Court dismisses claim against state for bankruptcy administrator's actions in private contract dispute.

I. Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica mora toženki povrniti 3187,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka navedenega roka do dneva plačila.

[JEDRO]

Ravnanje stečajnega upravitelja v tej zadevi se ne uvršča med primere, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast). Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj objektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti. Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja.

Na zakonodajni ravni ni bil urejen položaj imetnikov hipotek, ki so bili vknjiženi na nepremičnini, še preden jo je stečajni dolžnik kupil. Očitno nevzdržno bi bilo, da bi se skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane." Te določbe na podlagi jezikovne razlage zakona zanje ni bilo mogoče uporabiti. Ne upravitelj, ne v okviru nadzora nad njim ali njegovega usmerjanja stečajno sodišče, niti slednje ob izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu niti zemljiškoknjižni sodišči prve ali druge stopnje niso zagrešili grobih kršitev zakonskih določb. Zaradi opisane pravne praznine namreč ni šlo za nezahtevno odločanje na podlagi jasnih določb.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo nazadnje, po tretjič ponovljenem sojenju še preostali zahtevek, s katerim je tožnica od države iztoževala odškodnino 804.749,98 EUR zaradi napak stečajnega upravitelja ter napačnega sojenja stečajnega in zemljiškoknjižnega sodišča. 1

Navedeni znesek izraža zatrjevano tožničino navadno škodo. Je razlika med ceno, po kateri je tožnica v stečaju družbe A., d. o. o., kupila parcelo v B. (840.600 EUR), in ceno, po kateri je bila ta nepremičnina prodana v osebnem stečaju, v katerega je tožnica pozneje sama zašla (35.250,02 EUR). Dne 15. 11. 2007 je s stečajnim upraviteljem navedene družbe sklenila prodajno pogodbo (Pogodba), s katero je ta prodajalko zavezal zagotoviti bremen prosto lastnino, in sicer v osmih dneh po plačilu celotne kupnine, ki ga je bilo treba opraviti v 15 dneh po sklenitvi Pogodbe. Takrat prodajalka še ni bila vknjižena lastnica nepremičnine, je pa imela zanjo z zemljiškoknjižnim lastnikom sklenjeno kupno pogodbo. Od 27. 11. 2006 je bila tudi že vpisana plomba o vloženem zemljiškoknjižnem predlogu, da se navedena družba vknjiži kot lastnica. 2 To je bilo zapisano v uvodnih določbah Pogodbe kot tudi napoved, da se bodo ob vknjižbi tožničine lastninske pravice skladno s 155. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) izbrisale vse tri hipoteke, ki so obremenjevale nepremičnino, že ko jo je kupila prodajalka. To se v roku iz Pogodbe ni uresničilo. Višje sodišče v Ljubljani je namreč s sklepom II Cpg 4522/2008 z dne 3. 12. 2008 na pritožbo ene od hipotekarnih upnic spremenilo sklep zemljiškoknjižnega sodišča prve stopnje, ki je (na podlagi obvestila o pravnomočnosti sklepa stečajnega sodišča, s katerim je to ugotovilo, da je tožnica plačala vso kupnino po Pogodbi, tj. sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 00/2006 z dne 27. 12. 2007) sklenilo, da se tožnica vknjiži kot lastnica in da se navedene hipoteke izbrišejo - takšen sklep je bil torej na drugi stopnji spremenjen tako, da se ta vknjižba ne opravi, hipoteke pa ne izbrišejo. Tožnici se je uspelo vknjižiti šele 15. 9. 2009, šele 30. 4. 2011 pa naj bi se bile izbrisale hipoteke za zavarovanje terjatev v velikosti preko milijona evrov. 3 Škoda naj bi bila tožnici nastala, ker prodajalka Pogodbe ni pravočasno izpolnila. V času do njene izpolnitve naj bi bila tožnica izgubila priložnost, da dobro proda kupljeno nepremičnino (s čimer je povezan v prejšnjih sojenjih zavrnjeni zahtevek za izgubljeni dobiček), in ko ta naposled ni bila več obremenjena s hipotekami, naj bi se bila njena vrednost močno znižala zaradi sprememb njene namembnosti (tožbeni zahtevek za to navadno škodo pa je še aktualen).

