UPRS Sodba I U 167/2025-15 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Upravičenost do mednarodne zaščite mora temeljiti na utemeljenem strahu prosilca pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in zaradi katerega se prosilec nahaja zunaj izvorne države in zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (status begunca).

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ocenila je, da ni izpolnil pogojev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podal 3. 5. 2023. Kot razlog za mednarodno zaščito je navedel revščino in nesrečnost. Toženka je postopek ustavila, saj je tožnik 10. 5. 2023 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil. Sklep o tem je postal pravnomočen 24. 7. 2023.

3. Tožnik je nato 9. 1. 2025 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Ob tem je povedal, da je svojo izvorno državo zapustil zaradi družine. Ko je šel iz Slovenije v Švico, so ga našli in napadli z nožem ter ga ranili v trebuh. Potem je zbežal v Francijo, kjer so ga zopet našli in napadli. Zaradi tega napada je izgubil tri zobe. Zlomili so mu tudi nos, zato je odšel v Nemčijo. Tam se je uspešno skrival in se vrnil v Slovenijo, da bi še enkrat zaprosil za zaščito. Na ponovno vprašanje uradne osebe, ali ima nove dokaze oziroma dejstva, ki so obstajali že pred izdajo predhodne odločitve, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že v predhodnem postopku, je pojasnil, da je imel dokaze, vendar jih je izgubil. Bil je deležen groženj. V izvorni državi je imel težave zaradi nekega dekleta, in ker ni želel služiti vojaškega roka. Ponovno pozvan, da naj natančno pove, katera so nova dejstva oziroma dokazi, kdaj so nastali in zakaj jih ni mogel navajati že v času predhodnega postopka, je povedal, da je imel sporočila na aplikaciji WhatsApp. Tam so mu pisali, da ga bodo prijeli in ubili. Ta sporočila so nastala že pred odločanjem o njegovi prošnji. Navedenih dejstev in dokazov ni navajal že prej, ker ga je bilo strah bratov tega dekleta.

4. Toženka citira določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 65. ZMZ-1 ter izpostavlja, da mora vlagatelj za dovolitev ponovnega postopka za mednarodno zaščito predstaviti nova dejstva v postopku. Ta pa mu morajo tudi pomembno povečevati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno.

5. Glede na izpoved tožnika je toženka ugotovila, da tožnik težav z dekletom (grožnje tretjih oseb, da ga bodo dobile in ubile) in okoliščine, da ni želel služiti vojaškega roka, ne more šteti kot novih dejstev v postopku. Ta so namreč obstajala že v času pred izdajo predhodne odločitve (4. 7. 2023). O teh razlogih res še ni bilo vsebinsko odločeno, vendar je odgovornost na tožniku, ki je po zgolj sedmih dneh samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Da mednarodne zaščite sicer sploh ne potrebuje, kažejo tudi njegova kasnejša ravnanja, ko je le po nekaj dneh bivanja v Sloveniji v kratkem času nezakonito prehajal številne evropske države (Švica, Nemčija, Nizozemska, Francija, Avstrija), glede na podatke iz Centralne evidence Eurodac pa v nobeni izmed njih ni zaprosil za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz njegovih izjav in drugih ugotovljenih dejstev, se je vrnil v Slovenijo in podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka predvsem zato, ker mu je bila s strani Nemčije izdana odločba, da mora zapustiti državo v roku desetih dni. Vse navedeno kaže, da gre v primeru tožnika za očitno zlorabo postopka mednarodne zaščite.

6. Poleg tega, da tožnikovih razlogov ne gre sprejeti za nova dejstva v postopku, mu ti tudi ne bi pomembno povečali verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Glede na povsem kontradiktorne izjave prejšnjim, ko je navajal zgolj revščino in nesrečnost, mu ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov ni mogoče verjeti, da so navedeni razlogi, ki jih je navajal tokrat, sploh resnični. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju osebnih zadev posameznikov (težava zaradi nekega dekleta oziroma grožnje njenih bratov), ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako je služenje vojaškega roka državljanska dolžnost in kot tako samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.

