Appeal court dismisses claim for specific land transfer and damages regarding seized state-owned property.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v tč. I izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: " Toženec je dolžan v roku 6o dni tožniku izročiti v posest nepremičnino parcela št. 277/2, k. o. X v delih, ki sta v skici 1 (geodetski posnetek izvedenca za geodezijo E. E. z dne 4. 12. 2018), priloženi sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1581/2022 z dne 13. 4. 2023, ki je hkrati priloga in sestavni del te sodbe, in sicer a) del, obarvan z rumeno barvo in b) del obarvan z modro barvo, ki vključuje stavbo s katastrsko številko 212, k. o. X, kolikor ta objekt stoji na parceli št. 277/2, k. o. X, kot tudi zemljišče pod navedenim delom stavbe." zavrne.

- v tč. II izreka tako, da se zahtevek, ki se glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati znesek 18.608,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 204,80 EUR od dne 6. 10. 2014 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 11. 2014 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 2. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 3. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 4. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 6. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 7. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 8. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 9. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 10. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 2. 2016 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 5. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 6. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 8. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 9. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 10. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 11. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 12. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 1. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 2. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 5. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 6. 2019 dalje do plačila,od zneska 212,92 EUR od dne 6. 7. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 8. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 9. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 10. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 11. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 12. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 1. 2020 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 2. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje." zavrne;

- v tč. IV izreka pa tako, da se ta glasi: " Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 2.086,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 1300,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

[JEDRO]

Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik od toženca s tožbo v delu, o katerem še ni pravnomočno odločeno, zahteva, da mu izroči v posest del stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2, k. o. X, 1 skupaj z zemljiščem pod tem delom (modro obarvan del na skici) ter del parcele 277/2 okoli stavbe 212 (rumeno obarvan del na skici). Zahteva tudi plačilo uporabnine za čas od 1. 9. 2012 do 31. 1. 2020. Trdi, da je lastnik parcele 277/2 in na njej stoječega dela stavbe 212, posest pa ima toženec. Toženec se zahtevku upira. Tudi on trdi, da je lastnik ali vsaj imetnik stvarne služnosti.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku za izročitev v posest v celoti ugodilo (tč. I izreka), zahtevku za plačilo uporabnine pa delno (tč. II in III izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Zoper odločitev se pritožuje toženec. Izpodbija I., II. in IV. točko izreka sodbe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede kupne pogodbe z dne 5. 4. 1974 (v nadaljevanju Pogodba) v bistvenem navaja, da sodišče pravilno povzema, da se je na javni dražbi prodajala zgradba, ki stoji na nepremičninah *6/2 in 277/2 v izmeri 444,94 m2; da je v tč. III Pogodbe zapisano, da zemljišče *6/2 v izmeri 136 m2, dokler se na njem nahaja stavba, ostane družbena lastnina; ter da parcela *6/2 ne zadostuje niti za kritje fundusa prodanega objekta in bo morala zato kupovalka po sodni ali upravni poti izposlovati celo ali del parcele 277/2. Toženec soglaša, da je za presojo predmeta nakupa odločilen zapis v Pogodbi.

Ne soglaša pa s tem, da je za razlago spornega predmeta nakupa brezpredmetno sklicevanje toženca na vsebino zapisnika javne dražbe. Iz tega zapisnika izhaja, da bila izklicna cena za predmet prodaje objavljena za "poslovno stavbo, bivšo mizarsko delavnico s prodajno površino 444,92 m2, ki stoji na parceli 6/2 s pripadajočim zemljiščem. Opozarja na to, da stavba 212, ob upoštevanju izvedenskega mnenja dr. A. A., skupaj meri 325㎡, torej manj, kot znaša izmera predmeta prodaje v zapisniku javne dražbe in v pogodbi. Fundus prodane stavbe je presegel izmere parcele, ki je bila v družbeni lastnini in je tako tudi razumljiva ugotovitev, da parcela *6/2 ne zadostuje niti za kritje fundusa prodanega objekta.

Tožencu ni razumljivo, kaj je želelo sodišče povedati v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Soglaša z uvodno ugotovitvijo, da je predmet prodaje poslovna stavba, ki stoji tudi na nepremičnini 277/2. Nadalje soglaša s tem, da sta oba dela stavbe 212 povezana in predstavljata celoto oziroma enotno stavbo. Ni pa razumljivo stališče sodišča, da del stavbe, ki se nahaja na parceli 277/2, predstavlja črno gradnjo in da ni bil vrisan noben uraden dokument oziroma da novi del delavnice, ki je bil zgrajen leta 1935 na parceli 277/2, ni bil vpisan v zemljiško knjigo.