Da je tožnici v imenu stečajne dolžnice zagotavljal bremen prosto nepremičnino, ne da bi bila ta vknjižena nanjo, naj bi bila upraviteljeva napaka, za katero naj bi odškodninsko odgovarjala država. Ta naj bi tudi odgovarjala, ker naj bi bilo stečajno sodišče upravitelja pomanjkljivo nadziralo in usmerjalo in ker ni spremenilo njegovega ravnanja. Protipravnost toženkinega ravnanja naj bi bilo še "poglobilo" prvostopenjsko zemljiškoknjižno sodišče, ker je po obvestilu stečajnega sodišča o pravnomočnosti zgoraj navedenega sklepa St 00/2006 dovolilo vpise, namesto da bi jih bilo zavrnilo, kot jih je šele drugostopenjsko s sklepom II Cpg 4522/2008.

2. Tožnica se pritožuje, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje res ni prav zatrjevane protipravnosti toženkinega ravnanja presojalo po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta v odločilnem času še ni nadomestil prejš­njega, glede kritičnih vprašanj drugačnega ZPPSL, ki je bil 31. 12. 2007 v urad­nem listu šele objavljen, medtem ko je bila Pogodba sklenjena že 15. 11. 2007. Presojo z vidika ZPPSL je opravilo pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, saj država za zgoraj povzeto in v nadaljevanju analizirano upraviteljevo ravnanje ne odgovarja (zanj bi pritožnici lahko odgovarjal upravitelj, vendar njega ni tožila), medtem ko z njegovim ravnanjem povezani ravnanja in opustitve sodišč ne dosegajo stopnje kvalificirane napačnosti, potrebne za nastop odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Slednje je še dodaten razlog, da država ne odgovarja za upraviteljevo ravnanje.

5. V nasprotju s pritožničinim stališčem je v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 33/2021 z dne 7. 4. 2021. Ni pa se sodišče prve stopnje dovolj posvetilo odtenkom odgovora na revizijsko vprašanje, da 26. člen URS ne "določa (avtomatične) odgovornosti države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe oziroma dejavnosti s svojim protipravnim ravnanjem povzroči stečajni upravitelj kot nosilec javnih pooblastil". 4 Ključna je tu beseda v ok­lepaju.

Razlikovanje, pomembno za odgovor na pritožbene očitke, izhaja iz tega odlomka iz revizijske sodbe: "13. Ob upoštevanju 72. člena [ZPPSL], ki je veljal v času stečajnega postopka, iz katerega izvira zatrjevana škoda, je stečajni upravitelj organ stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). S tem stečajni upravitelj ni postal republiški organ, pač pa je organ v smislu terminologije ZPPSL in je v kontekstu te ureditve subjekt z zakonsko določenimi nalogami. S tem, ko je država za stečajnega upravitelja predpisala izvrševanje v ZPPSL določenih nalog, še ni prevzela odgovornosti za njegovo delovanje, saj gre za subjekt, ki deluje v lastnem gospodarskem interesu in za svoje delo sam odškodninsko odgovarja na način, kot je predpisan v drugem odstavku 80.

člena ZPPSL. Njena odgovornost zanj bi bila (ob izpolnjenih ostalih predpostavkah odškodninskega delikta) lahko podana takrat oziroma za tista dejanja, ki po vsebini predstavljajo prenesene naloge države nanj in jih je opravil kot pomožni organ sodišča. V tem delu je mogoče šteti stečajnega upravitelja kot nosilca javnih pooblastil, ki kot subjekt zunaj državne uprave izvršuje njene naloge (prim. drugi odstavek 121. člena Ustave).

14. Drugačen pa je položaj stečajnega upravitelja v delu, ko nastopa kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (prvi in drugi odstavek 79. člena ZPPSL). Ima položaj, ki je povsem primerljiv s položajem poslovodje v solventni družbi. V imenu stečajnega dolžnika izraža pravnoposlovno voljo v vseh razmerjih, v katerih nastopa ta subjekt. Izvajanje pravil ZPPSL, s katerimi se zasleduje cilj zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov, ne predstavlja izvrševanja prenesenih oblastnih funkcij države, temveč je z njimi uzakonjeno zgolj temeljno vodilo insolvenčnih ureditev, da če podjetje postane insolventno, stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov.

Stečajni upravitelj mora pri tem delovati s predpisano skrbnostjo. Zato ima opustitev skrbnosti pri tem delovanju za posledico zgolj njegovo odškodninsko odgovornost kot mandatarja iz mandatne pogodbe. Pravkar navedeno velja tudi glede varnega plasmaja denarnih sredstev, od koder izvira zatrjevana škoda v konkretni zadevi. Stečajne mase nam­reč ni mogoče pojmovati kot nekakšna unovčena denarna sredstva, izročena državi kot oblastnemu subjektu v hrambo, pač pa gre še vedno za sredstva stečajnega dolžnika, s katerimi upravlja stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik."

6. V tisti zadevi je bil torej upravitelj neskrben pri posojanju dolžnikovega denarja, v tej pa naj bi bil zato, ker je dolžničino nepremičnino prodajal pod predpostavko in z zavezo, da bo pritožnica hitro pridobila bremen prosto lastnino. Tudi v tem primeru pa gre poglavitno za ravnanje mandatarja, ki je zastopal stečajno dolžnico in zanjo izražal pravnoposlovno voljo, da bi unovčil njeno premoženje ter čimprej in čim bolje plačal njene upnike. Za svoje ravnanje bi zato tudi v tem primeru lahko odškodninsko odgovarjal kvečjemu sam.

Vrhovno sodišče ni izrecno navedlo primerov, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast), po oceni pritožbenega sodišča pa se sedanju mednje ne uvršča. Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. 5 V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj ob­jektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti.

Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja. V tem delu gre za vrsto nesklepčnosti tožbe, da je vložena proti napačni osebi. Razlogi, navedeni v nadaljevanju, so dodaten, od zgoraj razloženega neodvisen razlog za to, da država za upraviteljevo ravnanje pritožnici ne odgovarja.

7. Prehajajoč k napakam sojenja, je treba najprej ponoviti, da po utrjenem stališču sodne prakse za odškodninsko odgovornost države ne zadostuje kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države (gl. npr. 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 23/2020 z dne 19. 1. 2021).

8. Glede na to, da je moral stečajni upravitelj skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPPSL premoženje prodati po navodilih in pod nadzorstvom predsednika stečajnega senata, je pritožnica menila, da je bila naloga predsednika tega senata, da potrdi Pogodbo skupaj z vsemi zavezami, ki iz nje izhajajo. Poleg upravitelja naj zato niti stečajno sodišče ne bi smelo spregledati ovire za vknjižbo pritožnice kot kupovalke po Pogodbi po 1. točki četrtega odstavka 89. v zvezi s 96. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki naj bi jo bila predstavljala vknjižba lastninske pravice v korist osebe, ki ni bila stečajna dolžnica (bolj podrobno o tej oviri v naslednji točki obrazložitve). S tem naj bi bilo stečajno sodišče kršilo jasne zakonske določbe. V tedanjem neurejenem zemljiškoknjižnem stanju naj se ne bi smelo zanašati glede na plombo o vloženem predlogu za vknjižbo lastninske pravice stečajne dolžnice kot kupovalke po kupni pogodbi od vknjiženega lastnika, da bo ta vknjižba realizirana pred vknjižbo lastninske pravice pritožnice kot kupovalke po Pogodbi. Z njo naj bi se bila prodajala nepremičnina, ki ni bila dolžničina last. V prvič ponovljenem sojenju je pritožnica navedenim pridružila še očitek, da se je protipravnost toženkinega ravnanja še povečala ("poglobila"), ko je na podlagi sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnine kupcu St 00/2006 zemljiškoknjižno sodišče prve stopnje dovolilo, da se pritožnica vknjiži kot lastnica, 6 kar je bilo spremenjeno s pritožbenim sklepom II Cpg 4522/2008.

9. Prvostopenjski stečajno in zemljiškoknjižno sodišče naj bi bili torej kršili jasne zakonske določbe, s čimer pa pritožbeno sodišče ne soglaša.

Skladno z določili ZZK-1, na katerih je temeljil pravkar navedeni drugostopenjski zemljiškoknjižni sklep II Cpg 4522/2008, se za "odločanje o vpisih na podlagi pravnomočnega sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnine kupcu […] smiselno uporabljajo določbe 89. člena tega zakona" (prvi odstavek 96. člena). Ob tem splošnem napotilu drugi odstavek 96. člena še posebej določa: "Pri smiselni uporabi določb 89. člena tega zakona za odločanje o vpisih iz prejšnjega odstavka se upošteva: […] 2. oseba, ki ni dolžnik v izvršilnem postopku, se nadomesti z osebo, ki ni stečajni dolžnik." Člen 89 ZZK-1 nato med drugim določa: " Če zemljiškoknjižno sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu dovoli vknjižbo lastninske pravice v korist kupca, hkrati po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris […] vseh vknjiženih […] hipotek […]," (2. točka drugega odstavka) in za zadevni primer ključno: "Naslednji vpisi so ovira za dovolitev vpisov na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu […]: […] vknjižena […] lastninska pravica v korist osebe, ki ni dolžnik v izvršilnem postopku" (1. točka četrtega odstavka). Če se to poveže z 2. točko drugega odstavka 96. člena, sledi: vknjižena lastninska pravica v korist osebe, ki ni stečajni dolžnik, ovira dovolitev vpisov na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. To naj bi bilo prezrto sporočilo (pravno pravilo) za zadevni primer.

Neoziraje se za trenutek na to, ali so bile te določbe v primeru pod presojo res prekršene, pritožbeno sodišče pripominja, da je stališče o njihovi jasnosti lažje zagovarjati po tem, ko jih je višje sodišče v sklepu II Cpg 4522/2008 pojasnilo in uporabilo. Slednje je imelo nasproti stečajnemu in zemljiškoknjižnemu sodišču prve stopnje tudi to prednost, da je odločalo na pritožbo prizadete hipotekarne upnice, medtem ko sta obe prvostopenjski sodišči sodili po uradni dolžnosti, brez prispevka strank. Oboje je v določeni meri pomembno. Pri presojanju odškod­ninske odgovornosti (kogarkoli) ni dober kriterij naknadna (vse)vednost (presoja ex post), temveč okoliščine, ko je bilo treba ukrepati, pa se je to opustilo ali pa je bilo ukrepanje napačno (presoja ex ante). Samih napak sojenja pa tudi ni ustrezno ocenjevati z enako strogostjo, kadar sodišče odloča po uradni dolžnosti 7 in brez sodelovanja strank, 8 v primerjavi s kontradiktornim sojenjem, tj. kadar ima sodnik pred seboj argumente strank, ki z zasledovanjem lastnega interesa lahko močno pomagata na poti do pravilne odločitve.

10. Pri odgovoru na vprašanje, kako bi bil moral v zadevnih okoliščinah ravnati stečajni upravitelj, zlasti pa kako bi bilo v njih tudi glede na njegovo ravnanje prav soditi - kar omogoča pravnoodločilno presojo, ali so bile pri tem res storjene napake in ali so bile te grobe -, je lahko v pomoč sodobni 298. a člen ZFPPIPP.

