Court partially allows appeal by correcting murder charge description and legal qualification under Criminal Code.

Pritožbi zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločbi o krivdi tako, da se iz opisa kaznivih dejanj v prvem in tretjem odstavku izpusti besedilo ″iz nizkotnih nagibov‶;

- v pravni opredelitvi tako, da se kaznivi dejanji umora pravno opredelita po 2. točki 116. člena Kazenskega zakonika;

- v odločbi o kazni tako, da se obtožencu za vsako kaznivo dejanje umora določi kazen le po 2. točki 116. člena KZ-1,

v preostalem delu pa se pritožba zagovornika, pritožba obtoženca pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena.

Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana pomočnika izvršitelja in da je bil nameravan fizični odvzem osebnega vozila vezan na sklep sodnika o izvršbi, tekom katere je bilo vozilo že zarubljeno, torej se je zavedal lastnosti obeh pokojnih, čeprav obtoženec ni bil stranka v izvršilnem postopku. Tako po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnih pomislekov v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obtožencu dokazana kvalifikatorna okoliščina, da je dejanje storil zaradi izvršilnega postopka in sodnikove odločitve v tem postopku, po 2. točki 116. člena KZ-1.

V posledici obtoženčevega nestrinjanja z izvršilnim postopkom in odločitvijo sodnika v tem postopku, pa je obtoženec nasprotoval fizičnemu odvzemu vozila, ki sta ga pomočnika izvršitelja poskušala opraviti v okviru uradnega postopka zaradi sklepa o izvršbi. Njuno vztrajanje, da vozilo odvzameta, pa je obtoženec preprečil tako, da je oba ustrelil, kar naj bi po opisu kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe predstavljalo drugo kvalifikatorno okoliščino, to je nizkotni nagib. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja tesno povezanost med konkretizacijo obeh kvalifikatornih okoliščin v opisu kaznivih dejanj in jih je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine, to je, da je obtoženec dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika v predmetnem izvršilnem postopku. Šele opis obtoženčevega ravnanja v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe, opredeljenega sicer kot ravnanje iz nizkotnih nagibov, namreč vsebinsko pojasnjuje kaj je pravzaprav obtoženec storil zaradi postopka in odločitve sodnika v izvršilnem postopku, kar je bilo tudi v njegovem naklepu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj umora po 2. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za vsako kaznivo dejanje mu je na podlagi 2. in 4. točke 116. člena KZ-1 določilo kazen po 26 let zapora, na kar mu je izreklo enotno kazen 30 let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu in sicer od 18.17 ure, dne 24. 2. 2022 dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je odvzelo pištolo znamke ″Češka Zbrojovka‶, model 27, kaliber 7,65 mm, ki je bila uporabljena za kaznivi dejanji. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, odločilo pa je, da je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki sta bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, bremeni proračun. Oškodovanci B. B., mladoletni C. C. in Č. Č., pa so bili po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP, s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec v vloženi pritožbi pritožbenih razlogov ne navaja, od sodišča druge stopnje pa terja ponovno presojo dokazov, ki so mu v korist in kot navaja pričakuje pravilno odločitev.

3. Zagovornik je pritožbo z dne 26. 1. 2024, dopolnil 9. 2. 2024 in nato še 16. 2. 2024 dostavil listine, ki se nanašajo na predhodno vloženo pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom in z drugim državnim tožilcem.

4. Na obtoženčevo in zagovornikovo pritožbo ter njeno dopolnitev, je podala odgovor okrožna državna tožilka, ki se zavzema za njuno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba zagovornika je delno utemeljena, pritožba obtoženca pa je v celoti neutemeljena.

6. Zagovornik obtoženega je v vloženi pritožbi zahteval obvestilo o pritožbeni seji obtožencu in njemu. Skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, je sodišče druge stopnje o seji obvestilo stranki in zagovornika. Vsi obveščeni so na sejo pristopili.

7. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika ter navedb državne tožilke v odgovoru na pritožbo ter ob upoštevanju podatkov spisa, je sodišče druge stopnje o pritožbeno uveljavljenih razlogih ugotovilo tako, kot je navedeno v nadaljevanju.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

8. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je v postopku kršilo obtoženčevo pravico do svobodne izbire zagovornika (12. člen ZKP, 29. člen Ustave RS, 6. člen EKČP in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah), iz razloga: (-) ker narokov za glavno obravnavo 22. 8. in 29. 8. 2023 ni preklicalo, čeprav je zagovornik pravočasno z dopisom z dne 17. 8. 2023 izkazal svoj bolniški stalež, (-) ker je obtožencu po uradni dolžnosti postavilo še enega zagovornika in sicer odvetnico E. E., čeprav obtoženec ni ostal brez zagovornika, saj je tega še vedno imel, le da se glavne obravnave ni mogel udeležiti zaradi opravičenih razlogov in je v prisotnosti zagovornice opravilo glavno obravnavo 22. 8. in 29. 8. 2023, (-) ker je na glavni obravnavi 22. 8. 2023 zaslišalo tudi tri priče, zapisnika o naroku z dne 29. 8. 2023 pa zagovorniku ni nikoli vročilo, s tem pa kršilo tudi obtoženčevo pravico do obrambe, saj je obravnavo dne 22. 8. in 29. 8. 2023 dejansko opravilo brez zagovornika, ki je bil določen obtožencu in katerega navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. To pa po stališču pritožnika predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in hkrati bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Z navedenimi pritožbenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja. V zvezi s tem iz podatkov kazenskega spisa izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- obtožencu je bil s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Celju opr. št. Su 11/2022 z dne 27. 2. 2022 po uradni dolžnosti za zagovornika postavljen odvetnik D. D., ki ga je zastopal tekom celotnega kazenskega postopka,

- dne 9. 6. 2023 je zagovornik sodišču posredoval prošnjo za preložitev že razpisanih narokov za glavno obravnavo, dne 12. 6., 26. 6. in 27. 6. 2023, in ji priložil zdravniško potrdilo o opravičeni odsotnosti za obdobje dveh mesecev, skupaj s popisom bolezni UKC Maribor z dne 6. 6. 2023, iz katerega je izhajalo, da bo zagovornik v tem času operiran,

- še istega dne je predsednica senata preklicala glavno obravnavo razpisano za 12. 6. 2023, nato pa spis predložila predsednici sodišča, da za čas odsotnosti prvotno postavljenega zagovornika odvetnika D. D., obtožencu po uradni dolžnosti postavi drugega zagovornika,

- s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 11/2023 z dne 12. 6. 2023, je bila obtožencu za zagovornico po uradni dolžnosti postavljena odvetnica E. E., ki je bila v nadaljevanju povabljena na že razpisane naroke za glavno obravnavo 22. in 27. 6. 2023,

- dne 20. 6. 2023 je predsednica senata zato, da bi zagovornica imela ustrezen čas za pripravo na glavno obravnavo, ugodila njeni prošnji in preklicalo že prej določena naroka za glavno obravnavo 26. 6. in 27. 6. 2023 ter določilo, da se bo glavna obravnava nadaljevala 6. 7., 22. 8. in 29. 8. 2023,

- dne 28. 6. 2023 je obtoženec sodišču posredoval prošnjo, da ga v kazenskem postopku zagovarja odvetnik D. D., ki je iz zdravstvenih razlogov trenutno odsoten,

- dne 10. 7. 2023 je predsednica senata obtoženca obvestila, da zagovornik odvetnik D. D. ni bil razrešen kot njegov zagovornik,

- dne 3. 7. 2023 je zaradi odsotnosti sodnice porotnice bila preklicana glavna obravnava določena za 3. 7. 2023, o čemer je bil po elektronski pošti obveščen tudi zagovornik odvetnik D. D.,

- dne 26. 7. 2023 predsednica senata odredi, da se vabilo za razpisane naroke za glavno obravnavo pošlje tudi odvetniku D. D. (list. št. 1225),

- dne 17. 8. 2023 zagovornik odvetnik D. D. sodišču predloži zdravniško potrdilo o opravičeni odsotnosti do 15. 9. 2023,

- dne 22. 8. 2023 je opravljena glavna obravnava, na kateri so bili v prisotnosti zagovornice odvetnice E., E., zaslišane priče F. F., G. G. in H. H.,

- dne 29. 8. 2023 je bila opravljena glavna obravnava, na kateri so se izvajali listinski dokazi in

- na glavni obravnavi dne 14. 9. 2023, na katero je zadnji dan bolniškega staleža pristopil zagovornik odvetnik D. D., je bila s sklepom predsednice senata odvetnica mag. E. E. razrešena kot zagovornica obtoženega A. A.

9. Pritrditi je zagovorniku, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistven element pravice do poštenega sojenja, pri čemer je nujni pogoj za učinkovito obrambo z zagovornikom, zaupen odnos med obtožencem in zagovornikom. To izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 38426/2014 z dne 14. 2. 2019, na katero se v zvezi s tem sklicuje zagovornik. Da je bilo v konkretnem primeru to zaupanje vzpostavljeno, čeprav si obtoženec odvetnika D. D. ni izbral sam, ampak mu ga je po uradni dolžnosti postavilo sodišče, kaže dopis obtoženca z dne 28. 6. 2023, da želi, da ga v kazenskem postopku zastopa odvetnik D. D., ki je sicer odsoten iz zdravstvenih razlogov. Četudi bi slednje bilo mogoče na nek način šteti, kot da si je obtoženec izbral zagovornika, pa po stališču prakse Ustavnega sodišča RS in tudi ESČP, pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 49475/2015). Tako je lahko pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi in preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

10. V konkretnem primeru je bilo po presoji sodišča druge stopnje potrebno za tem, ko je dotedanji zagovornik odvetnik D. D. seznanil sodišče, da bo zaradi operativnega posega vsaj dva meseca odsoten, za ta čas obtožencu postaviti zagovornika zato, da se mu je zagotovila formalna obramba, ki je v tem postopku obvezna ter pomoč zagovornika, ki bo funkcijo lahko opravljal in zato, da se izogne preložitvi narokov za glavno obravnavo ter omogoči nadaljnje izvajanje kazenskega postopka, zaradi katerega je bil obtoženec tedaj že osemnajst mesecev v priporu.

11. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno tezo, da prvo sodišče ni upoštevalo opravičila in bolniškega staleža zagovornika D. D. Ravno nasprotno, opravičilo je upoštevalo. Ker pa je iz zdravniškega potrdila z dne 6. 6. 2023 izhajalo, da bo zagovornik zaradi operativnega posega odsoten najmanj dva meseca, kar pomeni, da v tem obdobju ne bo mogel učinkovito opravljati sicer obvezne obrambe, zagovornik pa mora biti ves čas sposoben svojo funkcijo opravljati, je sodišče prve stopnje obtožencu v času odsotnosti odvetnika D. D., obrambo po prvem odstavku 70. člena ZKP zagotovilo s tem, da mu je po uradni dolžnosti za zagovornico postavilo odvetnico mag. E. E. Vse navedeno izhaja tudi iz sklepa predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 11/2023 z dne 12. 6. 2023, kjer je navedeno, da je v konkretnem primeru zakonsko določena obvezna obramba, da gre za priporno zadevo, da bo odsotnost odvetnika D. D. najmanj dvomesečna in je dejansko nepredvidljiva, da je določitev novega zagovornika nujna tudi zaradi zasledovanja razumno hitrega postopka ter zagotavljanju pravice obtoženega do učinkovite obrambe.

12. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je bila postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena.

13. Po navedenem pa pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev obtoženčeve pravice do obrambe, češ da je sodišče dve glavni obravnavi (22. in 29. 8. 2023) opravilo brez udeležbe zagovornika, kar naj bi posledično pomenilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. in 29. 8. 2023 izhaja, da je bila na obeh narokih ves čas navzoča zagovornica odvetnica mag. E. E., kar pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena brez osebe - zagovornika, katere navzočnost je bila po zakonu obvezna. Odvetniku D. D. je bil posredovan tudi prepis zvočnih posnetkov zaslišanja prič na glavni obravnavi 22. 8. 2023, glede katerega na glavni obravnavi 14. 9. 2023, ni imel nobenih pripomb ali predlogov in v zvezi s tem tudi ni imel pomislekov (kot sedaj v pritožbi) glede tega, da v času, ko je bil v bolniškem staležu, ni bil povabljen na glavno obravnavo 22. in 29. 8. 2023 1 . Če se zanemari neizpodbitno dejstvo, da je bil odvetnik D. D. 22. in 29. 8. 2023 še vedno v bolniškem staležu (vse do 15. 9. 2023), pa ne gre spregledati določbe petega odstavka 120. člena ZKP, ki določa, da če ima obdolženec več zagovornikov, se vabilo za glavno obravnavo pošlje le enemu zagovorniku. Ker je v konkretnem primeru obtoženec imel dva zagovornika, enega celo v bolniškem staležu, v ravnanju sodišča prve stopnje, ki je vabilo vročilo le odvetnici mag. E. E., ni zaznati nobenih pomanjkljivosti, saj je postopalo v skladu s petim odstavkom 120. člena ZKP.

14. Glede nevročitve zapisnika o glavni obravnavi 29. 8. 2023 odvetniku D. D., pa je dodati zgolj to, da tega zagovornik ni zahteval, čeprav je 13. 9. 2023 pregledal spis in se je s predmetnim zapisnikom seznanil, avtomatične vročitve teh sodnih pisanj strankam pa procesni zakon sodišču ne nalaga.

