Appeal court extends domestic violence proximity ban to 12 months and raises fine due to severe child trauma.

I. Pritožbi predlagateljev se ugodi in se prepoved nasprotnemu udeležencu približevati, nadlegovati oziroma navezovati stike s predlagatelji v drugem in tretjem odstavku I. točke izreka podaljša na 12 (dvanajst) mesecev od vročitve sklepa ter se izrečena denarna kazen v II. točki izreka zviša na znesek 1.000,00 EUR za primer, da bi nasprotni udeleženec kršil prepoved iz I. točke izreka sklepa.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan plačati predlagateljem 372,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Stik z očetom za otroka predstavlja mučenje. Otroka, ki sta bila vrsto let izpostavljena nasilju očeta, se v roku treh mesecev ne moreta tako čustveno okrepiti, da bi se s svojimi stiskami lahko spopadala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V sklepu pod opr. št. IV N 319/2024 z dne 13. 12. 2024 je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu predlagateljev in nasprotnemu udeležencu prepovedalo, da se zadržuje ali približuje predlagateljem na razdaljo, manjšo od 200 metrov in z njimi navezuje stike na kakršenkoli način, vključno s sredstvi komuniciranja na daljavo ali preko tretjih oseb. Prepoved velja v razmerju do tretje predlagateljice šest mesecev, do prvega in drugega predlagatelja pa tri mesece. V točki II izreka je sodišče nasprotnemu udeležencu za primer nespoštovanja izrečenih ukrepov naložilo plačilo denarne kazni v znesku 700,00 EUR in v III. točki izreka zavrnilo, kar so predlagatelji zahtevali več ali drugače.

2. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu izpodbijajo predlagatelji. Iz obrazložitve pritožbe sledi, da je mati oba otroka vključila v psihoterapevtsko obravnavo, ki jo nujno potrebujeta, zato je zgolj trimesečno trajanje ukrepa in šest mesecev za njuno mamo, ob zelo hudo porušenem duševnem ravnovesju, nedvomno prekratko. Predlagatelji so bili nasilja deležni več let, zato v nekaj mesecih ne morejo premagati strahu, stiske, občutka manjvrednosti in ogroženosti, niti ob podpori usposobljenih terapevtov. Tudi izrečena kazen v višini 700,00 EUR je prenizka, če naj doseže spoštovanje obveznosti in prisili nasprotnega udeleženca, da opusti nasilna ravnanja. Glede na dobre premoženjske razmere nasprotnega udeleženca je primerna kazen v višini 1.000,00 EUR.

3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. Zoper ugodilni del je vložil ugovor, ki ga je sodišče zavrnilo v sklepu pod opr. št. IV N 319/2024 z dne 17. 1. 2025. Ker do izteka osemdnevnega roka pritožbe ni vložil, je sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu pod opr. št. IV N 319/2024 z dne 13. 12. 2024 v ugodilnem delu postal pravnomočen.

4. Pritožba predlagateljev zoper zavrnilni del je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da je namen ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) varovanje enega družinskega člana proti drugemu, s katerim povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroča strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost in druge duševne stiske. V pritožbenem postopku ni sporna ugotovitev sodišča, da je nasprotni udeleženec izvajal psihično in fizično nasilje nad predlagatelji in da so zaradi tega vznemirjeni, prestrašeni, ponižani in v strahu. Sodišče je vedenje predlagatelja ocenilo kot nepredvidljivo in verjelo predlagateljem, da se ga bojijo, ter ocenilo, da bo nasprotni udeleženec z nasilnimi dejanji nadaljeval in jih stopnjeval, če sodišče ukrepa prepovedi približevanja ne bo izreklo.

