Appeal dismissed; burden of proof for money usage lies with defendant when plaintiff alleges negative fact.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Tožnik pravilno navaja, da je bilo dokazno breme o namenski porabi denarja na tožencu. Materialno dokazno breme za tožbene trditve je bilo na tožniku, na tožencu pa procesno dokazno breme, da dokaže izpolnitev dogovora. V sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da ko tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev svoje obveznosti, je dokazno breme na tožencu.

Ni naloga sodišča, da stranko seznani z vsemi možnimi relevantnimi dokaznimi predlogi. Takšno postopanje sodišča bi bilo pretirano v korist ene stranke in pristransko.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec tožniku dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2021 dalje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka (I. točka izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da je tožnik tožencu dolžan povrniti 1.045,30 EUR stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni dokazano, da bi toženec izpovedal verodostojno. Tožnik kot prava nevešča stranka ni bil seznanjen, da bi lahko zahteval predložitev celotne poslovne dokumentacije. Materialno procesno vodstvo ni bilo ustrezno upoštevano. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev dokaznega gradiva. Toženec je priznal, da je denar potreboval kot fizična oseba in ga je dobil pod pretvezo, da bo denar vložil v družbo A., d. o. o. Podjetje še naprej deluje pod drugim imenom oziroma toženec in njegova žena prodajata mačke brez registrirane dejavnosti. Toženec ni dokazal, da je denarna sredstva vložil v družbo. Ni predložil izpiskov, iz katerih bi bilo razvidno, da je šlo pri spornih zneskih za stvarne vložke ali materialna sredstva družbe. V izpodbijani sodbi so pravopisne napake. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi toženca in ne dokaznemu gradivu. Tudi tožnik je bil prepričljiv v izpovedbi. Obveznosti iz posojilne pogodbe niso prenehale. Tožnik s stečajnim postopkom ni bil seznanjen, zato ni prijavil terjatev. Stečaj je bil namerno izveden, manjka poslovna dokumentacija. Sodišče prve stopnje zmotno ni zahtevalo poslovne dokumentacije za vsa leta poslovanja. Odločitev temelji na podlagi izpiskov prometa za dva meseca. Na tožencu je bilo dokazno breme, da je denar porabil za podjetje. Sredstva je prejel kot fizična oseba. Finančni načrt ni ustrezen dokaz o porabi denarja. Računov toženec ni predložil. Tožnikovo škodo predstavlja izgubljeni denar. Toženec je naklepno ogoljufal tožnika in državo, kar potrjuje v izpovedbi, da denarja ni nakazal na račun podjetja. Podjetje je toženec odprl zgolj zaradi pridobitve dovoljenja za stalno bivanje. Sodišče prve stopnje je kršilo 7. člen ZPP, ignoriralo je tožnikove navedbe in prošnje o dokaznem gradivu, toženec pa 9. člen ZPP. Tožnik je večkrat pozval sodišče na pridobitev dokumentacije o poslovanju podjetja. Toženec se je neupravičeno obogatil na škodo tožnika.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi trdil, da sta s tožencem sklenila dve ustni posojilni pogodbi, dne 22. 4. 2018 za znesek 3.000 EUR in dne 15. 5. 2018 za 1.000 EUR. Oba zneska je tožnik nakazal na toženčev osebni račun. Sprva je trdil, da sta bili posojilni pogodbi sklenjeni na odpoklic (brez določenega datuma vračila), kasneje pa, da naj bi skladno z dogovorom toženec sporni denar vložil v podjetje A., d. o. o., vendar tega ni storil, ampak si je denar neupravičeno prilastil.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati tožbenih trditev. Prepričljivo je ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili ustne posojilne pogodbe, ampak poslovni dogovor o sodelovanju, kot je tudi tožnik sam (spremenjeno) trdil na prvem naroku za glavno obravnavo. Za tožnika tako v pritožbi sporno ostaja vprašanje skladne porabe nakazanega denarja.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Noben dokazni predlog ni bil zavrnjen, zato ni jasna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavračalo pozive tožnika za pridobitev poslovne dokumentacije. Tožnik ne pojasni, kdaj oziroma v kateri vlogi je vložil takšen dokazni predlog, iz podatkov spisa pa ni razviden.

8. Tožnik pravilno navaja, da je bilo dokazno breme o namenski porabi denarja na tožencu. Materialno dokazno breme za tožbene trditve je bilo na tožniku, na tožencu pa procesno dokazno breme, da dokaže izpolnitev dogovora. V sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da ko tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev svoje obveznosti, je dokazno breme na tožencu. 1 Navedenemu stališču je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Podrobno je obrazložilo, da sta bili pravdni stranki družbenika in imeli širši plan poslovnega sodelovanja ter da se je tožnik zavezal v družbo vložiti določeno vsoto denarja. V 17. točki obrazložitve je ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovim trditvam, da si je toženec denar neupravičeno prilastil zase, ampak je verjelo tožencu, da ga je porabil za poslovanje družbe.

9. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da ni dokazano, da bi toženec izpovedal verodostojno. Ne navede okoliščin, ki bi kazale drugače. Izpodbijana sodba pa ne temelji zgolj na toženčevi izpovedbi. Iz dokazne ocene je razvidno, da je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivi izpovedbi toženca, ker je bila njegova izpovedba podprta tudi z drugim dokaznim gradivom. Priložena listinska dokumentacija je potrjevala, da sta bili stranki dogovorjeni, da bo tožnik vložil denar v podjetje, da je podjetje kasneje poslovalo, vzrejalo in prodajalo mačke. V pravdnem postopku ne obstajajo formalna dokazna pravila. Toženec bi ugovorne navedbe res lahko dokazal tudi s predložitvijo kakšnega računa, ni pa nujno. Izpolnitev obveznosti je dokazal z lastno izpovedbo in z drugo listinsko dokumentacijo.

10. Tožnik konkretizirano ne izpodbija zaključka, da je družba A., d. o. o. poslovala in prodajala mačke ter so v zvezi s tem nastajali stroški, ki jih je toženec pokril s spornim denarjem. Pritožba se zmotno osredotoča na poslovanje toženca po stečaju podjetja in na sam stečajni postopek, kar pa za konkretno zadevo ni relevantno.

11. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na finančni plan v prilogi B10 in B11, ki dokazuje, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o vložitvi finančnih sredstev v družbo A., d. o. o. s strani tožnika in dogovor o izvajanju poslovnega modela vzreje in prodaje posebne vrste mačk. Sam po sebi takšen plan ali dogovor še ne dokazuje skladne porabe denarja, gre pa za posredni dokaz, ki potrjuje toženčeve navedbe o realnem poslovanju podjetja in nastalih stroških poslovanja.

12. Toženec v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da lahko zahteva predložitev celotne poslovne dokumentacije podjetja. Tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen zaradi pomanjkljivega ali neustreznega dokaznega predloga, ampak zaradi toženčevega uspeha v dokaznem postopku. Razlaga uporabe instituta materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), za katero se zavzema pritožba, ni ustrezna. Ni naloga sodišča, da stranko seznani z vsemi možnimi relevantnimi dokaznimi predlogi. Takšno postopanje sodišča bi bilo pretirano v korist ene stranke in pristransko. Materialno procesno vodstvo namreč ne pomeni, da mora sodišče stranko "voditi za roko", da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne vnaprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako privilegirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP). 2

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sporni denar porabljen skladno z dogovorom za potrebe poslovanja družbe, pravilno ni nadalje presojalo morebitne nastale škode v obliki izgube ali zmanjšanja tožnikovega premoženja na račun stečaja. Tožnik ni niti trdil, da bi bil za primer prenehanja družbe ali izgube sklenjen poseben dogovor o vračilu vložka.

14. Obširne pritožbene navedbe o nezakonitem prodajanju mačk po stečaju podjetja, o pravopisnih napakah izpodbijane sodbe, nepravilnostih v zvezi s stečajnim postopkom in omogočanju izdajanja dovoljenj za bivanje tujcem s strani toženca, za odločitev v tej zadevi niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo kot neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, ki jih preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Sodba VSRS II Ips 68/2021 z dne 1. 6. 2022

2 Sklep VSRS II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016.