Administrative court dismisses appeal against tax authority's order to repay state aid and award costs.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena ZUP je pomanjkljivo obrazložitev dopolnila tožena stranka v drugostopenjski odločbi. Pojasnila je razloge, zakaj navedbe o računovodski napaki šteje deloma za neverodostojne, deloma pa nedokazane, opredelila se je do predložene posojilne pogodbe in njenih posledic na kapital družbe ter obrazložila, kako bi se zatrjevana odpoved terjatvi morala odraziti v izkazu poslovnega izida za leto 2019, pa se ni, saj je izkaz ostal nespremenjen. Nasprotna tožbena trditev ostaja nedokazana. Sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev tožene stranke na 4. strani drugostopenjske odločbe.

Tožeča stranka takšnega dokaznega predloga ne v postopku pred davčnim organom ne kasneje, npr. v pritožbenem postopku (in tudi ne sedaj v tožbi) ni podala. Glede na to, da je na njej dokazno breme in da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pozvana k izjasnitvi in predložitvi dokazov, sodišče sodi, da je imela vse možnosti dokazati svoje trditve in je bil torej postopek izveden pravilno in zakonito.

Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko neugodno, gredo stroški v skladu s prvo povedjo drugega odstavka 113. člena ZUP v breme stranke. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj je davčni organ predmetni postopek začel po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa mora prejeto pomoč vrniti, zato gredo njeni stroški njej v breme, kot je bilo pravilno odločeno z 2. točko izreka izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) odločila, da mora tožeča stranka vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 5.941,18 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe (1. točka izreka). Odločila je tudi, da tožečo stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka, davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka prejela pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. Davčni organ je ugotovil, da tožeča stranka sodi med podjetja v težavah v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014). Celotni kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 je znašal 4.868,58 EUR, vpoklicani kapital pa 19.921,55 EUR, razmerje med njima (koeficient AOP56/AOP57) tako znaša manj kot 0,5. Tožeča stranka je v upravnem postopku pojasnila, da podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2019 niso vsebovali pokrivanja izgube s posojili lastnikov, zato je napačen izračun zgoraj navedenega koeficienta. Računovodski servis namreč ni pravilno evidentiral danega posojila lastnika podjetju v skupnem znesku 25.736,47 EUR.

3. Davčni organ je v zvezi s tem obrazložil, da družbeniki načeloma samostojno odločajo o načinu financiranja družbe in da lahko namesto lastnega kapitala družbi zagotovijo posojilo, vendar pa v kriznih obdobjih prevzemajo tveganja, da če bo družba prišla v stečaj, bodo zanje veljale posledice iz 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Glede na predložena dokazila je davčni organ odločil, da tožeča stranka, ki je bila ustanovljena pred 31. 12. 2016, šteje za podjetje v težavah, in zato skladno s 3. alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičena do izplačane pomoči.

4. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in dopolnilo razloge za odločitev. Pojasnilo je, da je tožeča stranka v svoji bilanci stanja na dan 31. 12. 2019 sama izkazala, da ji je na ta dan zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, kar pomeni, da skladno s prvim odstavkom 109. člena ZIUOPDVE ni upravičena do obravnavane pomoči. Tožena stranka dvomi v resničnost zatrjevane računovodske napake, ker je stranka v postopku spreminjala izjave. Pred davčnim organom je trdila, da je družbenik konvertiral del svojih terjatev do družbe, ki izhajajo iz posojilne pogodbe, predložene v postopku, v naknadno vplačilo v kapital družbe. V pritožbi pa trdi, da ne gre za naknadno vplačilo, ampak se je družbenik odpovedal terjatvi iz posojilne pogodbe z namenom pokritja izgub iz preteklih let. V obeh primerih gre za dogodek, ki ima isti korporacijski učinek, tj. naknadno vplačilo družbenika z namenom znižanja prenesene izgube. Če temu ne bi bilo tako, bi se zatrjevana odpoved terjatve morala izraziti na podlagi upniško-dolžniškega razmerja in s tem preko prihodkov tožeče stranke oziroma poslovnega izida za leto 2019, ki pa v zadevi ostaja enak. Ne en ne drug dogodek tudi nista izvedena, kot to določa 8. člen spremenjene in dopolnjene Družbene pogodbe z dne 28. 12. 2011, tj. s soglasnim sklepom družbenikov o naknadnem vplačilu. Stranka zato zgolj s sklicevanjem na ustna navodila družbenikov, ki naj bi jih ti dali računovodskemu servisu, ne more uspeti.

5. Tožeča stranka zoper navedeno odločitev vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj samo ugotovi pravilno dejansko stanje in nato odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči v zadevi, toženi stranki pa naloži vračilo stroškov postopka.

6. Tožeča stranka vztraja pri svoji trditvo glede računovodske napake. Navaja, da bi morala biti dana sredstva družbenikov po navodilih družbenikov in ustne izjave takratnemu računovodstvu evidentirana in namenjena za pokrivanje izgube v višini 23.690,86 EUR, ostanek pa kot prejeto posojilo. Računovodski servis je napačno celotni znesek evidentiral kot posojilo. Napako je odkrila šele po reviziji poslovnih izkazov, ko je bila napaka tudi odpravljena. Družbeniki so se odpovedali vračilu dela posojila v korist družbe, popravek izkaza poslovnega izida pa je bil izveden v letu 2022 ob oddaji izkazov za leto 2021. Na podlagi pravilnih podatkov iz bilance stanja za leto 2019 znaša koeficient 1,434, kar pomeni, da tožeča stranka ni bila podjetje v težavah. Če je tožena stranka dvomila v predložene podatke, bi morala izvesti dokazni postopek z zaslišanjem prič in računovodskega servisa. Ker tega ni storila, je napačno ugotovila dejansko stanje in kršila temeljna načela davčnega postopka. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, katerih vračilo je zahtevala v skladu s 116. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na dokazna pravila iz 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Meni, da je na tožeči stranki, da naprej dokaže računovodsko napako in zatem še, za kakšen poslovni dogodek je dejansko šlo, slednjega pa tožeča stranka ni pojasnila niti v tožbi. Tako ni jasno, ali je šlo pri spornem posojilu za naknadno vplačilo kapitala (konverzijo terjatve), kot se je zatrjevalo v postopku pred davčnim organom, ali za dolžniško-upniški odpust terjatve, kot je tožeča stranka prvič zatrjevala v pritožbi. Slednjemu ni mogoče slediti niti na podlagi popravljene bilance stanja, saj tožeča stranka ni predložila dokaza, da je na račun odpravljene računovodske napake popravila tudi poslovni izid, niti da je odpravo napake izvedla pred dnem izdaje izpodbijane odločbe. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne.

8. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, konkretno posojilno pogodbo z dne 15. 8. 2007, spremembo družbene pogodbe z dne 28. 12. 2011 in letno poročilo za leto 2019 (priloge C1 do C3), ter listine sodnega spisa (prilogi A2 do A3, izpodbijana in drugostopenjska odločba), ki jih je v soglasju s strankama štelo za prebrane. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vpogledalo še v podatke AJPES in pridobilo izpis iz sodnega/poslovnega registra za tožečo stranko (priloga C4).

K I. točki izreka

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga za vračilo pomoči v obliki dela nekritih fiksnih stroškov in načina ugotavljanja upravičenosti do navedene pomoči je 112. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE), ki v osmem odstavku določa, da nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ZIUOPDVE in izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka tega člena izvaja Finančna uprava Republike Slovenije, ki za postopek nadzora smiselno uporabi zakon, ki ureja davčni postopek. Tožena stranka je na navedeni pravni podlagi po uradni dolžnosti izvedla nadzor.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da mora tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev za pridobitev pomoči vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 5.941,18 EUR. Pravilno je namreč ugotovila, da je bila tožeča stranka na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, zaradi česar ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov na podlagi tretje alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

12. Prav slednje, torej ali bila tožeča stranka podjetje v težavah, kot je določeno v 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, je jedro tega spora.