Tožba

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

8. Uvodoma potrdi navedbe toženke glede datuma prve prošnje za mednarodno zaščito in ustavitve postopka. Nadaljuje, da vztraja pri svojih navedbah glede tega, da ne želi v vojsko in groženj, ki ga čakajo v matični državi glede spora z dekletom. Namreč, v matični državi mu grozijo bratje tega dekleta. Tožnik še opozori na načelo nevračanja in meni, da bi ga tudi sodišče moralo upoštevati. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Ker je tožnik v svoji matični državi brezdomec, to absolutno pomeni nehumano ravnanje.

Odgovor na tožbo

9. Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijan sklep. Vztraja pri svoji odločitvi. Opozarja, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da bi v izvorni državi moral živeti kot brezdomna oseba.

Dokazni postopek

10. V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-2316/2023, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2. Zaslišalo je tožnika.

11. Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

12. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje. 1

14. Sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep pravilne razloge za odločitev in utemeljitvi toženke v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnik v ničemer ne prereka ugotovitev in zaključkov toženke, da v postopku ni zatrjeval dejstev, ki bi bila nova, niti, da mu ta dejstva, tudi če bi bila nova, ne bi pomembno povečala verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Zgolj z vztrajanjem pri navedbah, o katerih se je toženka že izrekla in glede katerih nima nobenih proti argumentov, ne more izpodbiti pravilne odločitve toženke.

15. Tožnik niti ob zaslišanju v bistvenem ni povedal nič novega od tega, kar je povedal že pred upravnim organom, toženka pa se je do vseh teh okoliščin že opredelila v izpodbijanem sklepu. Po oceni sodišča je sicer verodostojno podrobneje izpovedal, da je napadalce (sorodnike dekleta, ki je z njim v Alžiriji zanosilo) prijavil policiji v Švici in v Franciji, a da so v Franciji storilca le zaslišali in izpustili na prostost. Prav tako je po oceni sodišče iskreno izpovedal, da vojaškega roka v izvorni državi ne more služiti zato, ker se boji sorodnikov dekleta in se zato ne upa vrniti v izvorno državo. To pa ne spremeni dejstva, da še vedno gre za razloge, ki mu ne povečujejo verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za katerokoli obliko mednarodne zaščite. Ne gre namreč za razloge iz 20. člena ZMZ-1.

16. Toženka je pravilno vsebinsko povzela 20. člen ZMZ-1, po katerem mora upravičenost do mednarodne zaščite temeljiti na utemeljenem strahu prosilca pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in zaradi katerega se prosilec nahaja zunaj izvorne države in zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (status begunca). Prav tako razlogov tožnika ne gre prepoznati kot utemeljenih zato, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (status subsidiarne zaščite). ZMZ-1 v 28. členu namreč resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Pri tem pa mora škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

17. Sodišče tako lahko ugotovi, da tožnik dejstev, ki bi utemeljevala podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite iz 20. člena ZMZ-1 oz. mu povečevala verjetnost za ugoditev prošnji za mednarodno zaščito, sploh ni zatrjeval. Ne more pa uspeti niti s tožbenimi trditvami glede prepovedi nevračanja in s tem povezano tudi nedovoljeno novo trditvijo 2 , da je v izvorni domovini brezdomec. Sodišče pojasnjuje, da vračanje tožnika v izvorno državo ni bilo predmet tega postopka oz. ni predmet izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka odločila (le) o tem, da se zavrže tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Sodišče se posebej o tem zato ni izrekalo (2. člen ZUS-1).

18. Ob povedanem je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 45/2023, z dne 15. 3. 2023. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na Sodbo SEU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo SEU v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34.

2 Po splošni določbi 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V skladu z 52. členom ZUS-1, ki predstavlja konkretizacijo te določbe pa tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.