Administrative court dismisses claim for free legal aid when applicant lacks right to file constitutional protection request.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je ta vložil 25. 3. 2024 zaradi sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju opr. št. N 58/2020.

2. Toženka je ugotovila, da je navedeni nepravdni postopek pravnomočno zaključen, saj je Višje sodišče v Celju 12. 5. 2023 izdalo sklep o zavrnitvi tožnikove pritožbe, ki mu je bil vročen 22. 5. 2024. Tožnik želi zoper navedeni sklep vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker se v skladu s 1. in 7. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) BPP dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, prosilec pa je zaprosil za BPP, v katerem se ta pravica (še) ne uresničuje, saj je dejansko vložil prošnjo za BPP v zvezi s sestavo in vložitvijo predloga oz. pobude državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer ni zagotovljeno, da bo državni tožilec nato sploh vložil zahtevo za varstvo zakonitosti oziroma, da bo na podlagi le-te do uvedbe sodnega postopka sploh prišlo, ni izpolnjen pogoj za ugoditev njegovi prošnji.

Navedbe strank v upravnem sporu

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da mu je višji sodnik Pritekel predlagal zahtevo za varstvo zakonitosti in mu je bilo rečeno, da tega sam ne more napisati, zato je zaprosil za BPP, ki jo je še dvakrat dopolnil. Prosi, da se tožbi ugodi, da pride zadevi do konca in da se upošteva njegova pritožba na Okrajno sodišče pod št. N 58/2020 z dne 8. 2. 2023, ki je bila zavrnjena, saj da ni bila podpisana in da ni dovolj izvodov, čeprav je vse dostavil v roku.

4. Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

Odločanje sodišča

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je odločba toženke, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP, vložena zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Celju z dne 12. 5. 2023, izdan v nepravdnem postopku (zaradi razdelitve solastnine).

7. Glede na v prošnji predstavljene podatke o zadevi, ki so povzeti v izpodbijani odločbi, je toženka pravilno presojala, ali obstoji pravica do sodnega varstva, katere uresničevanje se varuje z BPP, kot to določa 1. člen ZBPP, izhaja pa tudi iz 7. člena ZBPP.

8. Zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena v nepravdnem postopku, ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se v nepravdnem postopku določbe ZPP smiselno uporabljajo, če zakon ne določa drugače (42. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1) in ima ZNP-1 o tem le določbo 38. člena 1 .

9. Po 385. členu ZPP lahko Državno tožilstvo zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od pravnomočnosti sodne odločbe. O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije (386. člen ZPP), torej gre za sodni postopek v smislu navedenih določb ZBPP. Vendar lahko po 385. členu ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državno tožilstvo, pri čemer tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo, ne izhaja, da bi imel udeleženec nepravdnega postopka (ki ni državni tožilec) kakršnekoli pravice v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti.

10. Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam torej nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo v smislu navedenih določb 1. in 7. člena ZBPP. V trenutku, ko je bila v konkretni zadevi prošnja za BPP vložena in je bilo z izpodbijano odločbo o njej odločeno, je predstavljala odločitev o tem, ali bo državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, negotovo dejstvo, ki pa ne more biti podlaga za dodelitev BPP. Sestave pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti niti za posredno uresničevanje pravice do sodnega varstva. Takšno je tudi stališče sodne prakse. 2

11. Torej tožnik v trenutku sprejema izpodbijane odločitve ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.

12. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki tudi ni nična, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev med strankama postopka ni bilo sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava v smislu presoje obstoja pravice do sodnega varstva, katere uresničevanje bi se z BPP lahko varovalo.

1 V 38. členu ZNP-1 je določeno, če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v postopku, ki se lahko začne po uradni dolžnosti, in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, se ne uporablja določba zakona o pravdnem postopku, ki določa, da vrhovno sodišče ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

2 Primerjaj npr. sodbo Upravnega sodišča RS IV U 89/2020-5 z dne 10. 9. 2020, sodbo III U 85/2014 z dne 25. 4. 2014, sodbo I U 2243/2017-7 z dne 14. 11. 2017.