Appeal dismissed; tax claim barred by statute of limitations starting from contract annex date.

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Že tožnikove navedbe in izpoved govorijo v prid pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da je tožnikov dajatveni zahtevek zastaral. Upoštevajoč stališča VSRS v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 je prvo sodišče tudi v ponovnem sojenju pravilno upoštevalo relativni kriterij za presojo, kdaj je začelo teči zastaranje, in sicer s sklenitvijo aneksa št. 2 dne 2. 9. 2010. Tudi z vidika varstva potrošnikov, upoštevajoč interes banke in načelo pravne varnosti, je pravilno stališče, da je zastaralni rok za tožnikov dajatveni zahtevek začel teči 2. 9. 2010, saj je bil petletni zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje tožnikovih pravic ni bilo oteženo, čeprav je bilo pogojeno s pridobitvijo relevantnih dejanskih in pravnih informacij (glede višine tožnikovega prikrajšanja in zatrjevane ničnosti aneksa št. 1 zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti). V tem času bi se tožnik ob dolžnem skrbnem ravnanju (prvi odstavek 6. člena OZ) lahko pravočasno seznanil s pomembnimi dejanskimi okoliščinami, njihovimi pravnimi posledicami ter svojim pravnim položajem, kar pomeni, da bi še pred potekom tega roka (2. 9. 2015) tožnik lahko pridobil potrebne informacije o višini prikrajšanja ter se seznanil s pravnim stališčem strokovnjaka (odvetnika) o morebitni neveljavnosti (ničnosti) aneksa št. 1. V življenjskih zadevah povprečno izkušen potrošnik, kar je bil tudi tožnik, bi že ob sklenitvi aneksa št. 2 glede na vse okoliščine lahko vedel oziroma predvideval, da je bilo v ravnanju delavcev banke nekaj zelo narobe, če trdi, da je bil zaradi tega oškodovan, kar mu je narekovalo, da se čimprej seznani s prej omenjenimi relevantnimi okoliščinami oziroma informacijami.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrglo tožbo v delu z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka). Zavrnilo je dajatveni tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. V pritožbi se sklicuje na pravo EU ter sodno prakso SEU. Trdi, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Argumentacijo prvega sodišča graja kot izjemno pomanjkljivo in trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvo sodišče dejansko ponavlja ugotovitve iz prvega sojenja glede začetka teka zastaralnega roka. Obširno razlaga dogajanja v zvezi z gibanjem tečaja CHF ter s tem povezanimi posledicami in pomenu za razsojo v tej zadevi. Pristop prvega sodišča z vidika ocene glede zastaranja je že metodološko ter v sami osnovi napačen. Podrobneje opisuje, katerih okoliščin prvo sodišče ni upoštevalo. Pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka ni mogoče prezreti vsebine sklenjenih pravnih poslov in informacij, ki jih je tožnik tedaj prejel od toženke v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Trdi, da ob ustrezni skrbnosti v času sklenitve aneksa št. 1. in aneksa št. 2 ni mogel vedeti in pričakovati, da bo prišlo do situacije, ko bo na dolgi rok izgubljal na račun tečajnih nihanj v smeri krepitve CHF. Treba je upoštevati sodno prakso SEU, da je pri opredelitvi rokov potrebno izhajati iz potrošnikove potrebe po pravni oceni, vključno s potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter upoštevati pomanjkanje znanja in informacij pri potrošniku. Pojasnjuje, zakaj je logično, da se tožnik ni odločil za iskanje pravnega nasveta, pri čemer je vsaj vprašljivo, kdo bi mu ga lahko sploh dal v času aneksa št. 1 in aneksa št. 2 z vsebino, da gre za nične pravne posle na podlagi tedaj znanih okoliščin. Razlaga, kakšen pomen je imela sprememba tečaja CHF v letu 2015 tudi v zvezi s presojo začetka teka zastaralnega roka. Tožnik je lahko zaznal, da je bilo z aneksom št. 1 nekaj hudo narobe šele po tem, ko se je v javnosti po znatni apreciaciji CHF 15. 1. 2015 o tem problemu začelo govoriti in pisati. Tožnik v času sklenitve obeh aneksov ni mogel vedeti za možno izjalovitev njegovih pogodbenih pričakovanj. Tako ni mogel vedeti in pričakovati, da bo prišlo do situacije, ko bo izgubljal na račun zelo velikih tečajnih nihanj. Napačna je tudi odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je med drugim trdil, da je ob sklenitvi aneksa št. 2 vedel, da je bil zaradi aneksa št. 1 oškodovan. Ugotovil je, da kredit z aneksom št. 1 sploh ni tako ugoden, kot so mu zatrjevali delavci banke. Nad njihovim ravnanjem (zagotavljali so mu, da je kredit po aneksu št. 1 ugodnejši) je bil razočaran (očitno zato, ker so ga po njegovih trditvah zavajali). Ko je videl (še pred sklenitvijo aneksa št. 2), da ne držijo zagotovila uslužbencev banke o neznatnem nihanju tečaja ter posledično mesečnega obroka in glavnice kredita, je sklenil aneks št. 2 in z njim spremenil valuto kredita (znova) v EUR. Izpovedal je, da se je v medijih začelo pisati o problematiki CHF kreditov in je tedaj ugotovil, da je bila sklenitev aneksa št. 1 mogoče napaka, zato je s sklenitvijo aneksa št. 2 želel, da se mu zaradi teh problemov (v zvezi s CHF krediti) kredit znova spremeni v kredit v EUR. Če bi mu v banki pred sklenitvijo aneksa št. 1 pojasnili, da prevzema valutno tveganje, ga ne bi sklenil. Aneks št. 2 je sklenil zato, ker je "želel nazaj to, kar je imel prej", zaradi tega, ker se je ugotavljalo, da nastajajo določene tečajne razlike in je to lahko samo še slabše, v tistem času pa je bil že oškodovan. Očitno je na tožnikovo odločitev za sklenitev aneksa št. 2 vplivala tudi okoliščina (ki je bila tudi splošno znana), da je CHF znatno pridobil na vrednosti že v letu 2008, zatem pa tudi v letu 2010 (kar izhaja tudi iz sklepa VSRS II Ips 67/2021).

