Appeal dismissed; court rejects claim that payment by card and goods receipt were not proven in small value commercial dispute.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.312,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2023 dalje do plačila.

2. Tožeča stranka - v stečaju je vložila tožbo za plačilo zgoraj navedenega denarnega zneska na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je tožena stranka kupila in prevzela gradbeni material v skupnem znesku 1.312,86 EUR, ki je bil plačan s plačilno kartico oziroma denarnimi sredstvi tožeče stranke. Tožena stranka kljub pozivu stečajne upraviteljice z dne 13. 3. 2023 navedenega zneska ni vrnila. Ugovarjala je, da navedenega materiala ni naročila, niti ga ni prevzela. Ker je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka kupila in prevzela sporno blago, ki ga je plačala s plačilno kartico tožeče stranke, je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku.

3. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da spornega blaga v znesku 603,01 EUR z dne 1. 4. 2021 ni nikoli prejela, niti nima računa knjigovodsko zavedenega v svojih finančnih evidencah, kar je razvidno iz finančnega poročila tožene stranke. Tudi ni bilo odbitega vstopnega DDV.

Zavrača trditev, da je tožena stranka plačala blago z bančno kartico tožeče stranke in osebno prevzela sporno blago na sedežu podjetja A. d.o.o., saj ni imela nobenega stika s plačilnimi karticami tožeče stranke, nikoli ni imela v lasti bančne kartice tožeče stranke in ni plačala blaga z bančno kartico tožeče stranke. Navaja, da sodnica verjame nepreverjenim izjavam tožeče stranke, da je tožena stranka razpolagala z bančno kartico tožeče stranke pri nakupu spornega blaga in za takšno odločitev ni imela nobenega dokaza. Zahteva, da tožeča stranka dostavi potrdilo s strani banke, ki je izdala poslovno bančno kartico s podatki o pooblaščencih in imetnikih kartice, iz katerega bo razvidno, da nihče s strani tožene stranke ni imel opravka z bančno kartico tožeče stranke. Ni jasno, zakaj sodnica ni zahtevala imena pooblaščenih oseb za uporabo bančne kartice tožeče stranke. Tovrstno pooblastilo bi tožeča stranka morala predložiti kot dokaz sodišču za svoje trditve.

Za sporna računa v znesku 376,49 EUR in 333,36 EUR nikoli ni oddala naročila tožeči stranki za dobavo tovrstnega blaga, niti ga ni prevzela ali plačala z bančno kartico tožeče stranke na sedežu podjetja A. d.o.o., kot navaja tožeča stranka. Sporno blago je plačala in prevzela tožeča stranka za potrebe in izvedbo sklenjenega posla, kar je potrjeno z izdanimi naročilnicami tožene stranke z dne 26. 2. 2021 in 12. 5. 2021 v skupnem znesku 3.500,00 EUR. Obseg in vrsta posla izkazuje, da je blago specificirano po računih sestavni del sklenjenega medsebojnega poslovnega razmerja za izdelavo betonskega zidu. Vsa izvedena dela skupaj z dobavljenim blagom, so bila poplačana z izdanimi fakturami tožeče stranke 10 - 2021 in 15 - 2021. Iz naročilnice številka 6221 je razvidno, da so z naročilom izdelave opornega betonskega zidu v višini 2.500,00 EUR dogovorili fiksno ceno za izvedbo del. Kljub temu je tožeča stranka v računu 15 - 2021 zaračunala 500,00 EUR več od dogovorjenega zneska, ki so ga v celoti poravnali. Na ta način so poravnali oba računa v skupnem znesku 4.000,00 EUR.

Tožeča stranka po izvedbi pogodbenih del ni nikoli zahtevala plačila spornega blaga, niti toženi stranki ni poslala računa ali opomina za plačilo, kar pomeni, da sporno blago ni bilo predmet obračuna med pravdnima strankama, temveč sestavni del sklenjenega medsebojnega posla. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva poplačilo blaga, ki je že plačano v sklopu izvedenih in naročenih del v znesku 376,49 in 333,36 EUR in namerno zavaja sodišče, da gre za del posameznega dogovorjenega posla. Sodnica bi morala pisne dokaze tožene stranke iz katerih so razvidna medsebojno poslovna naročniška razmerja med strankama upoštevati ter dejstvo, da so vsa naročena dela skupaj z vgrajenim potrošnim gradbenim materialom bila poplačana tožeči stranki. Tožena stranka ni imela nikakršnega motiva za pridobitev finančne koristi iz spornega pravnega posla, saj je že imela dogovorjen in naročen fiksen posel s tožečo stranko.

