Administrative court dismisses appeal for refusal of file inspection as procedural, not actionable, and rejects minor child's standing.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi predloga za vpogled v listino upravnega spisa tako ne uživa samostojnega sodnega varstva, saj ni upravni akt, ki se v skladu z določbama 2. člena in 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožbo tretjega tožnika, mladoletnega sina prvih dveh tožnikov, je sodišče zavrglo, ker tretji tožnik v upravnem postopku ni bil stranka postopka oziroma stranski udeleženec.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje zavrnil vlogo za vpogled v prijavo, na podlagi katere je bil začet inšpekcijski postopek zoper A. A. in B. B. zaradi izmikanja oziroma onemogočanja obveznega cepljenja otroka C. C., ter odločil, da posebnih stroškov v postopku ni bilo.

2. Iz njegove obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje 8. 3. 2023 prejel vlogo prve tožnice in drugega tožnika za posredovanje vsebine prijave, na podlagi katere je bil v zadevi št. 06120-109/2023 uveden inšpekcijski postopek zaradi izmikanja oziroma onemogočanja obveznega cepljenja otroka C. C. S sklicevanjem na 82. in 127. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter drugi odstavek 16. člena in tretji odstavek 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) je njuno vlogo zavrnil, saj imata kot zavezanca v konkretnem inšpekcijskem postopku sicer pravico do pregledovanja spisa, razen v delu, ki se nanaša na obveznost varovanja tajnosti vira prijave. Zato prijave, na podlagi katere je bil uveden inšpekcijski postopek zoper zavezanca, ni dopustno pregledovati.

3. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 20. 9. 2023 pritožbo A. A. in B. B. zoper izpodbijani sklep zavrnil.

4. A. A., B. B. in C. C., skupaj kot tožeča stranka, so zoper izpodbijani sklep 20. 11. 2023 vložili tožbo v upravnem sporu. V tožbi tožeča stranka uveljavlja vse tožbene razloge po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep izreče za ničnega.

5. V tožbi je navedeno, da je bila izjava o dejstvih in okoliščinah in pojasnitev dejanskega stanja v celoti ignorirana. Čeprav sta tožnika pojasnila, da nista prejela zadostne informacije o predpisanih cepivih, njihovih sestavinah in stranskih učinkih, ki so relevantni in jih je treba upoštevati in sta po Zakonu o pacientovih pravicah upravičena, je toženka odločila nasprotno. Zadevo je obravnavala popolnoma enostransko, informacije iz same prijave so bile upoštevane, njuna dejstva, ki sta jih navedla v pojasnilu, pa ne. Toženka je kršila 8. člen ZUP, saj ni ugotovila resničnega dejanskega stanja in vseh dejstev za zakonito in pravilno odločitev, ter 16. člen ZIN, saj je že v obvestilu o uvedbi postopka navedla vir prijave, ki bi ga morala varovati. Izpodbijani sklep se opira na peti odstavek 82. člena ZUP, ki v taki obliki ne obstaja več, popravek z navedbo šestega odstavka tega člena v odločbi organa druge stopnje pa ni relevanten, saj ne gre za zapisnik o posvetovanju, glasovanju ali osnutku odločbe.

6. Tožnika se zavedata, da zakon določa varovanje vira prijave, da se prijava sama smatra kot pobuda organu, da začne postopek po uradni dolžnosti in zato vsebina prijave kot taka ni nujno del dokumentacije inšpekcijskega postopka, v katero imata po 82. členu ZUP pravico do vpogleda. Če se v konkretni zadevi prijava obravnava le kot pobuda, bi morala toženka vsa v njej navedena dejstva preveriti, vendar jih navaja kot ugotovitve v postopku in njihove pravilnosti ni preverjala, saj so bile njune navedbe in pritožbe v celoti neupoštevane in zavrnjene. Tako je treba ugotoviti, da so nekatere informacije iz vsebine prijave direktno postale del dokumentacije primera, saj jih toženka sama navaja v odločbah. Zato sta zaprosila za vpogled v tiste dele, ki so skladno z zakonodajo lahko razkriti. Toženka je dolžna dati na vpogled dokumentacijo primera, skupaj z izbranimi deli prijave oz. podatki, ki jih je toženka sama pridobila v postopku obravnave primera, ker so postali del dokumentacije primera in ker je na njihovi podlagi izdala izpodbijani sklep.

7. Toženka je v odgovoru na tožbo z dne 8. 12. 2023 predlagala zavrnitev tožbe. V njem je navedla, da je v primeru, ko je prijava vložena v upravni spis in stranka ter ostali udeleženci, ki izkažejo pravni interes, uveljavljajo pravico do vpogleda dokumentov upravne zadeve v skladu z določbami 82. člena ZUP, v zadevah, kjer področni zakon omogoča varovanje identitete prijavitelja, mogoče dovoliti le delni pregled (oziroma kopiranje, prepisovanje) dokumentov, na način, da se v celoti izločijo tisti dokumenti, iz katerih je razvidno, kdo je prijavitelj. ZUP namreč ne omogoča delnega pregleda z anonimizacijo osebnih podatkov, kot to omogoča Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), ker se določbe 16. člena ZIN uporabljajo kot nadrejen predpis (lex specialis) do ZDIJZ, zato se prijavitelja po ZIN ne sme razkriti niti po določbah ZDIJZ. Ob sklicevanju na 7. člen ZUP je še navedla, da je v konkretnem primeru organ prve stopnje omogočil tožnikoma, da čim lažje zavarujeta in uveljavita svoje pravice, ko ju je v dopisu z dne 15. 2. 2023 seznanil z vsebino prijave, hkrati pa tudi ščitil javno korist na način, da ni izdal vira prijave.

8. Nadalje sta obe stranki sodišču posredovali še po eno pripravljalno vlogo, v katerih sta nasprotovali nasprotnim navedbam.

9. Tožba ni dovoljena.

10. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

11. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena ZUS-1 opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

12. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil predlog (vlogo) prvih dveh tožnikov za vpogled prijave, ki se nahaja kot dokument v upravnem spisu, na podlagi katere je bil začet inšpekcijski postopek št. 06120-109/2023 zoper njiju, torej v katerem imata oba položaj stranke v postopku.

13. Pravica strank in stranskih udeležencev do vpogleda v spis, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, je procesne narave, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. 1 S tem sklepom po presoji sodišča prvostopenjski organ ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi prvih dveh tožnikov. Gre zgolj za procesno odločitev, ki jo je prvostopenjski organ sprejel v okviru postopka odločanja o glavni stvari. Ker je izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje zgolj odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo konkretnega upravnega postopka, ni dokončen upravni akt v smislu predhodno navedenega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.

14. Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi predloga za vpogled v listino upravnega spisa tako ne uživa samostojnega sodnega varstva, saj ni upravni akt, ki se v skladu z določbama 2. člena in 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo prvih dveh tožnikov kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Kot morebitno kršitev pravil postopka ga bosta lahko izpodbijala s pravnimi sredstvi zoper odločitev v glavni stvari v upravnem postopku.

15. Tožbo tretjega tožnika je sodišče zavrglo, ker tretji tožnik v upravnem postopku ni bil stranka postopka oziroma stranski udeleženec. V okviru procesnega dejanskega stanja so nesporna dejstva, da je tretji tožnik mladoletni sin prvih dveh tožnikov, zoper katera je bil začet inšpekcijski postopek zaradi izmikanja oziroma onemogočanja obveznega cepljenja tretjega tožnika in da sta vlogo za vpogled v prijavo - dokument v upravnem spisu podala prva tožnica in drugi tožnik, ki sta stranki tega inšpekcijskega postopka, ne pa tudi v imenu tretjega tožnika, saj to iz vloge z dne 3. 3. 2023, prejete 8. 3. 2023, ne izhaja, prav tako sta bila kot vložnika pritožbe navedena prva dva tožnika, ne pa tudi tretji tožnik.

16. Tožnik v upravnem sporu je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Upravni akt se mora nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi in le v tem obsegu je tožniku v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo zoper dokončne upravne akte. Sodišče je tožbo tretjega tožnika zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka.

17. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov, ki so predlagani v tožbi.

18. Povračila stroškov ni zahtevala nobena stranka, zato sodišče o tem ni odločalo. Sicer pa velja, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 108/2020 z dne 19. 5. 2021; sklep Upravnega sodišča RS I U 492/2014 z dne 1. 7. 2014.