Court dismisses appeal in bankruptcy debt relief case, upholding first instance rejection due to disproportionate debt assumption.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Standarda vestnega dolžnika, ki bi se odrazil v skrbnosti, zanesljivosti in preudarnosti z občutkom odgovornosti, ne izkazuje predhodno opisan način in časovna dinamika dolžnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je neprimeren odnos dolžnika do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njegovem zapravljanju denarja za darila in potovanja ter odtujevanju premoženja za neznatno plačilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za odpust obveznosti, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je postopek odpusta obveznosti ustavilo in zavrnilo predlog za odpust obveznosti, ker je ugotovilo, da ni pogojev za odpust, saj obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik zgolj v dveh mesecih, in sicer v avgustu in septembru 2022, najel tri kredite pri bankah (dva kot direktor in edini družbenik A. d. o. o., za katera je jamčil z osebnim poroštvom, in en potrošniški kredit) ter kot direktor navedene družbe in z osebnim poroštvom sklenil 12 naročniških razmerij za telefone pri B. d. d., s čimer se je zadolžil skupaj za več kot 180.000,00 EUR. Že v oktobru 2022 je izvedel prenos svojega 100 % deleža v A. d. o. o. na fizično osebo iz Bolgarije za kupnino 1.500,00 EUR. Potem ko je posledično ostal brez brez funkcije direktorja in mesečnega prihodka, je v obdobju od oktobra do decembra 2022 s TRR, na katerega mu je bil nakazan potrošniški kredit, opravil tri dvige gotovine v skupnem znesku 28.000,00 EUR, ki jo je porabil za darila, potovanja in drugo. V januarju 2023 je prodal dve motorni vozili po bistveno nižji ceni, kot je za njih takrat veljala na trgu, in tako ostal brez vsega premoženja. V februarju 2023 je predlagal začetek postopka osebnega stečaja in odpust obveznosti. Pritožnik navedenih dejstev, ki predstavljajo podlago, na katero je sodišče prve stopnje oprlo obstoj zakonske domneve o zlorabi pravice do odpusta obveznosti, v pritožbi ne prereka.

7. V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Standarda vestnega dolžnika, ki bi se odrazil v skrbnosti, zanesljivosti in preudarnosti z občutkom odgovornosti, ne izkazuje predhodno opisan način in časovna dinamika dolžnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je neprimeren odnos dolžnika do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njegovem zapravljanju denarja za darila in potovanja ter odtujevanju premoženja za neznatno plačilo.

Pravilno je ugotovilo, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno, ko se je najprej občutno zadolžil, potem pa zgolj v naslednjih štirih mesecih odtujil vse svoje premoženje (100% delež v družbi in dve motorni vozili), ostal brez zaposlitve in osebnega prihodka, hkrati pa pridobljeni denar lahkomiselno zapravljal za darila in potovanja, ne da bi ga ob tem vsaj del namenil oziroma prihranil za poplačilo upnikov. Razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, višje sodišče sprejema, dolžnik pa jih ne more izpodbiti s sklicevanjem na dobrovernost v času sklepanja kreditnih pogodb.

Tovrstne navedbe so neprepričljive zato, ker v pritožbi sam navaja, da že naslednji mesec ni imel več lastnih sredstev in ni bil več kreditno sposoben, posli mu niso stekli po načrtih in se je poslovanje družbe povsem ustavilo. Nadalje pa tudi zato, ker njegovo nadaljnje postopanje, to je prodaja premoženja, izguba zaposlitve in prihodkov ob sočasnem zapravljanju denarja za darila in potovanja, ne odraža namena poplačati upnike. Upoštevajoč naveden kontekst so nesprejemljive pritožbene navedbe, da pri dvigih gotovine ni šlo za tako visoke zneske (28.000,00 EUR), da bi opravičevali zaključek o neodgovornem ravnanju.

Pritožbene navedbe, da je pričakoval, da bo kupec zagotovil kapital za financiranje družbe in ne bo imel težav zaradi prevzetih osebnih poroštev, niso oprte na nobena konkretna dejstva, ki bi takšno pričakovanje utemeljevala. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo celotno postopanje dolžnika in ga tudi časovno umestilo v obdobje zgolj šestih mesecev ter sprejelo pravilen zaključek, da obstoji zakonska domneva, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznost iz 3. točke četrtega odstavka 399.

člena ZFPPIPP.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh dokaznih predlogov dolžnika. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno. Neutemeljeno je vztrajanje dolžnika, da bi s poizvedbo pri banki X. in banki Y. ter izvedencem finančne stroke dokazal, da z najemom kreditov oziroma osebnim poroštvom ni prevzel nesorazmernih obveznosti. Standard „nesorazmernosti“ v pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne gre ocenjevati zgolj matematično (kot razliko med dolžnikovim premoženjem in obveznostmi), pač je potrebno upoštevati, da je njegov namen predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so za presojo dolžnikove nevrednosti odpusta obveznosti zadostovali izvedeni dokazi, ki potrjujejo predhodno obrazložen dolžnikov neprimeren odnos do vseh ravnanj, ki so privedla do prezadolžitve, ter neprimeren odnos do upnikov. Neutemeljeno je tudi vztrajanje dolžnika, da bi s poizvedbo pri FURS in zaslišanjem priče C. C. dokazal svoj namen o poskusu sanacije pravne osebe s prodajo poslovnega deleža. O svojem namenu bi lahko dolžnik izpovedal le sam. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da ga ni zaslišalo, ker se vabilu na zaslišanje ni odzval in svojega izostanka ni opravičil. Za podatke o davčnih obveznostih in postopkih pri FURS pa dolžnik ni niti zatrjeval, da jih sam ni mogel pridobiti. Če je listina pri državnem organu, jo sodišče priskrbi le, če sama stranka ne more doseči, da se ji listina izroči ali pokaže (prvi in drugi odstavek 226. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Hkrati pa je za presojo pomembno celotno premoženjsko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, pritožnik pa teh ugotovitev ne izpodbija.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.