Appeal dismissed; detention order extended due to proven risk of flight and recidivism in drug-related case.

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

[JEDRO]

Obstoj utemeljenega suma je bil v postopku že večkrat preizkušen ter je bilo tudi ugotovljeno, da naj bi se oba obdolženca zadrževala v najetih prostorih laboratorija in da naj bi tudi elektronska komunikacija potrjevala njuno vpletenost pri obravnavanem kaznivem dejanju.

Obdolženca sta s svojim preteklim ravnanjem že izkazala, da ju niti izrečena zaporna kazen ni odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj in to iz koristoljubnosti,pri čemer gre za kazniva dejanja, ki neposredno in škodljivo vplivajo na življenje in zdravje ljudi, še posebej mladih, ki so najpogostejši odjemalci droge. Glede na navedeno je pripor za odvrnitev nevarnosti ponavljanja tudi neizogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom zoper oba obdolženca podaljšal pripor še po vložitvi obtožnici iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženca se nahajata v priporu od dne 20.6.2024 dalje.

2. Zoper ta sklep se pritožujejo zagovorniki obeh obdolžencev iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Zagovorniki obdolženega A. A. predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi. Zagovornik obdolženega B. B. ni podal izrecnega predloga, kako naj odloči pritožbeno sodišče.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je obstoj pripornih razlogov presojalo predvsem glede očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost in ponovitvena nevarnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep, opredelilo se je tudi do trajanja pripora, ki je še vedno sorazmerno v zakonskih in razumnih mejah ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo.

5. Zagovorniki obdolženega A. A. oporekajo zakonitosti dokazov ter ponavljajo navedbe iz predloga za izločitev dokazov, ki je bil na prvi stopnji zavrnjen. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ne gre za očitne kršitve, ki bi kazale na izločitev dokazov, da bi navedeno bilo relevantno za presojo utemeljenega suma. Kolikor zagovornik obdolženega B. B. izpodbija obstoj utemeljenega suma, ker naj obdolženca ne bi nič povezovalo s krajevnimi in časovnimi komponentami kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik zgolj pavšalno oporeka obstoj utemeljenega suma in ne navaja nobenih novih okoliščin. Obstoj utemeljenega suma je bil v postopku že večkrat preizkušen ter je bilo tudi ugotovljeno, da naj bi se oba obdolženca zadrževala v najetih prostorih laboratorija in da naj bi tudi elektronska komunikacija potrjevala njuno vpletenost pri obravnavanem kaznivem dejanju. Nadalje zagovorniki obeh obdolžencev očitajo, da ni podan utemeljen sum glede kaznivega dejanja velike tatvine, ker naj ne bi imela nobene vloge pri speljavi nezakonitega voda električne energije. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo zgoraj, temelji sklep o podaljšanju pripora predvsem na kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Glede na navedeno pa je očitno, da naj bi se pri proizvodnji konoplje uporabljala električna energija, ki naj bi bila speljana tudi po nezakonitih vodih, kar potrjuje komunikacija med obema obdolžencema. Na visoko vrednost domnevno ukradene elektrike pa kaže veliko število naprav in čas izvrševanja kaznivega dejanja.

6. Zagovorniki obeh obdolžencev navajajo, da ni podana sorazmernost ter da pripor ni nujno potreben ukrep. Pritožbeno sodišče zaključuje, da navedeno ne drži, saj je pripor sorazmeren ukrep, upoštevaje naravo, težo in predvsem način storitve obravnavanega kaznivega dejanja in stopnjo nevarnosti ponavljanja, kot je to zaključilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu z dne 18.9.2024. Obdolženca sta s svojim preteklim ravnanjem že izkazala, da ju niti izrečena zaporna kazen ni odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj in to iz koristoljubnosti, gre pa za kazniva dejanja, ki neposredno in škodljivo vplivajo na življenje in zdravje ljudi, še posebej mladih, ki so najpogostejši odjemalci droge. Glede na vse navedeno je torej pripor za odvrnitev nevarnosti ponavljanja tudi neizogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi. Kolikor pa zagovornik obdolženega B. B. navaja, da tožilstvo ni konkretiziralo okoliščin o njegovi begosumnosti, je za ugotoviti, da to ne drži, saj je relevantne okoliščine navedlo na 14. in 15. strani obrazložitve obtožnice, ki vsebuje tudi predlog za podaljšanje pripora.

7. Ker glede na zgoraj navedeno pritožbi nista utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.