13. V 109. členu ZIUOPDVE so določeni upravičenci do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. Za obravnavano zadevo je bistven njegov prvi odstavek, v skladu s katerim je upravičenec do obravnavane pomoči v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena pravna ali fizična oseba, ki: (1) je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, (2) ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, (3) ni na dan 31. decembra 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, (4) ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in (5) zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

14. Tožeča stranka je gospodarska družba. Davčni organ je na podlagi podatkov iz bilance stanja za leto 2019 ugotovil, da celotni kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 znaša 4.868,58 EUR, vpoklicani kapital pa 19.921,55 EUR. Koeficient AOP 56/AOP 57 torej znaša 0,24 in je manjši od 0,5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ o navedenih ugotovitvah v upravnem postopku obvestil tožečo stranko in ji omogočil, da se o njih izjavi, kar je tožeča stranka tudi storila in za svoje trditve predložila listinske dokaze, tj. posojilno pogodbo z dne 15. 8. 2007.

15. Davčni organ se je v izpodbijani odločbi (glej 6. do 8. stran obrazložitve) na kratko opredelil do navedb tožeče stranke. V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena ZUP je njegovo tudi po presoji sodišča pomanjkljivo obrazložitev dopolnila tožena stranka v drugostopenjski odločbi. Pojasnila je razloge, zakaj navedbe o računovodski napaki šteje deloma za neverodostojne, deloma pa nedokazane, opredelila se je do predložene posojilne pogodbe in njenih posledic na kapital družbe ter obrazložila, kako bi se zatrjevana odpoved terjatvi morala odraziti v izkazu poslovnega izida za leto 2019, pa se ni, saj je izkaz ostal nespremenjen. Nasprotna tožbena trditev ostaja nedokazana. Sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev tožene stranke na 4. strani drugostopenjske odločbe. Tožena stranka torej ni spregledala trditev tožeče stranke v zvezi napačnim evidentiranjem danega posojila v računovodskih izkazih, ampak jim obrazloženo ni sledila. Kršitev pravil postopka, ki se zatrjuje v tožbi, zato po presoji sodišča ni podana.

16. Tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da bi moral davčni organ, če je dvomil v resničnost njenih trditev o računovodski napaki, izvesti dokazni postopek z zaslišanjem prič (računovodskega servisa). Tožeča stranka takšnega dokaznega predloga ne v postopku pred davčnim organom ne kasneje, npr. v pritožbenem postopku (in tudi ne sedaj v tožbi) ni podala. Glede na to, da je na njej dokazno breme in da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pozvana k izjasnitvi in predložitvi dokazov, sodišče sodi, da je imela vse možnosti dokazati svoje trditve in je bil torej postopek izveden pravilno in zakonito. Zgolj navrženi so ob tem ugovori o kršitvah temeljnih načel davčnega postopka, zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

17. Glede trditve o enoosebni družbi, vsled česar naj bi ne bi bil potreben sklep družbenikov glede dodatnega kapitala, je že tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno prerekala to navedbo, navedeno pa potrjujejo tudi podatki AJPES, v katere je vpogledalo sodišče (dokaz C4). Iz izpiska AJPES izhaja, da ima tožeča stranka dva družbenika, to sta P. P. in R. R. (slednja je družbenica od leta 2011 dalje).

18. Sporna je tudi odločitev davčnega organa, da tožečo stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka. Po vpogledu v podatke upravnega spisa sodišče sodi, da je tožeča stranka pravočasno priglasila stroške, kljub temu pa je odločitev davčnega organa, da sama nosi svoje stroške postopka, pravilna. Odločitev o stroških je namreč odvisna od začetka postopka in uspeha v njem. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko neugodno, gredo stroški v skladu s prvo povedjo drugega odstavka 113. člena ZUP v breme stranke. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj je davčni organ predmetni postopek začel po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa mora prejeto pomoč vrniti, zato gredo njeni stroški njej v breme, kot je bilo pravilno odločeno z 2. točko izreka izpodbijane odločbe.

19. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Posledično je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.