Shareholder dismissed from insolvency proceedings appeal due to lack of creditor standing and exhausted remedies.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik Slovenski državni holding d. d., Ljubljana, Mala ulica 5, 1000 Ljubljana sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tekom tega postopka je prišlo do spremembe v stališčih sodišča, ki je sprva pritožniku priznavalo procesno upravičenje nastopati v tem postopku kot stranka, ker je štelo, da ima kot delničar tudi položaj upnika iz naslova njegovih premoženjskih korporacijskih pravic do preostanka premoženja družbe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/2021, Up-341/2021 pa jasno izhaja, da delničar ni upnik dolžnika in da mu imetništvo korporacijske pravice do dela premoženja dolžnika, ki ostane po plačilu vseh obveznosti dolžnika do njegovih upnikov, ne daje pravnega oziroma procesnega položaja upnika v postopku zaradi insolventnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom potrdilo prisilno poravnavo za navadne in zavarovane terjatve upnikov z vsebino, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa in dolžniku naložilo, da jih plača v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v izreku tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil A. d. o. o., ki je vložil dve identični pritožbi (p. d. 709 in p. d. 710). Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter postopek prisilne poravnave ustavi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Upnik in predlagatelj postopka upniške prisilne poravnave SDH d. d. je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Mnenje glede pritožbe je podal tudi upravitelj dolžnika in predlagal zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja legitimacije pritožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s procesno legitimacijo pritožnika

4. Pritožnik je svoje procesno upravičenje nastopati v tem postopku (upniške) prisilne poravnave uveljavljal na dveh podlagah: kot upnik, ki ima do dolžnika več terjatev in kot večinski delničar dolžnika z imetništvom 96,08 % vseh njegovih delnic. S sklepom Višjega sodišča Cst 110/2024 (p.d. 702) je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatve pritožnika bodisi ne obstajajo bodisi so bile že poplačane. Pritožnik tako nima položaja upnika in tudi ne trdi, da bi ga pridobil po pravnomočnosti sklepa Cst 110/2024. V zvezi z njegovim položajem glavnega delničarja dolžnika pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tekom tega postopka, ki traja že več let, prišlo do spremembe v stališčih sodišča, ki je sprva pritožniku priznavalo procesno upravičenje nastopati v tem postopku kot stranka, ker je štelo, da ima kot delničar tudi položaj upnika iz naslova njegovih premoženjskih korporacijskih pravic do preostanka premoženja družbe (VSL Cst 50/2021, Cst 51/2021, Cst 52/2021 idr). V zadevi Cst 110/2024 z dne 14. 5. 2024 pa je Višje sodišče v Ljubljani pritrdilo stališču prvostopnega sodišča, da korporacijske pravice do dolžnika iz naslova delnic pritožniku kot večinskemu delničarju ne dajejo procesne legitimacije za pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. K navedeni spremembi je nedvomno botrovala odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/2021, Up-341/2021, objavljena v Ur. list RS dne 2. 3. 2023, iz katere jasno izhaja, da delničar ni upnik dolžnika in da mu torej imetništvo korporacijske pravice do dela premoženja dolžnika, ki ostane po plačilu vseh obveznosti dolžnika do njegovih upnikov, ne daje pravnega oziroma procesnega položaja upnika v postopku zaradi insolventnosti. Delničar dolžnika torej v skladu z novejšo sodno prakso ni stranka insolvenčnega postopka in zato je brezpredmetno sklicevanje pritožbe na zgodnejše odločbe sodišč, izdane v tem postopku.

5. Vendar pa iz citirane ustavne odločbe prav tako izhaja, da bi bila absolutna prepoved vsakršne udeležbe delničarja dolžnika v postopku zaradi insolventnosti lahko protiustavna. V primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče v citirani odločbi, je šlo za odvzem upravljalskih pravic delničarju, ki jih sicer ima v postopku navadne prisilne poravnave, v postopku upniške prisilne poravnave na podlagi 1. točke prvega odstavka 151. a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), in v posledici za vprašanje, ali ima delničar pravico do pritožbe zoper sklep sodišča o prenosu pooblastila za vodenje poslov dolžnika, izdanem na podlagi 221. j člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče RS je zaključilo, da (v zakonu izrecno določena) izključitev pritožbe delničarja zoper sklep o prenosu pooblastila za vodenje dolžnika ni primeren ukrep za dosego z zakonom zasledovanega cilja, in da je ureditev, ki delničarju, ki ni zadovoljen z odločitvijo sodišča prve stopnje in ki bi sicer za pritožbo imel pravni interes, pritožbo ali drugo pravno sredstvo v celoti odreka, treba razumeti kot poseg v človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

6. Ustavnopravna razlaga zakona in vodilo, ki torej izhaja iz citirane ustavne odločbe, nalaga sodišču, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, da delničarju dolžnika ne glede na zakonsko ureditev, ki možnost vložitve pravnega sredstva izključuje, prizna procesno upravičenje v vseh primerih, ko odločitev sodišča odločilno poseže v njegov pravni položaj, pravice in obveznosti, pa delničar zoper takšno odločitev nima drugega ustreznega pravnega varstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniku kot večinskemu delničarju dolžnika v tem postopku (že zaradi prvotnega napačnega materialnopravnega stališča, da mu že status delničarja daje položaj upnika) ni bila kršena niti pravica do izjave niti pravica do pravnega sredstva. Lahko je izpodbijal domnevo insolventnosti v pritožbenem postopku zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, sodišče pa mu je dopustilo tudi vložitev ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave po 172. členu ZFPPIPP.

V zvezi s pritožbenimi razlogi

7. Upnik, predlagatelj postopka upniške prisilne poravnave v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da so bili vsi ugovori, ki jih je pritožnik kot delničar lahko uveljavljal, v predmetnem postopku že obravnavani in da je bilo o njih tudi pravnomočno odločeno. S sklepom o zavrnitvi ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave (St 001/2020 v zvezi s sklepom Cst 155/2023) so bili obrazloženo zavrnjeni ugovori pritožnika, da dolžnik ni (bil) insolventen, da je (bil) plačilno sposoben, da terjatve DUTB (sedaj SDH) ne obstojijo, da so podlage nastanka teh terjatev nične, da DUTB (sedaj SDH) zlorablja svoje pravice. Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja razloge, s katerimi v dosedanjih postopkih ni uspel in ki tudi niso predmet odločitve iz izpodbijanega sklepa. Postopki zaradi insolventnosti so večfazni, pri čemer si posamezne faze, v katerih se ugotavljajo zgolj za to fazo odločilna dejstva, sledijo v točno določenem zaporedju (najprej se ugotavlja dolžnikova insolventnost, potem se ugotavlja obstoj oz. verjetnost terjatev itn). Vprašanj, ki so bila že rešena, se v nadaljevanju postopka ponovno ne odpirajo, oz. jih je mogoče uveljavljati le z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave, s katerim pa pritožnik ni uspel. S pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave zato ni mogoče več uveljavljati razlogov, da dolžnik ni insolventen, da terjatve upnikov ne obstojijo in tudi ne ponavljati že zavrnjenih očitkov o zlorabi pravic. Pritožbeni razlogi se torej ne nanaša na odločitev iz izpodbijanega sklepa, oz. pritožba te odločitve sodišča (o potrditvi prisilne poravnave) konkretizirano sploh ne izpodbija.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Na podlagi 129. člena ZFPPIPP je odločilo še, da upnik SDH d. d. sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.