Toženec soglaša, da je bila mizarska delavnica, torej njen stari in novi del, v celoti zaplenjena, saj gre za enotno stavbo. Soglaša tudi s tem, da je bila predmet prodaje mizarska delavnica v celoti. Opozarja še na pogodbena določila, ki so pomembna za presojo utemeljenosti ugovora toženca, da je lastnik celotne zgradbe, in sicer, da občina dovoljuje, da se za prodano poslovno zgradbo zbrišejo dosedanji upravni organ KLO X; da se kupnina nakaže na račun prodajalca "sredstva za nacionalizirane zgradbe" in da z dnem podpisa pogodbe preidejo na kupovalko vse pravice in bremena ter nevarnosti prodane poslovne stavbe.

Iz določil kupne pogodbe tako z gotovostjo izhaja, da je pravna prednica tožnika kupila stavbo številka 212.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da parcela 277/2 ni bila nacionalizirana. Ravnanje pravnih prednikov oziroma Občine ne more utemeljevati pravilnosti uporabe formalnih pravnih virov oziroma predstavljati njihove razlagalne metode. Opozarja, da je bilo v sistemu družbene lastnine za opredelitev pravice rabe odločilno, kdo je družbeno premoženje uporabljal. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe. Subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lasti ni imel v posesti, na njej ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi (VSL I Cp 1690/2018).

Opozarja na določbi 3. in 12. čl. ZNNZ, 2 v katerih je bilo določeno, da se z dnem uveljavitve zakona (26. 12. 1958) nacionalizirajo poslovni prostori, ki so last civilnopravnih oseb, družbenih organizacij in drugih društev državljanov, če jih ne uporabljajo za svojo dovoljeno dejavnost, pri čemer smejo civilnopravne osebe imeti v lasti samo poslovne zgradbe in poslovne prostore, ki so namenjeni izključno njihovi dovoljeni dejavnosti. Nadalje je v 4. odstavku 29. člena ZNNZ določeno, da poslovne zgradbe oziroma poslovni prostori, ki prenehajo služiti poslovni dejavnosti lastnikov oziroma njihovih zakonitih dedičev, postanejo družbena lastnina.

Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki vse od leta 1960 niso uporabljali sporne nepremičnine. Tudi iz Pogodbe izhaja, da je ob sklenitvi nepremičnino uporabljal "upravni organ KLO X". Poslovna stavba je neposredno na podlagi zakona postala družbena lastnina. Ni dopustno spregledati niti 1. odst. 34. čl. ZNNZ, ki predvideva, da se v primeru, ko je nacionalizirana zgradba zunaj ožjega gradbenega okoliša, na katerem so nacionalizirana vsa zazidana in nezazidana zemljišča, skupaj s tako zgradbo nacionalizira tudi gradbena parcela, na kateri stoji zgradba oziroma zemljišče, ki ga pokriva zgradba in zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo (zazidano gradbeno zemljišče), ostali del zemljišča pa postane posebna parcela in ostane lastnikova last.

Te določbe so za družbenopolitične organizacije pri odtujevanju poslovnih stavb veljale na podlagi 3. odst. 5. čl. ZPZS. 3 Sodišče je napačno uporabilo ZNNZ in je gotovo, da je Občina A. veljavno odtujila stavbo kot družbeno lastnino. Poleg stavbe je bilo nacionalizirano tudi zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo. Tožencu ni znano, ali je bil izveden poseben postopek za ugotovitev predmeta nacionalizacije, vendar je gotovo, da je bila tovrstna odločba ugotovitvena oziroma deklaratorna. Nacionalizacija objekta oziroma zazidanega gradbenega zemljišča je nastopila z izpolnitvijo zakonskih pogojev.

Meni, da sodbe v delu, ki se nanaša na uporabo ZPZS ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je 3. odst. 1. čl. je predpisoval, da so stavbe, ki so družbena lastnina, lahko v prometu ob pogojih, ki jih določa ta zakon, medtem ko v skladu z 2. odst. 6. čl. ZPZS z odtujitvijo stavbe, ki je družbena lastnina, pridobitelj stavbe ne pridobi lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, na katerem stoji stavba, pač pa pridobi pravico uporabe tega zemljišča, dokler je na njem stavba. 10. čl. tega zakona je tudi predvideval, da družbenopolitične skupnosti lahko prodajajo stavbe na javni dražbi. Pravna prednica toženca je zato pridobila pravico uporabe stavbe in zemljišča, na katerem stoji.