15. Po navedbah zagovornika naj bi prvo sodišče kršilo določbo 12. člena ZKP tudi zato, ker obtoženca in zagovornika ni obvestilo, da bo na glavni obravnavi 17. 3. 2023 zaslišana izvedenka sodne medicine dr. I. I., zaradi česar se obramba na zaslišanje izvedenke ni mogla pripraviti. Ker pa predlogu zagovornika za preložitev izvedenkinega zaslišanja predsednica senata ni sledila, je po prepričanju pritožnika bilo s tem obrambi onemogočeno neposredno zaslišanje izvedenke, kar predstavlja kršitev obtoženčeve pravice do obrambe, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

16. V zvezi s povzetimi pritožbenimi očitki sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenka dr. I. I. na predlog obrambe, dne 20. 1. 2023 pisno dopolnila svojo prvotno mnenje z dne 24. 2. 2022, kar je bilo zagovorniku vročeno 30. 1. 2023, vabilo za glavno obravnavo 17. 3. 2023 pa 6. 2. 2023. Dne 1. 3. 2023 je zagovornik sodišču posredoval pripombe na pisno dopolnitev mnenja, ki so se nanašale na ugotovitve glede vpliva uporabljenega solzivca na obtoženca. Zagovornik se je postavil na stališče, da so v izvedeniškem mnenju takšna neskladja oziroma nasprotja, da teh z zaslišanjem izvedenke ne bo mogoče odpraviti in je zato predlagal, da sodišče pridobi mnenje drugega izvedenca sodnomedicinske stroke.

Po prejemu zagovornikove vloge, je predsednica senata na že prej razpisano glavno obravnavo 17. 3. 2023, povabila še izvedenko dr. I. I. Iz prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja na glavni obravnavi 17. 3. 2023 dejansko izhaja predlog zagovornika za preložitev njenega zaslišanja, ker obramba ni bila seznanjena, da bo izvedenka tega dne zaslišana. Predsednica senata temu ni sledila, razlogi za to pa so pojasnjeni na 34. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, katerim zagovornik neutemeljeno očita neprepričljivost. Sodišče prve stopnje ima namreč prav, ko v razlogih sodbe navaja, da je bil zagovornik (in tudi obtoženec) z dopolnitvijo mnenja podrobno seznanjen, saj je nanj podal pripombe, v katerih je zatrjeval nasprotje in pomanjkljivosti ter predlagal postavitev novega izvedenca sodnomedicinske stroke.

Od tu dalje je sodišče postopalo po 258. členu ZKP, ki določa, da se nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju poskušajo najprej odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Šele če se na ta način pomanjkljivosti ali dvom v pravilnost danega mnenja ne dajo odpraviti, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Zato zagovornik ne more zatrjevati, da je bilo zaslišanje izvedenke na glavni obravnavi 17. 3. 2023 zanj nepričakovano in da se nanj ni imel možnost pripraviti. Ob upoštevanju citiranega 258. člena ZKP, po katerem sodišča vedno postopajo kadar je pod vprašajem pravilnost danega mnenja in ob dejstvu, da je zagovornik sam zatrjeval nasprotje in pomanjkljivosti v mnenju dr. I.

I., ki ga je očitno natančno proučil ter v zvezi s tem predlagal postavitev novega izvedenca, povabilo izvedenke na glavno obravnavo 17. 3. 2023 za obrambo ni moglo biti presenečenje. Pri tem pa ne gre spregledati v sodbi navedenega dejstva, da ima zagovornik ves čas postopka možnost vpogleda v spis, kar nenazadnje sodi v okvir priprave za zastopanje obtoženca na glavni obravnavi, niti dejstva, da kasneje v postopku zagovornik ni predlagal ponovnega zaslišanja izvedenke, in to niti po tem, ko je sodišče že zavrnilo njegov predlog za postavitev drugega izvedenca sodnomedicinske stroke.

Zato tudi v tem delu o zatrjevani kršitvi obtoženčeve pravice do obrambe ni mogoče govoriti.

17. Zagovornik nadalje zatrjuje, da je modificirana obtožnica sestavljena nepravilno oziroma pomanjkljivo, da ne vsebuje vseh odločilnih dejstev predmetnega historičnega dogodka, da vsebuje zmotno pravno kvalifikacijo obeh kaznivih dejanj, na kar je obramba sklicujoč se na sodno prakso in strokovno literaturo, opozorila že v odgovoru na modifikacijo obtožnice na glavni obravnavi 5. 10. 2023, česar pa da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in ni presojalo. V podkrepitev tega zagovornik v nadaljevanju povzema zaključke izvedenca dr. J. J. o obtoženčevi stopnji alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja in ugotovljenih osebnostnih motnjah, kar obramba sprejema, ne strinja pa se s tem, da je izvedenec nekritično sledil nepravilnim navedbam v obtožnici v zvezi z izvršilnim postopkom. Vzrok za to pa zagovornik pripisuje neobjektivnemu opisu dogajanja kritičnega dne v obtožnici, kjer ni navedeno, da je bil obtoženi najprej verbalno napaden, nato pa tudi fizično z uporabo solzivca, čeprav je bilo za to dovolj podlage že v kazenski ovadbi in zagovoru obtoženca, bistveno vsebino katerega pa prvo sodišče v izpodbijani sodbi sploh naj ne bi navedlo (da sta se z oškodovancem glasno prepirala, da je bil obdolženi razburjen, da ni bil dolžnik v izvršilnem postopku…), ga ni upoštevalo in presojalo, kot tudi ne številnih drugih dokazov, s tem pa prekršilo določbo 17. člena ZKP.

18. Iz povzetih pritožbenih izvajanj je mogoče ugotoviti zagovornikovo problematiziranje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe. Zato sodišče druge stopnje na tem mestu pojasnjuje zgolj to, da modifikacija obtožnice med dokaznim postopkom dejansko pomeni prilagoditev obtožbe na izvedene dokaze, kakor jih vidi državni tožilec. Videnje obrambe je lahko drugačno, zato je pred nadaljnjim postopkom potrebno obtoženca vprašati ali je razumel spremenjeno obtožnico in mu omogočiti, da nanjo odgovori in poda zagovor. V konkretnem primeru je po predstavitvi modificirane obtožnice, v okviru katerega je bil iz opisa kaznivih dejanj črtan očitek, da je obtoženec kaznivi dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, dodane pa so bile določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, obtoženec podal zagovor, na modifikacijo pa je odgovoril tudi zagovornik, ki je predstavil svoje videnje izvedenih dokazov.

19. Kakšno je dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na glavni obravnavi in ki je relevantno za odločanje, pa sodišče praviloma pove v sodbi. Tako je ravnalo tudi v konkretnem primeru, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi celoviti oceni, vsa odločilna dejstva za presojo dejanskega stanja v zvezi z obtožencem očitanima kaznivima dejanjema, pravilno in popolno ugotovilo ter na podlagi ugotovitev vseh odločilnih dejstev sprejelo pravilne dokazne zaključke. Le-te je v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo in z gotovostjo obtoženega spoznalo za krivega, storitve dveh kaznivih dejanj umora po 2. točki 116. člena KZ-1. Očitek, da je obtoženi storil predmetni kaznivi dejanji tudi iz nizkotnih nagibov po 4. točki 116. člena KZ-1, pa je prvo sodišče ugotovilo zmotno in je v posledici tega sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo v krivdi in pravni opredelitvi kaznivega dejanja, kar bo podrobno obrazloženo v nadaljevanju. S tem pa je tudi podalo odgovor na zagovornikove pomisleke, izražene po modifikaciji obtožnice, kar zato zagovornik v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša.

20. Kot je bilo že navedeno, je bila v danem primeru modifikacija obtožnice prilagojena pretežnemu delu že izvedenega dokaznega postopka. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi za svojo odločitev navedlo obširne in prepričljive argumente, ki jih zagovornik ne more spodnesti z navajanjem, da je bilo v fazi policijske obravnave dogodka, v večih listinah, ki so priloge kazenske ovadbe, obtožencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot uboj. Na pravno opredelitev obtožencu očitanega ravnanja, kot je opredeljeno v posameznih prilogah kazenski ovadbi, ni namreč vezano niti državno tožilstvo niti sodišče. Prvo sodišče pa tudi sicer v sodbi ni spregledalo dejstva, da je bil obtoženec poškropljen s solzivcem ter da je prvič ustrelil v zrak, kar zagovornik izpostavlja kot pomembno vsebino kazenske ovadbe.

21. Do pritožbenih očitkov o kršitvi obtoženčeve pravice do obrambe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka, po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, na podlagi katerih zagovornik uveljavlja predvsem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju te sodbe in sicer po tem, ko bo navedlo razloge zaradi katerih zavrača pritožbene očitke o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

22. Kot je bilo že navedeno sodišče druge stopnje zavrača mnenje obeh pritožnikov, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno. Obtoženec v laični pritožbi povsem nesubstancirano navaja, da je izpodbijana sodba nepravična, da on ni dolžnik ampak žrtev postopka in tudi fizičnega napada s strani izvršitelja. Bistvo pritožbenih navedb zagovornika v tej smeri, pri čemer po vrsti problematizira sodbo skoraj v vseh točkah obrazložitve, pa je v trditvah, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek o dokazanosti obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Nepopolno pa predvsem zato, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba. V zvezi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da se v pritožbeno presojo pravno irelevantnih dejstev ni dolžno spuščati niti ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti.

23. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res da prvo sodišče ugotavlja, da so iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja Policijske postaje Šmarje pri Jelšah z dne 24. 2. 2022 in skladnih izpovedb policistov K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O. razvidna v nadaljevanju navedena dejstva, ki pa se nanašajo izključno na okoliščine prihoda policistov na kraj kaznivega dejanja, takratni položaj oškodovancev in obtoženca, njegova vklenitev, seznanitev s pravicami, njegov varnostni pregled in najdbo treh tulcev ter pištole. V nadaljevanju pa prvo sodišče povzema izpoved posameznih policistov glede videza obtoženca ter o izgovorjenih besedah s strani obtoženca in njegove žene. Iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je tako povsem jasno, da prvo sodišče besed obtoženčeve žene ob pozivu policistov, da naj pride iz hiše (″kaj se derete, saj se ni nič zgodilo″), ni črpalo iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 24. 2. 2022. Navedene besede, ki jih obtoženčeva žena G. G. zanika in katerim zagovornik pripisuje pretiran pomen za presojo obravnavane zadeve, namreč izhajajo iz izpovedi policista N. N. tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi. Res da policist P. P. in K. K., ki sta bila na kraju kaznivih dejanj, nista slišala teh besed obtoženčeve žene, kar pa je povsem logično. Iz izpovedi zaslišanih policistov namreč izhaja, da so se na kraju gibali, da je vsak od njih opravil določeno delo, zaradi česar tudi vsak ni mogel slišati vsega. To pa velja tudi za izpovedbo R. R., da je bil obtoženec povsem ″freh″ in da je izjavil, da je to naredil, ker ga nihče več ne bo ″zajebaval″, da je naredil prav in da tega ne obžaluje. Ker teh obtoženčevih besed ni navajal noben drug policist, je dejansko izpoved R. R. osamljena, kot navaja zagovornik, kar pa glede na omenjeno dinamiko dogajanja, še ne pomeni, da je neresnična. Ne gre namreč spregledati izpovedi N. N. ki je iz reakcij obtoženca zaznal, da mu ni nič žal, in zaznave policista P. P. katerega je presenetila obtoženčeva mirnost. Slednjega pa v povezavi z izpovedjo R. R. in N. N. zagotovo ni mogoče opredeliti kot nič posebnega, kot je to v pritožbi navajal zagovornik.

24. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče povzema izpoved B. B., moža pokojne S. S., ki je pritekel na kraj dogodka, še pred prihodom policistov. Zagovornik sodbo v tem delu problematizira iz razloga, ker da besede, ki jih je ta priča omenjala, slišala pa naj bi jih od obtoženca in njegove žene, niso prepričljivo dokazane. Pri tem zagovornik ne pojasni, katere besede obtoženčeve žene ima v mislih, saj v 13. točki obrazložitve sodbe, prvo sodišče ni povzemalo nobenih besed, ki naj bi jih izgovorila obtoženčeva žena. Glede nedokazanosti s strani obtoženca izgovorjene besede, ki jih zagovornik na tem mestu pritožbe prav tako ne konkretizira, sodišče druge stopnje lahko samo sklepa, da se nanašajo na v 13. točki obrazložitve navedeno prepoved obtoženca njegovi ženi, da bi priči izročila krpe za zaustavitev krvavitve tedaj še žive oškodovanke ter na priči izgovorjene besede ″no kaj je mladi mož, se je izplačalo to″ ter ″pomagajte jima zdaj, če lahko″. Prepričljivosti izpovedbe B. B. glede povzetih besed obtoženca na kraju dejanja, ne more omajati dejstvo, da sta jih obtoženec in njegova žena zanikala. B. B. je namreč tudi na glavni obravnavi vztrajal pri tem, da je obtoženec ženi prepovedal, da bi mu izročila krpe, zaradi česar je slekel svojo mikico in z njo poskušal ženi ustaviti krvavitev, potrdil pa je tudi preostale, predhodno navedene obtoženčeve besede in to kljub temu, da na obtoženca ni več jezen in da mu je načeloma oprostil. Zato ni povsem nobenega razloga za dvom v resničnost izpovedbe B. B. da je obtoženec izrekel navedene besede, kar pa je mogoče uvrstiti v kontekst izpovedi policistov R. R. (da je bil obtoženec ″freh″, da je izjavil, da ga nihče več ne bo ″zajebaval″), N. N. (da ni naredil nič takega, da je bilo videti, da obtožencu ni bilo žal) in P. P. (da je bil obtoženec presenetljivo umirjen). Prvo sodišče v sodbi ni prezrlo, da se je obtoženec na glavni obravnavi opravičil oškodovancu B. B., kar zagovornik pogreša pri povzemanju izpovedi te priče v 13. točki obrazložitve. Pri navajanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so vplivale na odmero obtožencu izrečene kazni v 49. točki obrazložitve sodbe, je namreč izpostavilo, da se je obtoženec na glavni obravnavi sicer opravičil oškodovancem, kar pa je v povezavi z ugotovitvami izvedenca dr. Š. Š., štelo za neiskreno.

25. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbena izvajanja zagovornika, da je sosed A. A., T. T., ki je med delom v gozdu med 17.00 in 18.00 uro kritičnega dne, slišal tri zaporedne poke, ki so si sledili en za drugim oziroma sta si vsaj dva poka sledila en za drugim, potrdil obtoženčev zagovor, da ga je po opozorilnem strelu v zrak oškodovani U. U. poškropil s solzivcem. O treh zaporednih strelih je namreč izpovedal tudi B. B., ki je v času dogodka, za razliko od T. T., stal na začetku dovozne poti h A. A. in bil na streljanje še posebej pozoren, saj je bila na kraju dogodka njegova žena. Njo je po prvih treh pokih zaslišal zakričati, takoj za tem pa je slišal še dva poka. Glede na nesporno dejstvo, da so bili na kraju najdeni trije tulci, kar pomeni, da je obtoženec ustrelil trikrat (tako sta izpovedala tudi obtoženec in njegova žena), potem so tudi poki, ki jih je slišal B. B. pripadali trem strelom in je zato povsem verjetno, da sta bila dva poka le odmev. V vsakem primeru pa iz izpovedi priče B. b. izhaja časovno sosledje vseh petih zvokov in sicer najprej trije, nato krik S. S. in takoj za tem še dva zaporedna poka. Niti izpoved B. B., niti izpoved T. T., ki je vsaj glede treh pokov izpovedal smiselno enako kot B. B., kot to v sodbi ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pa ne dopušča zaključka, da je bil med prvim in drugima dvema pokoma večji presledek, ki bi bil potreben, da bi se obtoženec po lastni izpovedi obrnil vstran z namenom, da odloži pištolo, na kar naj bi ga U. U. poškropil s solzivcem, sam pa naj bi nato dvignil roki, se obrnil nazaj proti njemu, vanj nameril pištolo in ga ustrelil v glavo. Zato po presoji sodišča druge stopnje ni prav nobenih pomislekov, da prvo sodišče utemeljeno ni moglo verjeti zagovoru obtoženca, da ga je po prvem opozorilnem strelu, potem ko se je obrnil stran, U. U. poškropil s solzivcem, kar je še posebej argumentirano utemeljilo v 48. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe.

26. Neutemeljena je v pritožbi zagovornika ponujena drugačna ocena izpovedi priče V. V., kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zagovornik namreč v podkrepitev svoje teze, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izjavo te priče, podane na glavni obravnavi, pritožbi prilaga pričino izjavo z dne 9. 1. 2024, v kateri enako kot na glavni obravnavi zatrjuje, da je po dogodku policistki povedal, da je obtoženec v življenju zelo ″najebal″, ne pa, da je obtoženec rekel, da ga več ne bodo ″jebali″. Temu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Namreč zaslišana policistka Z. Z., ki je s V. V. opravila razgovor kakšno uro po dogodku, je potrdila, da vsebina uradnega zaznamka odraža pravo vsebino V. V. izjave. Slednjo in sicer, da mu je obtoženec rekel, da ker ima pištolo, ga nihče ne bo več ″jebal″ je potrdil tudi pred preiskovalnim sodnikom. V. V. je na glavni obravnavi sicer pojasnjeval, da je bil s strani policistke napačno razumljen, pred preiskovalnim sodnikom pa je, ko mu je ta predočil to izjavo, povsem ″zatrokiral″ in izjavo potrdil, vendar neuspešno. Strinjati se namreč s prvostopenjsko argumentacijo, da je povsem neverjetno, da bi priča kar dvakrat napačno izpovedala oziroma bila napačno razumljena, pri čemer je sodišče prve stopnje izpostavilo pomembno okoliščino, da je V. V. svojo prvotno izjavo spremenil potem, ko je v priporu večkrat obiskal obtoženca. K tej argumentaciji ni kaj dodati, in je ne more omajati niti pritožbi priložen izvid zdravniškega pregleda za V. V. UKC Ljubljana, z dne 29. 3. 2023, s katerim zagovornik poskuša dokazati, da je bil zaradi zdravstvenih težav V. V. med zaslišanjem v preiskavi (11. 3. 2022) zmeden. Sodišče druge stopnje namreč ne vidi povezave med ORL zdravstvenimi težavami V. V., ugotovljenimi v začetku leta 2023 in njegovim zaslišanjem eno leto pred tem, to je 11. 3. 2022.

27. V opisani situaciji, ko je bilo več kot očitno, da V. V. na vsak način poskuša omiliti za obtoženca obremenilno izjavo, ki jo je podal na policiji in pred preiskovalnim sodnikom, navedba v sodbi, da je V. V. v nadaljevanju pričakovano obtoženca opisal kot vrhunsko osebo, vsekakor ne predstavlja vnaprejšnje pristranske presoje V. V. izpovedbe, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik.

28. Priča H. H. je izpovedal, da obtoženca pozna kot umirjeno in nekonfliktno osebo, tudi v postopku nepremičninske izvršbe, kjer ga je zastopal kot dolžnika, kar je prvo sodišče povzelo v 15. točki obrazložitve sodbe rekoč, da je obtoženca predstavil kot prijazno osebo, vedno nasmejano in dobre volje. Tudi v zvezi s tem zagovornik brez razumne podlage, sodišču prve stopnje očita vnaprejšnjo pristransko oceno priče H. H., saj besedo predstaviti, povsem napačno razume kot želeti o nekom povedati nekaj drugega, kot pa je to resnično.

29. Pritrditi pa tudi ni mogoče nadaljnjemu pritožbenemu očitku o kršitvi obtoženčeve pravice do obrambe, ker predsednica senata ni dovolila H. H. postaviti vprašanje o okoliščinah nekega primera, ko je v izvršilnem postopku upnik, pred dražbo zahteval odvzem vozila. Predsednica senata je namreč pravilno ocenila, da to vprašanje nima nobene zveze s konkretnima kaznivima dejanjema in tega zagovornik na glavni obravnavi tudi ni posebej utemeljil. Tega pa ne more niti s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je vprašanje smiselno in povezano s konkretno kazensko zadevo, ko sta oškodovanca en dan pred dražbo prišla na dom obtoženca z namenom, da odvzameta vozilo.

30. Zagovornik nadalje kot napačne problematizira ugotovitve v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je dolg, zaradi neplačila katerega je tekel predmetni izvršilni postopek, obtoženec vzel za svojega. Poudarja, da obtoženec ni bil dolžnik v izvršilnem postopku, prav tako ni imel nobenega pooblastila za zastopanje dolžnice - svoje žene, kateri je zaradi njene invalidnosti le pomagal pri dogovoru glede sklenitve sporazuma o poplačilu dolga na obroke, z dne 21. 6. 2021, ki pa ga je podpisala sama, prav tako obtoženčeva telefonska številka na prvi strani izvršilnega spisa še ne pomeni, da je obtoženec pravno prevzel ženin dolg.

31. Da bi obtoženec pravno prevzel ženin dolg, sodišče prve stopnje ni zatrjevalo v nobenem delu izpodbijane sodbe. V problematizirani 16. točki obrazložitve pa je navedlo še druge argumente, zaradi katerih je po presoji pritožbenega sodišča, povsem utemeljeno zaključilo, da je obtoženec predmetni dolg vzel za svojega in sicer, da dolg izvira iz slikopleskarske dejavnosti, ki jo je opravljal obtoženec v okviru samostojnega podjetništva svoje žene in da je po invalidski upokojitvi žene prevzel dolgove žene do družbe BB. d.o.o. (kasneje je terjatev kupila družba Ž. d.o.o.), kar vse je razvidno tako iz izvršilnega spisa in tudi iz zagovora obtoženca, česar pa pritožba ne problematizira, pač pa pri navajanju očitkov sodišču prve stopnje, to v celoti prezre. Zato ne gre dvomiti v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je dolg zaradi katerega je tekla predmetna izvršba, obtoženec vzel za svojega in v posledici tega osebno doživljal ravnanje pomočnikov izvršiteljev, ki sta prišla po zarubljeni avto, s prodajo katerega bi bil poplačan del dolga, še posebej zato, ker obtoženec meni, da je dolg do družbe BB. d.o.o. v celoti poplačal.

32. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil zarubljen avto Citroen, tip C 5 v lasti obtoženčeve žene G. G., katerega je imel obtoženec v posesti. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da v smeri ugotovitve slednjega (posesti vozila) ni izvajalo postopka in o tem v sodbi sprejelo nobenega zaključka. Izpostavlja pa, da je bil v času prihoda pomočnikov izvršitelja, avto parkiran na dvorišču in v njem ni bilo nikogar, zaradi česar meni, da takrat ni bil v posesti nikogar. Stališču pritožnika, da predmetno vozilo ni bilo v posesti nikogar oziroma, da je bil v posesti le formalne lastnice G. G., ter da o zatrjevani obtoženčevi posesti vozila prvo sodišče ni sprejelo nobenega zaključka, ni pravilno. Posest je pravno dejstvo dejanskega stanja, da ima nekdo v oblasti določeno stvar, kar pa ne pomeni dobesedno v smislu, ki ga navaja pritožnik, češ da predmetni avto ni imel v posesti nihče, ker ob prihodu pomočnikov izvršitelja v njem ni nihče sedel. Iz 46. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa povsem jasno izhaja to kar v sodbi zagovornik neutemeljeno pogreša, to je prvostopenjski zaključek, da je imel obtoženec vozilo nedvomno v posesti, saj je kot mož formalne lastnice vsaj izvrševal dejansko oblast nad vozilom, kar pa potrjuje tudi izjava G. G., povzeta v 48. točki obrazložitve, da je pred kritičnim dogodkom slišala obtoženca pomočnikoma izvršitelja reči, da avta ne da. Tega pa zagotovo ne bi izjavil nekdo, ki avta ne bi imel v oblasti, torej v posesti. Če avto obtoženec res ne bi imel v posesti, kot to vztrajno ponavlja pritožnik, bi bilo pričakovati, da bi obtoženec po prihodu pomočnika izvršitelja, na kraj poklical formalno lastnico, pa je ni, ampak je namesto tega mimo nje (srečala sta se na stopnicah) odšel v hišo po pištolo. Tako tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da je bil avto (tudi) v posesti obtoženca in ne le njegove žene, ki je bila formalna lastnica.

33. Zagovornik zgolj na načelni ravni nasprotuje temu, da je prvo sodišče upoštevalo izpoved izvršitelja Č. Č., da se predmet rubeža lahko prevzame tudi posestniku ter z njim tudi komunicira, češ da je čudno, da sodišče o pravnih vprašanjih pokloni vero izključno izvršitelju, pri čemer pa zagovornik sam ne ponudi drugačne razloge, ki bi negirali prvostopenjske zaključke.

34. V nadaljevanju pritožbe zagovornik zatrjuje, da prvo sodišče ni pravilno presodilo izpovedi priče A. C., vendar tega ne obrazloži, pač pa v zgolj povzema njegovo izpoved, ki je sicer zajeta v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Do takšnih nekonkretiziranih pritožbenih navedb pa se sodišče druge stopnje ne more opredeliti.

35. Pritožbeno sodišče zavrača zagovornikovo tezo, da je v obtožnici in sedaj v sodbi napačen očitek, da sta pomočnika izvršitelja z odvzemom vozila pred dražbo, izvrševala zakoniti sklep sodišča, ker iz izpovedi priče Č. Č. izhaja, da se je za odvzem vozila pred dražbo odločil on kot izvršitelj, v sodbi pa da sploh niso pojasnjeni razlogi zaradi katerih je obtoženca kljub temu spoznalo za krivega, da je očitani dejanji storil zaradi postopka in odločitve sodnika, ki je v izvršilnem postopku izdal sklep, naveden v krivdoreku sodbe. Res da iz izpovedi Č. Č. (in tudi priče A. C.) izhaja, da je odločitev o odvzemu predmeta rubeža pred dražbo, v domeni izvršitelja in glede tega sodišče ne izda nobenega posebnega sklepa, česar tudi pritožba ne problematizira. Nobenega dvoma pa ni, da je podlaga za odvzem predmeta rubeža pred dražbo, sklep sodišča, v konkretnem primeru sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. In 115/2007 z dne 7. 1. 2021. Dejstvo je, da sam odvzem predmeta rubeža ni neko ločeno, od sklepa o izvršbi neodvisno ravnanje, ampak sestavni del rubeža premične stvari, za opravo katerega pa sta pomočnika izvršitelja imela podlago v prej navedenem sklepu o izvršbi, ki sta ga izvrševala kot podaljšana roka sodišča, kar vse je prvo sodišče pravilno navedlo v 46. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe. S tem pa tudi utemeljilo zakaj je sledilo obtožbi, da je obtoženec dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika, ki je izdal sklep o izvršbi, kar zato zagovornik v sodbi povsem neutemeljeno pogreša.

