Administrative court dismissed State Prosecutor's appeal for free legal aid due to lack of concrete procedural error affecting legality.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tudi kadar državni odvetnik vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli (objektivne) zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določenega pravno zavarovanega interesa (ali pravice) tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora biti zatrjevana procesna nepravilnost, napaka ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi v tožbi izkazana tako, da pomembno in jasno vpliva na zakonitost oziroma pravilnost napadene odločbe. Treba je namreč upoštevati tudi to, da lahko organ za BPP pristojnega sodišča zagotavlja zakonitost odločitve o BPP stranki oziroma o njenem dostopu do učinkovitega sodnega varstva tudi z manj celovitimi in natančnimi obrazložitvami, kadar ugodi prošnji za BPP. Tudi v tem primeru mora državno odvetništvo kot tožeča stranka dovolj argumentirano zatrjevati in utemeljiti, da je bila odločitev organa za BPP nesorazmerna glede na varovani javni interes, zato da ne prihaja do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev BPP. Po presoji sodišča tega dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni izpolnila.

Sodišče na podlagi preslabo utemeljene tožbe in v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave ne more presoditi, ali bi bila omejitev pravice do BPP v konkretnem primeru tudi nujna in sorazmerna v ožjem pomenu besede.

[OBRAZLOŽITEV]

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila prošnji prosilca za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A. A., in sicer tako, da mu je dodelila redno BPP od 30. 3. 2024 dalje v obliki sestave in vložitve pravočasne pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem III K 22740/2024 z dne 28. 3. 2024. V presežku (glede pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje v zadevi III K 22740/2024) je prošnjo zavrnila. Za izvajanje BPP je določila odvetnika B. B.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka najprej ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev BPP glede na materialni položaj prosilca, nato pa je prešla na presojo vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP, ki je med strankama sporen.

3. Tožena stranka je glede vsebinskega pogoja navedla, da je prosilec v kazenskem postopku III K 22740/2024 (pred izločitvijo III K 82038/2023) priznal krivdo oziroma sklenil sporazum o priznanju krivde, pri čemer se prosilec ne strinja glede pogojev za izrek varnostnega ukrepa in navaja, da ni dokazano, da je telefon in druge predmete uporabil za kaznivo dejanje. Rad bi se tudi posvetoval glede možnosti pogojnega odpusta, dela v drugih zaporih in drugih pravic, ki jih ima kot zapornik. Želi vložiti pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem III K 22740/2024 z dne 28. 3. 2024.

Tožena stranka je sodbo iz kazenskega postopka pridobila po uradni dolžnosti in navedla, da iz nje izhaja, da je bil prosilec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), da mu je bila izrečena kazen zapora (3 leta in 10 mesecev), denarna kazen v višini 1.000,00 EUR in izgon za dobo petih let. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370.

člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) (zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pa ne zaradi odločb iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji), če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde.

Upoštevaje navedeno je tožena stranka ocenila, da zadeva ni očitno nerazumna. Hkrati je zadeva pomembna za osebni položaj prosilca, saj je izid zadeve zanj življenjskega pomena. Ker prosilec nima pravnega znanja, je pomembno, da mu nudi pravno pomoč odvetnik, ki bo lahko učinkoviteje zastopal njegove pravice in koristi. Prošnji je tožena stranka ugodila v delu, ki se nanaša na sestavo in vložitev pritožbe, ne pa v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje, saj je prošnja v tem delu preuranjena.

Prav tako je posvet oziroma pravno svetovanje v zvezi s pritožbo neločljivo povezano s samo sestavo pritožbe, zato je prošnja v tem delu neutemeljena tudi iz tega razloga.