6. Že te tožnikove navedbe in izpoved govorijo v prid pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da je tožnikov dajatveni zahtevek zastaral. Upoštevajoč stališča VSRS v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 je prvo sodišče tudi v ponovnem sojenju pravilno upoštevalo relativni kriterij za presojo, kdaj je začelo teči zastaranje, in sicer s sklenitvijo aneksa št. 2 2. 9. 2010. Tudi z vidika varstva potrošnikov, upoštevajoč interes banke in načelo pravne varnosti, je pravilno stališče, da je zastaralni rok za tožnikov dajatveni zahtevek začel teči 2. 9. 2010, saj je bil petletni zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje tožnikovih pravic ni bilo oteženo, čeprav je bilo pogojeno s pridobitvijo relevantnih dejanskih in pravnih informacij (glede višine tožnikovega prikrajšanja in zatrjevane ničnosti aneksa št. 1 zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti). V tem času bi se tožnik ob dolžnem skrbnem ravnanju (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, OZ) lahko pravočasno seznanil s pomembnimi dejanskimi okoliščinami, njihovimi pravnimi posledicami ter svojim pravnim položajem, kar pomeni, da bi še pred potekom tega roka (2. 9. 2015) tožnik lahko pridobil potrebne informacije o višini prikrajšanja ter se seznanil s pravnim stališčem strokovnjaka (odvetnika) o morebitni neveljavnosti (ničnosti) aneksa št. 1. V življenjskih zadevah povprečno izkušen potrošnik, kar je bil tudi tožnik, bi že ob sklenitvi aneksa št. 2 glede na vse okoliščine lahko vedel oziroma predvideval, da je bilo v ravnanju delavcev banke nekaj zelo narobe, če trdi, da je bil zaradi tega oškodovan, kar mu je narekovalo, da se čimprej seznani s prej omenjenimi relevantnimi okoliščinami oziroma informacijami. V tem pogledu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe (ki se nanašajo na začetek teka zastaralnega roka), v katerih je prav tako zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko ugotovitve prvega sodišča, da je tožnikov dajatveni zahtevek zastaral. Ključnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča (predvsem v 17. in 18. točki obrazložitve) pritožba obrazloženo niti ne izpodbija, saj podaja predvsem svoja pravna stališča o vprašanju zastaranja, ki pa za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja niso pomembna.

7. Po oceni pritožbenega sodišča ukrep švicarske centralne banke o spremembi tečaja CHF v januarju 2015 nima nobenega pomena za presojo, ali je dajatveni tožbeni zahtevek zastaral, saj ta sprememba na tožnikov položaj ni imela nobenega vpliva. Ne glede na to je tožnik imel tudi v času od januarja 2015 do 2. 9. 2015 dovolj časa, da bi se pravočasno seznanil z vsemi relevantnimi okoliščinami oziroma informacijami. Ugotovljena dejstva kažejo, da tožnik ni bil dovolj in pravočasno aktiven pri njihovem iskanju po sklenitvi aneksa št. 2, za kar je imel do poteka zastaralnega roka 2. 9. 2015 vsekakor dovolj časa. Že ob sklenitvi aneksa št. 2 je tožnik moral imeti neko predstavo oziroma zavedanje o tem, da je bil s strani delavcev banke po njegovih trditvah pomanjkljivo informiran oziroma celo nepoučen ter zato finančno prikrajšan, kar mu je narekovalo prej omenjeno dolžno skrbno ravnanje v času pred potekom zastaralnega roka. Izpodbijana sodba ima prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih ter je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Na ostale pritožbene navedbe sodišče ne odgovarja, ker niso pomembne za presojo vprašanja, kdaj je začel teči zastaralni rok (pri odstavek 360. člena ZPP).

8. Ob ugotovitvi, da je dajatveni zahtevek zastaral, je pravilna tudi ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ne more imeti pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, zato je sklep o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe pravilen (181. člen in prvi odstavek 274. člena ZPP). S tem v zvezi tožnik očitno napačno razlaga določbo 93. člena OZ.

9. Glede na odločitev o glavni stvari je pravilna tudi odločitev prvega sodišča v stroškovnem delu (III. točka izreka), pri čemer tega dela odločitve pritožba obrazloženo niti ne graja.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker tožnik ni uspel s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).