36. Zagovornik nadalje opozarja, da do obravnavanega dogodka ne bi prišlo, če bi se pomočnika izvršitelja pogovarjala z dolžnico in če bi ob kakršnemkoli odporu ali nesodelovanju dolžnika prenehala z izvršilnimi dejanji, v primeru groženj ali nasilja pa prosila za intervencijo policije.

37. Prvo sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe, kjer je povzelo izpovedi G. G., pojasnilo, da je sledilo njeni izpovedbi v preiskavi in zato navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Iz slednje pa izhaja, da sta se pomočnika izvršitelja glede odvzema vozila najprej pogovarjala z obtožencem 2 , ki vozila ni želel izročiti in se je napotil v hišo, medtem pa je iz hiše prišla G. G., ki je s pomočnikoma izvršitelja nadaljevala pogovor glede odvzema vozila. Medtem se je iz hiše vrnil obtoženec, ki je že imel pri sebi pištolo, kar pa pomočnika izvršitelja po izpovedi G. G. v preiskavi, nista videla, tako da do tega trenutka s strani obtoženca ali njegove žene ni bilo nekega odpora, zaradi katerega bi z izvršilnim dejanji morala prenehati. Šele takrat pa se je po izpovedi G. G. med obtožencem in U. U. vnel prepir, med katerim sta se začela prerivati, ona pa ju je poskušala razdvojiti. Za tem je pokojni U. U. obtoženca poškropil s solzivcem, obtoženec pa je s pištolo ustrelil v zrak, nato pa v glavo U. U., za njim pa še S. S.

38. Povzeta dinamika dogajanja po vrnitvi obtoženca pred hišo kot jo je v preiskavi opisala G. G., pa kaže, da pomočnika izvršitelja nista imela niti možnosti niti časa, da bi zaradi odpora in nasilnega ravnanja obtoženca na intervencijo poklicala policijo. Pri tem pa ne gre prezreti dejstva, da se je obtoženec iz hiše vrnil s pištolo medtem, ko sta se pomočnika izvršitelja pogovarjala z G. G., torej dolžnico v izvršilnem postopku, pa je kljub temu prišlo do spora med obtožencem in pomočnikom izvršitelja. Krivda za to je torej na strani obtoženca in ne pomočnikov izvršitelja ter nepravilnega postopanja U. U., kot to v pritožbi poskuša prikazati zagovornik. Če bi obtoženec ne nasprotoval odvzemu vozila in bi dopustil, da bi se Č. Č. glede odvzema vozila pogovoril z dolžnico, kar bi bilo pričakovati glede na njegov zagovor, da ni bil dolžnik v izvršilnem postopku, niti posestnik avta, potem zagotovo do obravnavanega dogodka ne bi prišlo. V taki situaciji pa tudi ni mogoče slediti obtožencu, da ga je U. U. po vrnitvi iz hiše fizično napadel. Za kaj takega pomočnik izvršitelja ni imel nobenega razloga in to tudi ni bilo v njegovem interesu, saj se je vendarle pogovarjal z dolžnico. Na drugi strani pa je bil obtoženec tisti, ki je želel preprečiti fizični odvzem zarubljenega osebnega vozila in se je zato začel z U. U. prepirati in prerivati, ta pa je zaradi tega uporabil solzivec. Že sama uporaba solzivca zgovorno priča, kdo je bil napaden, saj je solzivec tipično obrambno (in ne napadalno!) sredstvo. Prav neverjetno pa je, da bi U. U. solzivec uporabil po tistem, ko je obtoženec s pištolo že ustrelil v zrak, kot to zatrjuje zagovornik, ko v pritožbi povzema obtoženčev zagovor. Glede tega je prvo sodišče sprejelo logičen in življenjski zaključek, da na nekoga, ki stoji pred teboj s pištolo v roki , iz katere je že celo izstrelil strel, pač ne greš s solzivcem.

39. Zagovornik sledeč obtoženčevemu zagovoru nadalje zatrjuje, da je U. U. z obtožencem ravnal nečloveško, protipravno in nezakonito, kar naj bi po njegovem privedlo do tragičnega dogodka. V podkrepitev tega izpostavlja, da so zoper pokojnega pomočnika izvršitelja U. U. na Zbornico izvršiteljev Slovenija prispele tri pritožbe, med drugim tudi zaradi (po mnenju pritožnikov) njegovega neprimernega obnašanja. Prvo sodišče dejstva vložitve teh pritožb v sodbi ni spregledalo. Utemeljeno pa je sledilo pisnim pojasnilom Zbornice izvršiteljev Slovenija, da niso prejeli nobenega obvestila o tem, da bi bil zoper izvršitelja Č. Č., ki je odgovoren za disciplinsko kršitev pomočnika izvršitelja, uveden disciplinski postopek in da tudi število pritožb zoper tega izvršitelja ni vzbujalo pozornosti na njegovo delo in delo njegovih pomočnikov, torej U. U. Suma na hujši disciplinski prekršek izvršitelja ali njegovega pomočnika pa ni ugotovil niti za uvedbo disciplinskega postopka pristojen organ, to je Ministrstvo za pravosodje, ki je v obdobju od 24. 2. 2021 do 24. 2. 2022, prejel dve pritožbi zoper delo izvršitelja Č. Č., niti varuh človekovih pravic, ki je bil obveščen o eni od pritožb.

40. Že iz navedenih razlogov je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se pritožbe pridobijo in prebere njihova vsebina, saj tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, iz vsebine pritožb zoper delo pokojnega U. U. v nekih drugih izvršilnih postopkih, ni mogoče a priori sklepati, da je v obravnavanem primeru z obtožencem ravnal nečloveško ter postopal protipravno in nezakonito, kot to zatrjuje obramba. Vsak dogodek je namreč svoj življenjski primer, njegova vsebina pa se presoja na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih sodišče ugotovi po oceni, tekom postopka izvedenih dokazov. Tako je v predmetnem postopku ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je v 12. točki obrazložitve navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih ni sledilo zagovoru obtoženca in izpovedi G. G., da se pokojna pomočnika izvršitelja ob prihodu nista niti predstavila (da je bila pri ogledu kraja dejanja na tleh najdena službena izkaznica pomočnice izvršitelja pokojne S. S. in dokumenti izvršilnega postopka, da iz zagovora obtoženca in izpovedi G. G. izhaja, da sta pokojnima rekla, da ne moreta kar tako vzeti avta, saj je dražba šele naslednjega dne ter da je G. G. po dejanju v klicu na 113 povedala, da je mož ubil dva izvršitelja, ki sta prišla po avto). Kakšnega arogantnega govora U. U., ki ga navaja pritožba, pa edina priča dogodka G. G. tekom postopka ni omenjala. Glede domnevnega fizičnega napada U. U. na obtoženca, ki ga zatrjujeta obtoženec in njegova žena v spremenjeni izjavi na glavni obravnavi, pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo v predhodnih navedbah, pri čemer še dodaja, da razlog za takšno nezakonito ravnanje pokojni U. U., ki je zgolj izvrševal sklep o izvršbi, ni imel. S tem bi namreč tvegal ne le zakonitost postopka, ampak tudi lastno varnost.

41. Pravilnosti navedenih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti vsebina pritožbi priloženih treh pritožb zoper delo sodnega izvršitelja, ki jih je po izdaji izpodbijane sodbe zagovorniku posredovala Zbornica izvršiteljev Slovenije. Pritožba z dne 17. 9. 2020 v pretežni meri vsebuje pripombe nad postopkom izvršbe, za U. U. pa navaja ukazovalno vedenje. Temu so sledile tri dopolnitve poslane po elektronski pošti zvečer 21. 10. 2021 s strani iste pritožnice, v katerih navaja, da je bil pomočnik izvršitelja U. U. nespoštljiv, da se je neprimerno obnašal, da je grozil, da se pritožnici lahko marsikaj zgodi ter da mu tako in tako nič ne more. Tretja pritožba pa je bila na Zbornico izvršiteljev Slovenija posredovana po smrti U. U. (23. 3. 2022), povsem nejasno pa je, na kateri dogodek se nanaša, saj se sklicuje na datum 28. 12. 2022, kar pa je 10 mesecev po smrti U. U. Iz njene vsebine pa izhaja pritožba dolžnica nad delom sodnega izvršitelja Č. Č. in njegovega pomočnika U. U., ki ga po njenem nista opravila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se hitreje in najbolj učinkovito doseže plačilo upnika. Da naj bi U. U. deloval arogantno, brezobzirno in nečloveško še v eni izvršilni zadevi, pa zagovornik dokazuje s pritožbi priloženo pisno izjavo A. D. V vseh navedenih primerih pa ne gre za neke objektivne ugotovitve o ravnanju pokojnega U. U., ampak za izjave dolžnikov, ki v pritožbah opisujejo svoje videnje poteka izvršbe, verjetno tudi subjektivno obarvano z lastno prizadetostjo zaradi same izvršbe. Vendar pa tudi v primeru, da so vse navedbe pritožnikov v predstavljenih pritožbah resnične, ravnanje pokojnega B. B. v drugih primerih ni mogoče kar enostavno preslikati na obravnavani dogodek in s tem njegovo ravnanje v predmetni zadevi ugotavljati zgolj na podlagi njegovega ravnanja v drugih postopkih. Še manj pa s tem celo upravičevati ravnanje obtoženca, ki je med postopkom fizičnega odvzema zarubljenega vozila v glavo ustrelil dva pomočnika izvršitelja, kar se zagovornik prizadeva skozi celotno pritožbo, enako tudi obtoženec v svoji pritožbi.

42. Zaradi navedenega zaključek sodišča prve stopnje, da pri pokojnem U. U. ne gre za osebo, ki bi v okviru zadolžitev kot pomočnik izvršitelja ravnal v nasprotju s pravili ter da ni oseba, ki bi kljub nasprotovanju obtoženca na silo vztrajal pri izvršilnem dejanju, čemur zagovornik s predstavljenimi pritožbami dolžnikov nasprotuje, za presojo obravnavane zadeve nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje pritožnik in ne pomeni, da prvo sodišče ni ocenilo dokazov v smislu 355. člena ZKP, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno ali celo samo s sabo prišlo v nasprotje.

43. Glede ugotovitev iz poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 30. 3. 2022, da so bili na desni roki pokojnega U. U. najdene sledi smodniških delcev, je prvo sodišče v 23. točki obrazložitve zapisalo, da je to mogoče utemeljiti s tem, da je Č. Č. takrat, ko je v rokah obtoženca zagledal pištolo, nagonsko, da bi se zaščitil, pred sebe iztegnil desnico in jo izpostavil v bližino streljanja. Takšen zaključek pritožba ocenjuje kot napačen in stoji na stališču, da so sledi smodniških plinov na desnici pokojnega B. B. pravzaprav materialni dokaz, ki potrjuje obtoženčev zagovor in sicer, da je do kontaminacije B. B. desnice prišlo takrat, ko je iz neposredne bližine obtoženca poškropil s solzivcem. Od tu dalje pritožnik svoje teze ne razvije do konca in konkretno ne pojasni, kako bi lahko smodniški delci prešli na U. U. o desnico, med škropljenjem s solzivcem proti obtožencu, razen seveda, če bi streljanje in škropljenje potekalo hkrati, česar pa obtoženec ni zatrjeval. Povedal je namreč, da je ustrelil v zrak, nato pa stopil korak nazaj, da bi odložil pištolo, takrat pa da ga je U. U. poškropil s solzivcem. Kako bi takrat lahko prišlo do kontaminacije U. U. s smodniškimi plini, pa pritožba ne pojasni. Zato tudi v tem delu pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati kot utemeljenih.

44. Sklepanje sodišča prve stopnje, da je ob vrnitvi iz hiše na kraj dejanja obtoženec imel pištolo skrito v žepu hlačnega dela trenirke, zagovornik šteje za ugibanje, saj to dejstvo ni dokazano in tudi ni pomembno. Glede nepotrebnosti ugotavljanja, kje točno je obtoženec imel pištolo ob prihodu iz hiše, se je sicer v določeni meri mogoče strinjati s pritožnikom. Bistveno namreč je, da pištole pomočnika izvršitelja ob obtoženčevi vrnitvi pred hišo nista videla. To pa je v preiskavi povedala G. G. in najprej tudi na glavni obravnavi. Šele, ko ji je bil predočen zagovor obtoženca, češ da sta oba pomočnika izvršitelja ves čas videla pištolo, pa je G. G. svojo izjavo v trenutku spremenila (11. stran zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 9. 11. 2022) in rekla, da sta pomočnika izvršitelja videla kako je obtoženec prišel s pištolo po stopnicah navzdol. Prvo sodišče je takšno spremenjeno izjavo G. G. utemeljeno štelo za neverodostojno, ko je bilo več kot očitno, da jo je poskušala prilagoditi zagovoru obtoženca, to pa neprepričljivo upravičiti s slabim spominom. V preiskavi je bila namreč G. G. zaslišana le 14 dni po dogodku, zato se na slab spomin pač ne more uspešno sklicevati. Ravno tako zagovornik ne more uspeti z nadaljnjim pritožbenim upravičevanjem njene spremenjene izjave, češ da je bila zaradi dogodka močno pretresena in nezbrana, saj je bila G. G. na glavni obravnavi, ko je svojo izjavo spremenila, zaslišana skoraj 9 mesecev po dogodku.