Zakaj je tožeča stranka blago plačala na ime in davčno številko tožene stranke, mora tožeča stranka iskati v lastnem načinu poslovanja ter odgovornih vodilnih osebah in imetnikih bančne kartice pri tožeči stranki. Tožeča stranka razen spornih računov ni predložila nobenih drugih pisnih dokazil, ki bi dokazovali, da je tožena stranka plačala in prevzela sporno blago s kartico tožeče stranke. Ravnanje sodišča predstavlja očitano kršitev temeljnih pravic do poštenega in pravičnega sojenja, ki je določeno v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Zahteva za vračilo brez kakršnekoli pravne podlage in neizpodbitnih dokazov predstavlja kršitev pravic, kar ni sprejemljivo.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja postopek v gospodarskih sporih od 480. do 496. člena ZPP. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti od 442. do 458. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti, se je dovoljeno pritožiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v celoti (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. Glede pritožbenih navedb, da iz finančnega poročila jasno izhaja, da račun z dne 1. 4. 2021 v znesku 603,01 EUR, ni knjižen oz. ne obstaja v finančnih evidencah tožene stranke, da ni bilo odbitega vstopnega DDV, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP). Poleg tega so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP). Poleg tega je prvostopno sodišče v 16. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka kupila in prevzela gradbeni material, ki je bil plačan s plačilno kartico tožeče stranke. Iz odgovora družbe A. d.o.o. z dne 20. 1. 2023 je razvidno, da je sporno blago po vtoževanih računih kupila tožena stranka, saj vsi trije računi glasijo na ime tožene stranke. Iz izpisa prometa v prilogi A6 izhaja, da so bili sporni računi plačani s transakcijskega računa tožeče stranke. Izdajateljici računov, družbi A. d.o.o. je bil 4. 2. 2021 nakazan denarni znesek v višini 376,49 EUR, kar ustreza računu v istem znesku v prilogi A8 in znesek 333,36 EUR, ki je enak znesku po računu v prilogi A7. Dne 1. 4. 2021 je bil družbi A. d.o.o., nakazan še znesek 603,01 EUR, kar sovpada z računom v prilogi A9 z dne 1. 4. 2021. Povsem pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da je blago bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da ga je osebno prevzela tožena stranka na sedežu podjetja A. d.o.o.. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče verjelo nepreverjenim izjavam tožeče stranke, da je tožena stranka razpolagala ter uporabljala bančno kartico tožeče stranke pri nakupu spornega blaga, saj je tožeča stranka dokazala, da je bilo blago po navedenih računih plačano s transakcijskega računa tožeče stranke (16. točka obrazložitve prvostopne sodbe, 7. in 212. člen ZPP).

11. Pritožba ne more uspeti z zahtevo, da naj tožeča stranka predloži potrdilo banke z navedbo podatkov o pooblaščencih in imetnikih plačilne kartice tožeče stranke, saj gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Pravdne stranke so v skladu s 7. in 212. členom ZPP, v zvezi z 450. do 453. členom ZPP, dolžne navajati trditve in predlagati dokaze za svoje trditve pravočasno, na kar je bila tožena stranka v tem postopku opozorjena (l. št. 6 in 11 v spisu). Ker tovrstnih navedb in dokazov pritožnica ni podala pravočasno pred prvostopnim sodiščem, niti ni pojasnila razlogov zakaj tega ni mogla storiti, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki niso pritožbeno upoštevne.

