomoč poiskala sama. Glede na številčnost, dolgotrajnost in intenzivnost kaznivih dejanj, ki jih je obtoženi izvrševal nad B. B. in so posegali v njeno telesno, duševno in spolno nedotakljivost, tako ni nič nenavadnega, da B. B. obtoženca ni sprejela za svojega očima, da je bila z njim v konfliktu in da ima interes, kakšen bo izid tega kazenskega postopka, kar vse izpostavlja pritožnik, vendar te okoliščine, ki so povsem življenjske in logične in do katerih se je argumentirano opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 65 in 66 obrazložitve, ne vnašajo dvoma v prepričljivo izpovedbo oškodovanke.

23. Pritožbene navedbe o zatrjevani B. B. neverodostojni, neskladni, nelogični izpovedbi in o razbremenilnih pričah za obtoženca, ki jih sodišče ni upoštevalo, so pavšalne in z ničemer konkretizirane. Pritožnik namreč ne pove o čem je oškodovanka različno izpovedovala in katerih izpovedb razbremenilnih prič sodišče ni upoštevalo. Zgoraj je bilo že pojasnjeno, da mama D. D. oškodovank ni zaščitila, niti po tem ne, ko so strokovne pristojne institucije že začele postopke za zaščito obeh oškodovank in je vedno dajala prednost obtožencu, iz njene izpovedbe pa je razvidno, da še sedaj ne priznava ali enostavno noče priznati, da so bila ravnanja obtoženca nezakonita in so obema oškodovankama povzročile nepopravljivo škodo. Tudi sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge o tem, zakaj je mama nekatera ravnanja obtoženca sicer priznala in jih poskušala opravičiti, nekatera ravnanja pa je zanikala (točka 64 obrazložitve izpodbijane sodbe), v tem delu pa ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Zato samo dejstvo, da D. D. dvomi v verodostojnost B. B. izpovedbe in to kljub obstoječim materialnim dokazom (videoposnetek C. B. spolne zlorabe in posnetki B. B. in H. H.), ne vnaša nobenega dvoma v verodostojnost B. B. izpovedbe. V nasprotju s podatki spisa pa pritožnik navaja, da B. B. ne verjamejo niti drugi sorodniki, saj je iz izpovedb babice I. I. in tete J. J. razvidno, da z razmerami v B. B. družini nista bili natančno seznanjeni in sami nista bili priči nasilju ali kakšnim drugim obtožencu očitanim dejanjem, kar pa glede na zgoraj pojasnjene značilnosti kaznivih dejanj, storjenih v družinski skupnosti, ni nič nenavadnega.

24. Sodišče prve stopnje je za vsako kaznivo dejanje, storjeno na škodo B. B., navedlo izčrpne, argumentirane in razumne razloge, katerih pritožnik sploh ne izpodbija in že zato ne more uspeti, saj zgolj pavšalno navaja, da je B. B. izpovedba neverodostojna, nelogična in sama s seboj v neskladju.

25. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 ( točka 1 izreka ) v točkah 23 - 71 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je B. B. izpovedba podrobna, natančna in skladna, njeno izpovedbo pa potrjujejo tudi izpovedbe posrednih prič (K. B., H. H., L. L., M. M., N. N., E. E., F. F., O. O., P. P., R. R., S. S., T. T.), listinska dokumentacija (predvsem poročila in zapisniki CSD), dokumentacija ter izpovedba pedopsihiatrinje dr. U. U. in tudi izvedensko mnenje izvedenke za klinično psihologijo V. V. O nekaterih ravnanjih obtoženca pa je bila izpovedba oškodovanke potrjena celo z izpovedbo D. D.

26. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dvemi kaznivimi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ( točka 3 izreka ) in kaznivim dejanjem kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1 ( točka 4 izreka ), ki jih je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, v točkah 93 - 105 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je B. B. izpovedba konsistentna, skladna, iskrena, verodostojna, prepričljiva in jasna, da je med izpovedovanjem svojo stisko izražala z jokom in da njeno izpovedbo potrjujejo tudi izpovedbe posrednih prič (R.

R., E. E., S. S.), posnetek in dokumentacija ter izpovedba pedopsihiatrinje dr. U. U. Oškodovanka je glede pogostosti obtoženčevega otipavanja ponoči zaslišana v preiskavi dne 2. 8. 2023 povedala, da jo je obtoženi otipaval najmanj petkrat na teden, vsako noč se je zbudila in imela občutek, da je nekdo poleg, zaslišana na glavni obravnavi dne 16. 2. 2024 pa je povedala, da se je trikrat na teden zbudila, ker je bil pri njej, dopušča pa tudi možnost, da se je to dogajalo vsak dan. Navedeno pa ne pomeni neskladja, kot to skuša prikazati pritožnik, ko navaja (pa še to zgolj selektivno), da je sodišče to neskladnost saniralo z obrazložitvijo, da je oškodovanka pojasnila, da želi določene stvari pozabiti.

Pritožnik namreč namerno zamolči, da je oškodovanka logično ob tem tudi pojasnila, da zato, ker želi določene stvari pozabiti, včasih kaj zamenja ali kakšno številko narobe pove, sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo navedlo, da je potrebno upoštevati tudi oddaljenost od dogodkov in oškodovankino travmatiziranost zaradi njih. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe v zvezi s tem in obenem tudi samo dodaja, da je bil obtožbeni očitek, da je obtoženi oškodovanko otipaval najmanj trikrat tedensko, kar je v celoti potrjeno z izpovedbo oškodovanke iz preiskave in glavne obravnave.

Obenem je bilo oškodovankino zaslišanje tako v preiskavi kot na glavni obravnavi zelo dolgotrajno, morala je izpovedovati o številnih hudih kaznivih dejanjih storjenih na njeno in sestrino škodo v časovnem obdobju devetih let, ki so oškodovanko zaznamovali doživljenjsko in na njej pustili hude posledice, še zlasti težko pa je izpovedovala o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, zato je njeno pojasnilo, da želi določene stvari pozabiti, povsem življenjsko. Kot že rečeno pa zgoraj izpostavljen del njene izpovedbe sploh ni tako različen, kot to skuša prikazati pritožnik.

27. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 ( 2. alineja točke 5 izreka 13 ) v točkah 106 - 118 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je B. B. izpovedba podrobna, jasna, življenjsko logična in prepričljiva, njeno izpovedbo (B. B. je narisala tudi skico stanovanja, v katerem so bili na morju) pa potrjujejo tudi izpovedbe posrednih prič (E. E., O. O.), listinska dokumentacija (zapisniki CSD) in dokumentacija ter izpovedba pedopsihiatrinje dr. U. U. Mama oškodovanke D. D. pa je delno prav tako potrdila izpovedbo oškodovanke, ki se ji je o ravnanju obtoženca zaupala takoj zjutraj po dogodku.

28. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 ( točka 7 izreka ) v točkah 136 - 157 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je obtoženčevo dejanje dokazano predvsem s posnetki (ki so se vpogledali na obravnavi pred sodiščem prve stopnje), izpovedbami obeh policistov Z. Z. in G. G., ki sta si posnetke natančno ogledala, obenem pa tudi z B. B. izpovedbo, ki je bila verodostojna, prav tako tudi z izpovedbami D. D., K. B., L. L., I. I., J. J., O. O. in listinsko dokumentacijo (zapisniki o zasegu, zapisnik o preiskavi elektronske naprave, uradni zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah).

29. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1 ( točka 8 izreka ) v točkah 158 - 1161 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je obtoženčevo dejanje dokazano z izpovedbo oškodovanke B. B., ki je bila jasna, prepričljiva in zato verodostojna, po drugi strani pa sta bila zagovor obtoženca in izpovedba D. D. neprepričljiva, ko sta skušala prikazati, da je mogoče oškodovanka mislila, da je obtoženi kadil konopljo zato, ker je doma zvijal tobak. Oškodovanka je namreč odkrito izpovedala tudi o svojih težavah in dejstvu, da je v preteklosti uživala prepovedane substance, zato ni dvoma, da je znala ločiti, kdaj je v cigaretu zvit samo tobak, kdaj pa tudi konoplja, obenem pa je oškodovanka prepričljivo izpovedala, da jo je obtoženi celo učil, kako se kadi konoplja.