45. Skladno z določbo 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja, pa se to ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Brez pomislekov sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju kateregakoli od prej naštetih zakonskih razlogov za pritegnitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Dvoma v pravilnost danega mnenja izvedenke sodno medicinske stroke dr. I. I. pa zagovornik ne more vzbuditi z domnevnimi nasprotji, ker je izvedenka po eni strani ugotovila, da se količine razpršenega solzivca ne da ugotoviti, na drugi strani pa, da obtoženec ni prejel velike doze aktivne substance koncentrata rdečega popra ali kapsaicina.

46. Izvedenka je namreč v pisnem mnenju pri navajanju karakteristik solzivca SABRE RED, tuba katerega je bila najdena na kraju dogodka, navedla, da je ta obrambni sprej namenjen za večkratno uporabo, zato je že iz tega razloga povsem jasno, da se količina razpršenega solzivca v konkretnem primeru ne da ugotoviti, saj ni znano ali je bil ta razpršilec pred dogodkom že uporabljen. Vendar pa izpostavljenosti obtoženca solzivcu izvedenka ni ugotavljala na podlagi količine razpršenega solzivca, ampak okoliščin primera. Pojasnila je, da je bil obtoženec sicer lahko poškropljen s solzivcem, saj je imel rdeče oči, med vožnjo v Splošno bolnico Celje pa je potožil, da ga pečejo oči, vendar pa zaradi tega ni bil onesposobljen, saj se iz kraja dejanja ni umaknil in kot sledi iz izpovedi zdravnika A. E. tudi kasneje pri pregledu v bolnišnici ni navajal kakšnih posebnih težav v zvezi s tem, saj bi jih zdravnik sicer dokumentiral. Ravno to in dejstvo, da je bil solzivec uporabljen na prostem, pa po oceni izvedenke kaže, da obtoženec ni prejel velike količine kapsaicina, ki ga solzivec vsebuje in deluje dražeče na sluznico oči, kožo in tudi zgornjih delov dihalnih poti. S tem pa je izvedenka tudi pojasnila, zakaj sicer učinkovit solzivec, ki povzroča pekoč občutek, solzenje in nehoteno zapiranje vek, pri obtožencu ni imel tako hudega učinka. Niti v pisnem mnenju niti v neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi, pa izvedenka ni zatrjevala, da navedeni, tudi s strani proizvajalca solzica zatrjevani učinki, za obtoženca naj ne bi veljali, kar v nasprotju s spisom zagovornik navaja v pritožbi. Tudi glede delovanja solzivca na psiho obtoženca, zlasti posledične obtoženčeve prestrašenosti, se izvedenka ni opredeljevala, kot to ponovno v nasprotju s spisovno dokumentacijo zatrjuje pritožba. Na glavni obravnavi je namreč poudarila, da je čustven odziv obtoženca na dejanje poškropitve, v domeni psihiatra in se sam zato do tega vprašanja ni opredeljevala. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi celovite ocene vseh dokazov, mnenju izvedenke glede učinka solzivca na vidljivost obtoženca, utemeljeno sledilo. Ker v mnenju pritegnjene izvedenke sodnomedicinske stroke ne gre niti za dvomljive niti za nasprotujoče si ugotovitve (kot v nasprotju s tem sicer v pritožbi navaja zagovornik), ni nobenega utemeljenega razloga, da bi se njeno mnenje preverjalo z mnenjem drugega izvedenca sodnomedicinske stroke, kar je predlagala obramba.

47. Tudi o nasprotju med mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke dr. I. I. in mnenjem dr. A. F. , sicer izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo, ki ga je pridobila obramba, ne more biti govora. Pritožba izpostavlja, da je dr. A. F. omenila, da naj bi razpršilec vseboval tudi snovi CN in CS, kar je razvidno tudi iz dokumentacije, ki jo je v zvezi s karakteristikami uporabljenega sredstva SABRE RED v spis vložil zagovornik, vendar pa ne pojasni kakšen pomen naj bi imelo to za presojo konkretne zadeve ob hkratnem dejstvu, da je tudi ta izvedenka navajala precej podobne učinke uporabljenega solzivca kot dr. I. I. (pekoč občutek v očeh, solzenje oči in zaradi tega nehoteno zapiranje oči). Na podlagi obrazloženega je tako mogoče zanesljivo zaključiti, da se obramba za drugega izvedenca zavzema zgolj za to, ker se z mnenjem dr. I. I. ne strinja, kar pa ni razlog za pritegnitev drugega izvedenca sodne medicine. Sicer pa ni mogoče spregledati niti tega, da je zagovornik pri izpodbijanju mnenja dr. I. I. nekonsistenten. To se kaže v tem, da po eni strani trdi, da so v mnenju nasprotujoče si ugotovitve, po drugi strani pa ravno v izvedenkinih ugotovitvah najde podlago za očitke sodišču prve stopnje o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, češ da prvo sodišče dejstva, ki ga je potrdila izvedenka, da je bil obtoženi poškropljen s solzivcem, ni vrednostno ocenilo v smislu pomena za celotno dogajanje kritičnega dne, s tem pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s kršitvijo pravice obtoženca do obrambe, ker na predlog obrambe ni odredilo izdelave izvedeniškega mnenja sodnomedicinske stroke drugemu izvedencu, tako ni podana.

48. Pritožbeno sodišče ne deli mnenja pritožnika, da prvo sodišče pri ugotovitvi dejanskega stanja ni upoštevalo uporabe solzivca. Sledeč izpovedi G. G. v preiskavi je v 45. točki obrazložitve opisalo potek dogodka in uporabo solzivca s strani U. U. časovno umestilo v trenutek, ko se je med prerivanjem z obtožencem, slednji obrnil in stopil korak nazaj, kar hkrati pojasni tekom postopka s strani G. G. zatrjevano dejstvo, da je bila tudi sama v manjši meri deležna solzivca, ko je obtoženca in U. U. poskušala razdvojiti. Do tega (do poškropitve s solzivcem G. G.) pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne bi prišlo, če bi Č. Č. res obtoženca poškropil s solzivcem šele po prvem strelu. Obtoženec je namreč trdil, da je po prvem strelu stopil nazaj in v kleti puskušal odložiti pištolo, ko se mu je približal U. U. in ga iz oddaljenosti 20 cm poškropil naravnost v oči. Takšen opis dogajanja pa ne pojasni kdaj je bila G. G. poškropljena s solzivcem. Zato je prvo sodišče zagovor obtoženca utemeljeno zavrnilo in sledilo izpovedi G. G., dane v preiskavi, da je Č. Č. solzivec uporabil že pred prvim obtoženčevim strelom. Da je do uporabe solzivca prišlo med prerivanjem z obtožencem, kar je dinamični dogodek, ko noben od udeležencev ni bil pri miru, med njima pa je bila še G. G., pa nenazadnje potrjujejo tudi ugotovitve izvedenke dr. I. I., ko navaja, da je obtoženec prejel majhno dozo solzivca, zaradi katere je še vedno videl, solzenje pa ni bilo tako močno, da bi bil dezorientiran. Kot izhaja iz njenega pisnega mnenja je priporočena najmanjša razdalja za uporabo solzivca en meter zato, da ne pride do eventuelnih poškodb roženice, opeklin kože in zapore dihalnih poti. Nič od tega pri obtožencu ni nastopilo, zato njegov zagovor, da je bil s solzivcem poškropljen direktno v oči iz razdalje 20 do 30 cm (obtoženec je navajal različne razdalje 20, 25 in 30 cm), ni mogoče slediti.

49. Kot je bilo že navedeno je prvo sodišče zaključilo, da je U. U. uporabil solzivec pred obtoženčevim prvim strelom med drugim tudi zato, ker je neživljenjsko in nelogično, da bi solzivec uporabil po tem, ko je obtoženec že streljal v zrak in se mu pri tem celo povsem približal, kot je to zatrjeval obtoženi. To pa potrjuje tudi v izpodbijani sodbi nespregledan del izpovedi G. G., v katerem je na izrecno vprašanje kaj je U. U. naredil po prvem strelu, odgovorila, da ni nič reagiral. Po ugotovitvah izvedenke dr. I. I. pa je bil najverjetneje ustreljen iz razdalje več kot enega metra in pol. Glede na to, da se U. U. po prvem strelu ni premikal, to pomeni, da je bil že ob prvem strelu od obtoženca oddaljen vsaj en meter in pol. S tem pa je ovržen zagovor obtoženca in na glavni obravnavi spremenjena izjave G. G., da se je Č. Č. po prvem strelu obtožencu približal in ga iz neposredne bližine poškropil s solzivcem.

50. Prvo sodišče pa je tudi vrednostno ocenilo, kaj uporaba solzivca pomeni za dogajanje kritičnega dne, kar v pritožbi zagovornik neutemeljeno pogreša. Tako je v 33. točki obrazložitve najprej na podlagi mnenja izvedenke dr. I. I. in pričanja policistov K. K. in N. N. katerima je obtoženec povedal, da ga pečejo oči, zaključilo, da je bil obtoženec izpostavljen solzivcu, vendar ne v veliki količini, da je bil solzivec uporabljen na prostem in da zaradi solzivca ni bil onesposobljen. V že omenjeni 45. točki obrazložitve je uporabo solzivca časovno umestilo v dogajanje kritičnega dne in v 48. točki, sledeč mnenju izvedenca dr. J. J. (da je obtoženec kljub izpostavitvi solzivcu izvršil neko kompleksno dejanje, ki je zahtevalo vsaj delni vid) in dr. A. G. (da ni pričakovati, da bi lahko nekdo v stanju, kot bi bile njegove sposobnosti razumevanja in obvladovanja lastnega ravnanja bistveno zmanjšane ali celo odpravljene, načrtoval in izvedel takšno večplastno ravnanje) zaključilo, da uporaba solzivca ni mogla vplivati na odločitev obtoženca, da bo ustrelil pomočnika izvršitelja.

51. V dopolnitvi pritožbe se je zagovornik ponovno osredotočil na 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zaključek sodišča prve stopnje, da je zagovor obtoženca o zaslepljenosti zaradi solzivca potrebno upoštevati kot način njegove obrambe, opredelil kot posebej sporen in v nasprotju z navedbami v 32. točki obrazložitve, kjer je prvo sodišče povzelo ugotovitve izvedenke dr. I. I. o vplivu solzivca na vid.

52. Zagotovo je uporaba solzivca pri obtožencu imela za posledico solzenje, pekoč občutek (o katerem je tožil tudi policistom) in rdečino oči, ki je tudi objektivno izkazana s fotografijami, česar izvedenka ni spregledala, vendar pa kot že navedeno dodala, da vpliv solzivca na vid ni bil tolikšen, da bi bil obtoženec onesposobljen in se iz dogodka ni umaknil. Dejstvo pa je, da je obtoženec v nasprotju z mnenjem izvedenke dr. I. I. zatrjeval, da zaradi solzivca ni nič videl, da ga je povsem zaslepilo in da ne ve kaj se je potem dogajalo, kar pa dejansko ni moč sprejeti kot verodostojno, ampak kot način obrambe, saj je vendarle potem še trikrat ustrelil, od tega enkrat direktno v glavo U. U., ki je stal od njega vsaj en meter in pol, za tem pa se obrnil proti levi, kjer je stala S. S. in tudi njo ustrelil v glavo. Slednje pa zagotovo dokazuje, da obtoženčev vid ni bil popolnoma okrnjen, saj je streljal izjemno natančno in ciljno in ne kar povprek, kar bi bilo pričakovati od nekoga, ki bi ga močno pekle oče in bi zaradi solzenja izgubil vid. Tega pa ne more omajati vztrajno pritožbeno zatrjevanje o neskladnosti med izvedeniškim mnenjem dr. I. I. in strokovnim mnenjem dr. A. F., ki naj bi po mnenju pritožnika navajala drugačne učinke solzivca in sicer rdečino, oteklino, hudo pekočo bolečino, solzenje, nehoteno ali refleksno zapiranje oči, kar pa je dejansko skladno z mnenjem izvedenke dr. I. I. Površinski keratitis ali erozija oči, ki jo kot možnost dr. A. F. navaja med posledicami uporabljenega solzivca, pa pri obtožencu sploh ni bila ugotovljena. Že zaradi opisanega kompleksnega ravnanja obtoženca po tem, ko je bil izpostavljen solzivcu (ko je ustrelil dve osebi v glavo, ki nista stali v isti liniji), pa tudi o pritožbeno izpostavljeni motnji koordinacije oči - roka, kot posledici izpostavljenosti solzivcu, pri obtožencu ni mogoče govoriti.

53. Ker je bil vpliv uporabljenega solzivca na obtoženčeve oči prepričljivo ugotovljen že na podlagi mnenja izvedenke dr. I. I. (posredno pa tudi na podlagi izpovedi policistov, navedeni v 23. točki obrazložitve), je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo na tem mestu pritožbe izpostavljen dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca oftalmologa ter toksikologa, ki naj bi ugotavljala kakšne so lastnosti ter sestavine uporabljenega solzivca in kakšen je njihov vpliv na sluznico, kožo in oči. Glede na predhodno navedene prepričljive ugotovitve izvedenke dr. I. I., pa za presojo vpliva solzivca na obtoženčevo sluznico, kožo in oči, ki so navedeni v navodilih proizvajalca, niso odločilni, saj je moč učinka solzivca povezana predvsem s tem, kako in v kakšnem prostoru je bil s solzivcem poškropljen in posledično kakšno dozo solzivca je prizadeti dobil v obraz in del glave.