Povzetek navedb strank

4. V tožbi tožeča stranka, tj. Državno odvetništvo, uveljavlja, da objektivni zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP ni izpolnjen. Prosilcu je bila odobrena BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo, izrečeno na podlagi sporazuma o priznanju krivde, sprejetega na predobravnavnem naroku dne 28. 3. 2024, nakar je sodišče istega dne opravilo narok za izrek kazenske sankcije. ZKP v 370. členu določa razloge, s katerimi se sodba, izrečena na podlagi sprejetja priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, ne sme izpodbijati, in sicer iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka) in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (4. točka). Po svoji vsebini pritožbene navedbe, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona, predstavljajo pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena, ki pa je po drugem odstavku 370. člena ZKP, v primeru sodbe izrečene na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, izključen in v konkretnem primeru nedopusten. Ker se nedovoljeno pritožbo zavrže, prosilec s pritožbo nima verjetnih izgledov za uspeh, zaradi česar je njegova prošnja nerazumna. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5. Tožena stranka je poslala spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Sodišče je tožbo na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) 1 vročilo v odgovor tudi prosilcu in z izpodbijano odločbo imenovanemu izvajalcu BPP, ki je bil tudi njegov pooblaščenec v postopku dodelitve BPP in zagovornik v kazenskem postopku III K 22740/2024. Glede na okoliščino, da prosilec ne razume slovenskega jezika in mu je odvzeta prostost, je sodišče tožbo vročalo predvidenemu izvajalcu brezplačne pravne pomoči tudi s pozivom, da se izjavi, ali ga je prosilec pooblastil tudi za zastopanje v tem upravnem sporu, in da predloži pooblastilo, sicer ga sodišče ne bo štelo za pooblaščenca. Sodišče na navedene pozive ni prejelo odgovora.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je tožbo vložilo državno odvetništvo na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki določa, da lahko zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP tožbo v upravnem sporu vloži tudi državni pravobranilec, sedaj državni odvetnik. 2 Gre za posebno vrsto upravnega spora, ki je predvidena (na splošno) v določilu tretjega odstavka 17. člena ZUS-1 (v zvezi s prvim odstavkom 18. člena ZUS-1), po katerem je tožnik lahko tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa zakon; slednje pomeni, če tako določa bodisi specialni zakon 3 bodisi ZUS-1. 4

9. Mimo te posebnosti se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZUS-1). Upravni spor po določbi četrtega odstavka 34. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZUS-1 je torej izjema od subjektivnega koncepta upravnega spora. V vsakem primeru pa državni odvetnik v takem upravnem sporu zoper odločitev organa za BPP pristojnega sodišča zastopa in utemeljuje javni interes (prvi odstavek 18. člena ZUS-1).

10. Javni interes je brez dvoma v skrbi za pravilno uporabo določila 24. člena ZBPP, za katerega tožeča stranka trdi, da v konkretnem primeru ni bil pravilno uporabljen, ker ima lahko nepravilno dodeljena BPP določene nedopustne posledice oziroma nesorazmerno škodo za javni interes. Po določilu 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP. Zadeva je očitno nerazumna: če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev tudi, če bi ji njen materialni položaj to omogočal; ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago; ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravilnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

11. Javni interes po pravilni uporabi določbe 24. člena ZBPP v upravnem sporu lahko kot tožeča stranka varuje državno odvetništvo. Vendar je treba pri tem upoštevati, da določba 24. člena ZBPP predstavlja izjemo glede dostopa do učinkovitega sodnega varstva preko BPP, ki jo je treba razlagati restriktivno, saj to določilo tudi v povezavi z določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP pomeni omejitev pravice do BPP, ki je bila prosilcu dodeljena z upravno določbo; ta pravica pa je v funkciji ustavnih pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), dostopa do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) in prepovedi diskriminacije na podlagi premoženjskega stanja glede dostopa do sodišča (prvi odstavek 14. člena v zvezi z načelom socialnem države iz 2. člena Ustave). Omejitev te pravice pa je dopustna (v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave 5 ), če je predpisana z zakonom in ima legitimen cilj, če je omejitev primerna, tako da je z njo mogoče doseči legitimen cilj, če je nujna v tem smislu, da z nobenim milejšim sredstvom ni mogoče doseči istega legitimnega cilja, in če obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva in javnim interesom, da se sredstva za BPP (u)porabljajo zakonito.