V zvezi z uporabo ODZ 4 navaja, da ni nikoli trdil, da se je s pogodbo prenesla lastninska pravica na zemljišču ali stavbi. Nedopustnost odtujitve dela stavbe ali stavbe ločeno od prenosa lastnine na zemljišču, v sodbi služi za utemeljitev uporabe ODZ. Toženec je že pojasnil, da je zemljišče pod stavbo z nacionalizacijo postalo družbena lastnina, z njim pa je občina veljavno razpolagala.

Ponovno se sklicuje na odločbi VSL II Cp 1581/2022 in VSL I Cp 1218/2020. Zaključka, da je le nepremičnina *6/2 stavbna parcela, medtem ko nepremičnina 277/2 to ni, ni mogoče preizkusiti.

Sodišče zanemari, da je tožnik terjal plačilo uporabnine tudi za zemljišče, ki predstavlja pripadajoče zemljišče k delu stavbe, ki stoji na nepremičnini *6/2, ki je na skici označeno z rumeno. V tem delu je odločitev nepravilna, sodišče se z obsegom zemljišča, ki je potrebno za rabo obravnavanega dela stavbe, ni ukvarjalo.

Sodišče je ugovor toženca o priposestvovanju zavrnilo z utemeljitvijo, da toženec vsebine stvarne služnosti ni natančno opredelil, kar utemeljuje očitek o nedopustni samovolji. Iz dokaznega gradiva je razvidno obdobje, ko je toženec na izključen način uporabljal nepremičnino 277/2 v delu, ki je tudi na skici označen z uživalno mejo. Toženec se je pri utemeljitvi ugovora skliceval na izpovedbi obeh strank, ki sta ju podali v postopku pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki P 6/22, iz katerih izhaja najširši obseg uporabe. Če je sodišče menilo, da je ugovor v tem delu nepopoln, bi moralo v skladu z 285. čl. ZPP 5 pozvati toženca k dopolnitvi njegovih nepopolnih navedb. Toženca čudi, da je sodnica v ponovljenem postopku zaključila, da je posest na tem delu izvrševal z zlorabo zaupanja, kar podkrepi z dokazno oceno dokazov, ki so se izvajali v prvem sojenju. Prezrlo pa je, da tožnik, ko se je mudil v X, ni uporabi s strani družine C. nikoli nasprotoval, kar dokazujejo tudi njegove izpovedbe, ki jih je podal v obeh sodnih postopkih. Toženec je zato lastnik, podredno pa imetnik služnostne pravice uporabe spornega dela nepremičnine 277/2 in je zato tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim ugovarja, da je bil zapisnik javne dražbe z dne 19. 2. 1974 predložen prepozno. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila stavba v delu, ki stoji na parceli 277/2, predmet prodaje ter ugotovitvi, da je bila stavba črna gradnja. Podaja svoje materialnopravno naziranje glede pritožbenih navedb toženca.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v tč. III izreka pravnomočna, saj tožnik pritožbe ni vložil.

Glede postopkovnih kršitev

7. Neutemeljen je očitek tožnika v odgovoru na pritožbo, da je bil zapisnik javne dražbe z dne 19. 2. 1974 (B15) predložen prepozno. Res je bil predložen šele v ponovljenem postopku, a tožnik spregleda, da je bila prva sodba v tem delu razveljavljena (tudi) zato, ker je bilo ugotovljeno, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. V taki situaciji pa je strankama v ponovljenem postopku treba dopustiti, da navedeta nova dejstva in predlagata nove dokaze, ki so s tem povezani, saj bi jima bila sicer pravica do izjave le navidezno zagotovljena. Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, pa ta dokaz (oziroma dejstva, ki iz njega izhajajo) tudi sicer ni odločilen.

8. Sodišče prve stopnje kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, saj je sodbo v vseh njenih delih mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 285. čl. ZPP. V sodni praksi je namreč ustaljeno stališče, da sodišče stranke na pomanjkljive trditve ni dolžno opozarjati, če na to opozori že nasprotna stranka. 6 V konkretnem primeru je v zvezi z ugovorom, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti, toženca na to opozoril tožnik v vlogi z dne 7. 12. 2023 (tč. XXII).

Kratek oris spora in povzetek dejanskih ugotovitev

10. Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik parcele 277/2. Ta parcela obkroža parcelo *6/2, ki je v lasti toženca. Stavba 212, ki je osrednji predmet spora, je postavljena tako, da en del stoji na parceli *6/2, drug del (s površino 189 m2) pa na parceli 277/2. Oba dela sicer predstavljata enotno stavbo in jo za opravljanje svoje dejavnosti uporablja toženec. Slednji uporablja tudi 323 m2 parcele 277/2, saj sicer do stavbe 212 v delu, ki stoji na njegovi parceli *6/2, nima dostopa, niti je ne more vzdrževati.

11. Del stavbe 212 na parceli *6/2 je bil katastrsko evidentiran že v letu 1928, 7 del na parceli 277/2, ki je bil zgrajen kasneje (to je leta 1935), pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje črna gradnja in ni bil vrisan v noben uradni dokument. Pred drugo svetovno vojno in po njej je bila v delu objekta na parceli *6/2 stara mizarska delavnica pok. B. B., v delu objekta na parceli 277/2 pa njegova nova mizarska delavnica. Po drugi svetovni vojni je na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe 8 prišlo do njenega podržavljenja.

Zaplenjena je bila celotna mizarska delavnica skupaj s parcelo *6/2, ne pa tudi parcela 277/2, na kateri stoji novejši del objekta. Ta parcela je ostala v lasti pravnih prednikov tožnika. V sporni stavbi so B.-i do konca leta 1960 še vedno opravljali dejavnost. V letu 1958 in 1970 (takrat tudi s pretnjo razlastitve) je Občina A. skušala z menjalno pogodbo od pravnih prednikov tožnika pridobiti v last del parcele 277/2, a neuspešno. Parcela (ki se ne nahaja v mestu oziroma naselju mestnega značaja) ni bila nacionalizirana. V letu 1974 je Občina A. po opravljeni javni dražbi pravni prednici toženca s kupno pogodbo z dne 3. 4. 1974 prodala (celo) zgradbo bivše mizarske delavnice stoječo na parceli *6/2 in delno na parceli 277/2.

V pogodbi je bilo zapisano, da parcela *6/2 v izmeri 136 m2 ostane družbena lastnina, kupka pa na njej pridobi pravico uporabe. Pogodbeni stranki sta ob tem ugotovili, da parcela *6/2 v izmeri 136 m2 ne zadostuje niti za kritje fundusa prodanega objekta in si bo morala kupka po sodni ali upravni poti izposlovati še parcelo 277/2 ali njen del za kritje zemljišča pod stavbo - fundusa in zemljišča, ki je potrebno za redno rabo objekta. Pravna prednica toženca je v istem letu pred Občinskim sodiščem na Vrhniki (P 103/74) zoper pravne prednike tožnika vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice, postopek pa se je zaključil v letu 1976 s sklenitvijo poravnave.

V njej so bile dogovorjene tri možnosti rešitve nastalega stanja, 9 pravica izbire pa je bila (do 31. 1. 1977) prepuščena pravnim prednikom tožnika (tam tožencem). Do realizacije poravnave ni prišlo, saj pravni predniki tožnika nikoli niso sporočili, katero možnost so izbrali. Pooblaščenec toženca je na izvršitev poravnave (v smeri, da tožnik tožencu proda funkcionalno zemljišče, to je del parcele 277/2) pozval še v letu 1988. Pred vložitvijo tožbe ne tožnik ne njegovi pravni predniki niso zahtevali, da toženec oziroma njegovi pravni predniki prenehajo z uporabo parcele 277/2 (drugačnih trditev tožnik ni dokazal).

Je pa tožnik (ki ima stalno bivališče v ZDA) preko pooblaščencev (F. F. in G. G.) toženca oziroma njegove pravne prednike seznanil, da z uporabo ne soglaša. Toženec stavbo in sporno zemljišče še vedno uporablja, da je lastnik parcele 277/2 tožnik, so on in njegovi pravni predniki ves čas vedeli.

12. Tako ugotovljeno dejansko stanje je glede odločilnih dejstev v pritožbenem postopku izpodbijano le deloma. Toženec vztraja, da je bila parcela 277/2 predmet nacionalizacije, tožnik pa v odgovoru na pritožbo nasprotuje ugotovitvi, da je bil predmet kupne pogodbe z dne 5. 4. 1974 tudi del stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2 ter ugotovitvi, da je bil ta del črna gradnja. Pritožbeno sodišče očitke obeh strank iz v nadaljevanju navedenih razlogov zavrača.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je bila predmet prodaje oziroma nakupa na javni dražbi, ki je bila izvedena v letu 1974, cela stavba 212. Taka ugotovitev ima namreč podlago v izvedenih dokazih ter dokazni oceni, ki je življenjsko in logično prepričljiva. Vsebina kupne pogodbe, v povezavi z podatki o sami stavbi (površina, enotnost stavbe, naknadna (uradno neevidentirana) dograditev dela stavbe)), tudi po mnenju pritožbenega sodišča drugačnega zaključka ne omogoča. 10 Da bi morda kak drug dokaz omogočal nasprotno sklepanje, pa tožnik v odgovoru na pritožbo ne navede. Smiselno enako velja za ugotovitev, da je bil del stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2, zgrajen brez dovoljenj. Tožnikova navedba, da v času gradnje (to je leta 1935) za gradnjo ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje (in da je drugače veljalo šele od leta 1968 dalje), je neobrazložena in dvoma v pravilnost te dejanske ugotovitve, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na vsebino dopisa F. F. z dne 29. 12. 1995 (A13) in izpovedbo G. G. v postopku pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki (P 6/2022), ne vzbuja.