6. Pritožbena navedba, da bi bilo trajanje izrečenega ukrepa v časovnem obsegu enega leta primerno glede na večletno izpostavljenost predlagateljev nasilju s strani nasprotnega udeleženca, je utemeljena. Čas, ki je potreben za ponovno vzpostavitev občutka varnosti, psihičnega miru in stabilnosti pri predlagateljih, pri katerih so se posledice življenja v nezdravem življenjskem okolju že pokazale in jih je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ugotovilo, ne morejo izzveneti v treh do šestih mesecih psihoterapevtske obravnave.

7. Napačen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi ukrep prepovedi približevanja za več kot tri mesece nesorazmerno posegel v pravico otrok do stikov z njihovim očetom in otroka od očeta preveč odtujil, kar bi bilo v njuno škodo. Iz psiholoških poročil, ki so bili podlaga za izdajo prepovedi približevanja namreč sledi, da sin izraža odpor do stikov z očetom, ker mu je grozil, da ga bo zadavil in ga stiskal za vrat, hči pa očetove poizkuse vzpostavljanja stikov doživlja kot preveč intenzivne in se ob njih ne počuti sproščeno. Tudi njej oče grozi, da jo bo zadavil in jo stiska za vrat. Iz mnenja strokovne službe Centra za socialno delo sledi, da sta otroka na stikih z očetom ogrožena, ker je do njiju nasilen, da se stikov bojita, imata nočne more in ponoči močita posteljo. Na stiku se ne počutita dobro, sta vznemirjena in hočeta čim prej oditi od očeta stran. Stik z očetom zanju predstavlja mučenje in sta v stresu. Vse navedeno daje dovolj podlage za zaključek, da očetova bližina otroke ogroža, zato bi ob pravilni materialnopravni presoji sodišče prve stopnje moralo v celoti ugoditi predlogu predlagateljev in izreči ukrep v maksimalnem trajanju eno leto.

8. Splošno znano, da otroka, ki sta bila vrsto let izpostavljena nasilju njunega očeta, v roku treh mesecev ne moreta tako čustveno okrepiti, da bi se s svojimi stiskami lahko spopadala. Otroka bosta lahko okrevala le v mirnem in varnem okolju, kjer ne bosta prisiljena v stike z očetom, ki zanju prestavljajo mučenje in posledično močan stres. Zato je enoletni ukrep prepovedi približevanja potreben in opravičuje poseg v odnos med otrokoma in njihovim očetom.

9. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je nasprotni udeleženec izvajal psihično in fizično nasilje nad predlagatelji več let, po mnenju pritožbenega sodišča pogojujejo izrek ukrepa prepovedi približevanja v najdaljšem možnem obdobju eno leto, saj se vsi trije predlagatelji utemeljeno počutijo hudo ogroženi s strani nasprotnega udeleženca in v njegovi prisotnosti doživljajo močan strah.

10. Denarna kazen določena v sklepu, s katerim sodišče odloči o ukrepih po ZPND, je izrečena z namenom, da vpliva na voljo nasprotnega udeleženca, da opusti dejanja, ki imajo za predlagatelje lahko škodljive posledice. Denarno kazen določi sodišče v skladu z 22.č členom ZPND. Višina 1.000,00 EUR, kolikor so predlagali predlagatelji, je v okviru kazni, kot jih sodišča določajo v podobnih primerih, saj maksimalna dopustna kazen znaša 10.000,00 EUR. Predlagatelji so že v predlogu opozorili na relativno dobro premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca, zato je utemeljena tudi pritožbena navedba, da bo glede na dobro premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca izrečena kazen v višini 1.000,00 EUR lahko dosegla svoj namen.

11. Sodišče je glede na vse zgoraj navedeno pritožbi predlagateljev v celoti ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo, kot sledi iz izreka te odločbe (365. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND).

12. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo po prostem preudarku (osmi odstavek 22.a člena ZPND). Pri tem je upoštevalo vsebino in potrebnost pravnega sredstva in sklenilo, da je stroške pritožbenega postopka predlagateljev dolžan povrniti nasprotni udeleženec.