12. Navedeno vpliva na stopnjo strogosti testa sodnega nadzora nad (objektivno) zakonitostjo izpodbijane odločbe oziroma o utemeljenosti tožbe državnega odvetnika v tem specifičnem upravnem sporu. Upravno sodišče je namreč v sodni praksi že zavzelo stališče, da tudi kadar državni odvetnik vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli (objektivne) zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določenega pravno zavarovanega interesa (ali pravice) tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora biti zatrjevana procesna nepravilnost, napaka ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi v tožbi izkazana tako, da pomembno in jasno vpliva na zakonitost oziroma pravilnost napadene odločbe. 6 Treba je namreč upoštevati tudi to, da lahko organ za BPP pristojnega sodišča zagotavlja zakonitost odločitve o BPP stranki oziroma o njenem dostopu do učinkovitega sodnega varstva tudi z manj celovitimi in natančnimi obrazložitvami, kadar ugodi prošnji za BPP. Tudi v tem primeru mora državno odvetništvo kot tožeča stranka dovolj argumentirano zatrjevati in utemeljiti, da je bila odločitev organa za BPP nesorazmerna glede na varovani javni interes, zato da ne prihaja do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev BPP. 7 Ta upravno-sodna praksa bi morala biti Državnemu odvetništvu poznana.

13. Po presoji sodišča tega dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni izpolnila. Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi po navedbi omejitve pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP brez podrobnosti o tem, kaj omenjena omejitev pomeni za konkretni primer, zaključila, da zadeva ni očitno nerazumna, da je zadeva pomembna za osebni položaj prosilca, ker je izid zadeve zanj življenjskega pomena, ter da prosilec nima pravnega znanja. Vendar na drugi strani tožbeni očitek ne gre v smeri, da bi bila izpodbijana odločba neobrazložena, ampak izpodbijani odločbi očita, da so po svoji vsebini pritožbene navedbe v kazenskem postopku o neizpolnjenosti pogojev za odvzem mobilnega telefona nedopusten pritožbeni razlog, in da bo sodišče v kazenskem postopku pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. To pa so očitno premalo argumentirane navedbe, da bi lahko sodišče na tej podlagi opravilo test presoje, ali je omejitev pravice do BPP v konkretnem primeru sorazmerna. Omejitev je sicer predpisana z zakonom (četrti odstavek 34. člena ZBPP) in ima legitimen cilj po varovanju javnega interesa, ki je v zakoniti in racionalni porabi sredstev za BPP in je tudi primerna v tem smislu, da je ta legitimen cilj mogoče doseči s tožbo državnega odvetništva.

14. Sodišče pa na podlagi preslabo utemeljene tožbe in v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave ne more presoditi, ali bi bila omejitev pravice do BPP v konkretnem primeru tudi nujna in sorazmerna v ožjem pomenu besede, kajti tožeča stranka v tožbi preveč pavšalno navaja, da po svoji vsebini pritožbene navedbe v kazenskem postopku glede odvzema mobilnega telefona pomenijo pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ne da bi ob tem navedla tudi, kakšna je sploh vsebina pritožbenih navedb, predvsem pa je tožba brez opredelitve do bistvene okoliščine, tj., ali je bil varnostni ukrep odvzema predmetov sploh predmet sporazuma o priznanju krivde, na podlagi katerega je bila izrečena sodba. Prosilcu so bili namreč predmeti odvzeti na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, kar pomeni fakultativni odvzem, ta pa je lahko predmet sporazuma o priznanju krivde ali pa ne. 8 Od tega je namreč odvisna pravilna uporaba določbe drugega odstavka 370. člena ZKP, na katero se tožeča stranka sklicuje. V primeru sodbe, izrečene na podlagi sporazuma o priznanju krivde, je obtoženčeva pravica do pritožbe v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP suspendirana le glede tistih delov sodbe, ki (in če) izhajajo iz sklenjenega sporazuma. Obtožencu torej ni odvzeta pravica do pravnega sredstva zoper tiste dele sodbe, ki niso (bili) predmet sporazuma. 9 Če odločitev sodišča o varnostnem ukrepu odvzema predmetov ni bila predmet sporazuma, potem bi lahko bila pritožba iz razloga dejanskega stanja zoper to odločitev dopustna. Zato pavšalno sklicevanje tožeče stranke, da so ugovori glede neizpolnjenosti pogojev za odvzem predmetov po 3. točki prvega v zvezi z drugim odstavkom 370. člena ZKP nedopustni pritožbeni razlogi, ne more zadoščati za ugoditev tožbi. Nadalje pa tožeča stranka tudi ne konkretizira, zakaj meni, da bo pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo kljub temu, da v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP 10 pritožbeno sodišče, celo če pritožba, podana v korist obtoženca, ne vsebuje razlogov za izpodbijanje in obrazložitve, po uradni dolžnosti preizkusi, med drugim, tudi odločitev o varnostnih ukrepih, kar pa je odvzem predmetov po 73. členu KZ-1. 11

