Appeal dismissed; witness travel costs correctly ordered to defendant as advance not made.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court dismissed the appeal against the first-instance court's order for the defendant to pay the witness's travel expenses. The defendant argued that costs should be assigned to the plaintiff based on the principle of success, yet the first court correctly applied the rule that the party requesting a witness's testimony bears the cost unless an advance was provided. The court upheld the decision because the plaintiff, who lost the case, is ultimately responsible for the expense, but the immediate obligation falls on the party who initiated the witness summons.
Legislator headnote
AI generatedZPP 242. odst. 3; ZPP 154. odst. 1: The party requesting a witness's testimony bears the cost of their travel expenses unless an advance was made, even if the opposing party ultimately loses the case.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Potni stroški priče so bili pravilno na podlagi tretjega odstavka 242. člena ZPP naloženi v plačilo toženki, saj predujem zanje ni bil založen. Prav ima sicer toženka, da bi moral po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) ta strošek v končni fazi kriti tožnik, ki je v pravdi propadel. A on teh stroškov ni zavezan povrniti priči neposredno (saj stroške priče neposredno krije stranka, ki predlaga njeno zaslišanje), temveč je ta strošek dolžan povrniti toženki.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni priči A. A. povrniti potne stroške v skupnem znesku 7,60 EUR, na bančni račun priče.
2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da potne stroške priče v plačilo naloži tožniku. Navaja, da se je prvostopenjsko sodišče zmotno oprlo na 242. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj bi moralo o stroških odločiti v skladu z načelom uspeha iz 154. člena ZPP.
3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka predlagala zaslišanje priče A. A., ki je po zaslišanju priglasil potne stroške. Tožnik je v pravdi izgubil in sodišče prve stopnje je v sodbi tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov. Sodba je pravnomočna. Naknadno, po izdaji sodbe, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o priglašenih stroških priče A. A. Te je pravilno na podlagi tretjega odstavka 242. člena ZPP naložilo v plačilo toženki, saj predujem zanje ni bil založen.
6. Prav ima sicer toženka, da bi moral po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) ta strošek v končni fazi kriti tožnik, ki je v pravdi propadel. A on teh stroškov ni zavezan povrniti priči neposredno (saj stroške priče neposredno krije stranka, ki predlaga njeno zaslišanje), temveč je ta strošek dolžan povrniti toženki. O tem pa sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo. Povrnitev stroškov mora stranka načeloma zahtevati najpozneje do konca obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). A ker zaradi napake prvostopenjskega sodišča ta strošek toženki do konca glavne obravnave sploh še ni nastal (saj sodišče prve stopnje ni pravočasno odločilo o stroških, ki jih je priglasila priča), je treba njeno zahtevo za povrnitev stroškov v pritožbi šteti za pravočasno. O njej bo tako sodišče prve stopnje moralo odločiti s posebnim sklepom.
7. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Višje sodišče jo je zato skladno z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
8. Ker toženka s pritožbo ni uspela, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške s pritožbo.