Administrative court dismissed appeal against animal welfare seizure order due to objective necessity and lack of procedural defects.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici odvzame pes A., številka mikročipa ... (1. točka izreka), da Zavetišče Veterinarska bolnica B. psa iz 1. točke odpelje, namesti z ustrezno oskrbo v zavetišču ter z njim naprej ravna skladno z 31. členom Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv; 2. točka izreka), da stroški postopka predhodno bremenijo Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR; 3. točka izreka) in da je rok za izvršitev odločbe 9. 11. 2021 (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je 9. 11. 2021 na tožničinem dvorišču opravljal izvršilni postopek odstranjevanja starih avtomobilov. Inšpektorica, katero so o dogajanju obvestili policisti, je na kraju samem ugotovila, da je pes privezan na neprimernem mestu in na neprimeren način tako, da je obstajala možnost poškodbe, do katere je tudi prišlo. Bil je umazan in nezaščiten pred vremenskimi neprilikami. Poklicala je Zavetišče B. in ustno odredila, naj pridejo po psa ter ravnajo z njim skladno z 31. členom ZZZiv. Ugotavlja še, da gre za nevarnega psa, ki je bil že dve leti nazaj v zavetišču, ker tožnica ni zagotavljala posebnih pogojev, ki so zahtevani za psa s takim statusom. Glede na ugotovljeno so bile po presoji organa kršene določbe 7. člena ZZZiv ter 4., 29. oziroma 30. in 32. člena Pravilnika o zaščiti hišnih živali (v nadaljevanju Pravilnik). Zato je bila inšpektorica na podlagi 3. alineje prvega odstavka 43. člena ZZZiv dolžna rešiti psa iz neprimernih pogojev. Ker je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na pregledu, je organ skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izvedel skrajšani ugotovitveni postopek. Da bi zavaroval psa, je skladno s 4. točko 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) takoj po pregledu izdal ustno odločbo.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Po njegovi presoji iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja kršitev 7. in 12. člena ZZZiv, saj je bil pes očitno podvržen stresu in trpljenju, ki bi ga tožnica lahko preprečila. Za odločitev tudi niso relevantne subjektivne okoliščine na strani tožnice, saj je predmet inšpekcijskega postopka dobrobit živali ter objektivno dejansko stanje, v katerem se je pes nahajal in je bistveno vplivalo na njegovo zdravje in počutje. Tožnica ni bila kos nalogam in dolžnostim, povezanim z lastništvom psa. Njegov takojšen odvzem je bil edini utemeljen ukrep. Poudarja, da ji je bil pes v preteklosti že začasno odvzet. Ponovna kršitev določb ZZZiv, zaradi katere je nujna takojšnja zaščita interesov živali, je vsekakor upravičen razlog za trajen odvzem istega psa, saj je utemeljeno predvidevati, da bo le tako mogoče dolgoročno zagotoviti dobrobit živali.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi ugovarja, da prvostopna odločba ne ustreza standardom obrazloženosti, te pomanjkljivosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ. Trdi, da o kršitvah 7. in 12. člena ZZZiv ni mogoče sklepati na podlagi enkratnega, neponovljivega, izjemnega dogodka, ki ga tožnica ni zagrešila in na katerega ni imela nobenega vpliva. Okoliščin dogodka ni mogoče obravnavati kot irelevantnih. Prav tako se ne strinja, da ni pomembno, ali je bil pes tam privezan že dlje časa. Navedbe organa s tem v zvezi so nesprejemljive in kažejo na njegovo pristransko delovanje. Organ je izjavo policistov, da naj bi bil pes privezan na verigo že v času njihovega prihoda, upošteval kot gotovo dejstvo, pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, kateri od policistov naj bi to izjavil in niti kateri policisti so bili sploh prisotni. To pomeni, da te domnevne izjave niso preverljive, o njih pa se tožnica ni mogla izjasniti. Odločba je nezakonita ter posledica zunanjih dejavnikov, ki ne sodijo v upravni postopek in katerih je bila tožnica deležna že predhodno, zaradi česar trpi ogromno duševnih bolečin.

5. Tožnici se zdijo nesprejemljivi očitki o nerazumljvosti njenih pritožbenih navedb, saj je jasno pojasnila razloge, zaradi katerih se je pes v določenem trenutku nahajal na dvorišču. Ne drži, da se ne upošteva subjektivna odgovornost oziroma subjektivne okoliščine na strani tožnice. Tožnici pa krivde za nastalo situacijo ni mogoče pripisati, zato tudi ni podlage za trajen odvzem psa, ki ga je pritožbeni organ opravičil zgolj s tem, da je bil pes tožnici v preteklosti že odvzet in kasneje vrnjen ter da ponovna ugotovitev kršitve določb ZZZiv predstavlja upravičen razlog za trajen odvzem psa. Toženka s tem ni obrazložila odločitve trajnega odvzema in se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Trdi, da pogoji za izvedbo skrajšanega postopka niso bili podani, zaradi česar je bila kršena pravica do izjave. Prav tako ni bilo pogojev za izdajo ustne odločbe. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2024 nasprotuje plačilu stroškov Veterinarske Bolnišnice B., češ da pes A. sploh ni bil tam, ampak je iz okoliščin očitno, da je bil ves čas pri C. C. Opozarja na prijavo inšpektorja Č. Č. zoper to osebo zaradi sovražnega govora in protipravnega pridobivanja zaupnih podatkov ter njihovega širjenja po Facebooku. Opozarja, da ni nihče preverjal ali je C. C. primeren za posvojitev psa, saj naj bi bil glede na navedbe v dopisu z dne 22. 4. 2022 kaznovan in ali je navedena oseba povezana z veterinarsko inšpekcijo. To kaže na to, da je bil tožnici pes odvzet zato, da ga dobi C. C.

8. Sodišče je opravilo glavno obravnavo čeprav bi lahko na podlagi tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica na narok ni pristopila. 1 Na narok je namreč pristopil pooblaščenec toženke, ki je želel, da se glavna obravnava opravi. Nadalje je pooblaščenec tožnice na dan 3. 7. 2024, sedem minut pred začetkom naroka, sodišču poslal elektronsko sporočilo, da se tožnica naroka zaradi težkega premoženjskega stanja ne bo udeležila, pooblaščenec pa ima druge obravnave. Predlagal je, da sodišče izvede obravnavo v odsotnosti tožnice ter na njej izvede vse predlagane dokaze.

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v fotografije, ki jih je na kraju samem 9. 11. 2021 posnela inšpektorica in v vse listine v upravnem spisu. Vpogledalo je tudi listine v sodnem spisu, razen izpisov iz spletnih strani z naslovi: "Inšpektorji lastnici trajno odvzeli psa A. in ga vrnili v zavetišče k C. C." z dne 13. 11. 2021, "Inšpektorji po dveh letih vrnili A." z dne 9. 11. 2021 , "Inšpektorji lastnici trajno odvzeli psa A. in ga vrnili v zavetišče k C. C." z dne 13. 11. 2021 ter računa Veterinarske bolnice B., saj gre za listine, ki so nastale po izdaji ustne odločbe, ki je bila izrečena 9. 11. 2021 (52. člen ZUS-1). Zavrnilo je tudi dokaz z vpogledom v prijavo sovražnega govora in protipravno pridobivanje zaupnih podatkov ter njihovo širjenje na Facebook-u, saj gre za pravno nepomembne dokaze.

10. Nadalje je zavrnilo tožničin predlog, naj toženko pozove, da predloži kopijo upravnega spisa zanjo, saj ZUP te obveznosti organa ne določa. Tožnica je imela v upravnem postopku pravico vpogledati v upravni spis in na svoje stroške preslikati potrebne dokumente (82. člen ZUP). Tako pravico ima tudi v sodnem postopku (prvi odstavek 150. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Prav tako je zavrnilo predlog tožnice, naj toženko pozove k predložitvi podatkov o tem, kolikokrat je opravljala inšpekcijske preglede v romskih naseljih na območju Posavja in Novega mesta glede primernih bivanjskih pogojev psov, kolikokrat je policija klicala inšpekcijsko službo zaradi bivanjskih pogojev psov in tudi podatke o tem, koliko psov je trajno odvzela v romskih naseljih na območju Novega mesta in Posavja, saj ravnanje inšpekcije v zvezi z drugimi psi za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno. Tožnice ni zaslišalo, saj je sporočila, da se obravnave ne bo udeležila. Poleg tega iz njenih vlog izhaja, da bi izpovedovala o tem, da ji ni mogoče pripisati krivde za nastalo situacijo in v kakšni stiski se je znašla ter da je ravnala, kot je menila, da je najbolj primerno. Te okoliščine pa po presoji sodišča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev niso pravno relevantne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Tretja alineja prvega odstavka 43. člena ZZZiv določa, da ima pristojni inšpektor pri inšpekcijskem nadzorstvu, poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, še te pravice in dolžnosti: - začasno ali trajno odvzeti žival in prepovedati stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona. […] Za odvzete hišne živali, razen za živali prosto živečih vrst, uradni veterinar odredi namestitev v zavetišče, ki lahko žival takoj odda primernemu skrbniku oziroma ravna v skladu z 31. členom tega zakona. Za začasno ali trajno odvzete živali prosto živečih vrst uradni veterinar odredi začasno oskrbo v zatočišču za živali prosto živečih vrst v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Če je bila žival oddana novemu skrbniku, je v primeru pravnomočno odpravljene odločbe o odvzemu živali dosedanji skrbnik živali upravičen do odškodnine, ki jo uveljavlja pred pristojnim sodiščem.

13. Ker ima oseba, ki ji je bila žival odvzeta in dana skrbniku, sodišče pa je kasneje odločbo kot nezakonito odpravilo, pravico do odškodnine, sodišče zavrača stališče toženke, ki ga je uveljavljala na naroku, da tožnica, ker je bil pes posvojen, nima več pravnega interesa za tožbo. Sodišče, ki je v pripravljalnem postopku (45. člen ZUS-1) ugotovilo, da je bil pes oddan novemu skrbniku, sodi, da ima tožnica kljub temu pravni interes za tožbo, saj bi bila v primeru, če bi sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, upravičena do odškodnine. Zato je o tožbi odločalo vsebinsko.

14. Prvostopenjski organ je izrekel ustni ukrep trajnega odvzema živali po tem, ko je ugotovil, da se je pri tožnici na dvorišču ... dne 9. 11. 2021 opravljala izvršba - odstranjevanje starih avtomobilov z dvorišča. Inšpektorico so policisti, ki so inšpektorju za okolje nudili asistenco, obvestili, da je med avtomobili priklenjen pes, kateremu se je veriga zapletla in je poškodovan v ustih ali na ustnici, saj krvavi. Na kraju samem je ugotovila, da je na dvorišču, sredi razbitin avtomobilskih delov, stal prestrašen nemški ovčar. Okrog njegovih ust je bila vidna krvavitev, krvav jezik je bil viden, ko je lajal. Sledovi sveže krvi so bili po tleh, po predmetih in po tačkah, pes pa je tudi ves čas, dokler ni bil odpeljan s kraja, krvavel. Veriga se mu je zapletala med staro ropotijo, tako da je bila dolga praktično 105 cm, kar je bilo izmerjeno, ko je bil odpeljan. Pes je imel po celem telesu, tudi po hrbtu, blatno dlako. Razmočena tla so bila potacana, vidni so bili pasji iztrebki različne starosti. Stanje psa je bilo alarmantno. Po sledovih na tleh in po njegovi umazani dlaki je bilo očitno, da je bil tam priklenjen že dlje časa. Ni imel možnosti za gibanje (1 m verige), ni imel zavetja pred vremenskimi neprilikami, priklenjen je bil med predmeti, na katerih se lahko poškoduje in se tudi je poškodoval. Ves čas pregleda je krvavel.

15. Tožnica večini teh dejstev, za katere sodišče ugotavlja, da izhajajo tudi iz fotografij v spisu, ne ugovarja. Ne ugovarja niti ugotovitvam obeh organov, da gre za nevarnega psa, ki ji je bil začasno že odvzet. V tožbi sama izrecno navaja, da je bila v hudi čustveni in socialni stiski, pes pa se je, ker verige ni bil vajen, in ker je bilo na dvorišču veliko neznanih oseb, hrupa, živčnosti in izrekanja ukazov, obnašal zmedeno, prestrašeno in se je valjal po tleh. Zato se mu je veriga skrajšala ter je prišlo do poškodbe. To je bil po njenem prepričanju rezultat vsega dogajanja kritičnega dne in ni povezano z njeno skrbjo za žival izven teh okoliščin. Trdi, da zato njenemu ravnanju ni mogoče pripisati kršitev 7. in 12. člena ZZZiv.

16. Ugovarja pa temu, da naj bi bil pes privezan na verigo že dlje časa oziroma v času prihoda policistov, ker da iz spisa ne izhaja, kateri od policistov naj bi to izjavil, kar pomeni da izjava ni preverljiva in temu, da naj bi pes krvavel ves čas. Trdi, da naj bi bila ta izjava zavajajoča, ker naj bi to, da ni šlo za hujše poškodbe, izhajalo iz fotografij, na katerih se je pes pojavil istega dne. Sodišče se s tem v zvezi strinja z drugostopenjskim organom, ki je presodil, da ni pomembno, ali je bil pes tam privezan že daljši čas ali zgolj izjemoma. V položaju, ki izhaja iz ugotovitev organa prve stopnje, ki se skladajo s stanjem, ki je razvidno iz fotografij s tega dne, se pes tudi po presoji sodišča ne bi smel nahajati v nobenem trenutku. Prav tako ne bi smel biti privezan na način, ki mu je povzročil poškodbo, ne glede na to, koliko časa je krvavitev trajala in ne glede na to, kako huda je bila poškodba, še manj pa bi ga smela tožnica pustiti na istem mestu, privezanega na enak način po tem, ko je bilo vidno, da se je poškodoval.

17. Po prvem odstavku 7. členu ZZZiv mora skrbnik živali slednji zagotoviti: - bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji; - svobodo gibanja, primerno živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje; dovolj prostora, če je privezana ali zaprta, glede na njene fiziološke in etološke potrebe v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji; svetlobo, toploto, vlažnost, kroženje zraka, zračenje, koncentracijo plinov, higieno in intenzivnost hrupa v prostoru, kjer je žival, ki ustreza njeni vrsti in stopnji razvoja, prilagoditvi in udomačitvi, fiziološkim in etološkim potrebam ter predpisanim higienskim pogojem. Za varstvo nevarnih živali morajo skrbniki po 12. členu ZZZiv zagotoviti tudi fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov: - da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom, - da so zaprti v pesjaku ali objektu, - da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.

18. Sodišče ugotavlja, da za varstvo nevarnega psa nedvomno ni bilo poskrbljeno na nobenega od teh načinov, pes pa tudi ni bil zaščiten pred vremenskimi pojavi, kot to veleva 29. člen Pravilnika o zaščiti hišnih živali (v nadaljevanju Pravilnik). 2 Prav tako ni bilo zagotovljeno njegovo dobro počutje 3 in ni bila zagotovljena primerna svoboda gibanja, saj je bil povodec glede na 30. člen Pravilnika 4 prekratek, pes pa je bil privezan na tak način, da se je zato poškodoval.

19. Tožnica nadalje ugovarja izrečenemu ukrepu, ker naj toženka ne bi upoštevala, v kakšni situaciji se je nahajala, po citiranih določbah ZZZiv pa naj bi bile po njenem mnenju subjektivna odgovornost oziroma subjektivne okoliščine relevantne. S tem v zvezi trdi, da je bila kritičnega dne pahnjena v težko življenjsko situacijo, ko so njeno domačijo preplavili policisti in delavci, ki so delovali po navodilih inšpektorja za okolje in prostor, ko se je izvajala izvršba. Tožnica je bila šokirana, prestrašena, v vidni stiski in se v tistem trenutku ni mogla obrniti na nikogar. Ker je predvidevala, da bo izvršba trajala dlje časa, psa ni mogla pustiti samega v hiši brez njene prisotnosti, katere je bil vajen. Ker gre za nevarnega psa, je morala zanj poskrbeti tako, da ni bil v neposredni prisotnosti neznanih oseb na dvorišču. Zato ga je odpeljala na del dvorišča, kjer se izvršba ni izvajala in priklenila izključno zaradi dogajanja tega dne. Ker se ni smel prosto gibati po dvorišču, druge možnosti ni imela. Ni ga mogla pustiti v hiši ves dan samega. Od nje se tudi ni moglo pričakovati, da se bo skrivala v notranjosti hiše, kot tudi ne, da bi se v takih okoliščinah, ko je bila vsa zmedena in prestrašena, odpravila s psom na sprehod, kar naj bi bilo v takih okoliščinah po mnenju toženke pričakovano ravnanje. Takšni očitki se po njenem mnenju lahko podajo le v primeru popolnega nepoznavanja dejanskih okoliščin.

20. Sodišče se strinja s presojo drugostopenjskega organa, da pes v danih okoliščinah ni bil zaščiten pred vznemirjanjem zaradi dogajanja na dvorišču s tem, ko je bil odpeljan ravno na to dvorišče, v bližino neznanih oseb in neobičajnega dogajanja. Zagotovo bi bilo ustrezneje, če bi se nahajal v notranjosti hiše, če bi odstranjevanje avtomobilov trajalo tako dolgo, da bi se medtem pojavila potreba po izhodu psa iz hiše, pa bi bilo pričakovati, da ga bo tožnica peljala na sprehod čim dlje stran od dvorišča. Nenazadnje sama navaja, da z odstranjevanjem odpadkov ni imela ničesar. Sodišče pri tem verjame tožnici, da je bil opisani dogodek zanjo stresen, da je bila prestrašena, šokirana in v stiski in da ni vedela, kako drugače naj bi v danih okoliščinah ukrepala, kot tudi da je ukrepala na način, ki je bil po njenem mnenju najbolj primeren. Pa vendar po citiranih predpisih razlog, zakaj pride do neustreznega ravnanja z živaljo in subjektivne okoliščine, v katerih se znajde lastnik oziroma skrbnik živali, niso pravno relevantne. Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona.

21. Nadalje tožnica ugovarja ukrepu trajnega odvzema psa. Trdi, da odločba s tem v zvezi ni obrazložena in da trajni odvzem ni dopusten na podlagi enkratnega dogodka in navedbe, da je bil pes tožnici v preteklosti že začasno odvzet. Trdi, da bi lahko organ na podlagi ugotovljenega enkratnega dogodka, tožnici odredil le, da za psa ustrezno poskrbi. Po presoji sodišča so ti ugovoru neutemeljeni. Odločbi sta ustrezno utemeljeni in ju je mogoče preizkusiti, saj iz obeh izhaja, kar tudi ni sporno, da je bil pes tožnici že začasno odvzet, ker ni zagotavljala potrebnih pogojev, ki so zahtevani za psa s statusom nevarnega psa. Takrat je bil pes napoten v zavetišče do zagotovitve pogojev. Iz pravnomočne odločbe z dne 23. 10. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je do začasnega odvzema prišlo, ker je bil pes večkrat ob pregledih uradnega veterinarja na gospodarstvu stranke privezan z verigo ob raznih strojih in starih avtomobilih na dvorišču, brez nagobčnika in kot nevaren pes ni bil fizično varovan v skladu z 12. členom ZZZiv. Sodišče se strinja s toženko, da je ponovna kršitev določb ZZZiv, zaradi katere je prišlo tudi do poškodbe psa, upravičen razlog za njegov trajen odvzem, še posebej, ker gre za psa, ki je nevaren. To pomeni, da ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka oziroma žival (11.a člen ZZZiv). Nevarni psi po presoji sodišča terjajo še posebej skrbno in pravilno ravnanje. Nevarni so namreč zato, ker so napadalni do ljudi in drugih živali.

22. V zvezi z očitki tožnice o objavi zgodbe v medijih, da se postavlja vprašanje, kje je izvor in kaj je resnični namen predmetnega postopka in da naj bi bila odločba izdana pod pritiskom in v interesu in korist skupin, sodišče pripominja, da ti očitki niso pravno relevantni. Toženka je izrekla ukrep, ki je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialni predpis, ki se za tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi, pravilen in zakonit. Kako je potekalo obveščanje o njem, ali je bilo pristransko in kakšni so bili komentarji, za sam ukrep, ki je pravilen in zakonsko utemeljen, ni pomembno. Če je tožnica, kot navaja, zaradi domnevno nekorektnega poročanja utrpela ogromno duševnih bolečin, to ni predmet tega postopka, v katerem se presoja zgolj zakonitost izpodbijane odločbe (2. člen ZUS-1). Prav tako za odločitev ni relevantno, kaj se je s psom dogajalo po njegovem odvzemu tožnici. Sodišče je v pripravljalnem postopku opravilo poizvedbe o tem izključno iz razloga, ker v primeru, ko je pes oddan novemu skrbniku, odločbe, četudi je nezakonita ni mogoče odpraviti in zadeve vrniti v ponovni postopek, ampak je po ZZZiv mogoča le njena odprava.

23. Organ navaja, da je odločal v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP, ker je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev. Zato, da bi zavaroval psa, pa je na podlagi 92. členom Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS) izdal ustno odločbo.