15. Zelo skope tožbene navedbe so torej premalo konkretizirane in podprte, da bi lahko sodišče na njihovi podlagi in skladno z določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave presodilo, da, kakor pravi tožeča stranka, " objektivni zakonski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ni izpolnjen " oziroma, da bi morala biti izpodbijana odločba z vidika uporabe izjeme iz 24. člena ZBPP drugačna.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ki je tožeča stranka tudi ni predlagala, in ker med tožečo in toženo stranko relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi tožeča stranka je odločbo izpodbijala zgolj iz razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Sporno je bilo le pravno vprašanje, ali glede na zgoraj omenjene določbe KZ-1 in ZKP in glede na argumente v tožbi glede varovanja javnega interesa, prosilec s svojimi pritožbenimi navedbami res očitno nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo, za katero je zaprosil za BPP in jo je v omejenem obsegu tudi dobil.

1 Ta določa: Položaj stranke ima tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku.

2 Zakon o državnem pravobranilstvu je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o državnem odvetništvu (Uradni list RS, št. 23/17).

3 Takšna je na primer določba četrtega odstavka 34. člena ZBPP.

4 Glej na primer določbo drugega odstavka 18. člena ZUS-1, po kateri državno odvetništvo mora vložiti tožbo v upravnem sporu, če to zahteva vlada v posamezni zadevi in v takem primeru je razlog za tožbo lahko le kršitev zakona v škodo javnega interesa.

5 Ta določa: Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

6 Glej na primer: sodbi Upravnega sodišča I U 2241/2011 z dne 4. 1. 2012 in I U 1981/2011 z dne 14. 12. 2011.

7 Glej na primer: sodbi Upravnega sodišča I U 2241/2011 z dne 4. 1. 2012 in I U 1981/2011 z dne 14. 12. 2011.

8 Tako določa 450.b člen KZ-1: (1) S sporazumom, s katerim obdolženec prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe, se obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita: 1. o kazni oziroma opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni; 2. o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, za kazniva dejanja obdolženca, ki niso zajeta s priznanjem; 3. o stroških kazenskega postopka; 4. o izpolnitvi kakšne druge naloge. (2) Predmet sporazuma o priznanju krivde ne morejo biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, varnostni ukrepi, kadar so obvezni ter odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, razen način odvzema. (3) O tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena tega zakona.

9 Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 51967/2014 z dne 3. 3. 2020 (6. odst. obrazložitve) in sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 25390/2021 z dne 10. 2. 2022 (16. odst. obrazložitve).

10 Ta določa: (1) Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa mora vselej, razen če se je pritožil zgolj oškodovanec (četrti odstavek 367. člena tega zakona), po uradni dolžnosti preizkusiti: 1) ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona in ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami tega zakona opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba, pa tudi, ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega zagovornika; 2) ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen). (2) Če pritožba, ki je podana v korist obtoženca, ne vsebuje podatkov iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 369. člena tega zakona, se sodišče druge stopnje omeji na preizkus kršitev iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka in na preizkus odločbe o kazni, varnostnih ukrepih in odvzemu premoženjske koristi (374. člen).

11 Tako izhaja, sicer glede odvzema premoženjske koristi (na kar se določba drugega odstavka 383. člena ZKP o preizkusu po uradni dolžnosti prav tako nanaša), tudi iz Sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 51967/2014 z dne 3. 3. 2020 (11. odst. obrazložitve), kjer je sodišče prav tako presojalo sodbo, izdano na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde.