Administrative court dismisses appeal against administrative order refusing request for delay in enforcement proceedings.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti pravica strank. Glede na navedeno izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor v ponovljenem postopku zavrgel predlog tožnice za odlog izvršitve sklepa o izvršbi z denarno kaznijo v višini 10.000,00 EUR, št. 06182-1644/2017-25 z dne 2. 2. 2021 (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški v zadevi niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 19. 2. 2021 podala predlog za odlog izvršitve sklepa o izvršbi z denarno kaznijo št. 06182-1644/2017-25 z dne 2. 2. 2021, zoper katerega je bila vložena pritožba, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo z dne 20. 7. 2021. Ker inšpektor do dneva izdaje tega sklepa, torej do 20. 8. 2021 še ni podal predloga za izvršitev sklepa o izvršbi na FURS, ki je organ za izvršitev finančnih izvršb oziroma izterjav, se izvršba tega sklepa sploh še ni začela, zato o predlogu za odlog izvršbe še ni mogoče odločati in ga je inšpektor zavrgel na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Organ druge stopnje je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ima pravni interes za tožbo, saj izpodbijani upravni akt očitno posega v tožničino pravico oz. v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Dodatno še pojasni, da izpodbijanega akta ni mogoče pravočasno izpolniti v zastavljenem času, saj je postavljen izpolnitveni rok glede na okoliščine neustrezen in neprimeren ter posledično nezakonit. V predmetni zadevi je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan že 10. 1. 2020, zato je zavezanka pravočasno in utemeljeno predlagala odlog izvršbe.

Meni, da so pravno irelevantna navajanja toženke, da se izvršba še ni pričela do datuma predloga tožnice niti do datuma odločanja o predlogu tožnice (20. 8. 2021) in da zato o odlogu izvršbe ni mogoče odločati ter se predlog tožnice zato zavrže. Zato meni, da toženka ni upoštevala materialnega predpisa in je posledično izdala napačen in nepravilen sklep. Navaja, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za odlog izvršbe, kljub temu, da predlog za izvršitev še ni bil vložen na FURS. Pravni interes za tožbo utemeljuje s tem, da bi ji z ugoditvijo predlogu za odlog izvršbe nastala pravna korist, saj toženka ne bi imela podlage za izvršbo s prisilitvijo denarne kazni.

Ta predstavlja nepopravljivo škodo toženki. Tožnica je takoj po izdaji inšpekcijske odločbe št. 06182-1644/2017-4 z dne 7. 8. 2017 aktivno pristopila k reševanju problema, zaprosila za nepovratna finančna sredstva Republiko Slovenijo, zaprosila za gradbena dovoljena in pristopila k postopku podelitve koncesije. Tožnici je v interesu, da ustrezno poskrbi za kanalizacijsko povezavo in izgradnjo centralne čistilne naprave, vendar zaradi dolgotrajnih postopkov pred državnimi organi in obnovo mostu čez reko A. tega ni zmožna uresničiti do roka, postavljenega v sklepu o izvršbi z denarno kaznijo.

V primeru neupoštevanja roka bi tako sledila nova denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 20.000,00 EUR. Zoper tožnico poteka tudi postopek št. 0612-1643/2017 v zadevi ureditve odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda v aglomeraciji ID ..., v sklopu katerega je bil s strani inšpektorja izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1643/2017-21 z dne 2. 2. 2021 in sklep o izvršbi z denarno kaznijo št. 06182-1643/2017-22 z dne 3. 2. 2021 v višini 10.000.00 EUR. Reševanje obeh zadev je neločljivo povezano, zato dejansko govorimo o upravni izvršbi v višini 20.000,00 EUR, ki pa se bo, če tožnica ne bo izvršila odrejenih obveznosti, podvojila in bo znašala kar 40.000,00 EUR.

Navedeni znesek pa pomeni visok finančni odtegljaj na strani tožnice. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in da se ugodi njenemu predlogu za odlog izvršbe, podredno pa naj se po odpravi izpodbijanega sklepa zadeva vrne toženki v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Toženka je po pozivu sodišča posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o tožbi v upravnem sporu preizkusiti, ali so za to izpolnjene vse z zakonom predpisane predpostavke. Tako mora preizkusiti tudi, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na te razloge mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odločitev o zavrženju njenega predloga za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi št. 06182-1644/2017-25 z dne 2. 2. 2021. Tožnica je odlog izvršbe predlagala na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

9. Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pogoj za dopustnost upravnega spora je torej, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločbe kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja, ki se z odločitvijo bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava, prizna) bodisi poslabša (z zavrnitvijo omenjene pravice ali naložitvijo materialnopravne obveznosti). Drugi akti pa so lahko predmet presoje samo, če tako določa zakon.

10. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023 1 , gre v primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Nanaša se torej zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog, še manj pa v primeru zavrženja takega predloga, sam po sebi tudi ne spreminja pravnega položaja tožnice niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP).

11. Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

12. Po presoji sodišča odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti niti pravica strank, saj lahko, skladno s tretjim odstavkom 293. člena ZUP, organ, ki vodi izvršbo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, po prostem preudarku odloči, ali se izvršba odloži. 2

13. Glede na navedeno izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1.

14. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani akt ni tak sklep, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, temveč gre le za procesni sklep, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka. 3

15. Na presojo dovoljenosti tožbe ne more vplivati pravni pouk na koncu akta organa druge stopnje, v katerem je toženka tožnico poučila, da lahko zoper sklep upravnega organa prve stopnje vloži tožbo v upravnem sporu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom. 4

16. Ker po obrazloženem stališču izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

K II. točki izreka

17. Kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 V navedenem sklepu se Vrhovno sodišče sklicuje na odločitve v zadevah: I Up 323/2008, I Up 303/2009, I Up 253/2009, I Up 100/2011, I Up 83/2013, I Up 451/2013. Kasneje je to stališče potrdilo tudi s sklepom v zadevi I Up 247/2022.

2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2011 z dne 2. 2. 2011.

3 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013.

4 Primerjaj sklepe I Up 163/2020, I Up 165/2018, I Up 263/2017, I Up 109/2016, I Up 404/2013 in druge.