30. Glede na pojasnjeno v prejšnjih točkah obrazložitve se je torej izpovedba oškodovanke B. B. izkazala za verodostojno v zvezi z vsemi obtožencu očitanimi kaznivimi dejanji storjenimi na njeno škodo (pa tudi na škodo C. B.) ter je podprta tudi s številnimi drugimi izvedenimi dokazi, česar pa ni mogoče trditi za neprepričljiv in nelogičen zagovor obtoženca, ki je bil izpodbit med drugim tudi s posnetki spolnih zlorab obeh oškodovank, ki so sami po sebi zelo nazorni in zgovorni. Zato pritožnik s povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami o neverodostojnosti oškodovankine izpovedbe, ko niti ne specificira katere izjave oškodovanke so nasprotujoče, protislovne (pritožnik ne pojasni glede katerega trajanja in pogostosti dejanj naj bi oškodovanka po njegovem mnenju prihajala sama s seboj v nasprotje) in ko pravilnih in izčrpnih razlogov izpodbijane sodbe sploh ne napada, ne more uspeti. Zato so tudi neutemeljeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano obrazložilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, vključno z izpovedbo oškodovanke.

31. Pritožbeno sodišče pa se do pritožbenih navedb, kaj je oškodovanka počela, ko obtoženega ni bilo doma, če ni smela jesti ter da če je bila tako lačna, kako si je potem privoščila tatoo za 700 EUR, ne opredeljuje, saj so povsem neprimerne, hkrati pa tudi v ničemer ne izpodbijajo razlogov prvostopenjske sodbe.

32. Zadnji pritožbeni sklop pritožnika pa se nanaša na kazniva dejanja, storjena na škodo C. B. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini pritožnik sicer pravilno navaja, kdo vse je lahko storilec obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako pravilno navaja, da je zakonski znak tega kaznivega dejanja spravljanje v podrejen položaj. Ni pa se mogoče strinjati z njegovo navedbo, da v obravnavanem primeru ta znak ni konkretiziran in utemeljen.

33. Spravljanja v podrejen položaj ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma v položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. 14 Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obtoženi z različnimi izvršitvenimi dejanji kontinuirano skoraj 9 let z C. B., ki je oseba s posebnimi potrebami, grdo, boleče in ponižujoče ravnal in ji omejeval svobodo gibanja, s tem, ko ji ni dovolil, da bi hodila ven, da bi se družila s prijateljico ali z njo pogovarjala po telefonu, da ji je telefon na grd in boleč način vzel iz rok, jo brcnil ali boksnil, ji ni dovolil uporabe aplikacij na telefonu, od nje zahteval, da vedno znova čisti tla ter čisti ostalo, jo v jezi zabijal v vrata in nanjo vpil, ji odrekal hrano v kolikor ni ravnala po njegovo, sam pa je v njeni navzočnosti jedel, prepovedal uporabo telefona, televizije in računalnika, ni ji dovolil tuširanja, jo večkrat zgrabil za roko in z njo z vso silo tolkel ob mizo, vanjo zaradi trganja ustnic metal predmete in ji s tem včasih povzročil modrice na obrazu, jo večkrat uščipnil, udaril, brcnil, jo večkrat udaril z dlanjo po glavi, prijel za zatilje in glavo porinil v zvezek, jo enkrat na skrivaj snemal v kopalnici med tuširanjem, zaradi vseh opisanih ravnanj pa se ga je C. B. bala, ni se mu upirala in se mu tudi ni zmogla upirati, bila je ponižana in razvrednotena ter zaradi vsega tega spravljena v podrejen položaj. Obtoženčevo kontinuirano izvrševanje takšnih raznovrstnih ravnanj proti osebi s posebnimi potrebami, ki se ga je zaradi vsega tega bala in se mu niti ni mogla upirati, je skladno z zgoraj povzetim stališčem vsekakor mogoče razumeti kot izpolnitev zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj.

34. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje C. B. Pritožnik sicer pravilno navaja, da pri presoji, ali je posameznik sposoben biti priča ali ne, razlikujemo absolutno in relativno nesposobne priče, da nobena kategorija oseb ni že v naprej določena kot absolutno nesposobne priče in da se ocena o neverodostojnosti pričevanja lahko izreče šele, ko sodišče osebo zasliši, zaslišanja duševno bolnih, otrok, gluhonemih in slepih oseb pa sodišče ne more zavrniti z obrazložitvijo, da jim zaradi njihovih osebnostnih lastnosti že vnaprej odreka verodostojnost. Vendar pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaslišanja C. B. ni zavrnilo iz razloga, da ji zaradi njenega stanja že v naprej odreka verodostojnost, temveč iz razloga, ker C. B. glede na stopnjo duševne razvitosti ni sposobna biti priča, hkrati pa tudi v spisu obstajajo številni drugi dokazi, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi jo sodišče zaslišalo, njena izpovedba ne bi predstavljala edinega in izključnega dokaza za obsodilno sodbo.

35. Pritožnik zgolj z izražanjem nestrinjanja o zaključku sodišča prve stopnje, da je C. B. absolutno nesposobna priča, ne more biti uspešen, saj navaja zgolj to, da mnenje invalidske komisije ni izvedensko mnenje, ki bi dokazovalo, da C. B. ne more pričati. Pritožnik tako v celoti zanemari, da se sodišče prve stopnje pri svoji ugotovitvi, da C. B. ni sposobna biti priča, ni oprlo zgolj na izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 23. 3. 2016 (list. št. 342-343), iz katerega izhaja, da je pri C.

B. podana zmerna duševna manjrazvitost, temveč predvsem na izvedensko mnenje izvedenke za klinično psihologijo V. V., izdelano v predmetnem kazenskem postopku. Izvedenka V. V., ki je preučila vso spisovno dokumentacijo, C. B. pa je tudi kliničnopsihološko pregledala, je ugotovila, da je C. B. oseba s posebnimi potrebami, z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, ki je mentalno na stopnji od šest do deset let starega otroka, zase ne more samostojno skrbeti, prav tako ne more presojati kompleksnih socialnih situacij. Potrebuje pomoč in vodenje, v komunikaciji je manj spretna, njene govorne in jezikovne zmožnosti so pomanjkljive.

Intelektualno je pomanjkljivo opremljena, njeno mišljenje poteka na konkretnem nivoju, z veliko truda zmore črkovati besede, ki so napisane z velikimi tiskanimi črkami, enostavnega računanja ne zmore. Obiskovala je osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami, kamor je hodila dolgo časa in jo končala šele po 20. letu. Vse navedeno je pravilno ugotovilo in v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa teh ugotovitev Invalidske komisije I. stopnje in izvedenke V. V. sploh ne izpodbija. Ostaja zgolj na ravni povsem posplošenih navedb, da C.

B. ni absolutno nesposobna priča, tega pa z ničemer ne obrazloži. Sodišče druge stopnje se, glede na ugotovitve Invalidske komisije I. stopnje že v letu 2016 ter glede na ugotovitve izvedenke, postavljene v tem postopku, v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da C. B. ni sposobna pričati. Ob tem še dodaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenke V. V. izhaja, da je oškodovanka na vprašanje izvedenke, če ve, kaj pomeni beseda seks, povedala, da je to nekaj s kondomom, da ve, kaj je kondom in da ji A. A. nikoli ni kazal kondoma.

Na vprašanje, če ve, kaj pomeni beseda predigra, pove, da ne ve, da je to verjetno bolj nasilje, to je nekaj slabega. Zaslišana na glavni obravnavi pa je izvedenka še pojasnila, da je C. B. postavljala precej odprta vprašanja, je pa morala vprašanja prilagoditi njenemu funkcioniranju, ker je C. B. oseba s posebnimi potrebami in je potrebno pogovor prilagoditi. Komunikacija z njo je zelo osnovna, konkretna, ni zmožna abstraktnega razmišljanja. Tudi vse izpostavljeno, ko je iz odgovorov C. B. jasno razvidno, da ne razume niti osnovnih pojmov (seks, predigra) in gre pri njej zgolj za zelo osnovno komunikacijo, še dodatno potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da C.