14. Neutemeljeno je vztrajanje toženca, da je bila parcela 277/2 nacionalizirana na podlagi določb ZNNZ. Določbe tega zakona, na katere se v pritožbi sklicuje, navaja brez upoštevanja dejanskih ugotovitev v tem postopku, ki jim sicer ne nasprotuje. Tako pritožnik ob sklicevanju na 3. in 12. čl. ZNNZ ter 4. odst. 29. čl. spregleda, da je bil sporni del stavbe 212 (t. i. nova mizarska delavnica), ki stoji na parceli 277/2, po ugotovitvi sodišča prve stopnje v letu 1946 predmet zaplembe in je bil ob uveljavitvi ZNNZ v letu 1958 posledično že v družbeni lastnini. Do njegove nacionalizacije po ZNNZ zato ni moglo priti. Posledično pa je neutemeljeno tudi smiselno sklicevanje na 36. čl. ZNNZ, ki je določal, da se v primeru, da je nacionalizirana zgradba zunaj ožjega gradbenega okoliša, na katerem so nacionalizirana vsa zazidana in nezazidana zemljišča, skupaj s tako zgradbo nacionalizira tudi gradbena parcela, na kateri stoji zgradba. Prav tako do nacionalizacije parcele 277/2 ni prišlo na podlagi 1. odst. 34. čl. ZNNZ, saj se ta parcela ni nahajala v ožjem gradbenem okolišu mesta in naselja mestnega značaja.

Glede materialnopravne presoje

15. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju povzetih ugotovitev (glej razloge v tč. 29 in 30), predvsem ugotovitve, da je bila parcela 277/2 v letu 1974, ko je bila sklenjena kupna pogodba s pravno prednico toženca, v zasebni lasti, za presojo učinkov sklenjene kupne pogodbe, uporabilo ODZ, po katerem (zaradi načela superficies solo cedit in načela specialnosti) ni bilo mogoče pogodbeno prenesti lastninske pravice na stavbi brez zemljišča. Tega, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, niso dovoljevali niti drugi takrat veljavni predpisi (ZPZS, ZLDS 11 ). Stavbne pravice takratno pravo ni poznalo. Ker je bila ob sklenitvi kupne pogodbe 5. 4. 1974 parcela 277/2 v zasebni lasti, to je v lasti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov, so ti zaradi načela superficies solo cedit bili tudi lastniki zgradbe, ki na tej nepremičnini stoji. Stavba 212 zato v delu, ki stoji na parceli 277/2, ne glede na kupno pogodbo, s pravnim poslom ni mogla preiti na pravne prednike toženca. Toženec na parceli tudi nikoli ni pridobil pravice uporabe, saj te na zasebni lastnini ni bilo mogoče pridobiti. Glede podredno zatrjevanega priposestvovanja stvarne služnosti pa je sodišče prve stopnje tožencu primarno očitalo pomanjkljive trditve, dodatno pa nepošteno izvrševanje zatrjevane služnosti ter zaključilo, da take služnosti ni pridobil.

16. Toženec v pritožbi meni, da je sodišče pri presoji učinkov sklenjene kupne pogodbe neutemeljeno uporabilo ODZ, ni pa upoštevalo 3. odst. 1. čl. 12 in 2. odst. 6. čl. 13 ZPZS, na katerega se je skliceval. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti. Toženec namreč ob sklicevanju na določila ZPZS izhaja iz predpostavke, da je bila v času sklepanja kupne pogodbe parcela 277/2, na kateri stoji del prodane stavbe, družbena lastnina. To pa ne drži, saj parcela 277/2 ni bila predmet zaplembe, niti ni bila kasneje nacionalizirana. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je učinke sklenjene pogodbe presojalo na podlagi ODZ, pravilen pa je tudi zaključek, da na pravno prednico toženca, zaradi načela superficio solo cedit (po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno z nepremičnino, sestavina nepremičnine, to je zemljišča), ni prešla ne lastninska pravica na zemljišču (to je parceli 277/2) ne lastninska pravica na stavbi, ki na njej stoji.

17. Kljub taki ugotovitvi pa pritožbeno sodišče odločitvi, s katero je bilo zahtevku tožnika v večjem delu ugodeno, ne more pritrditi. V okviru uradnega materialnopravnega preizkusa odločitve (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, da je bila stavba v delu, ki stoji na parceli 277/2, predmet zaplembe po Zakonu o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Gre za relevantno dejstvo, saj je z zaplembo država na tem delu stavbe pridobila lastninsko pravico, 14 ki se je kasneje transformirala v družbeno lastnino 15 in to kljub dejstvu, da sočasno s stavbo ni bilo predmet zaplembe tudi zemljišče na katerem stoji in zemljišče potrebno za njeno rabo. 16 Izrečena zaplemba je bila namreč represiven ukrep države (kazen) in zato njene veljavnosti in posledic ni mogoče presojati enako kot veljavnost in posledice kasneje sklenjene kupne pogodbe, za katero so veljala pravila ODZ. Tudi dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in se nanašajo na ravnanje Občine A., ki si je po zaplembi prizadevala, da zaplenjeni stavbi pridobi manjkajoče zemljišče in je ob tem grozila z razlastitvijo, kažejo, da je taka "nepopolna" zaplemba bila veljavna in s strani oseb, ki se jih je dotikala, upoštevana. Dejstvo, da je bila stavba 212, v delu, ki stoji na parceli 277/2 zaplenjena, zato vodi v zaključek, da je ta del stavbe, ker s kupno pogodbo v letu 1974 ni bil uspešno prenesen na pravno prednico toženca, še naprej ostal v družbeni lastnini, imetnica pravice uporabe na njem pa je ostala prodajalka Občina A. Povedano še drugače - dejstvo, da zaradi pravil ODZ lastninska pravica na stavbi, stoječi na parceli 277/2, ni prešla na pravno prednico toženca, ne pomeni, da so lastninsko pravico na njej (ponovno) pridobili pravni predniki tožnika.

18. Navedena ugotovitev pa ima še nadaljnje materialnopravne posledice, ki so pomembne za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Z uveljavitvijo ZLNDL 17 v letu 1997 se je namreč pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, 18 sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v 2. odst. 271. čl. uzakonil nastanek stavbne pravice. Z uveljavitvijo zakona je tako stavba 212, stoječa na parceli 277/2, postala njena sestavina, a je lastnica stavbe (Občina A.) na nepremičnini pridobila stavbno pravico za čas obstoja stavbe, v obsegu, ki je bil na dan uveljavitve SPZ potreben za redno rabo.

19. Ker je v času obstoja stavbne pravice zgradba v lasti imetnika stavbne pravice, to pomeni, da tožnik ni njen lastnik, posledično pa tudi nima aktivne stvarne legitimacije, da od toženca, ki ima stavbo v posesti, zahteva njeno izročitev in plačilo uporabnine. Ker stavbna pravica obremenjuje zemljišče in daje po eni strani imetniku upravičenje do njegove rabe, po drugi strani pa lastniku zemljišča tako upravičenje odvzema, tožnik tudi v pogledu spornega dela zemljišča (pod stavbo in okoli nje) nima aktivne stvarne legitimacije, da od toženca zahteva vračilo v posest, niti da za uporabo tožniku plača uporabnino. Nadomestilo za uporabo zemljišča bi tožnik lahko zahteval kvečjemu od imetnice stavbne pravice.

20. Čeprav se po povedanem izkaže, da vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec stvarne služnosti ni priposestvoval, za odločitev o utemeljenosti pritožbe ni relevantno, pritožbeno sodišče dodaja, da s tako presojo soglaša. Pravilna je že ugotovitev, da je bil ta ugovor toženca nesklepčen. Zatrjevane stvarne služnosti, ki naj bi jo priposestvoval, namreč vsebinsko ni opredelil in ni pojasnil, v kakšnem obsegu in za kakšne namene naj bi jo izvrševal; prav tako ni navedel v korist katere oziroma katerih nepremičnin naj bi jo izvrševal. Sklicevanje na izpovedbi obeh strank v tem pogledu ne zadošča, saj pomanjkljivih trditev izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti.

Sklepno in stroški

21. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tč. I in II izreka spremenilo tako, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

22. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (to je tč. IV izreka sodbe). Ob upoštevanju spremenjene odločitve je tožnik je z zahtevkom za izročitev uspel delno, to je približno do polovice. Z zahtevkom za plačilo uporabnine pa je bil njegov uspeh minimalen, saj je od skupno vtoževane uporabnine v višini 82.620 EUR s pp, uspel le z zneskom 1.943,76 EUR s pp. Njegov uspeh zato pritožbeno sodišče ocenjuje na 25 %, uspeh toženca pa na 75 %.

23. Ker sodišče prve stopnje stroškov v izpodbijani sodbi ni odmerilo, je to storilo pritožbeno sodišče. Ob upoštevanju stroškovnika, vrednosti spora in veljavne OT 19 , je tožniku kot potrebne priznalo sledeče stroške in nagrade: za sestavo tožbe 1.000 točk (tar. št. 19/1 OT); za sestavo prve pripravljalne vloge 1.000 točk (tar. št. 20/1 OT); za sestavo druge pripravljalne vloge 750 točk (tar. št. 20/2); za prvi narok 22. 10. 2018: 1000 točk (tar. št. 21/1 OT), 50 točk (1. odst. 6. čl. OT) in 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za obvestilo o plačilu predujma 20 točk (tar.

št. 43/4 OT); za ugovor na prepis posnetka 50 točk (tar. št. 20/4 OT); za ogled z izvedencem 30.11.2018: 500 točk (tar. št. 21/4 OT) in 40 točk (4. odst. 6. čl. OT), 30,34 EUR potni stroški (82 km x 0,37 EUR); za pregled izvedenskega mnenja 50 točk (tar. št. 43/2); za drugi narok: 250 točk (tar. št. 21/3), 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za ogled z izvedencem 23. 8. 2019: 500 točk (tar. št. 21/4), 40 točk (4. odst. 6. čl. OT), 30,34 EUR potni stroški (82 km x 0,37 EUR); za pregled izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve skupaj 100 točk (tar.

št. 43/2); tretja pripravljalna vloga 500 točk (tar. št. 20/3 OT); za tretji narok dne 19. 5. 2021: 50o točk (tar. št. 21/2 OT), 50 točk (1. odst. 6. čl. OT); za obvestilo sodišču 7. 7. 2021 20 točk (tar. št. 43/4 OT); za narok 15. 10. 2021 250 točk (tar. št. 21/3 OT) in 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za narok 20. 10. 2021 250 točk (tar. št. 21/3 OT) in 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za narok 26. 1. 2022 500 točk (tar. št. 21/2 OT) in 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za pritožbo 1.250 točk (tar. št. 22/1 OT); za narok 23. 8. 2023 20 : 300 točk (tar.

št. 21/2 OT), 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za pripravljalno vlogo 7. 9. 2023 300 točk (tar. št. 20/3 OT); za obvestilo sodišču 25. 9. 2023 20 točk (tar. št. 43/4 OT); za narok 22. 11. 2023: 300 točk (tar. št. 21/2 OT) in 40 točk (4. odst. 6. čl. OT); za pripravljalno vlogo 7. 12. 2023 300 točk (tar. št. 20/3 OT) in za materialne stroške: 111,7 točke (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 10.281,17 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 6.169,02 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče dodalo še priznani strošek za prevoz v višini 60,68 EUR, 22 % DDV v višini 1.370,53 EUR, stroške taks v višini 3.342 EUR (za tožbo, za spremembo tožbe in prvo pritožbo) ter strošek izvedencev v višini 1.593,48 EUR.

Tožniku priznani stroški tako znašajo skupno 12.535,71 EUR. Ostali stroški niso bili priznani, ker so bili priglašeni v previsokem znesku, zanje ni podlage v določbah OT ali pa so bili nepotrebni.

24. Tožencu je pritožbeno sodišče (brez upoštevanja nasprotne tožbe) po obeh stroškovnikih priznalo: za prvi narok 22. 10. 2018 1000 točk (tar. št. 20/1 OT); za narok 10. 6. 2019 250 točk (tar. št. 20/3 OT); za narok 19. 5. 2021 500 točk (tar. št. 21/2 OT); za odgovor na tožbo 1000 točk (tar. št. 19/1 OT); za prvo pripravljalno vlogo 1000 točk (tar. št. 19/1 OT); za drugo pripravljalno vlogo 750 točk (tar. št. 19/2 OT); za tretjo pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št. 19/3 OT); za vlogo z dne 15. 4. 2021 500 točk (tar. št. 19/3 OT); za četrto pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št. 19/3 OT); za narok 19. 5. 2021 50o točk (tar. št. 21/2 OT); za narok 15. 10. 2021 250 točk (tar. št. 21/3 OT); za narok 20. 10. 2021 250 točk (tar. št. 21/3 OT); za narok 26. 1. 2022 500 točk (tar. št. 21/2 OT); za pritožbo (ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela) 500 točk (tar. št. 22/1 OT); za pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku 300 točk (tar. št. 21/2 OT); za narok 23. 8. 2023 300 točk (tar. št. 21/2 OT); za narok 22. 11. 2023 300 točk (tar. št. 21/2 OT) in materialne stroške v višini 96,8 točke (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 8.996,8 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 5.398,08 EUR, skupaj z DDV, ki znaša 1.187,58 EUR, pa 6.585,66 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče dodalo še strošek takse za pritožbo v višini 375 EUR, tako da stroški toženca skupaj znašajo 6.960,67 EUR. Drugih stroškov tožencu ni priznalo zaradi njihove nepotrebnosti oziroma zato, ker zanje v OT ni podlage.

