Appeal dismissed; temporary order upheld; monetary penalty and execution ban rejected due to lack of urgency and access to court.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

[JEDRO]

Odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja sklenjenih pogodb je bila v celoti uresničena z izdajo začasne odredbe. Gre za odločbo oblikovalne narave, zato za njeno učinkovitost ni potrebno nobeno nadaljnje ravnanje, s tem pa tudi ne izrek denarne kazni kot oblike posredne prisile.

Prepoved vložitve predloga za izvršbo pomeni ne samo omejitve, temveč odvzem pravice do dostopa do sodišča kot sestavnega dela pravice do sodnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnika kot kreditojemalca in pravna prednica tožene stranke kot kreditodajalka so 25. 5. 2006 sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. ... (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je kredit v višini 194.500 CHF (29.935.993,98 SIT), z odplačilno dobo 300 mesecev. Kreditna pogodba je bila sklenjena za namen poplačila obstoječe kreditne obveznosti in gradnje stanovanjske hiše. 21. 6. 2006 so stranke kreditno pogodbo sklenile v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Istega dne so v isti obliki sklenile še Sporazum o ustanovitvi hipoteke po členu 142. Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 1106/06 (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve), na podlagi katerega je bila terjatev tožene stranke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičnini tožnikov parc. št. 960/17, k. o. X.

2. S tožbo, vloženo 5. 5. 2023, sta tožnika zahtevala: 1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; 2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris ter 3) plačilo 26.991,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kasneje sta tožbo dvakrat spremenila, tako da sta povišala denarni zahtevek.

3. Tožnika sta 12. 12. 2024 vložila predlog za izdajo začasne odredbe in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njunemu predlogu delno ugodilo. Začasno, do pravnomočnega končanja pravdnega postopka, je zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve (I. točka izreka) in odločilo, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi (II. točka izreka). Hkrati je zavrnilo predlog tožnikov, da se toženki, pod grožnjo denarne kazni, prepove razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju terjatve, izterjevanje teh terjatev v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavljanje kakršnegakoli njihovega drugačnega poplačila ter vnašanje podatkov o neplačanih obveznostih, ki bi nastale v času trajanja zavarovanja s to začasno odredbo, v centralni register SISBON (III. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških v zvezi z začasno odredbo odločeno s končno odločbo (IV. točka izreka).

4. Tožena stranka je zoper ugodilni del sklepa (I. in II. točka izreka) vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom II P 315/2023 z dne 21. 2. 2025 zavrnilo. Sklep je pravnomočen.

5. Tožnika sta zoper zavrnilni del sklepa (III. točka izreka) vložila pritožbo. V njej uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjujeta tudi kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Kot bistveno navajata, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi, sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve pa je tudi določitev denarne kazni za primer njegove kršitve. Začasna odredba bi morala zato vsebovati tudi izrek denarne kazni. Če tožnika ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, je ne bi bilo mogoče izdati niti v delu, v katerem je bila izdana. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, namreč ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja, saj zoper toženo stranko ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku. Če gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot bi šlo v tem primeru, je vložitev ugovora brez suspenzivnega učinka in bi toženka lahko takoj dosegla blokado sredstev na računih tožnikov, opravljen bi lahko bil tudi rubež premičnin, oboje z učinkom do odločitve o ugovoru. To bi izvotlilo namen začasne odredbe. Sklicujeta se na posamezne odločbe višjih sodišč in ob tem opozarjata na neusklajeno sodno prakso prvostopenjskih in pritožbenih sodišč. Navajata, da je Vrhovno državno tožilstvo v eni od primerljivih zadev v zvezi z vprašanjem, ki ga načenjata v pritožbi, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožnika pravilno ugotavljata, da se sodna praksa v sporih, ki izvirajo iz sklenjenih potrošniških kreditnih pogodb v švicarskih frankih, še razvija. V tem procesu prihaja tudi do različnih odločitev o primerljivih dejanskih in pravnih položajih. Vendar pa pritožbeno sodišče hkrati ugotavlja, da se je večinski del sodne prakse glede predlaganih začasnih odredb poenotil v stališčih, na katerih temelji izpodbijana odločitev in ki so drugačna kot stališča, ki izhajajo iz odločb, na katere se pritožnika sklicujeta v pritožbi. 1 Pritožnika ne uspeta utemeljiti razlogov za odstop od teh poenotenih stališč, takšnih razlogov ne prepozna niti pritožbeno sodišče.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je cilj začasnih ukrepov v tovrstnih zadevah doseči polni učinek (morebitne) končne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Pravilno je tudi presodilo, da bo ta cilj dosežen že z zadržanjem učinka med strankami sklenjenih pravnih poslov.

10. Odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja sklenjenih pogodb je bila v celoti uresničena z izdajo začasne odredbe. Gre za odločbo oblikovalne narave, zato za njeno učinkovitost ni potrebno nobeno nadaljnje ravnanje, s tem pa tudi ne izrek denarne kazni kot oblike posredne prisile. Izreka slednje glede tega dela začasne odredbe tožnika v predlogu (pravilno) niti nista predlagala.

11. Stranke v času zadržanja učinkovanja poslov niso dolžne izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti, hkrati pa niso upravičene zahtevati izpolnjevanja obveznosti od sopogodbenika. Tožnika v času veljavnosti začasne odredbe tako nista dolžna plačevati obrokov, tožena stranka pa jih ni upravičena zahtevati oziroma terjati. Navedeno pa še ne utemeljuje potrebe, da sodišče toženki izterjavo ali drugačno poplačilo prepove z oblastno določbo in jo k opustitvi teh ravnanj sili z izrekom denarne kazni. Tožnika niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi nista predstavila nikakršnega indica, kaj šele dokaza, da namerava tožena stranka ravnati v nasprotju z že izdano začasno odredbo. Nevarnost, s katero utemeljujeta potrebo po izdaji (dodatne) začasne odredbe - da sodišče toženi stranki prepove izterjavo v izvršilnem postopku ali kakršno koli drugačno poplačilo terjatev - je zato v tem trenutku povsem hipotetična in teoretična. Kot takšna konkretno in resno ne ogroža pravnega in dejanskega položaja tožnikov kot potrošnikov niti polnega učinka (morebitne) končne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe, kar oboje varujeta Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (YQ, RJ proti Getin Noble Bank S.A.).

12. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno opozorilo, da tožnika v delu svojega predloga posegata v (ustavno) pravico tožene stranke do sodnega varstva. Četudi bi bil tako korenit poseg vanjo, kot ga predlagata, na načelni ravni dopusten, pogoji zanj v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Prepoved vložitve predloga za izvršbo pomeni ne samo omejitve, temveč odvzem pravice do dostopa do sodišča kot sestavnega dela pravice do sodnega varstva. Na drugi strani imata tožnika v (malo verjetnem) primeru vložitve izvršilnega predloga možnost pravnega sredstva (ugovora), ki ju dovolj učinkovito ščiti pred morebitno zlorabo izvršilnega postopka s strani tožene stranke. V takšnem pravnem položaju tudi opozorila tožnikov na nesuspenzivni učinek ugovora zoper sklep o izvršbi ter možnost blokade njunih denarnih sredstev in izvršbe na premičnine tehtnice ne nagnejo v njuno korist.

13. Glede predlaganih prepovedi razpolaganja s terjatvami in vnašanja podatkov o neplačanih obveznosti v centralni register SISBON tožnika - enako kot v predlogu za začasno odredbo - v pritožbi ne pojasnita, zakaj sta ukrepa potrebna za varstvo njunega dejanskega in pravnega položaja ter doseganje polnih učinkov končne odločitve. Pritožbenemu sodišču se zato do njiju ni treba opredeljevati. Opozarja le, da tako pravila o cesiji kot pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti njun položaj ščitijo tudi v razmerju do morebitnega singularnega pravnega naslednika tožene stranke.

14. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

15. Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1780/2024 z dne 17. 1. 2025, I Cp 1338/2024 z dne 8. 11. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 1820/2024 z dne 14.11.2024 in druge.