B. ni sposobna biti priča. Takšnih pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožnik sploh ne izpodbija, temveč zgolj pavšalno navaja, da C. B. ni absolutno nesposobna priča, zaradi česar ne more uspešno izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe.

36. Pritožnik navaja, da je bila obtožencu zato, ker C. B. ni bila zaslišana, kršena pravica do obrambe - do zaslišanja obremenilne priče. Pritožnik sicer pravilno izpostavlja odločbi Ustavnega sodišča RS (Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 in Up-719/03 z dne 9. 3. 2006) ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) o pravici do zaslišanja obremenilne priče, ki pa jih napačno aplicira na konkretni obravnavani primer.

37. Določba 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) zagotavlja pravico do poštenega sojenja in v točki b) tretjega odstavka določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba tretje alineje 29. člena Ustave RS, ki obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja, ob popolni enakopravnosti, izvajanje dokazov v njegovo korist. V skladu z ustaljeno sodno prakso 15 mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz. Držijo tako pritožbene navedbe, da ima obtoženec v skladu z EKČP in Ustavo RS pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje zanj obremenilnih prič. Vendar je v konkretni zadevi ključno to, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavo C. B., torej njena izjava ni dokaz v tem postopku in C. B. ne predstavlja obremenilne priče, zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do njenega zaslišanja. 16

38. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (točka 2 izreka ) v točkah 72 - 92 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je obtoženčevo dejanje na škodo C. B. dokazano z B. B. izpovedbo, ki je iskrena, konsistentna, jasna in prepričljiva ter zato verodostojna (B. B. je v svoji izpovedbi potrdila vsa ravnanja obtoženca, zajeta v opisu), njeno izpovedbo pa potrjujejo tudi izpovedbe posrednih prič in sicer I. I. o tem, da je obtoženi izklopil stacionarni telefon in C. B. ni mogla klicati, da ji obtoženi ni dovolil gledati televizije; K. B. o tem, da ji obtoženi ne dovoli telefona, da se ne sme družiti s prijateljico, da je C. B. pomivala tla, da ji je obtoženi zvijal roke; F. F. o tem, da je C. B. ob obisku socialnih delavk na domu povedala, da obtožencu ni všeč, ko se druži s svojo prijateljico, da je morala iz telefona izbrisati več aplikacij, preko katerih se pogovarja z njo, da jo je obtoženi prijel za roko in z njo večkrat udaril ob mizo, da se obtoženi razburi, ko si grize ustnice, da se ga boji; E. E. o tem, da je C. B. ob obisku socialnih delavk na domu povedala, da se obtoženca boji, ker ji preprečuje stike s prijateljico, včasih je do nje tudi grob, da jo potisne ob steno, da ji v glavo vrže kakšen predmet, da z njeno roko tolče ob mizo in T. T. o tem, da so pri obravnavi B. B. pridobili informacijo, da naj bi očim zlorabljal tudi C. B. Prav tako B. B. izpovedbo potrjuje listinska dokumentacija (poročila in zapisniki CSD, poročilo o terenu SCD z dne 30. 8. 2022), posnetek, iz katerega je razvidno, da je bila C. B. na skrivaj snemana, medtem, ko se je tuširala v kopalnici, na koncu posnetka pa se sliši obtoženčev glas in tudi izvedensko mnenje izvedenke za klinično psihologijo V. V. O nekaterih ravnanjih obtoženca proti C. B. pa je bila izpovedba B. B. potrjena celo z izpovedbo D. D. (da je obtoženi programe na televiziji zakodiral, da je mogoče v C. B. kdaj vrgel kakšno radirko v telo, ker si je grizla ustnice, da je obtoženi C. B. položil roko na mizo).