54. Nobenih pomislekov ni niti v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obtoženec nasprotoval tudi izpraznitvi zarubljene stanovanjske hiše v predhodnem izvršilnem postopku (tri leta pred obravnavanim dogodkom), zaradi česar prvo sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedi G. G. in H. H., da se obtoženec temu izvršilnemu dejanju ni upiral. Do nasprotovanja izvršilnemu dejanju s strani obtoženca sicer ni prišlo pri sami izvedbi izpraznitve hiše, saj ob prihodu sodnega izvršitelja, policije in varnostne službe na kraj, v hiši, ki se je izpraznjevala, ni bilo nikogar več. Dejstvo pa je, da je bil takratni sodni izvršitelj F. F. že pred izvedbo izpraznitve hiše v kontaktu z dolžnikom - obtožencem, ki je ob tej priliki zagrozil, da nepremičnine prostovoljno ne namerava zapustiti. Zaradi tega je F. F. pri izvršilnem dejanju pričakoval odpor s strani dolžnika in je zato dne 19. 2. in 5. 9. 2019 zaprosil za policijsko asistenco (zaprosili v prilogi C 8 in C 9), vendar kot je bilo že navedeno, obtoženec kasneje groženj o neprostovoljni izpraznitvi hiše ni uresničil, saj je že pred prihodom izvršitelja, z družino hišo zapustil.

55. Da je opisano ravnanje obtoženca prvo sodišče poimenovalo grožnja, ko je hkrati sledilo izpovedi F. F., da je šlo le za grožnjo zoper izvršilni postopek, ne pa zoper F. F. osebno, prvo sodišče pač ni napačno ugotovilo dejanskega stanja. Nobene nepravilnosti pa tudi ni v sklepnem stavku 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obtoženčeva grožnja z neprostovoljno izpraznitvijo stanovanja, skladna z njegovo osebnostjo, kot jo je opisal izvedenec klinične psihologije dr. Š. Š. Slednje zagovornik problematizira zgolj na načelni ravni rekoč, da dejansko stanje zadeve ne gre ocenjevati s povzetki omenjenega izvedeniškega mnenja, s čemer pa pritožbenega uspeha ne more doseči.

56. Nepravilno postopanje zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi glede odločitve o postavitvi drugega izvedenca za psihiatrijo, saj bi se po njegovem mnenju pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju dr. J. J. dalo odpraviti tudi z dopolnitvijo njegovega mnenja, sodišče prve stopnje pa da v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih tehtnih razlogov za svojo odločitev, ampak nekritično sledilo predlogu državne tožilke in angažiralo drugega izvedenca.

57. V 38. in 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče povzelo pisno mnenje izvedenca za psihiatrijo dr. J. J. in tudi njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi 24. 1. 2023, nato pa v 39. točki še razloge zaradi katerih se je odločilo za postavitev novega izvedenca za psihiatrijo. V okviru tega je navedlo, da je sledilo pripombam državne tožilke na mnenje izvedenca dr. J. J., zaradi katerih je ta menila, da mnenje ni dovolj strokovno in prepričljivo argumentirano in da se izvedenec do nekaterih za državno tožilko ključnih okoliščin ni opredelil, te pa je v izpodbijani sodbo tudi na kratko povzelo.

58. Ker je iz toksikološke preiskave Inštituta za sodno medicino v Ljubljani z dne 30. 3. 2022 izhajalo, da je imel obtoženec pet ur po obravnavanem dogodku v krvi 0,83 g/kg alkohola, v urinu pa med 1,46 in 1,54 g/kg, je sodišče podvomilo v obtoženčevo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja. V ta namen je bil tekom preiskave angažiran izvedenec za psihiatrijo dr. J. J. Kot je bilo že navedeno je sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo vsebino njegovega pisnega mnenja in vsebino izvedenčevega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi, česar pritožba ne problematizira. Nadalje je prvo sodišče v že navedeni 39. točki obrazložitve pojasnilo razloge zaradi katerih je po neposrednem zaslišanju izvedenca dr. J. J. na glavni obravnavi, tudi samo podvomilo v popolnost in strokovnost njegovega izvedenskega mnenja in zato zahtevalo mnenje drugega izvedenca za psihiatrijo, pri čemer je določilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Njen predsednik je za to delo imenoval prof. dr. A. G., dr. med. Bistveno vsebino njegovega mnenja je prvo sodišče povzelo v nadaljevanju obrazložitve sodbe, ko je hkrati navedlo v čem se njegovo mnenje razlikuje od mnenja dr. J. J. V okviru tega je izpostavilo, da je razlika v mnenjih glede ocene obtoženčeve osebnostne patologije in glede stopnje obtoženčeve intoksikacije v času obravnavanega dogodka. Medtem, ko je dr. J. J. pri obtožencu ugotovil disocialne osebnostne poteze in nekatere poteze narcistične osebnosti ter zmeren alkoholni opoj v času storitve kaznivega dejanja, je dr. A. G. ugotovil, da ima obtoženec težave pri kontroli impulzov ter blago stopnjo alkoholnega opoja v času storitve kaznivih dejanj, medtem, ko sta oba pri obtožencu ugotavljala škodljivo rabo alkohola.

59. Zaradi navedenega (intoksikacije z alkoholom, obtoženčeve osebnostne lastnosti in stres ob dogodku), sta izvedenca skladno ugotovila, da so bile v času storitve kaznivih dejanj obtoženčeve sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj zmanjšane, medtem, ko so bile obtoženčeve sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, po mnenju dr. J. J. bistveno zmanjšane, po mnenju dr. A. G. pa ne bistveno. V ponovnem neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi, ko sta se izvedenca opredelila tudi do stališč drugega, sta vztrajala vsak pri svojem mnenju. Pri tem pa je bil tudi po stališču sodišča druge stopnje prepričljivejši izvedenec dr. A. G., saj je svoje zaključke argumentirano in prepričljivo utemeljil ter logično pojasnil zakaj je med zaključki obeh mnenj prišlo do razlike, kar je prvo sodišče povzelo v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v 41. točki pa razloge zaradi katerih mnenje dr. A. G. sprejema kot prepričljivejše, kar v sodbi neutemeljeno pogreša zagovornik.

60. Oba izvedenca sta namreč pri ugotavljanju obtoženčevih sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj in sposobnosti ravnanja obvladovati, kot zelo pomembno okoliščino upoštevala, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola. Pri oceni stopnje intoksikacije pa sta prišla do različnih zaključkov. Dr. J. J. je namreč izhajal iz podatkov toksikološke preiskave in iz tega po veljavni formuli izračunal kakšna je bila stopnja koncentracije alkohola v obtoženčevi krvi (1,33 do 1,83 g/kg), v času storitve kaznivega dejanja ter na podlagi tega zaključil, da je šlo za zmeren alkoholni opoj. Poudaril pa je, da pri tem ni upošteval obtoženčeve tolerance na alkohol, čeprav je pri obtožencu ugotovil škodljivo rabo alkohola, saj tolerance na alkohol ni mogoče izmeriti.

61. Navedeni izračun je dr. A. G. poimenoval farmakokinetika ali vpliv telesa na vneseno snov, v danem primeru alkohola (absorpcija alkohola, vnos iz prebavil v kri, eliminacija), kar je pomembno za izračun stopnje koncentracije te snovi v telesu. Opozoril pa je, da se mnenje glede obtoženčeve intoksikacije z alkoholom razlikujeta, ker dr. J. J. ni upošteval obratni proces, to je vpliv alkohola na delovanje telesa (farmakodinamika), kjer pa je pomembno kako je nekdo imel v preteklosti stik z alkoholom (toleranca na alkohol). Zato je po njegovem pri ugotavljanju obtoženčevih sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj in svoja ravnanja obvladovati, potrebno upoštevati predhodne izkušnje vnašanja alkohola v telo, kar pa je možno oceniti iz podatkov o koncentraciji alkohola v telesu v času storitve kaznivega dejanja in takrat opisanim obtoženčevim vedenjem. Iz slednjega pa je mogoče ugotoviti ali je pri preiskovancu prisotna toleranca na alkohol in s tem vpliv samega alkohola in izračun koncentracije alkohola v času storitve kaznivega dejanja, prilagoditi s toleranco. Da je bila pri obtožencu podana toleranca na alkohol in da je šlo le za blag alkoholni opoj, pa je izvedenec dr. A. G. izvajal iz funkcioniranja obtoženca v času obravnavanega dogodka in v času po obravnavanem dogodku, ter v času odvzema telesnih tekočin, glede na koncentracijo izmerjeno v času odvzema telesnih tekočin. Dr. J. J. se je z navedenim sicer strinjal in hkrati poudaril, da je sam pri obtožencu našel določene okoliščine, ki pa govorijo v prid oceni, da je šlo pri njem za zmerni alkoholni opoj in sicer, da je šlo za neko motnjo dojemanja, zoženo mišljenje na samo določene dogodke, pomanjkljivo fleksibilnost, hitro menjavo razpoloženja, pretirano reakcijo, nabodrenost in prepirljivost, česar pa v predhodnem mnenju izrecno ni izpostavljal. Na pripombo dr. A. G., da se navedenih psihopatoloških pojavov za nazaj ne ugotavlja na tak način, če pa jih je dr. J. J. ugotovil pri osebnem pregledu obtoženca, pa to še ne pomeni, da so bili prisotni tudi v času obravnavanih dogodkov, dr. J. J. ni dal odgovora. Zato prvostopenjskim zaključkom o neprepričljivosti izvedenca dr. J. J. ne gre oporekati.

62. S pavšalnim zatrjevanjem, pa zagovornik ne more uspešno izpodbiti mnenja izvedenca dr. A. G., češ, da so njegovi zaključki v nasprotju z materialnimi dokazi (toksikološko preiskavo), priče, ki so izpovedale o obtoženčevem vedenju po storitvi kaznivega dejanja in ki jih sodišče niti ni navedlo, pa da so neverodostojen dokaz.

63. Izpovedi prič, ki so opisale vedenje obtoženca in s katerim je bil seznanjen tudi dr. A. G., je prvo sodišče navedlo v 11. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ocenilo kot verodostojne. Zato zagovornik neutemeljeno očita, da izpodbijane sodbe glede tega ni mogoče preizkusiti. Spregleda pa, da je izvedenec toleranco na alkohol ugotavljal tudi iz obtoženčevega vedenja ob odvzemu telesnih tekočin, upoštevaje koncentracijo alkohola v njegovem telesu v času odvzema telesnih tekočin.

64. Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno stališče, da je mnenje dr. A. G. nepravilno že iz razloga, ker sta dr.J. J. in klinični psiholog dr. Š. Š. neodvisno pri obtožencu ugotovila podobno osebnostno motnjo, ki je skupaj z akutno alkoholiziranostjo in škodljivo rabo alkohola pripeljala do obravnavanega dogodka, saj zagovornik tudi tokrat povsem ignorira pomen tolerance na alkohol pri ugotavljanju intoksikacije z alkoholom.

65. Poleg dejstva, da je izvedensko mnenje dr. A. G. v primerjavi z mnenjem dr. J. J. že samo po sebi strokovno prepričljivejše in logično sprejemljivejše, pa je bistveno, da ugotovitve dr. A. G. glede pomena tolerance na alkohol pri ugotavljanju kazenske odgovornosti vinjenega storilca, potrjuje tudi dr. A. F. Ta je obtoženčevo toleranco na alkohol ugotovila na podlagi zaključkov obeh izvedencev za psihiatrijo, da gre pri obtožencu za škodljivo rabo alkohola in na podlagi vedenja obtoženca ob odvzemu telesnih tekočin, ko je kljub 0,8 g/kg alkohola v krvi, deloval povsem trezno. Ker pa so osebe, ki redno dovajajo alkoholne pijače, kamor A. F. šteje tudi obtoženca, hitrejši eliminatorji alkohola, je ocenila, da je bila stopnja koncentracije alkohola v krvi obtoženca v času storitve kaznivih dejanj na zgornji meji razpona, ki ga je izračunal izvedenec dr. J. J. (1,33 do 1,83 grama na en kilogram). Dr. A. F. je torej v nasprotju z dr. J. J. priznala pomembnost stopnje tolerance na izračun stopnje koncentracije alkohola v krvi v času storitve kaznivega dejanja, torej na proces farmakokinetike, kar je še v pristojnosti toksikologa. Vpliv tolerance na alkohol v procesu farmakodinamike in zaključek o stopnji alkoholne intoksikacije v času izvršitve kaznivega dejanja ter posledične ocene o sposobnosti obtoženca razumeti pomen svojih dejanj in sposobnosti svoja ravnanja obvladovati, pa je v pristojnosti psihiatra, kar je izrecno poudaril dr. A. G., zaslišan na glavni obravnavi pa je to potrdila tudi dr. A. F. Zato njena pritožbeno izpostavljena razprava o tem, da je bil obtoženec glede na izračunano koncentracijo alkohola v krvi srednje opit, ne more omajati prepričljivosti izvedeniškega mnenja dr. A. G., ki je pri stopnji obtoženčeve opitosti upošteval tudi proces farmakodinamike in zaključil, da je šlo pri obtožencu za blažjo opitost.

