Appeal dismissed; court rules litigation costs arise only after final judgment, not as estate debt.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kdo nosi stroške postopka, z upoštevanjem pravil, ki jih določa ZPP, odloča šele sodišče, ko se postopek konča. S to odločitvijo obveznost povrniti stroške oziroma pravica terjati plačilo stroškov šele nastane. V konkretnem primeru je do nastanka obveznosti iz tega naslova prišlo šele z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, razlog za odločitev, da je tožnica tista, ki je stroške dolžna povrniti tožencem, pa je bila njena odločitev, da se odpove tožbenemu zahtevku in posledična zavrnitev le-tega. O tem, da gre pri tej obveznosti za dolg zapustnice, zato ni mogoče govoriti. Ob njeni smrti ta obveznost oziroma terjatev tožencev še ni obstajala.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje.

1. Tožbo v tej zadevi je vložila tožnica A. A. Med postopkom je umrla, zapuščina pa je na podlagi 9. ter 142.a čl. ZD 1 prešla na Republiko Slovenijo. Slednja je z vlogo 21. 1. 2025 umaknila tožbo, podrejeno pa se je tožbenemu zahtevku odpovedala. Ker se toženci z umikom niso strinjali in so predlagali, da sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi, je sodišče na podlagi 317. čl. ZPP 2 tožbeni zahtevek s sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka in tožnici naložilo, da tožencem povrne 2.195 EUR s pripadki. To odločitev je oprlo na 154. čl. ZPP in pojasnilo, da priglašeni stroški tožencev niso dolg zapustnice, saj so nastali v posledici odpovedi zahtevku.

Pritožbene navedbe

2. Zoper odločitev se v stroškovnem delu pritožuje tožnica. Opozarja, da je v pravdo vstopila kot kaducitetna upravičenka po prvotni tožnici. Meni, da se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na 154. čl. ZPP, saj bi moralo v konkretni situaciji kot lex specialis upoštevati 142 a. čl. ZD. Sama ne odgovarja za zapustnikove dolgove, če postane zapuščina njena lastnina na podlagi 9. čl. tega zakona. Stroški so nastali v posledici vložene tožbe, to pa je vložila prvotna tožnica. Z odpovedjo stroški niso nastali in zato predstavljajo obveznost zapustnice, za katero Republika Slovenija ne odgovarja.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili. Menijo, da določb ZD sodišče v konkretni situaciji ne more uporabiti, saj mora sodišče odločati po pravilih pravdnega postopka. Tožnica si napačno razlaga pojem dolga zapustnice. Obveznost plačila pravdnih stroškov je nastala po smrti pokojne A. A. in v posledici odločitve tožeče stranke. Predlagajo zavrnitev pritožbe.

Presoja pritožbenega sodišča

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da pritožnica, ki je zapuščinsko premoženje pok. tožnice pridobila na podlagi 9. in 142.a čl. ZD, ne odgovarja za njene dolgove. Sporno pa je, ali med dolgove zapustnice spadajo stroški postopka, ki so nastali toženi stranki in jih je sodišče z izpodbijanim stroškovnim delom sodbe naložilo v plačilo tožnici.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pri teh stroških ne gre za dolg zapustnice. Drži sicer, da je bila ona tista, ki je vložila tožbo. Drži tudi, da je vložitev tožbe tožencem povzročila stroške, saj so na tožbo, da so preprečili izdajo zamudne sodbe, morali odgovoriti in tudi v nadaljevanju zaradi varovanja svojih interesov aktivno sodelovati v postopku. Vendar pa sam nastanek stroškov še ne pomeni, da je bila k njihovemu povračilu že zato, ker je tožbo vložila, zavezana zapustnica. Kdo v končni posledici nosi stroške postopka, namreč z upoštevanjem pravil, ki jih določa ZPP (vsebujejo jih določbe 154. do 162. čl. ZPP), odloča šele sodišče, ko se postopek konča. S to odločitvijo obveznost povrniti stroške oziroma pravica terjati plačilo stroškov šele nastane. V konkretnem primeru je do nastanka obveznosti iz tega naslova prišlo šele z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, razlog za odločitev, da je tožnica tista, ki je stroške dolžna povrniti tožencem, pa je bila njena odločitev, da se odpove tožbenemu zahtevku in posledična zavrnitev le-tega. V kolikor bi pri zahtevku vztrajala in z njim uspela, bi bila odločitev drugačna. O tem, da gre pri tej obveznosti za dolg zapustnice, zato ni mogoče govoriti. Ob njeni smrti ta obveznost oziroma terjatev tožencev še niti ni obstajala.

7. Da je pravno naziranje, za katerega se zavzema pritožnica (da gre za dolg zapustnice), napačno, izhaja tudi iz dejstva, da bi to imelo za posledico, da toženci, glede na dikcijo 142 a in 142 b čl. ZD, svojih stroškov dejansko nikoli ne bi mogli poplačati. 142 b čl. ZD namreč upnikom, da se izognejo posledici, ki jo določa 1. odst. te določbe, nalaga aktivno ravnanje. Tako morajo v roku, ki je glede na dikcijo 142 b čl. ZD prekluzivne narave, zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev ter vložiti predlog za začetek njenega stečaja. Ker toženci do zapustnice v času objave oklica niso imeli nobene terjatve, sedaj, ko terjatev obstaja, pa postopanje po 142. b čl. ZD zaradi poteka roka ni več mogoče, to dejansko pomeni izključitev odgovornosti države, ne da bi toženci imeli možnost to preprečiti.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP izpodbijano sodbo v stroškovnem delu potrdilo.

9. Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločitev o tem odpadla. Glede stroškov, ki so jih v odgovoru na pritožbo priglasili toženci, pa je pritožbeno sodišče na podlagi 155. čl. ZPP odločilo, da jih nosijo sami, saj je ocenilo, da ta ni bil potreben.

1 Zakon o dedovanju.

2 Zakon o pravdnem postopku.