39. Ključni obremenilni dokaz za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka, storjeno na škodo C. B., je bila tako izpovedba B. B. (ostali dokazi, omenjeni v prejšnji točki, pa so potrjevali njeno izpovedbo), katero pa je imel obtoženi možnost zaslišati in sicer tako v preiskavi, ko je bil navzoč ob njenem zaslišanju (in ji je tudi postavljal vprašanja), kot tudi na glavni obravnavi, ko je bil sicer med njenim zaslišanjem na podlagi določbe 327. člena ZKP začasno odstranjen iz sodne dvorane, vendar pa se je po njenem zaslišanju vrnil na zasedanje in je bil seznanjen z njeno izpovedbo, ki se mu je prebrala, prav tako mu je bila dana možnost postavljanja vprašanj, vendar se te možnosti po posvetu z zagovornikom ni poslužil. Glede na pojasnjeno obrambi ni bila kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče.

40. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dvema kaznivima dejanjema spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 ( točka 6 izreka ) v točkah 119 - 135 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je obtoženčevo dejanje dokazano predvsem z dvema posnetkoma (ki sta se vpogledala na obravnavi pred sodiščem prve stopnje), ki sta se nahajala na micro sd kartici, ki jo je z drugimi karticami našla B. B. in jih odnesla na policijo, kar je potrjeno z izpovedbo B. B., S. S. ter uradnimi zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, B. B. pa je obtoženca in C. B. na posnetkih tudi identificirala na policiji. Na obeh omenjenih posnetkih sta posneti obe kaznivi dejanji, ki se očitata obtožencu pod točko 6 izreka in na posnetkih je razvidno čisto vse, kar je obtožbeni očitek. Hkrati sta obe kaznivi dejanji obtožencu dodatno dokazani tudi s posnetkom pogovora med B. B., C. B. in D. D., ki ga je policiji izročila B. B. (kar potrjuje izpovedba Z. Z. ter uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah), na tem posnetku pa je C. B. povedala, da ji ni všeč, da jo je obtoženi "šlatal", otipaval, da se je šla masirat in je bila naga (C. B. je ob tem pokazala, da jo je otipaval po mednožju) ter da sta se mečkala v njeni sobi in na kavču ter da tega ni hotela. O tem pogovoru je izpovedala tudi D. D., o najdenih posnetkih ter tem kaj sta jima povedali obe oškodovanki, pa sta izpovedali tudi babica I. I. in teta J. J. Prav tako je pedopsihiatrinja dr. U. U. potrdila, da se ji je B. B. zaupala o pogovoru z C. B. glede obtožencu očitanih ravnanj. Da pa je C. B. slabotna oseba, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke Z. Z.

41. Tako sodišče druge stopnje tudi za obe kaznivi dejanji spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 pod točko 6 izreka ugotavlja, da krivdorek ne temelji na izjavi C. B. in zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče, temveč sta glavni obremenilni dokaz zoper obtoženca posnetka spolne zlorabe, ostali v prejšnji točki povzeti dokazi, pa posnetka zgolj še potrjujejo.

Glede odločbe o kazenski sankciji

42. Glede na spremembo pravne kvalifikacije je moralo sodišče druge stopnje obtožencu za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, opisano pod točkama 3 in 4, določiti novo kazen. Hkrati je sodišče druge stopnje odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP, ki določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je pri nekaterih kaznivih dejanjih sodišče prve stopnje določilo previsoko kazen, posledično je bila previsoka enotno izrečena kazen, zato je pritožbi zagovornika delno ugodilo.

43. Sodišče prve stopnje je v točkah 172 in 173 obrazložitve pri izbiri in odmeri kazni pravilno kot obteževalne okoliščine upoštevalo težo kaznivih dejanj, njihovo število, intenzivnost, kontinuirano trajanje več let, hude posledice pri obeh oškodovankah (podrobneje obrazložene v točki 173), obtoženčevo vztrajnost, odločnost in motiviranost pri njihovem izvrševanju, stopnjo njegove krivde, dejstvo, da je kazniva dejanja izvrševal nad otrokoma svoje izvenzakonske partnerke in je tako izkoristil priložnost, da ga je sprejela v svoj dom, kot olajševalno okoliščino pa obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost.