66. Strokovne prepričljivosti in logičnosti izvedeniškega mnenja dr. A. G. pa zagovornik ne more uspešno izpodbiti niti z izpostavljanjem časa, ki ga je posamezni izvedenec psihiater namenil obtožencu, ki pa bistveno sploh ne odstopa. Dr. J. J. je namreč obtoženca v priporu obiskal dvakrat in se z njim pogovarjal skupno 1 uro in 40 minut, medtem, ko ga je dr. A. G. obiskal le enkrat in se z njim pogovarjal 1 uro in 20 minut, to je od 20.15 ure do 21.30 ure, kar pa se zagovorniku zdi v nasprotju z utečeno prakso, pri čemer pa ne obrazloži od kje črpa podatke o tem, še manj kakšen vpliv na bi to imelo na strokovnost kasneje izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja.

67. Vsi nadaljnji zagovornikovi nesubstancirani pomisleki, da izvedenec dr. A. G. pri izdelavi svojega pisnega mnenja sploh ni imel na razpolago predhodno izdelanega mnenja izvedenca klinične psihologije, ki pa mu je bilo predočeno na glavni obravnavi, da je bil pri svojih sklepih skromen in je pri njih vseskozi vztrajal, tudi ko so mu bili predstavljeni zaključki drugih strokovnjakov, da soočenje med obema izvedencema ni pomenilo tega kar navaja prvo sodišče v sodbi, da je dr. J. J. podal precej bolj obsežno, argumentirano ter popolno mnenje, da so zaključki sodišča v zvezi s toleranco na alkohol poenostavljeni in neutemeljeni, pa vse skupaj ni nič drugega kot skupni imenovalec nestrinjanja obrambe z argumentiranimi in prepričljivimi zaključki izvedenca dr. A. G. To pa kot že navedeno ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca za psihiatrijo. Kadar je sodišče že pridobilo mnenje dveh izvedencev istega področja, pri čemer se njuni zaključki razlikujejo, ni potrebno v vsakem primeru zahtevati še tretje mnenje, če je eno izmed prvih dveh z življenjsko logičnostjo in strokovno prepričljivostjo argumentov prepričalo sodišče, pa čeprav se z njim ne strinja katera od strank. Glede na doslej navedeno, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil izvedenec dr. A. G. strokovno prepričljivejši in da je z logičnimi argumenti ovrgel stališče izvedenca dr. I. I., da naj bi bil pri obtožencu v času kaznivega dejanja prisoten zmerni alkoholni opoj, kar naj bi v povezavi z obtoženčevimi osebnostnimi lastnostmi in stresno situacijo samega dogodka, v katerem je bil s strani oškodovanca uporabljen solzivec, pri obtožencu povzročilo bistveno zmanjšano sposobnost obvladovanja svojih ravnanj. Po soočenju izvedencev, ko je dr. A. G. natančno in s prepričljivimi argumenti utemeljil danost tolerance na alkohol pri obtožencu (ki jo je potrdila tudi dr. A. F.) ter njen vpliv na alkoholno intoksikacijo obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, pa je dr. J. J. začel prvič omenjati določene psihopatološke pojave pri obtožencu, pri čemer pa na izrecno vprašanje dr. A. G. kdaj in kako jih je ugotovil, očitno ni znal odgovoriti, saj je izjavil le-to, da na izvajanja dr. A. G. nima kaj reči. Na podlagi tega pa zagotovo ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da obstaja močan dvom v pravilnost mnenja izvedenca dr. A. G.

68. Na podlagi obsežnega dokaznega postopka ter po temeljiti oceni vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, je prvo sodišče v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe rekonstruiralo obravnavani dogodek in v 45. točki utemeljeno zavrnilo zagovor obtoženca in njegovo opisovanje dogodka v katerem je bilo, tako kot tudi tekom celotnega kazenskega postopka, izpostavljeno, da je bil obtoženec s strani pokojnega pomočnika izvršitelja fizično napaden, zaradi česar da je v zrak ustrelil opozorilni strel, na kar da ga je pokojni poškropil s solzivcem, in da zaradi tega ni ničesar videl ter da se od tam dalje ne spomni več kaj se je zgodilo.

69. Kot že rečeno za sklep o neverodostojnosti obtoženčevih navajanj, da ga je pokojni poškropil s solzivcem šele po prvem strelu, je prvo sodišče imelo trdno podlago v izpovedi G. G. v preiskavi, da zaradi uporabljenega solzivca ni izgubil vida in da ni videl kaj počne, pa v izvedeniškem mnenju dr. I. I. Uporaba solzivca pa je bila po mnenju dr. A. G. sicer nek doprinos k stresnosti samega dogodka, vendarle pa zaradi tega obtoženčeve sposobnosti razumeti pomen svojih ravnanj in sposobnosti jih obvladovati, niso bile bistveno okrnjene. Obtoženec je namreč po izpostavljenosti solzivcu izvedel večstopenjsko dejanje oziroma dve precej precizno izvedeni dejanji, kot je to na glavni obravnavi opisala dr. A. F., ki je enako kot dr. I. I. (in v nasprotju s tem kar zatrjuje pritožba, češ, da je šlo pri obtožencu za trenutno izgubo vida) ugotovila, da je prišlo pri obtožencu zaradi solzivca za določen vpliv na vid zaradi solzenja in s tem povezanega nehotenega zapiranja oči. Glede pekoče bolečine, ki jo prav tako povzroča solzivec pa je celo izpostavila, da je ta pri alkoholizirani osebi nižja in ga zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, pri dejanju ni niti posebej ovirala.

70. Glede pritožbeno izpostavljenega zaključka dr. A. F. v pisnem mnenju, da je akutna alkoholiziranost pri osebi z diagnozo škodljive rabe alkohola igrala pomembno vlogo in bistveno zmanjšala nadzor nad čustvi ter z njim povezanimi dejanji, pa je sama na glavni obravnavi pojasnila, da so to zgolj splošne ugotovitve povzete iz strokovnih člankov, ki pa jih nato psihiater kot edino pristojen, ob upoštevanju osebnostnih lastnosti storilca, vključi v mnenje o storilčevih sposobnostih razumeti pomen svojih dejanj in sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj. Tudi odgovor na zagovornikovo vprašanje o posledicah dolgoletnega uživanja alkohola pri določeni osebi, je A. F. prepustila izvedencu dr. A. G. Zato zagovornik ne more uspeti s povzemanjem njenih stališč o posledicah za možgane pri škodljivi rabi alkohola.

71. Tako k pravilni prvostopenjski oceni obtoženčevega zagovora, izvedeniških mnenj sodnomedicinske in psihiatrične stroke, strokovnega mnenja dr. A. F. in preostalih v tej sodbi že navedenih dokazov, k argumentiranim zaključkom, da je bila obtoženčeva prištevnost v času storitve kaznivega dejanja le nebistveno zmanjšana ter da dejanje ni storil v silobranu (48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), po presoji sodišča druge stopnje ni kaj dodati.

72. Glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledice zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih zagovornik uveljavlja tudi v okviru nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje izpostavlja ustaljeno ustavno sodno prakso, ki določa, da mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave RS, upoštevati naslednja merila: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravnorelevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga sicer zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1805/2010 z dne 5. 5. 2011).

73. Tekom postopka je obramba predlagala vrsto dokazov, ki pa jih je prvo sodišče zavrnilo, bodisi iz razloga, ker so dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala že razjasnjena ali pa za zadevo niso relevantna, s čimer pa se zagovornik ne strinja. Prvo sodišče je v skladu z gornjimi izhodišči utemeljeno zavrnilo predlog, da se pridobijo fotokopije spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ali tožbe s prilogami, ki se nanaša na odškodninsko zadevo v zvezi z odgovornostjo delodajalca Č. Č. za ravnanje svojega pomočnika U. U. v obravnavanem dogodku. Menilo je, da predlagani dokaz ne bi v ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. S takšno odločitvijo pa se strinja tudi sodišče druge stopnje, saj navedbe tožnika B. B. v odškodninski tožbi zoper U. U., ne bi mogle razjasniti dejanskega stanja glede odnosa med oškodovancema in obtožencem v kritičnem trenutku dogajanja ter eventualno potrditi obtoženčevega zagovora, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik. V izpodbijani sodbi je namreč prvo sodišče argumentirano zavrnilo obtoženčev zagovor glede napada pokojnega U. U. , ki mu sledi tudi sodišče druge stopnje, zato eventuelna dodatna potrditev obtoženčevega zagovora s strani B. B., ki je bil v tem postopku že zaslišan in je bila njegova izpoved pravilno dokazno ocenjena, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tega pa zagovornik ne more doseči niti s pritožbi priloženim pozivom pooblaščenca tožnikov, odvetnika A. H. obtožencu, da naj po 236.a členu ZPP poda izjavo glede dogajanja o odvzemu vozila.

74. Strinjati se je tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je zaradi jasnosti zadeve odveč zaslišanje prič A. I. in A. J (izjavi katerih zagovornik prilaga pritožbi), ki naj bi razjasnili obtoženčevo osebnost oziroma njegovo prejšnje življenje v smislu, da je bil obtoženec delavec, vesten, nekonflikten, spoštljiv in v družbi cenjen, kar naj bi po stališču obrambe dokazovalo, da je bilo nekontrolirano ravnanje obtoženca v obravnavanem dogodku, izključno posledica ravnanja pomočnika izvršitelja. To pa v pritožbi poskuša zagovornik še dodatno utemeljiti s priloženim ″seznamom sredstev za G. G. (avto)‶, ko so sosedje po odreditvi pripora zoper obtoženca, zbrali sredstva za nakup zarubljenega vozila in na ta način obtožencu povrnili njegovo pomoč, ki jo jim je nudil v preteklosti.

75. Prvo sodišče nikjer v sodbi ni zapisalo, da obtoženec naj ne bi bil delaven in vesten ter v tem pogledu cenjen. Osebnostne lastnosti obtoženca pa se v kazenskem postopku ugotavljajo z izvedencem klinične psihologije, ki le-te ugotavlja na podlagi rezultatov objektivnih testov in ne z zaslišanjem prič, na način kot se to zavzema zagovornik. Z namenom utemeljitve zavrnitve predlaganega zaslišanja navedenih dveh prič, je prvo sodišče izpostavilo ugotovitve kliničnega psihologa dr. Š. Š., da ni redkost, da osebe, ki so bližnje osebi s takšnimi osebnostnimi lastnostmi kot jih ima obtoženec, te ocenjujejo kot prijazne, ljubeče, neproblematične in podobno, ker lahko take osebe s takšno osebnostno strukturo dejansko ustrezno funkcionirajo, če okolica funkcionira v skladu z njihovimi pričakovanji, kar pa zagovornik povsem neprepričljivo in pavšalno zavrača, češ da se izvedenci v svojih mnenjih velikokrat motijo, kar pa naj ne bi veljalo za priče, ki osebe poznajo 30 ali več let.

76. S potrebno stopnjo verjetnosti pa zagovornik v pritožbi ne utemelji pravne relevantnosti pritožbeno izpostavljenega novega dokaza, to je dejstva, da je obtoženec v mladosti (v starosti pet let in pol) hudo zbolel za meningitisom in je bil na dolgotrajnem bolnišničnem zdravljenju, za kar je zagovorniku povedal šele po končanju postopka na prvi stopnji, izvedencem pa ob pregledu, česar pa iz izvedeniških mnenj naj ne bi izhajalo (iz mnenja dr. Š. Š. izhaja, da je bil s tem seznanjen).

77. S tem, ko obtoženec tekom postopka, niti zagovornik v pritožbi, nista navedla kakršnihkoli kasnejših zdravstvenih težav povezanih s prebolevnostjo meningitisa, ko zagovornik zgolj na podlagi lastnega sklepanja ugotavlja, da bi bolezen lahko pri obtožencu pustila trajne posledice, saj zdravstvena dokumentacija več ne obstaja, zagovornik materialnopravne relevantnosti tega dokaza, ni uspel izkazati.

78. Materialnopravno relevantnost pridobitve poročil pristojnega centra za socialno delo o družinskih razmerah obtoženca, za razjasnitev dejanskega stanja v predmetni zadevi, zagovornik prav tako ni uspel izkazati, zato je pridobitev tega dokaza prvo sodišče utemeljeno zavrnilo. Spremembo te odločitve pa pritožnik ne more doseči s stališčem, da v tako zahtevnih zadevah kot je obravnavana, tovrstna poročila sodišča pribavljajo že sama po uradni dolžnosti ali pa na predlog tožilstva.

79. V 6. alineji 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče navedlo obširne razloge zaradi katerih je zavrnilo predlog obrambe za izločitev izvedeniškega mnenja dr. Š. Š., zaradi domnevne nepristranskosti, ker je na pripombo obtoženca, da v 67-letih ni nikoli nobenemu nič naredil, izvedenec komentiral: ″Z vsem spoštovanjem do gospodovih let, ampak ne vem, mislim, da govorimo o tem, da je ustrelil dva človeka v glavo in je zelo paradoksalno, da govorimo o tem, da nikoli ni nič narobe naredil,‶ in ker je po stališču obrambe na glavni obravnavi izvedenec deloval arogantno in vzvišeno, pri čemer tudi ni želel razkriti metodologije oziroma testov, ki jih je pri svojem delu uporabil. Obširne in prepričljive argumente sodišča prve stopnje za zavrnitev predlagane izločitve izvedeniškega mnenja dr. Š. Š. in za postavitev novega izvedenca klinične psihologije, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožba pa jih problematizira zgolj na načelni ravni, češ da je dokazano, da je izvedenec močno prekoračil svojo pristojnost kot izvedenec in hudo prekršil načelo domneve nedolžnosti, pa kakorkoli sodišče že obrača izrečene sporne trditve. S tem pa zagovornik ne more uspešno ovreči prepričljivih prvostopenjskih razlogov, ki ne govorijo v prid predlagani izločitvi izvedeniškega mnenja dr. Š. Š. in postavitev novega izvedenca klinične psihologije.

