Administrative court dismisses lawsuit because the order denying suspension of enforcement does not affect substantive rights.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit because the challenged order merely denied a request to suspend enforcement proceedings without altering the underlying obligation. The court found that the act only regulated the timing of execution steps and did not decide on the plaintiff's substantive rights or duties. Consequently, the act fell outside the scope of reviewable administrative acts under the Administrative Dispute Resolution Act.
Legislator headnote
AI generatedZUS-1 2. odst. 1; ZUS-1 2. odst. 5: An administrative act is reviewable only if it decides on a party's substantive rights, obligations, or legal interests; a procedural order denying suspension of enforcement that leaves the underlying obligation unchanged does not constitute a reviewable administrative act.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
Prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi).
Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. S tožbo, vloženo pri tem sodišču, tožnica izpodbija v uvodu navedeni dokončni sklep, s katerim je inšpekcijski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) njen predlog za odlog upravne izvršbe z dne 7. 5. 2021 v zadevi obratovanja odlagališča inertnih odpadkov ... brez okoljevarstvenega dovoljenja zavrnil. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
2. Tožba ni dovoljena.
3. Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge pa mora, kot določa določba drugega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
4. Po določbah prvega odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.
5. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi določbe tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnil tožničin predlog za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06182-2605/2019-27 z dne 29. 9. 2020 v zvezi z neizvršeno inšpekcijsko odločbo št. 06182-2605/2019-12 z dne 18. 11. 2019. 1 S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). O tožničini obveznosti je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo št. 06182-2605/2019-12 z dne 18. 11. 2019 2 . Z izpodbijanim sklepom se odločitev, vsebovana v inšpekcijski odločbi z dne 18. 11. 2019, tudi ni spremenila. 3 Poleg tega pa iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila prekinitev oziroma odlog izvršbe pravica strank, ki bi bila lahko iztožljiva, saj je organu, pristojnemu za izvršbo, dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o predlogu stranke za odlog izvršbe, če je zoper izvršilni naslov vložena pritožba. 4
6. Odložitev upravne izvršbe se po povedanem nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini odločitve ustvarja zgolj učinek za potek izvršilnega postopka. Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. 5
7. Ob ugotovitvi, da izpodbijani akt ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in je taka tudi enotna upravno sodna praksa, tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča, se sodišče do tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo lahko obravnavalo le formalno.
8. Ker torej glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 6 kot nedovoljeno zavrglo.
9. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1 Po tretjem odstavku 293. člena ZUP se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.
2 Ki ni bila izpodbijana s pritožbo in je, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 29. 9. 2020, dne 7. 12. 2019 postala pravnomočna.
3 Tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013, I Up 83/2013 z dne 4. 7. 2013, I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023
4 Tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2011 z dne 2. 3. 2011, I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023, I Up 173/2024 z dne 28. 8. 2024
5 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023
6 V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.