44. Za kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 ( točka 1 izreka ) in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ( točka 2 izreka ) je sodišče utemeljeno obtožencu določilo kazni na zakonskem maksimumu, torej za vsako pet let zapora. Obtoženi je namreč obe kaznivi dejanji nad oškodovankama izvrševal več kot osem let, od B. B. devetega leta dalje do skoraj njenega osemnajstega leta, vse dokler se ni odselila, kar pomeni, da je kaznivo dejanje izvrševal v najbolj pomembnem obdobju adolescence, ko se je B. B. telesno in duševno razvijala in bi ravno v tem obdobju potrebovala največjo oporo in stabilnost s strani družine. C. B. je bila sicer starejša, vendar pa je oseba s posebnimi potrebami, kar dela dejanje še dodatno zavržno. Sodišče prve stopnje je pri obeh dejanjih upoštevalo tudi sam način izvršitve, ko je šlo za različne oblike fizičnega in psihičnega nasilja nad oškodovankama, kar vse je na njih pustilo hude posledice. Zato tudi sodišče druge stopnje obe določeni kazni za ti dve kaznivi dejanji ocenjuje kot pravični in primerni.

45. Za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 pod točkama 3 in 4 izreka je sodišče druge stopnje obtožencu določilo kazen sedem let zapora. Pri tem je poleg vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pojasnjenih v točki 43 obrazložitve te sodbe in točkah 172 in 173 obrazložitve prvostopenjske sodbe, upoštevalo dejstvo, da je obtoženi kaznivo dejanje kontinuirano izvrševal skoraj sedem let od B. B. desetega do šestnajstega leta, da je vedno izkoristil B. B. nemoč (ponoči, ko je spala, enkrat pa, ko je bila po njegovi krivdi opita), B. B. je bila zaradi kontinuiranih obtoženčevih spolnih napadov ponoči med spanjem ves čas na preži, kar pomeni, da ni mogla brezskrbno zaspati in spati. Ker so torej podane številne obteževalne okoliščine, je po oceni sodišča druge stopnje primerna in pravična kazen na zgornji meji, to je sedem let zapora. Ni pa sodišče kazni izreklo na zakonskem maksimumu, saj je potrebno upoštevati, da je šlo za manj intenzivno izvršitveno obliko v smislu posega v spolno nedotakljivost, to je spolna dejanja (in ne za spolno občevanje).

46. Za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 ( točka 5 izreka ) je sodišče druge stopnje obtožencu določeno kazen iz enega leta znižalo na deset mesecev zapora. Za to kaznivo dejanje je namreč predpisana kazen do pet let zapora. Kot obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vse okoliščine omenjene v točki 43 obrazložitve te sodbe in tudi dejstvo, da je obtoženi dejanje storil na počitnicah na morju po tem, ko se je B. B. zaradi njegovih ravnanj že odselila od doma, je pa sodišče druge stopnje kazen znižalo iz razloga, ker je šlo za enkratno spolno dejanje.

47. Za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 ( 1. alineja točke 6 izreka ) je sodišče druge stopnje obtožencu določeno kazen iz štirih let znižalo na dve leti in šest mesecev zapora. Za to kaznivo dejanje je namreč predpisana kazen od enega do osem let zapora. Kot obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vse okoliščine omenjene v točki 43 obrazložitve te sodbe in tudi sam način storitve (točka 178 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da je potrebno zaradi manj intenzivne izvršitvene oblike v smislu posega v spolno nedotakljivost, to je spolno dejanje, ter dejstva, da je dejanje trajalo nekaj minut, kazen znižati in je primerna in pravična kazen dve leti in šest mesecev zapora.

48. Za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 ( 2. alineja točke 6 izreka ) je sodišče prve stopnje obtožencu določilo kazen eno leto zapora. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tako določena kazen primerna in pravična, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine (točke 172, 173 in 178 obrazložitve) in jim tudi dalo primerno težo.

