Supreme Court dismisses review request regarding contract type classification and unauthorized evidence admissibility in a sports agency dispute.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik s tožbo od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati 126.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjuje, da je zaradi toženčevega neutemeljenega odstopa od Pogodbe o sodelovanju z dne 31. 5. 2020 oškodovan za dogovorjena in neizplačana mesečna plačila za obdobje od 1. 7. 2021, ko je bila pogodba odpovedana, do 31. 5. 2024, ko bi se sicer iztekla (t. i. pozitiven pogodbeni interes).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

- Ali je sodišče kršilo pravila glede materialno procesnega vodstva (določilo 285. člena ZPP in 22. člena Ustave RS - sodba presenečenja), ko ni opozorilo tožnika, da bo sporno pogodbo obravnavalo kot mandatno pogodbo, ter ga pri tem ni opozorilo, da mu po stališču tega sodišča v tem primeru kot pogodbeno zvesti stranki ne pripada odškodnina iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa ampak samo iz naslova negativnega pogodbenega interesa in ga nato ni pozvalo, da temu ustrezno dopolni svojo trditveno in dokazno podlago?

- Ali je materialno pravno pravilno stališče (odločitev) sodišča prve in druge stopnje, da lahko naročitelj pri mandatni pogodbi kadarkoli neutemeljeno odstopi od pogodbe in da prevzemniku naročila v primeru neutemeljenega odstopa od pogodbe pripada samo odškodnina za izgubljen negativen pogodbeni interes ne pa tudi iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa?

- Ali sta nižji sodišči nepravilno uporabili določila 239. člena in 243. člena OZ (pogodbena odškodninska odgovornost), ko sta odločili, da pogodbi nezvesta stranka, ki je kršila pogodbo in neutemeljeno odstopila od pogodbe, ni dolžna plačati pogodbeno zvesti stranki odškodnine, ki se kaže v celotno dogovorjenem pogodbenem plačilu (t. i. pozitivni pogodbeni interes v obliki premoženja, ki bi ga tožnik imel, če bi bila pogodba pravilo izpolnjena)?

- Ali lahko kot mandatno pogodbo štejemo pogodbo, pri kateri se ena pogodbena stranka zaveže, da bo za mesečno plačilo dalj časa in nepretrgoma opravljala delo osebno pod navodili in nadzorom druge pogodbene stranke v hierarhični strukturi druge pogodbene stranke in da bo o svojem delu redno poročala osebi, ki jo je določila druga pogodbena stranka?

- Ali sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da je pogodba, na podlagi katere se je tožnik zavezal opravljati delo nogometnega skavta, mandatna pogodba, pri čemer je tožnik delo opravljal osebno, nepretrgoma od 03. 04. 2013 do 01. 07. 2021, za mesečno plačilo, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je tožnik vozil službeno vozilo in je o svojem delu bil dolžan redno poročati vsakokratnemu športnemu direktorju tožene stranke in da ne gre za atipično pogodbo o delu, ki navzven spominja na delovno razmerje?

- Ali predstavlja nedovoljen dokaz v pravdnem postopku avdio posnetek pogovora med tožnikom in njegovim nadrejenim, ki ga je tožnik naredil na javnem mestu z izključnim namenom, da zaščititi svoje delovno mesto, svojo pravico do dela, ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in si zagotovi dokaz o tem, da ga tožena stranka šikanira ter lažno navaja, da krši pogodbo?

- Ali sta sodišči kršili načelo enakega varstva pred zakonom (22. člen Ustave RS) ter razpravno načelo iz 7. člena ZPP in 213. člena ZPP s tem, ko pri svoji odločitvi nista upoštevali posnetka pogovora med tožnikom in A. A. z argumentacijo, da gre za nedovoljen dokaz, pa čeprav gre za dokaz, ki ga je tožnik pridobil na javnem mestu z izključnim namenom, da zaščititi svoje delovno mesto, svojo pravico do dela, ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in si zagotovi dokaz o tem, da ga tožena stranka šikanira ter lažno navaja, da krši pogodbo?

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz navedene določbe, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

8. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).