Če je ob začetku stečajnega postopka na dolžnikovi nepremičnini hipoteka, se po drugem odstavku tega člena šteje, da jo je hipotekarni upnik pravočasno prijavil. Tretji odstavek pa ureja poseben primer: "Če se z vpisom, ki je začel učinkovati pred začetkom stečajnega postopka in je bil opravljen po začetku stečajnega postopka, v korist stečajnega dolžnika vknjiži lastninska pravica, ki je omejena s hipoteko […], se za preizkus te hipoteke […] in terjatve, zavarovan[e] z njo, smiselno uporablja 71. člen[] tega zakona tako, da mora upravitelj v 15 dneh po dnevu, ko zve za pravnomočnost sklepa o dovolitvi tega vpisa, izdelati dodatni osnovni seznam." 9 Te hipoteke in z njimi zavarovane terjatve se torej preizkusijo po smiselno uporabljenih splošnih pravilih.

In medtem ko danes velja fikcija pravočasne prijave hipoteke in terjatve, prej pa ju je bilo treba posebej prijaviti, 10 je bil po oceni pritožbenega sodišča glavni raz­log zapletov pri pripravi in izpolnitvi Pogodbe, da ZPPSL ni poznal ničesar primerljivega citiranemu tretjemu odstavku. V tej zadevi je bilo namreč podano prav stanje, ki ga ureja citirana določba. Glede njega je torej takrat obstajala pra­vna praznina.

11. Pritožnica je stečajnemu upravitelju očitala, da je prodajal nepremičnino, ki ni bila last stečajne dolžnice, in da je bil to razlog, da se sama dolgo ni mogla vknjižiti kot lastnica na podlagi Pogodbe. Vendar ne eno ne drugo po oceni pritožbenega sodišče ne drži.

Stečajni upravitelj ni ravnal narobe, da je prodajal nepremičnino, še preden je bila na njej vknjižena dolžničina lastninska pravica. Del nespornega dejanskega stanja je, da je bila od 27. 11. 2006 vpisana plomba o vloženem zemljiškoknjiž­nem predlogu, da se dolžnica vknjiži kot lastnica. Torej je prejšnji lastnik s svojo lastnino že razpolagal. 11 Ni tudi bilo sporno, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno (sodeč po datumu plombe in po celo leto poznejšem datumu sklenitve Pogodbe, ki to plombo omenja v svojih uvodnih določilih, odločanje zemljiške knjige ni bilo ažurno). Ob tem je ZPPSL upravitelju izrecno nalagal skrb za hiter potek stečajnega postopka (10. točka prvega odstavka 80. člena). Upravitelj zato ni smel čakati, da zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo dolžničine lastnine, preden se je lotil prodaje, saj na to niti ni moral čakati. Prvič, kot že nakazano, kljub temu, da se za pridobitev lastninske pravice zahteva vknjižba (prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ), so varovane tudi pričakovalne pravice, 12 vključno z lastninsko pravico zadevne stečajne dolžnice na podlagi njene kupne pogodbe z vknjiženim lastnikom. 13 , 14 In drugič, glede na načelo vrstnega reda (izraža ga prvi odstavek 10. člena ZZK-1, ki se glasi: "Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih in opravlja vpise po vrstnem redu, ki se določi po trenutku, ko je […] prejelo predlog za vpis, oziroma, ko je […] prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti." ), je upravitelj mogel računati, da bo v prvem koraku zemljiškoknjižno sodišče vknjižilo dolžničino lastninsko pravico, v naslednjem pa na podlagi sklepa, ki ga bo izdalo stečajno sodišče (bodisi na podlagi stališča iz komentarja prvega odstavka 155. člena ZPPSL, ki se je glasil: "S plačilom kupnine prenehajo vse zastavne pravice in realna bremena, ki so obstajal[i] na prodani stvari oziroma pravici[,]" 15 bodisi na podlagi tretjega odstavka 152. člena ZPPSL, na katerega se je nato sklicevalo stečajno sodišče v sklepu St 00/2006, ki se je glasil: "Izročitev prodane stvari oziroma prenos prodane pravice nista dopustna pred plačilom kupnine[.]" ), še pritožničino lastninsko pravico. Ob upoštevanju vrstnega reda ovire za dovolitev vpisov po 1. točki četrtega odstavka 89. v zvezi s 96. členom ZZK-1, da stečajna dolžnica ni lastnica nepremičnine, ne bi bilo.

