Appeal allowed: Bankruptcy court cannot order administrator to pay creditor's legal costs from insolvency estate.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Celju allowed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of a enforcement request for legal costs. The creditor argued that these costs arose from a successful lawsuit initiated by the administrator's rejection of a claim, not from the debtor's actions. The court ruled that the bankruptcy court cannot order the administrator to pay costs incurred by a creditor, as such costs are a direct consequence of the administrator's own procedural decisions.
Legislator headnote
AI generatedZFPPIPP 2. odst. 131. člen; ZPP 355. člen: The bankruptcy court cannot order the administrator to pay legal costs incurred by a creditor, as these costs result from the administrator's own procedural actions rather than the debtor's obligations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo. Ugotovilo je, da je upnik vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave pravdnih stroškov na podlagi izvršilnega naslova. Gre za stroške pravdnega postopka, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, za plačilo katerih stečajna upraviteljica potrebuje sklep sodišča o soglasju k plačilu. Plačilo pravdnih stroškov ne predstavlja izjeme, za katero stečajna upraviteljica ne potrebuje soglasja. Stečajni dolžnik je 2. 7. 2024 na dan vložitve predloga vložil predlog za izdajo soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka po izvršilnem naslovu. Stečajno sodišče je s sklepom z dne 3. 7. 2024 izdalo soglasje k plačilu stroškov.
2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je pravnomočen in izvršljiv sklep I Pg 330/2020 z dne 4. 6. 2024 sodna odločba, ki spada pod izjemo iz 2. točke drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), na podlagi katere je po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku dovoljeno izdati sklep o izvršbi. Da je sklep I Pg 330/2020 z dne 4. 6. 2024 pravnomočna sodna odločba, izdana v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku z odločbo naložena povrnitev stroškov postopka, je razvidno iz sklepa, kot tudi pravnomočne in izvršljive sodbe I Pg 330/2020 z dne 3. 4. 2024. Ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku in za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku ter jih je stečajni dolžnik dolžan plačati v skladu z izdanim pravnomočnim in izvršljivim sklepom. Ne gre za izpolnitev obveznosti oziroma plačilo storitev, ki jih je naročil stečajni dolžnik, temveč za izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu. Zakon ne določa dodatnih procesnih predpostavk za dovolitev izvršbe na podlagi 2. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, razen že določenih v ZIZ. Kolikor bi sledili obrazložitvi sodišča, je izvršilni naslov neposredno neizvršljiv in tako po temelju kot po višini odvisen od uvedbe drugih postopkov, na katere upnik nima neposrednega vpliva. Sodišče je izvotlilo izvršilni naslov, s katerim razpolaga upnik.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Upnik utemeljeno navaja, da je izvršilni naslov v tem postopku - sklep Okrožnega sodišča v Celju I Pg 330/2020 z dne 4. 6. 2024 v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 3. 4. 2024 sodna odločba, izdana v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, to je v postopku zaradi ugotovitve obstoja terjatve in prerekane ločitvene pravice. Utemeljeno se sklicuje na izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ko je dovoljeno po začetem postopku zaradi insolventnosti zoper dolžnika dovoliti izvršbo. 1
5. Dodatno še upnik utemeljeno navaja, da v tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. 2 Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške. Nasprotna razlaga je po utemeljeni pritožbeni navedbi pomenila, da je postal izvršilni naslov odvisen od uvedbe še drugih postopkov, konkretno od dovoljenj stečajnega sodišča, na kar upnik nima neposrednega vpliva. 3 Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do izjave - ugovora pred sodiščem prve stopnje in do pritožbe, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi upnika, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
6. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu in upošteva razloge iz tega sklepa.
7. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ).
1 N. Plavšak, Razširjena in uvodna pojasnila ZFPPIPP, GV Založba Ljubljana 2008, str. 118.
2 Sklep VSL Cst 370/2013.
3 Najverjetneje je sodišče prve stopnje zapeljalo zatrjevanje upnika v predlogu, da dolžnik še ni podal predloga za izdajo soglasja k plačilu stroškov (zadnji odstavek na drugi strani sklepa).