25. Glede na uspeh v postopku je tožnik upravičen do povračila 3.133,93 EUR, toženec pa do povračila 5.220,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti 2.086,57 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

26. Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, je upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče mu je za sestavo pritožbe, ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe, priznalo 750 točk (tar. št. 22/1 OT) in za materialne stroške 15 točk (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 765 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 459 EUR, skupaj z DDV (100,98 EUR) ter plačano takso (741 EUR) pa 1.300,98 EUR.

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju navedbo katastrske občine opušča, ker se vse parcele, ki bodo v nadaljevanju omenjene, nahajajo v k. o. X.

2 Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, UL FLRJ 52/1958 z nadaljnjimi spremembami.

3 Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (UL SFRJ 43/1965 z nadaljnjimi spremembami).

4 Obči državljanski zakonik.

5 Zakon o pravdnem postopku.

6 Glej odločbe VS RS III Ips 46/2010, III Ips 34/2013, II Ips 328/2015 ter druge.

7 Iz mnenja izvedenca geodetske stroke izhaja, da je bil ta del v današnjih dimenzijah evidentiran leta 1928, ko je nastala tudi parcela *6/2.

8 UL FLRJ št. 61/46 in 74/46.

9 1) " Če dobi toženec D. B. status kmeta, bo prišla v poštev zamenjava zemljišča, ki je bila že enkrat predlagana. To je menjalna pogodba med Občino A. in sedanjo toženo stranko z dne 31. 7. 1958, št. 04/2-739/5-58, ki pa je tožena stranka ni podpisala. V primeru, da obvelja ta varianta, obveljajo pogoji iz te pogodbe " 2) " Po tej varianti tožeča stranka proda toženi stranki kompletno zgradbo, razen strojev, z vsemi inštalacijami, telefonom za 1.100.000 Ndin. Vseh bremen prosto - velja za to prodajo. " 3) " Tožena stranka proda tožeči stranki funkcionalno zemljišče - del parcele 277/2 po ceni 200 din za m2. V tem primeru drug drugemu dovoljujeta izhod preko parcele, ki so potrebni. "

10 Glej razloge v tč. 24 in 25.

11 Zakon o lastnini na delih stavb (UL FLRJ 16/1959 z nadaljnjimi spremembami).

12 Ta je določal, da so stavbe, ki so družbena lastnina, lahko v prometu ob pogojih, ki jih določa ta zakon.

13 Ta je določal, da z odtujitvijo stavbe, ki je družbena lastnina, pridobitelj stavbe ne pridobi lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, na katerem stoji stavba, pač pa pridobi pravico uporabe tega zemljišča, dokler je na njem stavba.

14 Po 8. čl. Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe je ta posledica nastopila s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba; taka sodba je po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (UL FLRJ, št. 58/47) služila tudi kot dokaz za lastništvo države.

15 Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (UL SFRJ, št. 12/65) je v 5. čl. določil, da vknjižbe, opravljene po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, veljajo za vknjižbe nepremičnin v družbeni lastnini, označba upravnega organa pa za označbo imetnika pravice uporabe. Če je kot upravni organ vpisan državni organ, se kot imetnik pravice uporabe vpiše družbenopolitična skupnost, ki je to njen organ.

16 Pravdni stranki tega, da bi bila zaplenjeno tudi zemljišče (parc. 277/2) nista trdili. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da pravilo o akcesorni vezanosti zemljišča na stavbo v času zaplembe še ni bilo uzakonjeno in zato ni mogoče reči, da je z zaplembo dela stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2, na državo prešla tudi lastninska pravica na stavbišču in pripadajočem zemljišču.

17 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, UL RS, št. 44/1997.

18 Stvarnopravni zakonik.

19 Odvetniška tarifa.

20 Vrednost spora se je po le delni razveljavitvi znižala na skupno 35.016 EUR.