Court dismisses appeal upholding contract training cost repayment obligation despite alleged third-party promise.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 9.057,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2020 do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 1.288,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da so mu na razgovoru na ministrstvu A., na katerem so bile prisotne tudi predlagane priče, pojasnili, da mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pri ministrstvu B. in podpisati sporazum o plačilu stroškov, da pa mu teh ne bo treba plačati, ker je to urejeno na podlagi dogovorov med ministrstvom A. in ministrstvom B. Sporazum je podpisal v dobri veri. Nikoli ne bi podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri ministrstvu B., če mu ne bi bilo obljubljeno, da ne bo potrebno vračilo stroškov. Tožničina obljuba odpusta stroškov izobraževanja je bistveno vplivala na njegovo odločitev, da sklene pogodbo o zaposlitvi. Nenazadnje gre za istega delodajalca, to je RS. Sodišču prve stopnje očita, da mu ni omogočilo, da bi se v zaslišanju opredelil do podanih navedb in pojasnil svojo plat zgodbe. Ker mu ni omogočilo zaslišanja, je storilo bistveno kršitev določb postopka. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo niti predlaganih prič in da neizvedbe tega dokaza tudi ni obrazložilo. Sodbe se v tem delu zato ne da preizkusiti. S tem mu je bila kršena pravica do izjave, ki izhaja iz načela kontradiktornosti, in pravica do poštenega sojenja. Meni, da bi zaslišanje prič bistveno pripomoglo k ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo niti do pisne izjave priče C. C. Navaja še, da je sodba pomanjkljivo obrazložena in nejasna, saj ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi je bila sprejeta. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivo obrazloženi izpodbijani sodbi. Ta je namreč ustrezno in jasno obrazložena ter jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

5. Sodišče prve stopnje je tudi jasno in pravilno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje toženca in z njegove strani predlaganih prič. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Pravilno je obrazložilo, da bi bila izvedba teh dokazov nepotrebna zaradi nesklepčne trditvene podlage toženca. Torej tudi če bi toženec in predlagane priče v izpovedbah potrdili toženčeve trditve, ki jih ponavlja tudi v pritožbi in s katerimi ugovarja temelju tožbenega zahtevka, bi bil ta še vedno utemeljen (kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov namreč ni neomejena. Odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, je glede na drugi odstavek 213. člena ZPP pridržana sodišču. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, kot je bilo to tudi v obravnavani zadevi, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V pritožbi očitana postopkovna kršitev (kršitev pravice do izjave, načela kontradiktornosti in pravice do poštenega sojenja) zaradi neizvedbe predlaganih dokazov tako ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek tožnice za povračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega in sorazmernega dela stroškov specialističnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja toženca. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je podlaga tožbenega zahtevka že v pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju, ki sta ju sklenili pravdni stranki in v katerih se je toženec zavezal tožnici povrniti sorazmerni del stroškov teh izobraževanj, v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred potekom dobe, za katero se je s pogodbama zavezal ostati na delu pri njej, do česar je prišlo v obravnavanem primeru. Navedeni pogodbi sta veljavni, toženec ju ni izpodbijal, kot tudi ni izpodbijal kasneje sklenjenega sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem se je (ponovno) zavezal, da bo tožnici poravnal dolg iz naslova stroškov usposabljanja, četudi v tem postopku zatrjuje, da naj ta sporazum ne bi predstavljal njegove prave volje. Ta sporazum je veljaven in je (prav tako kot že omenjeni pogodbi o izobraževanju) podlaga tožbenega zahtevka, s katerim tožnica od toženca utemeljeno terja povračilo sorazmernega dela stroškov izobraževanja, saj mu je delovno razmerje pri tožnici - ministrstvu B. prenehalo pred potekom dobe, za katero se je s pogodbama zavezal ostati pri njej v delovnem razmerju.

7. Niso utemeljene toženčeve navedbe, da ni spremenil delodajalca, ker se je po sklenitvi navedenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zaposlil na drugem ministrstvu (A.), delodajalec pa je Republika Slovenija. Toženec se je namreč v pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je delodajalec v državnem organu sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec pa ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ). Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženčevemu dokaznemu predlogu za zaslišanje toženca in prič, ki naj bi vedele izpovedati o zatrjevani obljubi ministrstva A., da tožencu teh stroškov ne bo treba plačati.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).