49. Za kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 ( točka 7 izreka ) je sodišče druge stopnje obtožencu določeno kazen iz osmih let znižalo na štiri leta zapora. Za to kaznivo dejanje je namreč predpisana kazen od šest mesecev do osem let zapora. Kot obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vse okoliščine omenjene v točki 43 obrazložitve te sodbe in tudi sam način storitve (točka 179 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da je v tem primeru kazen izrečena na zakonskem maksimumu previsoka in jo je potrebno znižati. V vseh primerih je namreč obtoženi proizvedel seksualno gradivo in ne pornografsko gradivo, 17 torej je šlo za manj hude posege v spolno nedotakljivost oškodovank, kot če bi šlo za proizvajanje pornografskega gradiva, kar se mora odraziti tudi v določeni kazni. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna in pravična kazen zato štiri leta zapora.

50. Za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1 ( točka 8 izreka ) je sodišče prve stopnje obtožencu določilo kazen eno leto zapora. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tako določena kazen primerna in pravična, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine (točke 172, 173 in 180 obrazložitve) in jim tudi dalo primerno težo.

51. Sodišče druge stopnje je nato po določbah o steku, ob nespremenjenih kaznih za kazniva dejanja pod točkami 1 (pet let zapora), 2 (pet let zapora) in 8 (eno leto zapora) ter kaznivo dejanje pod 2. alinejo 6. točke (eno leto zapora) in kazni določenih s to sodbo (sedem let zapora za kaznivo dejanje pod točkama 3, 4; deset mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko 5; dve leti in šest mesecev zapora za kaznivo dejanje pod 1. alinejo 6. točke; štiri leta zapora za kaznivo dejanje pod točko 7) na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtožencu izreklo enotno kazen petindvajset let zapora. Pri izreku enotne kazni je sodišče druge stopnje upoštevalo vse že zgoraj omenjene obteževalne in olajševalne okoliščine, predvsem pa številčnost, raznovrstnost in kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, obtoženčevo vztrajnost pri njihovem izvrševanju ter hude posledice, ki so jih dejanja pustila na obeh oškodovankah.

52. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče drugih kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je ob delni ugoditvi pritožbe in spremembi izpodbijane sodbe tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji, v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Sodišče druge stopnje opozarja, da obtoženca, glede na določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP ni mogoče oprostiti plačila stroškov postopka iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ker gre za stroške, ki niso nastali sodišču, vendar se tožilstvo v zvezi s tem ni pritožilo.

2 M. Ambrož: Vrednotenje soglasja pri spolnih ravnanjih, Pravosodni bilten, št. 2/2022, str. 75-90.

3 Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 167/2005 z dne 20. 4. 2006, ki se sicer nanaša na določbe starega KZ, ki pa so vsebinsko enake.

4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9556/2010 z dne 21. 4. 2011.

5 Prejšnji KZ je kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, urejal v 183. členu. Izvršitev dejanja z zlorabo položaja učitelja, vzgojitelja, skrbnika, posvojitelja, roditelja, duhovnika, zdravnika ali druge osebe, ki ji je otrok zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, je zakon (podobno kot sedanji tretji odstavek 173. člena KZ-1) urejal v tretjem odstavku 183. člena KZ.

6 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 167/2005 z dne 20. 4. 2006 in I Ips 77/2006 z dne 15. 9. 2006.

7 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023.

8 D. Korošec in B. Novak: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1067.

9 Pritožnik navaja napačni datum poročila CSD. Pravilni datum je 30. 8. 2022.

10 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016 in I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.

11 L. Vavken (2017): Praktična konkordanca v kazenski judikaturi, Zbornik Konference kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana.

12 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.

13 Za 1. alinejo točke 5 izreka je sodišče druge stopnje izreklo oprostilno sodbo.

14 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013.

15 Primerjaj na primer odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice Kostovski proti Nizozemski in Unterpertinger proti Avstriji, odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-207/99 in Up-719/03 ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 190/2006.

16 Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 73975/2023 z dne 4. 3. 2024.

17 Pri pornografskem gradivu mora iti za prikazovanje oziroma obravnavanje spolnosti, ne pa zgolj za gola telesa. Pojem pornografsko se razlikuje od pojma seksualno, s katerim je zakonodajalec razširil domet kaznivosti pri tistih izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1, ki jih je štel za nevarnejša (prvi, drugi, tretji in peti odstavek 176. člena KZ-1). Tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 49154/2016 z dne 9. 7. 2024.