80. Sicer pa s svojim stališčem o pristranskosti dr. Š. Š., zaradi česar naj bi bilo potrebno njegovo mnenje izločiti iz spisa, zagovornik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko sodišču prve stopnje očita (druga stran dopolnitve pritožbe), da ni upoštevalo izvedenčevih ugotovitev glede obtoženčeve osebnostne motnje, podtip narcistična motnja, da se je obtoženec v kritičnem trenutku počutil ponižanega, da ni imel kontrole nad situacijo v načinu in obliki, kot jo je sam želel. Zagovornik se tako po eni strani zavzema za izločitev izvedeniškega mnenja dr. Š. Š., po drugi strani pa se nanj sklicuje glede okoliščin in dejstev, ki jih prvo sodišče v izpodbijani sodbi ni spregledalo, kar izhaja iz 47. točke obrazložitve.

81. Tudi utemeljeno prvostopenjsko zavrnitev angažiranja izvedenca toksikologa, prepričljivo obrazloženo v 4. točki izpodbijane sodbe, zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, češ da sodišče ni upoštevalo stališča dr. A. F. in glede opitosti ter uporabljenega solzivca sprejelo napačne zaključke.

82. Na strokovno prepričljivo izvedeniško mnenje dr. I. I. pa se je prvo sodišče oprlo pri zavrnitvi dokaznega predloga, da se angažira že izvedenec oftalmolog. Razloge za svojo odločitev je argumentirano pojasnilo, zagovornik pa jih izpodbija, ker bi bilo po njegovem še kako dobrodošlo za popolno ugotovitev vpliva solzivca na obtoženčev vid, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da prvo sodišče glede tega ni upoštevalo mnenja dr. A. F., ko je bilo že pojasnjeno, da drugih posledic uporabe solzivca na obtoženčev vid, kot jih je ugotovila izvedenka dr. I. I., dr. A. F. niti ni navajala.

83. Pritožba zagovornika zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se tako izkaže kot neutemeljena.

84. Obtožencu se očita, da je dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika v izvršilnem postopku ter iz nizkotnih nagibov, da bi preprečil odvzem zarubljenega vozila po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje zavrača zagovornikovo stališče, da v tem postopku nobeno od očitanih načinov storitve, za katera je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, ni dokazano.

85. V podkrepitev nestrinjanja s pravno opredelitvijo obtožencu očitanih kaznivih dejanj po 2. točki 116. člena KZ-1 (zaradi postopka in odločitve sodnika) zagovornik povzema, sicer zelo skromen komentar k 116. členu KZ-1 Velikega znanstvenega komentarja posebnega dela Kazenskega zakonika, da gre v tem primeru za tipično maščevalen zakonski znak, pri čemer pa, da niti obtožba niti sodba obtožencu maščevalnosti ne očitata. Zagovornik nadalje navaja, da maščevalno ravnanje v konkretnem primeru obtožencu tudi pojmovno ni mogoče očitati, saj obtoženec ni bil prizadet zaradi odločitve sodnika v izvršilni zadevi, medtem, ko je po stališču dr. Mitje Deisingerja v Kazenskem zakoniku-2017, Posebni del s komentarjem, ki ga zagovornik v nadaljevanju prav tako povzema, kaznivo dejanje po 2. točki 116. člena KZ-1 povezano z lastnostjo žrtve. Pokojna pomočnika izvršitelja pa nista odločala kot sodnika, zaradi česar po mnenju zagovornika ni prišlo do streljanja zaradi lastnosti žrtve.

86. Slednja pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljena. Kot je bilo predhodno že navedeno, sta pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana pomočnika izvršitelja in da je bil nameravan fizični odvzem osebnega vozila vezan na sklep sodnika o izvršbi, tekom katere je bilo vozilo že zarubljeno, torej se je zavedal lastnosti obeh pokojnih, čeprav obtoženec ni bil stranka v izvršilnem postopku. Tako po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnih pomislekov v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obtožencu dokazana kvalifikatorna okoliščina, da je dejanje storil zaradi izvršilnega postopka in sodnikove odločitve v tem postopku, po 2. točki 116. člena KZ-1.

87. Čeprav obtoženec ni bil stranka v postopku, kot opozarja pritožba, pa je več kot očitno, da se s sprejetim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, ni strinjal, saj je tudi v okviru zagovora zatrjeval, da je dolg zaradi katerega je tekel izvršilni postopek in bil izdan sklep o izvršbi, že poplačan. V posledici obtoženčevega nestrinjanja z izvršilnim postopkom in odločitvijo sodnika v tem postopku, pa je obtoženec tudi nasprotoval fizičnemu odvzemu vozila, ki sta ga pomočnika izvršitelja poskušala opraviti v okviru uradnega postopka zaradi sklepa o izvršbi. Njuno vztrajanje, da vozilo odvzameta, pa je obtoženec preprečil tako, da je oba ustrelil, kar naj bi po opisu kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe predstavljalo drugo kvalifikatorno okoliščino, to je nizkotni nagib. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja tesno povezanost med konkretizacijo obeh kvalifikatornih okoliščin v opisu kaznivih dejanj in jih je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine, to je, da je obtoženec dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika v predmetnem izvršilnem postopku. Šele opis obtoženčevega ravnanja v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe, opredeljenega sicer kot ravnanje iz nizkotnih nagibov, namreč vsebinsko pojasnjuje kaj je pravzaprav obtoženec storil zaradi postopka in odločitve sodnika v izvršilnem postopku, kar je bilo tudi v njegovem naklepu. Ne gre namreč oporekati prvostopenjski obrazložitvi, da se je obtoženec zavedal okoliščine, da sta pomočnika izvršitelja nameravala odvzeti zarubljeno vozilo zaradi postopka in odločitve sodnika, ki je v izvršilnem postopku izdal sklep, na podlagi katerega se je dovoljena izvršba nadaljevala z rubežem vozila, za katerega je bila dražba razpisana naslednjega dne. Da bi jima preprečil odpeljati vozilo v hrambo izvršitelja, s čimer se ni strinjal, pa je obema vzel življenje. Nobenega dvoma torej ni, da sta bila usmrtitvena delikta izvršena motivirano.

88. V določeni meri se je sicer strinjati s pritožnikom, ko povzema Velik znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, da dejanje, ko storilec žrtvi vzame življenje zaradi postopka in odločitve sodišča, že samo po sebi vsebuje neke prvine maščevalnosti. Vendar pa po perepričanju pritožbenega sodišča za izpolnitev obtožencu očitanega zakonskega znaka iz 2. točke 116. člena KZ-1, glede maščevalnosti ni potreben poseben storilčev namen. Iz tega razloga je v tem delu potrebno pritrditi pritožbi, da v ravnanju obtoženca ni najti posebnih nizkotnih nagibov, v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. Zato se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do pritožbenih navedb o tem, da sta se obravnavani kaznivi dejanji zgodili hipoma, kar naj bi po stališču zagovornika, že samo po sebi izključevalo nizkotnost nagibov.

89. Kot je razumeti izvajanje državne tožilke v odgovoru na zagovornikovo pritožbo, nizkotnost obtoženčevega ravnanja povezuje s tem, da je obtoženec vzel življenje dvema osebama zato, da bi se izognil izročitvi, komaj 3.000,00 EUR vrednega osebnega vozila. V zvezi s tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da nizkotnost obtoženčevega nagiba v obtožnici ni bila konkretizirana na ta način. Zato je to dejstvo lahko le obteževalna okoliščina in kot tako jo je prvo sodišče tudi upoštevalo pri določitvi in odmeri višine kazni obtožencu.

90. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje z izvedbo vseh potrebnih dokazov, relevantna dejstva ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa obtožencu očitani kaznivi dejanji delno napačno opredelilo kot umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1. Ker pa je obtoženčevo ravnanje opisano v tenorju obtožnice in v krivdoreku izpodbijane sodbe, mogoče pravno opredeliti le po 2. točki 116. člena KZ-1, je kršitev kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP, pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je zaradi v tem delu utemeljene pritožbe zagovornika, izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP) na način, da je iz opisa kaznivih dejanj v odločbi o krivdi izpustilo očitek, da je ravnal iz nizkotnih nagibov, kaznivi dejanji pa pravno opredelilo po 2. točki 116. člena KZ-1, po katerem se obtožencu tudi določita kazni za posamezno kaznivo dejanje.

91. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da obtoženec očitanih kaznivih dejanj ni storil v silobranu, pač pa zavestno in hote, podrobne razloge glede nestrinjanja zagovornika s tako odločitvijo, pa že navedlo v 37., 38. in 48. točki te sodbe. V sklepnem delu dopolnjene pritožbe namreč zagovornik ta zaključek poskuša izpodbiti še z lastnim pavšalnim sklepanjem, da je obtoženec streljal v afektu, in da ni nikomur nameraval vzeti življenje, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je v dve žrtvi izstrelil le dva naboja, medtem ko so v pištoli ostali še štirje naboji.

92. Prav zadnje navedeno pa po prepričanju sodišča druge stopnje kaže, da je prvostopenjski zaključek o zavestnem in hotenem ravnanju obtoženca povsem utemeljen. Obtoženec namreč ni streljal nekontrolirano, dokler ni porabil vseh nabojev, kar bi se pričakovalo v tako močnem in težko obvladljivem čustvenem stanju kot ga predstavlja pritožbeno zatrjevani afekt, ki ga tudi izvedenca za psihiatrijo pri obtožencu, za čas storitve kaznivih dejanj nista ugotovila. Ravno nasprotno. Obtoženec je pokojnega U. U. dobesedno likvidiral z odmerjenim strelom v glavo, za njim pa na enak način še S. S., ki je bila ob strani in med postopkom molčala, kar še dodatno ovrže zagovor obtoženca, da naj bi se solzivec pri njem vzbudil obrambno reakcijo.

Glede izrečene kazenske sankcije

93. Sodišče druge stopnje zaključuje, da obtoženčeva pritožba ni utemeljena niti v tistem delu, ko navaja, da je prvo sodišče kazen za posamezno kaznivo dejanje in tudi enotno kazen 30 let odmerilo oziroma določilo previsoko. Pri tem povsem na splošno navaja, da je tudi obžalovanje obtoženca potrebno upoštevati kot olajševalno okoliščino. V zvezi s tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da prvo sodišče obtoženčevega obžalovanja ni spregledalo, vendar pa ga utemeljeno ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino, kar je argumentirano pojasnilo z mnenjem izvedenca dr. Š. Š., ki je ocenil, da obtoženec storjena kazniva dejanja doživlja kot lastno travmo ter da na kaznivi dejanji gleda kot na nekaj, kar se je zgodilo njemu in ga travmatiziralo ter, da do samih kaznivih dejanj najverjetneje čuti malo pristnega obžalovanja in je prizadet zaradi tega, kako se je zaradi kaznivih dejanj njemu spremenilo življenje. To izhaja tudi iz obtoženčeve laične pritožbe v kateri navaja, da obžaluje dogodek, ki je uničil njegovo in ženino nadaljnje življenje.

94. Neproblematično prejšnje obtoženčevo življenje se odraža v njegovi nekaznovanosti za kazniva dejanja in prekrške, kar pa je prvo sodišče upoštevalo. Utemeljeno, zakonito in z ustreznim vrednotenjem je pri odmeri kazni obtožencu kot olajševalno okoliščino upoštevalo tudi skrb za bolno ženo in dejstvo, da je obtoženec kaznivi dejanji storil v stanju zmanjšane prištevnosti. Slednje pa je med drugim tudi posledica obtoženčeve osebnostne motnje, ki zato ne more biti posebna olajševalna okoliščina.

95. Zagovornik tako ne navaja nobenega utemeljenega razloga za pritrditev njegovemu stališču, da je v pritožbi navedene olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje bodisi premalo upoštevalo ali pa da jih sploh ni upoštevalo.

96. Pritožbeno sodišče pa kljub spremenjeni pravni opredelitvi obtožencu očitanih kaznivih dejanj, po uradni dolžnosti ni poseglo v višino kazni, ki je bila obtožencu določena za posamezno kaznivo dejanje in v izrečeno enotno kazen. Zaradi spremenjene pravne opredelitve kaznivih dejanj, se namreč predpisana kazen ni spremenila, prav tako se ni zmanjšal obseg obtoženčevih ravnanj, ki predstavljajo zakonske znake dveh kaznivih dejanj umora po 2. točki 116. člena KZ-1.

97. Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga opravi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP, ni zaznalo nobenih kršitev. Zato je v že navedenem obsegu pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je navedeno v izreku te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zagovornika, pritožbo obtoženca pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

98. Izpodbijana sodba je bila deloma spremenjena v obtoženčevo korist, zato se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka, ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Kot je bilo že navedeno iz list. št. 1225 spisa izhaja, da je predsednica senata sicer dne 26. 7. 2023 odredila, da se vabilo za razpisane naroke za glavno obravnavo posredujejo tudi odvetniku D. D., vendar pa iz spisa ne izhaja, da je bila ta odredba izvršena.

2 Obtoženec je povedal, da je šel slučajno po stopnicah navzdol proti kleti, ko je na dvorišču zagledal dve osebi in ju vprašal, kaj želita, onadva pa sta povedala, da sta prišla po avto.