24. V zvezi z očitki o kršitvi pravice do izjave, je relevantno, da tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Prvostopni organ se pri izjemi sklicuje na 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Sodišče se strinja s tožnico, da glede na ugotovitve prvostopenjskega organa okoliščine po tej točki niso bile izkazane, saj se 1. točka nanaša predvsem na skladnost navedb stranke z ugotovitvami organa. V takem primeru po naravi stvari ne gre za poseg v pravico do izjave. V obravnavanem primeru pa ta dejstva niso v celoti skladna, tj. sporen je čas, ko je bil pes privezan in čas krvavitve. Pri tem pa so ta, sporna dejstva, po presoji drugostopenjskega organa in sodišča nepomembna.

25. Ne glede na to v postopku ni bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka, ki bi vplivala na zakonitost odločbe. Organ se namreč sklicuje tudi na 92. člen ZVMS, po katerem ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa tudi pisno odločbo. Navedena določba četrtega odstavka 92. člena ZVMS je konkretnejša izpeljava bolj splošnih določb 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP in prvega odstavka 211. člena ZUP. 5

26. Po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, ko lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Po drugem odstavku so nujni ukrepi po 4. točki prejšnjega odstavka podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Tretji odstavek še določa, da v primerih iz prvega odstavka tega člena ni treba zaslišati stranke. Kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena tega zakona, pa lahko pristojni organ odloči tudi ustno (prvi odstavek 211. člena ZUP).

27. Tožnica tako utemeljeno opozarja na kontradiktornost vročitve zapisnika, odločba pa je bila izdana, preden je sploh pretekel rok za pripombe na zapisnik. V primeru skrajšanega postopka se namreč pred izdajo odločbe stranki ne zagotavlja pravica do izjave. Poleg tega je značilnost ustne odločbe, da učinkuje od trenutka naznanitve stranki, in ne od trenutka vročitve v pisni obliki. Med njima je razlika le v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata ustna in pisna odločba enake učinke in posledice, so dogodki, nastali po naznanitvi ustne odločbe tožnici brezpredmetni. Glede na to s pošiljanjem zapisnika tožnici in pozivanjem, da lahko poda pripombe nanj, postopek ni mogel biti kršen. Ji je pa seznanitev s to listino olajšala sestavo pritožbe in tožbe.

28. Tožnica se ne strinja niti z rokom izvršitve odločbe in trdi, da naj bi obrazložitev, da v dotičnem primeru ni bilo težko oceniti, da je takojšnje ukrepanje nujno in da je bil pes psiho-fično ogrožen, ne ustreza niti najnižjim standardom obrazloženosti. Sodišče se strinja s toženko, da je v obravnavanem primeru dobrobit živali terjala takojšnje ukrepanje, torej izdajo ustne odločbe. Pes je bil zaradi načina, kako je bil privezan, poškodovan in bi se lahko, če bi ostal v takih okoliščinah, poškodoval še huje. Pri tem toženka odločitve ni utemeljevala s tem, da naj bi psa prihofizično ogrožala tožnica, kot to neutemeljeno zatrjuje v tožbi, ampak navaja, da je bila tožnica psa, kot njegova lastnica, dolžna rešiti iz neprimernih pogojev, česar ni storila. S tem se sodišče strinja. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil pes privezan na neprimeren način in na neprimernem mestu ter času. Najmanj od trenutka, ko se je zaradi tega še poškodoval, če ne že prej, bi morala tožnica ukrepati in ga premestiti v hišo ali v ustrezen pesjak, kakršnega je za nevarnega psa dolžna imeti po Pravilniku. Ker tega ni storila, je bilo takojšnje ukrepanje nujno.

29. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Ta določa, da če ne pride na obravnavo nobena od strank ali če ne pride tožnik, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave.

2 Ta določa, da mora imeti pes ustrezen bivalni prostor, ki mu zagotavlja zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko, preprečuje pobeg živali ter omogoča potrebno gibanje. (prvi odstavek).

3 Po prvem odstavku 4. člena Pravilnika mora skrbnik hišnih živali storiti vse potrebno, da zagotovi dobro počutje živali, ki so v njegovi oskrbi, in preprečevati vzroke, ki lahko povzročijo bolečine, poškodbe, bolezni ali motnje v obnašanju živali.

4 Ta določa, da če je pes privezan, mora biti dolžina priveza, merjena pri tleh, enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, merjeno od konice nosu do korena repa, vendar ne krajša od 3 metrov. Pes ne sme biti privezan z zatezno, bodečo ali pretesno ovratnico. Teža priveza ne sme presegati 1/12 teže psa.

5 Prvi odstavek tega člena določa, da lahko pristojni organ, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena tega zakona, odloči tudi ustno.