12. Neutemeljene in nerelevantne so pritožbene navedbe, da tožena stranka nikoli ni imela v lasti bančne kartice tožeče stranke in da niso prevzeli spornega blaga v znesku 603,01 EUR, ker niso odbili vstopnega DDV-ja. Prvostopno sodišče je namreč v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da so bili vsi trije sporni računi plačani s transakcijskega računa tožeče stranke, računi pa so glasili na toženo stranko, ki je blago prevzela. Nobenega dvoma torej ni, da je bila kupec in prevzemnik blaga tožena stranka, blago pa je bilo plačano s transakcijskega računa tožeče stranke. Če tožena stranka v svojih poslovnih knjigah ni odbila vstopnega DDV, to za predmetni postopek ni relevantno. Povsem neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe o spregledanih pravno pomembnih dejstvih, saj je prvostopno sodišče povsem pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje v točkah 14. do 17. obrazložitve. Dokazno oceno prvostopnega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je v skladu z 8. členom ZPP. Poleg tega se pritožbeni očitki nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

13. Pritožbene navedbe, (-) da je sporno blago plačala in prevzela tožeča stranka za potrebe in izvedbo sklenjenega medsebojnega posla za izdelavo betonskega zidu, kar je potrjeno z izdanimi naročilnicami tožene stranke z dne 26. 2. 2021 in 12. 5. 2021 v skupnem znesku 3.500,00 EUR, (-) da obseg in vrsta dela izkazujeta, da je tovrstno blago po specifikaciji računov sestavni del sklenjenega medsebojnega poslovnega razmerja za izdelavo opornega betonskega zidu, (-) da so vsa izvedena dela skupaj z dobavljenim blagom bila poplačana s fakturami tožeče stranke 10 - 2021 in 15 - 2021, (-) da je iz naročilnice številka 6 - 2021 razvidno, da so z naročilom izdelave opornega zidu v višini 2.500,00 EUR dogovorili fiksno ceno za izvedbo del, (-) da je tožeča stranka po računu 15 - 2021 zaračunala 500,00 EUR več od dogovorjenega zneska, ki ga je tožena stranka v celoti poravnala, (-) da je tožena stranka poravnala s tem tudi oba računa v skupnem znesku 4.000,00 EUR, so pritožbene novote, ki v skladu s 337. členom ZPP, niso dopustne, saj jih pritožnica ni zatrjevala pravočasno pred sodišče prve stopnje, niti ni pojasnila razlogov zakaj jih ni mogla pravočasno navajati. Prav tako pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni pritožbeno dopusten razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

14. Nedopustna pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP so tudi pritožbene navedbe, da sporno blago ni bilo predmet obračuna med toženo in tožečo stranko, temveč je bilo sestavni del sklenjenega medsebojnega posla za izdelavo opornega zidu, (-) da je tožeča stranka namerno zavedla sodišče za plačilo spornih faktur kot posameznega dela dogovorjenega posla pravdnih strank.

15. Nedopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen ZPP), ki ni pritožbeno dopusten razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti, pritožba uveljavlja z lastno dokazno oceno, da bi moralo sodišče upoštevati predložene pisne dokaze in ugotoviti poslovno naročniška razmerja med pravdnima strankama, da so vsa naročniška dela skupaj z zgrajenim spornim gradbenim materialom poplačana tožeči stranki in da tožena ni imela nikakršnega motiva za pridobitev finančne koristi iz spornega pravnega razmerja, saj je imela že dogovorjen in naročen fiksen posel s tožečo stranko.

16. Nedopustne pritožbene novote so tudi pritožbene navedbe, da mora tožeča stranka iskati v lastnem načinu poslovanja zakaj je blago plačala na ime in z davčno številko tožene stranke in v odgovornosti zaposlenih in vodilnih oseb pri tožeči stranki, ki so tožečo stranko pripeljale v stečaj (337. člen ZPP). Teh navedb pritožnica ni podala pravočasno pred sodiščem prve stopnje, niti ni pojasnila zakaj tega ni mogla storiti. Da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka plačala in prevzela sporno blago s kartico tožeče stranke, gre za pritožbi lastno dokazno oceno, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni pritožbeno dopusten razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (358. člen ZPP).

17. Neutemeljen in pavšalen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS, saj je prvostopno sodišče odločalo na podlagi tožbe (190. člena OZ), v okviru navedb pravdnih strank, ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločilo o utemeljenosti zahtevka na podlagi lastne presoje navedb strank, izvedenih dokazov in lastnega razumevanja postopkovnih in materialnih določb. Prvostopna sodba je povsem zadostno obrazložena na podlagi česa je sodišče štelo, da je tožeča stranka dokazala, da je sporno blago kupila in prevzela tožena stranka, plačano pa je bilo s plačilno kartico tožeče stranke (14. do 17. točke obrazložitve prvostopne sodbe). Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja je povsem neutemeljen in pavšalen.

18. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih tožena stranka ni priglasila.