Appeal dismissed; co-tenants cannot intervene in eviction proceedings as they are legally bound by the leaseholder's obligations.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožniki krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Osebe, ki živijo z najemnikom, se že po materialnem pravu ne morejo izogniti izpraznitvi stanovanja skupaj z najemnikom. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče se zato višje sodišče strinja, da pritožniki nimajo položaja sosporniških intervenientov in jim ni treba zagotoviti možnosti izjave v obravnavani zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo stranske intervencije A. A., B. A., C. A. in D. A. ter je zavrglo njihov predlog za obnovo postopka, vložen dne 5. 6. 2023.

2. A. A., B. A., C.. A. in D. A. so vložili pritožbo. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa, dovolitev sosporniške intervencije in ugoditev predlogu za obnovo postopka ter priglašajo pritožbene stroške. Vztrajajo, da se sodni odločbi, ki se predlagata v obnovo, nanje neposredno nanašata. Ker pa se postopka do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku niso udeleževali, imajo pravico do obnove. S pravnomočno sodbo se tožencu nalaga tudi, da izseli pritožnike. Le-teh ni dopustno pretvoriti v objekt državnega odločanja (22. člen URS 1 ) in jim je v pravdnih postopkih zagotovljeno spoštovanje njihove osebnosti in dostojanstva (21. člen URS) ter zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). Pritožniki torej niso stvari, ki bi bile v oblasti toženca, ki bi odrejal, kam bo kdo šel. O tej ustavni in konvencijski materiji so se pritožniki izčrpno opredelili v predlogu, vendar se v izpodbijanem sklepu temu ne posveča nobene pozornosti. Sklep je zato obremenjen tudi z bistveno kršitvijo postopka.

Status enotnega sospornika oziroma dopustnost obnove pritožniki utemeljujejo še s pravico do spoštovanja doma kot izraza načela socialne države (8. člen EKČP 2 in 36. člen URS). Pravica do spoštovanja doma skladno z odločbo US RS, 3 Up-619/17-22 posamezniku zagotavlja postopek, v katerem bo lahko odločitev o odstranitvi objekta izpodbijal zaradi nesorazmernosti posega v to pravico. Tudi v obravnavanem primeru pravica do doma pritožnikom zagotavlja posebna procesna upravičenja. Sodišče je namreč dolžno preveriti vse druge okoliščine, ki v konkretnem primeru lahko izjemoma pomenijo, da je poseg kljub svoji zakonitosti nesorazmeren in s tem nedopusten. Najpomembnejšo presojo sorazmernosti posega je sodišče opustilo in s tem kršilo 2. in 15. člen URS. Pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na dolžnost pritožnikov izprazniti stanovanje, predstavlja nedopusten obid zakona.

3. Sodišče prve stopnje je pritožbo poslalo tožnici in tožencu v odgovor v roku 15 dni, z opozorilom na pravno posledico prepozne podaje odgovora. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, ki je prepozen. Pritožbo je namreč prejela 7. 6. 2024 4 in se ji je tako rok za odgovor na pritožbo iztekel v ponedeljek, 24. 6. 2024, odgovor na pritožbo pa je bil vložen 26. 6. 2024. Višje sodišče zato odgovora ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pritožniki nimajo procesnega položaja sosporniških intervenientov. Sodna odločba praviloma učinkuje le med strankama postopka, v določenih primerih pa tudi na tretje osebe - materialne udeležence. Ustavna zahteva (22. člen URS) je, da mora imeti taka oseba pravico do izjave v postopku in s tem možnost vplivati na odločitev sodišča. To pritožba, sklicujoč se na pravno teorijo, pravilno navaja. Vendar pri tem spregleda, da pravna teorija prav tako meni, da je treba pojem materialno udeleženih razlagati restriktivno. Mora se namreč upoštevati tudi interes prvotnih strank, da se postopek konča čim hitreje in s čim manj stroški. Zagotovitev pravice do izjave tudi tretjim osebam temu cilju nasprotuje. Zato je nujno krog tistih, ki lahko sodelujejo v pravdi, zožati. Eden od načinov je upoštevanje materialnopravne ureditve - odvisnosti. Če se oseba določeni pravni spremembi ne more upreti že po materialnem pravu, zunaj postopka, se ji ne more upreti niti v pravdi. Taki osebi zato pravice do izjave ni treba zagotoviti. 5

6. Skladno s 95. členom SZ-1 6 mora najemnik po prenehanju najema za določen čas, če ta ni bil podaljšan, izprazniti stanovanje oseb in stvari v pogodbenem roku, razen če najemna pogodba ne določa drugače. 7 Osebe, ki živijo z najemnikom, se torej že po materialnem pravu ne morejo izogniti izpraznitvi stanovanja skupaj z najemnikom. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče se zato višje sodišče strinja, da pritožniki nimajo položaja sosporniških intervenientov in jim ni treba zagotoviti možnosti izjave v obravnavani zadevi. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno.

7. Da je toženec dolžan poskrbeti tudi za izselitev pritožnikov, je sicer v obravnavani zadevi s sodbo IV P 1310/2018 z dne 3. 6. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2031/2022 z dne 9. 1. 2023 že bilo pravnomočno odločeno. Takšna odločitev zavezuje, vanjo bi bilo dopustno poseči le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma z ustavno pritožbo.

8. V svoji odločbi se je sodišče dolžno opredeliti le do pravno pomembnih dejstev. V konkretnem primeru je to (ne)obstoj pogojev za dopustitev intervencije in obnove postopka po določilih ZPP. 8 Sodišče prve stopnje je takšno presojo v izpodbijanem sklepu ustrezno opravilo. V tem okviru je pravilno presodilo, da pritožniki, ki do pravnomočnega končanja pravde niso imeli niti položaja stranke niti intervenienta, pri čemer glede na zgoraj obrazloženo nimajo niti statusa sosporniških intervenientov, v tej fazi postopka vanj ne morejo več vstopiti oziroma predlagati obnove postopka. Sami stranki namreč izrednega pravnega sredstva nista vložili (drugi odstavek 199. člena, drugi odstavek 201. člena in drugi odstavek 202. člena ZPP). Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do izpraznitvene dolžnosti toženca oziroma (skupaj z njim) pritožnikov ni opredelilo z vidika konvencijskih in ustavnih pravic, na katere so se pritožniki sklicevali v predlogu za obnovo. Kot rečeno, je sodba v tej zadevi že pravnomočna in se sodišče prve stopnje s samo vsebino zadeve v izpodbijanem (procesnem) sklepu niti ni smelo ukvarjati. V pritožbi uveljavljana absolutno bistvena postopkovna kršitev zato ni podana.

9. Glede na pojasnjeno pritožbi prav tako ni mogoče slediti v delu, v katerem pritožniki svoj zatrjevani položaj sosporniških intervenientov utemeljujejo z ustavno pravico do doma in načelom sorazmernosti. Navedeno na izpodbijano odločitev o (ne)dopustnosti intervencije in obnove ne more vplivati. Relevantno bi lahko bilo kvečjemu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma z ustavno pritožbo, ki je bila predmet odločanja tudi v zadevi Up-619/17-22, na katero se sklicujejo pritožniki.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 366. členom ZPP).

11. Pritožniki, ki s pritožbo niso uspeli, krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Ustava RS.

2 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3 Ustavno sodišče RS.

4 Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi na list. št. 151 spisa.

5 Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur)., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 180 in 181.

6 Stanovanjski zakon.

7 V konkretnem primeru se stranki v najemni pogodbi nista ničesar posebej dogovorili, zato velja zakonska ureditev, kot je bilo obširneje pojasnjeno že v sodbi pritožbenega sodišča II Cp 2031/2022 z dne 9. 1. 2023 (11. in 12. točka razlogov).

8 Zakon o pravdnem postopku; členi 199, 201, 202 in 394.