12. Zemljiškoknjižno sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju oba navedena koraka združilo v enega. Niti ono s tem ni kršilo pravkar navedenih določb ZZK-1 o vpisih na podlagi sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnine kupcu, saj je moralo pred pritožnico kot lastnico vknjižiti stečajno dolžnico. 16

13. Ni bila torej napaka, da se ni najprej poskrbelo (tj. upravitelj ali stečajno sodišče, ki naj bi ga nadziralo in usmerjalo, nato pa še zemljiškoknjižno sodišče prve stop­nje) za vknjižbo dolžničine lastnine, temveč je bila odločilna okoliščina ta, da ni bil urejen - in to že na zakonodajni ravni - položaj imetnikov hipotek, kakršni so bili ti, ki so bili vknjiženi na zadevni nepremičnini, še preden jo je stečajni dolž­nik (oz. v tej zadevi stečajna dolžnica) kupil(a). Očitno nevzdržno bi namreč bilo, da bi se skladno z maloprej že citiranim prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane." Te določbe pa zanje ni bilo mogoče uporabiti, vsaj ne brez velikega interpretacijskega napora in gotovo ne zgolj na podlagi jezikovne razlage zakona, in sicer tudi še zato, ker so upnike v njihovem položaju pravila ZPPSL o prijavi ločitvenih pravic in terjatev prezrla, 17 s tem pa ni bila jasna pot njihovega preizkušanja, priznavanja in prednostnega poplačevanja.

Po presoji pritožbenega sodišča je ravno v tem ključu mogoče razumeti utemeljitev in odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cpg 4522/2008. To je raz­ložilo, da ovire, da prodajalka po Pogodbi sama še ni bila vknjižena, "ni mogoče obiti z upoštevanjem kupoprodajne pogodbe, sklenjene med [vknjiženim lastnikom] in stečajno dolžnico, ne glede na določbo 2. odstavka 150. člena ZZK-1[.]" 18 (po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju zgoraj obrazloženega ni tako: citirana določba 150. člena izpeljuje načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1, ki je sorodno načelu vrstnega reda iz 10. člena ZZK-1, ki če bi se upoštevalo in bi bila najprej vknjižena stečajna dolžnica, ovire po 1. točki četrtega odstavka 89. v zvezi s 96. členom ZZK-1 ne bi bilo; ravno tako ne gre za obid). Višje sodišče je nato nadaljevalo: "Razlog je seveda očiten; gre za neupoštevanje hipoteke pritožnice." Ta (lapidarna) obrazložitev po razumevanju pritožbenega sodišča v resnici naslavlja ravno zgoraj opisani problem; višje zemljiškoknjižno sodišče je "poteg­nilo zasilno zavoro", da ne bi bili hipotekarni upniki ob svoje hipoteke, hkrati pa bi bili prezrti v stečajnem postopku in njihove terjatve ne bi bile poplačane, kar ne bi bilo pravno vzdržno.

Vendar pa se vsiljuje vprašanje, ali je ta resnični problem moralo reševati (in na način, ki ga je izbralo) v tistem stadiju prodaje zadevne parcele ravno zemljiškoknjižno sodišče. Dokončnega odgovora ne ponuja niti zdaj pritožbeno sodišče; poudarja pa, da zemljiškoknjižno sodišče odloča v skrajno formaliziranem postopku (hitro; brez sodelovanja strank; na podlagi preciznih, takorekoč matematično-algoritmičnih pravil; prim. npr. že zgoraj citirane določbe 9., 10. in 123. člena ZZK-1), saj zgolj realizira in finalizira tiste pravne posledice, za katere so si stranke prizadevale drugod, tj. bodisi v prometu (npr. pri sklenitvi prodajne pogodbe) ali v procesu (npr. v pravdi). Kadar je sprožilec odločanja zemljiškoknjiž­nega sodišča prejem listine, kot je obvestilo stečajnega sodišča o pravnomočnosti njegovega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, je torej matični postopek glede pravnih posledic prodaje nepremičnine stečajni postopek (sem spadajo vprašanja, pod kakšnimi pogoji se nepremičnina proda, kakšna je usoda s hipotekami zavarovanih terjatev itd.). Da je res tako, ilustrira ravno zgoraj citirani 298. a člen ZFPPIPP.

Pritožbeno sodišče nadalje poudarja, da hipotekarni upniki, kot so bili ti v zadevi pod presojo, v zgoraj opisani nevzdržen položaj ne bi bili dokončno potisnjeni že s samim izbrisom hipotek (le o tem izbrisu je lahko odločalo zemljiškoknjižno sodišče, ki je na drugi stopnji sklenilo to preprečiti; to je storilo po sedanji oceni - in zagotovo na podlagi naknadne vednosti - pritožbenega sodišča mimo določb ZZK-1), pač pa če na račun teh hipotek ne bi bili deležni ustreznega dela kupnine, ki jo je plačala pritožnica po Pogodbi. To pa je bilo lahko zgolj stvar poznejšega stadija v stečaju, ko bi stečajno sodišče odločalo o razdelitvi tega denarja med stečajne upnike, v prvi vrsti hipotekarne. Bodisi bi bilo zato moralo slednje sodišče pri uporabi drugega odstavka 155. člena 19 in z njim povezanih določb ZPPSL ta zakon razlagati smiselno tako, da bi omogočilo preizkus tudi teh ločitvenih pravic in z njim zavarovanih terjatev, in če bi ga prestale, tudi ustrezno poplačilo, bodisi - če z uporabo uveljavljenih metod pravne razlage tega ne bi moglo - na podlagi 156. člena 20 Ustave Republike Slovenije sprožiti ustavni spor zaradi protiustavne pravne praznine, tj. ker ZPPSL ne ureja položaja, ki bi ga moral (in ki ga danes ureja ZFPPIPP).

14. Zgoraj razloženo pomeni, da ne upravitelj, ne v okviru nadzora nad njim ali njegovega usmerjanja stečajno sodišče, niti slednje ob izdaji sklepa St 00/2006 niti zemljiškoknjižni sodišči prve ali druge stopnje niso zagrešili grobih kršitev zakonskih določb. Zaradi opisane pravne praznine namreč ni šlo za nezahtevno in premočrtno odločanje na podlagi jasnih določb, temveč ravno nasprotno (povrhu pa sta prvostopenjski stečajno in zemljiškoknjižno sodišče morali odločati po uradni dolžnosti, brez opore v argumentaciji drugih procesnih udeležencev).

15. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 351. člena in peta alineja 358. člena ZPP).

16. Zaradi neuspeha s pritožbo mora pritožnica toženki povrniti potrebne stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Mednje spada nagrada za sestavo tega odgovora v obsegu 5250 odvetniških točk po tarifni št. 22/1 v zvezi s št. 19/1 Odvetniške tarife (OT), ki se za zastopanje države smiselno uporablja po prvem odstavku 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (804.749,98 EUR / 0,6 EUR/točko je po metodi iz slednje tarifne št. enakovredno 1000 + 31 x 100 točkam, kar je skladno s tarifno št. 22/1 treba pomnožiti z 1,25), povečanje za pavšal 2 % oz. 1 % za materialne stroške v obsegu 62,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Ob vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) ti stroški znašajo 3187,50 EUR. Toliko mora pritožnica plačati toženki v 15 dneh, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

1 Kako je postopek potekal prej, izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 12/2021 z dne 25. 1. 2022, zadnje v nizu odločb v tem sporu.

2 Gl. toženkino vlogo z dne 13. 1. 2014.

3 Tako je tožnica trdila v vlogi z dne 4. 3. 2019.

4 Točka 17 obrazložitve revizijske sodbe.

5 V. Androjna in E. Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 46.

6 Vloga z dne 9. 5. 2016.

7 Kot izhaja iz zgoraj citiranih določb 89. člena ZZK-1, je sprožilec odločanja zemljiškoknjiž­nega sodišča obvestilo stečajnega sodišča, da je postal pravnomočen njegov sklep o izročit­vi nepremičnine kupcu (na temo jasnosti določb je treba opozoriti na to, da ZPPSL sklepa s tem imenom ni poznal).

8 ZZK-1 o tem vsebuje izrecno pravilo v 123. členu.

9 Upoštevati je treba tudi razširjajočo razlago te določbe, tako da pravna fikcija pravočasne prijave ločitvene pravice zajema situacije, v katerih pride do vknjižbe lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka, predlog za vknjižbo pa je bil vložen bodisi pred bodisi med stečajnim postopkom. N. Plavšak: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 677.

10 To je najbrž stvarno povezano z različnim obdobjem urejanja, saj je z informatizacijo in večjo ažurnostjo zemljiške knjige podatek o hipoteki in z njo zavarovani terjatvi postal zlahka dostopen.

11 V zbranem procesnem gradivu ni sledu o tem, da ta zemljiškoknjižni predlog ne bi bil utemeljen.

12 In so bile tudi tedaj, tj. ob sklenitvi Pogodbe. Gl. odločbo Ustavnega sodišča Up-77/04 z dne 11. 10. 2006.

13 "Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla, 4) izpolnjeni morajo biti drugi, z zakonom določeni pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, in 40. in 49. člen […] SPZ). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 izhaja, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos last­ninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakon o zemljiški knjigi, ZZK-1). Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija, tako vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov." Iz 8. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, brez reprodukcije opomb.

14 Pritožnica je sicer še menila, da je pravnomočno vknjižbo dolžničine lastninske pravice kot pogoj za dopustnost prodaje narekovala tudi smiselna uporaba 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Člen 156 ZPPSL je namreč določal, da splošne obligacijsko- in stvarnopravne posledice prodaje na javni dražbi veljajo za prodajo v stečaju. Vendar pa ta določba ZPPSL ne vsebuje napotila na uporabo ZIZ v zadevnem primeru, niti se slednji zakon v tej zadevi ni analogno uporabljal.

15 Potreben je sklep, golo dejstvo plačila kupnine nima samo po sebi pravnih posledic. N. Plavšak v N. Plavšak, S. Prelič in Ž. Bergant: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) s komentarjem in Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 576-577.

16 Zamljiškoknjižno sodišče je spoštovalo prvi odstavek 122. člena ZZK-1, kršilo pa drugega. Glasita se: "(1) O vpisih glede posamezne nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče odločati po vrstnem redu, ki se določi po trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti. (2) Dokler ni pravnomočno odločeno o vpisih v posameznem postopku, ni dovoljeno odločati o vpisih glede iste nepremičnine v postopku, ki se je začel kasneje." Nespoštovanje slednje določbe pa nima pomena za zatrjevano škoda.

17 Prvi in drugi odstavek 137. člena ZPPSL sta namreč s tem v zvezi določala le naslednje: "Upniki morajo prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije." In: "Ne glede na prvi odstavek tega člena prijavijo upniki: 1. terjatve, ki so nastale zaradi odstopa od pogodbe, v 30 dneh od dneva, ko je upnik prejel obvestilo stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe; 2. terjatve, ki so oživele zaradi uspelega izpodbijanja, v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe." Neprijava je pomenila izgubo hipoteke. Prim. v prejšnji op. navedeni komentar, str. 522-524.

18 Prvi in drugi odstavek tega člena se glasita: "(1) Vpis je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena […] ali se hkrati vknjiži […] pravica, glede katere se bo opravil vpis[,] in: - če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknji­žnim predlogom zahteva vpis, oziroma - če sodna odločba […], na podlagi katere se […] o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. (2) Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika."

19 Tega velja znova citirati: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane."

20 "Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiš­čem se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča."